Futurologija - ugibanje, kaj se bo zgodilo v prihodnjih desetletjih, je postala med strokovnjaki zelo priljubljena. Preučevanje tokov, opazovanje statistik, izračunavanje stopnje, po kateri izrabljamo svoja naravna bogastva, tehtanje nevarnosti za katastrofo lahko nekaterim ljudem vzame precej časa. Tudi to je znamenje časa, v katerem živimo. Našemu planetu grozi prenaseljenost, naravno ravnotežje se podira zaradi onesnaževanja, vsak čas lahko spustimo z vrvice uničevalni ogenj, ki bi dobesedno povzročil konec vsega življenja na zemlji.
Ali bo naša čudovita Zemlja tako klavrno končala? Bo človeški rod naredil samomor? Ali pa bo Bog, ki je svet ustvaril, napisal tudi zadnje poglavje njegove zgodovine!
V Jezusovem času so judje zgodovino delili na dve dobi. Sedanja doba, v kateri vladata zlo in trpljenje, se bo končala ob Mesijevem prihodu. Takrat bo konec bolečin in greha.
Prvi kristjani so prišli do spoznanja, da se ti dve dobi prekrivata. Stara doba se s svojimi slabimi sadovi nadaljuje, toda Božje kraljestvo se je na zemlji že začelo. Stara doba se bo končala šele, ko se bo vrnil rezus, da sklene zgodovino.
Judje so vedeli, da gre ta svet nekemu cilju naproti in da ima zgodovina smisel. Celotno zgodovino so delili na dve dobi - sedanjo in prihodnjo. Sedanja doba je grešna in bo prešla; prihodnja doba pa je Božja doba, ko bodo ljudje živeli na obnovljeni zemlji, kot je bilo prvotno v Božjem načrtu. Verjeli so, da bo ta doba napočila z nastopom novega Kralja, obljubljenega Mesija. Tega so čakali tudi v Jezusovem času. Niso pa spoznali, da mora Mesija priti najprej zato, da bo za nas živel in umrl. Tega niso razumeli niti Jezusovi učenci, dokler ni vstal od mrtvih. Toda če je Jezus, ki je že prišel, Mesija, potem je prihodnja doba že tu! Nova zaveza nam pove, da s pomočjo Svetega Duha kristjani lahko že tukaj okušajo življenje nove dobe - večno življenje (prim. Rim 8,1-17). Toda stara doba se še ni končala.
Še vedno traja. Ljudje tega padlega sveta še naprej ohranjajo svojo padlo naravo. Ali je kaj narobe z Božjim načrtom?
Ne, Bog je hotel, da se ti dve dobi za nekaj časa prekrivata. Kristjani živimo v tem času prekrivanja - v dveh dobah naenkrat. Na eni ravni se moramo soočati z grobostjo in zmešnjavo tega padlega sveta. Tako kot vsi drugi se moramo spoprijemati s skušnjavami in trpljenjem - toda obenem začenjamo takoj, ko sprejmemo vero v Jezusa in prejmemo Svetega Duha, živeti v novi dobi.
Tako imamo že sedaj v sebi delček nebes. Zato se lahko ozremo kvišku, proč od sedanjega stanja, v pričakovanju dne, ko se bo Jezus vrnil. To se bo zgodilo, ko bo prešel stari red sveta. Stara doba se bo končala - nova doba pa se bo nadaljevala v neminljivi in nemoteni radosti in slavi.
Pisatelj Arthur Koestler je umrl, ker je sklenil s svojo ženo dogovor o samomoru. Pred smrtjo je v svoji oporoki razodel hrepeneče upanje, da je po smrti mogoče vendarle kakšno nejasno, neosebno življenje, bivanje izven telesa. S tem je samo na novo izrazil starodavno vero, da to življenje ni vse, kar imamo, in da s smrtjo ni vsega konec.
