Andreja Štunf Šmarnice 2006, Radio Vatikan

Odkar pozna človek lilijo, jo gleda kot cvetlico čistosti. Lilija ima tri barve: belo, zlato in zeleno. Z belo barvo kaže človeku na čistost telesa, z zlato barvo na čistost duše, z zeleno barvo pa na čistost namenov, zapiše Franc Hrastel in nadaljuje. Lilija ima sedem listov v cvetu, kar pomeni sedem zmag nad sedmerimi koreninami greha. Lilija ima močan vonj, tako tudi čistost vpliva na okolico. Lilija raste tako, da je s cvetom obrnjena proti nebesom in ne gleda na ta svet, kakor, da je vsajena iz nebes. Prav tako čistost. Ne mika je ta svet, hrepeni samo po tem kar je nebeškega. Bog sam je studenec čistosti. Ni človeka, ki bi iz lastne moči ohranjal čistost telesa, duše in namenov; če pa kdo misli, da mu je to mogoče, se mora zavedati, da je že samo zaradi tega zaupanja v samega sebe že izgubil čistost svoje duše.

Beli listi lilije kažejo moža, ki čuva svojo ženo, katero predstavljajo zlati prašniki v liliji. Dobra žena je zlata krona svojemu možu. Če se kdo dotakne teh zlatih prašnikov v liliji se prah takoj usuje iz cveta. Tako rahla je tudi čistost. Zelena barva lilije označuje novi cvet, ki se bo razvil in daje upanje, da bodo lilije cvetele iz leta v leto.

V Nazaretu in v okolici so rasle lilije na polju, tudi pogosto sredi trnja. Tam so bile varne pred uničevalci. Trnje okrog lilije opominja, da jo čuva vzdržnost, pridnost pri delu in zvestoba poklicu, molk in molitev. Ko vse to vemo o lilijah, potem razumemo primero Marije in svetega Jožefa z lilijami. Korenina lilije ima podobo srca, ki je znamenje ljubezni. Marija in sveti Jožef sta delo božje ljubezni, ki jo je Bog pokazal tudi s tem, da je med ti dve liliji postavil svojega božjega sina.

Koliko skrivnosti odkrijemo ob razmišljanju življenja svete družine. Pa se na današnji dan, ko praznujemo svetovni dan družine zazrimo še malo v sveto družino. Sin Božji si je sam izvolil mater in očeta, potem pa je na zemlji doživel, da sta ga njegova mati in njegov zakoniti oče molila kot Boga. Sin božji je s svojim prihodom na svet dvignil ženo Marijo v čistosti in svetosti nad angelske zbore. Sin Božji je klical Boga Očeta kot svojega Očeta, pa je tudi svetega Jožefa imenoval svojega očeta. Kadarkoli je mali Jezus poklical svetega Jožefa z imenom oče, je svetega Jožefa prevzelo veselje, pogledal je kvišku in se Bogu Očetu zahvalil. Saj tudi danes se omehča človeško srce, ko iz otroških ust sliši besedo ati ali mamica. Marija je premišljevala vse te skrivnosti in jih je razumela veliko bolj kakor sv. Jožef, saj je že od začetka vedela, da ji je Bog storil velike reči in da jo bodo blagrovali vsi rodovi zemlje. Njene misli so bile vedno pri Jezusu, četudi ni bil pred njenimi očmi.