Andreja Štunf Šmarnice 2006, Radio Vatikan

Ko v letošnjem pastoralnem letu razmišljamo o oddaljenih se vprašajmo kdo ti oddaljeni pravzaprav so? Če uporabimo besede klasičnega katekizma bi lahko rekli naslednje: Oddaljeni so tisti kristjani, ki se po prejetih zakramentih krščanskega uvajanja, ne držijo petih cerkvenih zapovedi, zanemarjajo molitveno življenje, slabijo v poznavanju in priznavanju šestih resnic ter so vedno bolj izpostavljeni glavnim grehom in kršenju desetih božjih zapovedi. V definiciji je torej povedano: da gre za kristjane, ki so običajno tudi birmani in so torej v njih položene bistvene zakramentalne milosti; da jih empirično zaznavamo kot oddaljene, ko v zreli življenjski dobi zaživijo mimo cerkvenih zapovedi €“ se pravi, da ne hodijo k sveti maši, se ne postijo, ne pristopajo k zakramentu svete spovedi in ne prejemajo svetega obhajila in ne sklepajo cerkvene poroke. Iz opisa katekizma razberemo tudi, da je zanje značilno, da ne gojijo osebne molitve in duhovnega življenja in da je veliko pokazateljev, ki kažejo oddaljenost kot pereč duhovni in moralni problem.

To je pogled od zunaj, pogled iz pastoralnih statistik, pravi p. Branko Cestnik. Če na oddaljene pogledamo od znotraj in jih obravnavamo kot osebno duhovno zgodbo, se znajdemo v vzorcu Jezusove zgodbe o Izgubljenem sinu (prim. Lk 15). Oddaljenost se namreč kaže v odnosu do Očeta. Oddaljeni ima šibko poznavanje Boga-Očeta in močnejšo vero vase kot v Boga Očeta. Oddaljeni vzame Očetovo dediščino (svobodo in čast) in se poskuša v življenju dokazati brez njega. Očeta sumi tiranskih nagibov in kot grožnjo svoji svobodi. Oddaljenost je zato v svojem najglobljem bistvu kot tiha zamera, tiha, podzavestna polemika duše z Bogom. Oddaljeni nenehno sporoča Očetu (oziroma župniku, ki na zemlji zastopa Boga Očeta): Glej kako mi je lepo brez tebe! Glej, kaj zmorem brez tebe! Vrnitev k Očetu je zato v znamenju celjenja ran in čiščenja podobe Boga. Cerkev kot analogija Očeta ima bistveno vlogo tako pri oddaljevanju kot pri približevanju.

Marija, Mati! Ti poznaš in veš kakšni so otroci, ki želijo svojo pot. Ti razumeš, da se vsak otrok želi osamosvojiti in dokazati pred svojimi starši, da zmore brez njih; da je odrasel, samostojen, svoboden. A hočeš nočeš vedno bo del svojih staršev saj je vendar izšel iz njih. Zato varuj otroke, ki vstopajo na pot življenja, predvsem mlade, ki velikokrat prave življenjske vrednote zamenjajo za bleščečo, mamljivo, in lažjo pot v življenju, ki pa na koncu ne pripelje do prave sreče. Varuj naš slovenski rod in zbiraj ga pod plaščem svoje ljubezni, da se ne oddalji preveč od Očetove ljubezni in tvojega Materinskega usmiljenja.