Tisoče let so ljudstva vseh ras verovala v neko obliko posmrtnega življenja. Zaradi tega so imela tudi najbolj primitivna ljudstva zapletene pogrebne obrede. Faraoni iz starodavnega Egipta so za potrebe posmrtnega življenja svoje grobnice oskrbeli s svojim najljubšim imetjem.
Že za večino starodavnih ljudstev smrt ni bila stvar, ki bi se je veselili. Življenje po smrti so si predstavljali kot nadaljevanje tega življenja, a pogosteje kot bolj senčasto, zamegljeno bivanje. Toda prepričani so bili, da neke vrste življenje po smrti je. Šele moderni ljudje z materialističnim pogledom na življenje so sami sebe oropali te vere. Ker so prepričani, da so ljudje samo telesa, se zanje življenje s smrtjo za vedno konča. Ali se res?
Zelo razširjeno zanimanje za možnost, da je še nekaj več kot to življenje, nam govori, da ljudi trditev o človekovi končnosti ne zadovolji preveč. Zato spiritualisti, ki trdijo, da so sposobni vzpostaviti stik z umrlimi, v dvajsetem stoletju še prav tako uspevajo, kot so v preteklosti. Zato nas očarajo poročila o zunajtelesnih izkustvih tistih, ki so bili klinično mrtvi in so jih oživili. Čeprav je ta vrsta dokazov lahko zelo zanimiva, pa ne dokaže ničesar. Če si nekaj samo zelo želimo, še ne pomeni, da bomo to tudi dobili. Hrepenenje po življenju po smrti je tudi lahko samo bolj ali manj pobožna želja.
Naše normalno, naravno vedenje se konča pri smrti. Če je kaj onkraj nje, potem bi nam to moral povedati nekdo od umrlih. Prav to pa najdemo v Svetem pismu.
Sveto pismo govori o Jezusu, ki ni le učil o življenju po smrti, ampak je sam umrl in nam prišel o tem nazaj povedat! Središčna resnica veselega oznanila je, da je Jezus enkrat za vselej zlomil moč smrti - in da se tisti, ki se mu zaupno izročijo, lahko z njo srečajo brez strahu in zaskrbljenosti.
Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor veruje v mene, bo živel, tudi če umrje; in kdorkoli živi in veruje v mene, vekomaj ne bo umrl. Veruješ to? Jn 11,25-26
Novo telo za novo življenjeKaj kristjani verujemo o posmrtnem življenju? Ob Jezusovem ponovnem prihodu bomo spet imeli telo, ker brez njega nismo popolna človeška bitja. Dal nam bo novo telo, ki bo popolnoma ustrezalo novi dobi. Tudi Jezus sam je imel po vstajenju pravo človeško telo, ki nam ga Sveto pismo predstavi kot prototip naših teles. Ko razmišljamo, kako se je prikazoval (in izginjal), počasi spoznavamo, da je bilo njegovo telo precej drugačno od našega sedanjega telesa v tem naravnem redu. To telo se izrabi, novo se ne bo. To telo je pogosto slabotno, posebno ko se postaramo, novo bo imelo moči, ki jih prej nismo imeli. To telo nosi na sebi znake padlega sveta - novo bo primerno za uživanje Kristusove slave v novi dobi.
"Telesa svetnikov bodo vstala brez hib, brez napak, nepokvarjena, brez teže in težav". Sv. Avguštin
Kristjani verujemo, da Jezus ni za vedno odšel od nas. Sveto pismo pravi, da se bo vrnil na našo Zemljo, da dovrši človeško zgodovino (prim. Apd 1,11). Ta dogodek je tesno povezan z našim upanjem v novo življenje po smrti. Svetopisemski nauk o Kristusovi vrnitvi na zemljo je zelo jasen.
€˘ Prišel bo kot oseba. Ta oseba bo Jezus. Vsi ga bodo spoznali (prim. Mt 24,26-36). Drugega Jezusovega prihoda si ne moremo razlagati kot kakšno nejasno gibanje ali teženje k dobremu v svetu. To bo čisto jasen, oseben dogodek.
€˘ Vsi ga bodo videli. Ko se bo zgodilo, bodo vsi vedeli, za kaj gre. Ne vemo zagotovo kako - vendar nam Sveto pismo večkrat pove, kako bodo vsi presenečeni, ko se bodo kar naenkrat soočili z resnico o Jezusu (prim. Mt 25,31-46).
€˘ Čudovito bo. To pot ne bo rojstva v hlevu. Jezusa bomo videli takega kot je - kot Božjega Sina, Gospoda vesolja, v vsej njegovi moči in veličastju (prim. Mt 24,30).
€˘ Nasprotovanje se bo razblinilo. Obnemelo bo napuhnjeno govoričenje ljudi, da lahko shajajo brez Boga in Kristusa. Vsi nasprotniki Boga bodo utihnili in nemočno strmeli. Že sam Kristusov prihod bo zrušil vse sile zla.
€˘ Prihod bo znamenje konca. Kristus bo prišel, da sodi in zavlada. Na ta način bo Bog temu upornemu svetu rekel: Dovolj! To pomeni konec krivic, hudobije in zla.
Prav to je pomenila beseda, ki so jo za Jezusovo vrnitev uporabljali novozavezni pisatelji. Označevala je uradni obisk vladarja ali kakega visokega državnega predstavnika v določenem mestu. Ko se je ta približal, so se za dobrodošlico vsi meščani vsuli iz mesta, potem pa šli v povorki in ga z velikim hrupom in veseljem popeljali skozi mestna vrata. Iz Svetega pisma vemo, da bomo kristjani ob ponovnem prihodu prav tako šli naproti Jezusu in se pridružili njegovemu zmagoslavju (prim. Mt 25,32).
Noben tat vas še ni z dopisnico obvestil, kdaj namerava obiskati vašo hišo. Običajno odkrijemo samo, da je bil notri in tudi da je že odšel. To podobo tatu so Jezus in njegovi učenci uporabljali, da bi nam dopovedali, kako nepričakovan bo Jezusov drugi prihod (prim. Lk 12,39-40). Iz svarila razberemo, da bodo na ta prihod vsaj nekateri pripravljeni.
Ljudi lahko prihodnost naudušuje - ali pa prestraši. Sveto pismo nam daje trdne razloge za to, da z upanjem pričakujemo jutrišnji dan.
Minili so časi, ko so ljudje mislili, da bo ta svet vedno obstajal in da nam bo šlo vedno bolje. Znanstveniki, ekologi, ekonomisti in mednarodni opazovalci napovedujejo, da bo človeški rod na ta ali oni način sam sebe izbrisal s površja zemlje. Zdi se kot da je edino vprašanje, kako dolgo naj s tem še odlašamo.
To za kristjane pravzaprav ni nič novega. Jezus nam je povedal da bo sveta konec, vendar vse ne bo čisto po človekovi zamisli: nesreča ne bo vzrok za konec. Bog bo svet prenovil, ko bo prišel Jezus prenovit to sedanjo pokvarjeno dobo in sodit vse ljudi. Sveto pismo imenuje celotno obdobje med Jezusovim vstajenjem in njegovim drugim prihodom na zemljo poslednji dnevi. Jezus nam je povedal, kaj v teh dneh lahko pričakujemo.
€˘ Zlo v družbi. Človeška narava bo pokazala svojo pravo barvo. Sebičnost, pohlep, krivice, varanje in pokvarjenost to vse so znamenja moralne anarhije, ki so napovedana v Svetem pismu za čas pred Jezusovim povratkom (prim. Mt 24,4-22). Že en sam pogled na sedanji svet in strahote, ki se dogajajo, to potrjuje.
€˘ Mednarodna trenja. Namesto naših naivnih sanj o mednarodnem miru in sodelovanju bodo na svetu vojne in boji. Zmotne ideologije, narodni ponos in pohlep, nespamet politikov in bojaželjnost generalov bodo ogrožali mednarodne odnose.
€˘ Močno razširjene verske zmote. Priljubljeno bo postalo vraževerstvo in verstva, ki nasprotujejo nauku Svetega pisma. Prevarani bodo tudi mnogi, ki se imajo za kristjane. Toda po vsem svetu bodo občestva kristjanov, ki bodo ostala zvesta Bogu.
€˘ Huda preganjanja. Kristjane, ki so pripravljeni vztrajati in biti zaradi zvestobe Bogu drugačni kot drugi, čakajo hudi časi. Nasprotovali jim bodo, jih zatirali, jim jemali zaposlitev, celo zapirali v ječe, mučili in ubijali, če ne bodo zatajili svoje vere (prim. Mr 13,5-13). Ta preganjanja že trajajo vse od Jezusove smrti. Toda mučeništvo ni le stvar zgodovine. Izračunali so, da je bilo v tem stoletju več mučencev kot kdajkoli prej.
€˘ Spremembe v vesolju. Jezus je napovedal, da bodo pred njegovim prihodom na zemlji katastrofe in naravne nesreče. Rekel je tudi, da bodo vidna nenavadna znamenja na nebu. Ker sta človeštvo in svet tesno povezana, ni nič presenetljivega, če naši vnebovpijoči grehi vplivajo na stvarstvo.
€˘ Judovski narod. Čeprav so podatki omejeni, lahko iz Svetega pisma razberemo, da ima Bog s svojim prvim izvoljenim ljudstvom, Izraelci, neki načrt (prim. Rim 11,25-36). Zvemo namreč, da se bodo proti koncu zgodovine vrnili k Bogu. Nekateri kristjani mislijo, da Sveto pismo napoveduje tudi njihovo vrnitev v domovino.
€˘ Veselo oznanilo bodo slišali vsi. Kljub nasprotovanjem bodo kristjani ponesli Jezusovo oznanilo na vse konce sveta (prim. Mr 16,15-18). Misijonarska dejavnost Cerkve ima namen, da bi vsi ljudje slišali za Jezusa.
€˘ Vladar tega sveta. Nova zaveza omenja antikrista, ki bo zase zahteval tako spoštovanje in čast, ki gre edino Kristusu (prim. 1 Jn 4,3). Kot sta se v preteklosti Hitler in Stalin bistro in hitro dokopala do moči in so jima slepo sledili milijoni, tako se bo na svetovnem prizorišču prikazal ta človek, hudičev varovanec, naklonjen vsemu slabemu. Če prebereš Jezusove besede in besede njegovih učencev ter preučiš sodobno dogajanje, se moraš vprašati, ali ni vse to že tukaj. Živimo sredi kozmične bombe. Jezus ni natančno povedal, kdaj bo eksplodirala (prim. Mt 24,36).
Jezus se bo vrnil kot sodnik. Takrat se bodo odprle knjige življenja in vsakdo bo moral odgovarjati za svoje življenje na zemlji. Čeprav na neki način Bog sodi že na tem svetu - posebno ko dopusti zmedo, ki jo povzroča naša grešna neumnost - bodo šele na koncu poravnani vsi računi. Na ta veliki dan bo namesto svojega Očeta sodil Jezus. Zato bo sodba popolnoma pravična. In ker Bog vse ve in je pravičen, bo upošteval tudi vse dokazno gradivo.
Upošteval bo ne le to, kaj smo storili, ampak tudi zakaj. Nagibi za dejanja bodo na dan sodbe prav tako pomembni kot dejanja. Ob sodbi bo upošteval tudi, koliko se je kdo zavedal dobrega in zlega. Tisti, ki imajo večje spoznanje, kaj Bog želi, bodo za več odgovarjali. V Božjo sodbo bomo vključeni vsi. Kristjani bodo morali odgovarjati tudi za to, kako so uporabljali sredstva, ki so jih imeli na razpolago za službo Rogu.
Nekristjani, ki so Boga zavrnili, bodo spoznali, da jih je tudi on zavrnil. Bog bo preprosto upošteval njihovo odločitev - in ta bo dokončna. Zato je tako pomembno, da zdaj sprejmemo odpuščanje in življenje, ki nam ju ponuja Bog.
Sodba pa ni le zastrašujoč dogodek. Kristjani se je lahko upravičeno veselijo, ker se bo takrat vsakomur razodela Božja pravičnost. Zlo bo uničeno, hudi duh in greh bosta za vedno premagana. Začeli bomo uživati Božjo prisotnost. Trpljenje in žalost bosta prešla. Bog bo prejel hvalo, ki mu pripada.
Marsikdo se čudi, da kristjani še vedno verujemo v pekel. Kako bi ljubeči Bog sploh lahko dovolil, da obstaja tak kraj grozot - kaj šele, da bi ljudi pošiljal vanj. Nihče tega ne veruje rad - toda dejstvo, da so Jezus in njegovi učenci o njem veliko povedali, ostaja. Česa se lahko naučimo iz njihovih besed?
€˘ Pekel je ločitev od Boga. Sveto pismo uporablja za pekel več različnih prispodob (prim. Mt 13,42; Lk 3,17; Raz 6,8). Pomembno jc vedeti, da je pekel življenje brez Doga. Precej ljudi pravi, da ne želijo, da bi Bog posegal v njihovo življenje. Zdi še, da je pekel stanje, ko postane ta želja strašna resničnost.
€˘ V pekel ne pridemo brez vzroka. V tem življenju se pripravljamo na prihodnje (prim. Mt 25). Pot za Jezusom nas vodi v življenje z Bogom. Odpoved Bogu nas pripravlja na večno življenje brez Boga.
€˘ Pekel je konec vsega dobrega. Nekateri si predstavljajo pekel kot pubertetno zabavo, ki se razživi šele, ko starši odidejo. Brez Boga ni življenja. Vse dobre stvari, ki jih zdaj uživamo - smeh, prijateljstvo ljubezen - bodo v peklu izginile (prim. Mt 24,51; 25,30).
€˘ Pekel Boga žalosti. Bog si ne želi, da bi ljudje odklanjali vse to, kar jim poklanja, in je žalosten, če zapravljamo življenje. Spoštuje pa našo svobodo, da se sami odločamo, kaj bo iz nas. Končno se mi sami odločamo za pekel ali proti njemu.
€˘ Pekel je za nas svarilo. Jezus je tako pogosto in živo opisoval, kako Bog kaznuje zlo, da bi nas posvaril pred njim (prim. Mt 13,36-45; 18,23-35}. To je delal, ker nas ljubi in nam želi vse najboljše, ne pa da bi nam vcepil strah pred Bogom.
€˘ Jezus je umrl, da bi nas rešil pekla. Ko spoznamo, kaj je Jezus na križu pretrpel za nas, nam postane jasno, da nas je hotel rešiti nečesa strašnega. Nespametni bi bili, če ne bi že zdaj sprejeli njegovega neprecenljivega daru - življenja.
Sveto pismo nam ne daje popolne podobe nebes. Omogoča pa nam nekaj izredno privlačnih pogledov na življenje, ki ga bomo uživali z Bogom in njegovimi (prim. Lk 15,1-10). Nebesa niso meglen prostor s harfami nad oblaki. Sveto pismo obljublja, da bo Bog prenovil zemljo in da bomo živeli na njej (prim. 2 Pt 3,13; Raz 21,1-5). Nebesa bodo tam, kjer se bomo počutili čisto domače - z Jezusom in drug z drugim. Kajti nebesa bodo kraj srečevanj in osrečujoče bližine.
V središču novega življenja bo Bog. Jezusa bomo videli v vsej njegovi slavi - in te slave bomo deležni tudi mi (prim. Mt 19,28). Naj mislijo ljudje zdaj o nas, kar hočejo, takrat bodo videli, kaj resnično smo - Božji otroci. Življenje z Jezusom nas bo povsem osrečilo.
Osebno srečanje z Gospodom je največje izkustvo, ki ga kristjan lahko doživi. Za to smo bili ustvarjeni, vendar ga je težko opisati. Če nas že lep razgled ali globoko prijateljstvo lahko tako prevzame, da ostanemo brez besed, potem bo srečanje z Jezusom potešilo naše najgloblje hrepenenje.
Videli in spoznali ga bomo do popolnosti, ker v nebesih ne bo greha, pa tudi nič takega, kar nas na svetu raztresa in onemogoča stalen stik z njim. Zato bodo nebesa tudi kraj najbolj globokega in čistega češčenja.
Božje delo v nas bo dovršeno. V vsej polnosti bomo odsevali Kristusovo lepoto in bomo tako končno popolnoma prenovljeni v tisto podobo, ki jo je Bog imel v mislih o nas na začetku. Za nami bodo boji in bitke tega življenja. Zato nebesa včasih slikajo kot kraj počitka in miru. To ni večno brezdelje, ampak počitek srca in razuma, katerega zaenkrat lahko doživimo le za kak bežen hip. Nič čudnega, če bodo nebesa kraj veselja. Tam ne bo ne solz ne vzdihovanja ne godrnjanja. Judje so slikali nebesa kot čudovito mesijansko gostijo, kjer bodo vsi nasičeni (prim. Mt 22,1-14).
Skupaj bomo. Jasno je, da bomo drug drugega prepoznali in v nebesih uživali družbo tistih, s katerimi smo delili boje in bremena tega življenja. Se bolj pomembno pa je, da bo to za vedno. Ne bomo se več poslavljali. Stalen dom - v nasprotju s tolikimi, ki smo jih imeli na zemlji.
Življenje v pričakovanju dovršitve
Vse, kar smo spoznali, je prelepo, da bi ohranili samo zase. Zato je bila Jezusova zadnja zapoved, naj učenci gredo v svet in ponesejo veselo oznanilo vsem ljudem - in ta zapoved še vedno velja (prim. Mr 15,16). V Svetem pismu ni veliko takih zapovedi, ker jih ni treba. Božje veselo oznanilo je po naravi nalezljivo. Ko nas napolnita Jezusova moč in življenje, se to razlije tudi na tiste okoli nas.
Naša vera dobi pravi smisel, ko jo posredujemo drugim. Jezus in njegovi učenci niso učili o prihodnosti zato, da bi lahko obupali nad sedanjostjo. Prav nasprotno. To, kar pričakujemo, lahko iz nas naredi boljše ljudi in kristjane v sedanjosti. Za tiste, ki prestajajo velike težave in trpljenje, je prihodnost velika tolažba in spodbuda. Nekega dne bomo videli, da se je splačalo. To, kar nas čaka, nam pomaga dvigniti srce in glavo, pomaga nam vztrajati pri delu, ki ga imamo na tem svetu.
Po drugi strani pa nas tudi bodri. Jezus se lahko vsak čas vrne. Ob tem spoznanju se nehote vsiljuje vprašanje: Bom pripravljen, ko se vrne? Samo če že zdaj živimo zanj, smo lahko brez skrbi. Potem se bomo lahko srečali z njim brez zadrege, pa naj pride kadarkoli. Potem se bomo lahko zares iskreno veselili njegovega prihoda.
Ob koncu poletja kmetje žanjejo, kar so jeseni ali spomladi sejali. Jezus je uporabil to opravilo pospravljanja pridelka kot prispodobo za konec sveta.
Počivali bomo in videli, videli bomo in ljubili, ljubili bomo in molili na koncu, ki ni konec. Sv. Avguštin
Lokacija: