Posebna novica:
Jeruzalem, veliki petek, leta 29
RIMSKA OBLAST je danes izvršila smrtno obsodbo nad verskim učiteljem Jezusom iz Nazareta. Obsojen je bil zaradi upora in izdaje. Obsojeni je imel veliko privržencev. V nekaj urah so ga aretirali, mu sodili, ga križali in pokopali.
Oblasti je pomagal zavedni državljan Juda Iškarijot. V nočni intervenciji so Jezusa aretirali v njegovem skrivališču na Oljski gori. Na takojšnji nočni sodbi, ki jo je zahtevala sama narava zadeve, ga je judovsko sodišče na temelju izpovedi več prič obsodilo zaradi bogokletstva.
O sebi je očitno govoril, da je Bog. Trdil je da je sposoben podreti Jeruzalemski tempelj ter ga ponovno zgraditi. Njegov primer so predložili rimskemu upravitelju Ponciju Pilatu, ki je edini lahko izrekel smrtno obsodbo. Ta najprej zadeve ni hotel vzeti v roke. Razdražena drhal, ki se je zbrala je vstrajala, da jim je Jezus povzročal težave in da se je razglašal za judovskega kralja. Pilat je med jeznim upitjem prepustil množici, da bi preprečil izgrede. Izbrali so lahko med Jezusom in obsojenim morilcem Barabo. V pretresljivi odločitvi se je se je množica izrekla za Barabo. Jezusa so najprej po ustavljeni navadi bičali, potem so ga skupaj z dvema roparjema odvedli da bi ga križali.
Na križu je bil izredno miren množica - pa je bila prestrašena zaradi čudne teme, ki je trajala od poldne do treh. Ob tej uri je tiho umrl, medtem ko sta bili obe žrtvi še dolgo živi. Tako se po treh letih končuje skrivnost o možu, ki je že ob svojem nastopu očaral množico, oblasti pa vznemirjal s svojim nenavadnim ravnanjem.
Križanje ni bil judovski način usmrtitve. V Jezusovem času so Judje največje hudodelce kamnali do smrti; kdaj pa kdaj so potem njihova trupla obesili za nekaj dni drugim v strah. To se ni dogajalo pogosto, saj pravi starozavezna postava, da zadene vsakogar, ki visi, Božje prekletstvo (prim. 5 Mz 21,18-23). Morda je v tem razlog, da je judovska oblast napletla Jezusovo smrt po rokah Rimljanov, namesto da bi preprosto organizirali linčanje (kot se je kasneje dogodilo Štefanu, Jezusovemu učencu (prim. Apd 7,55-60). Prekletstvo visenja naj bi razblinilo vse pretveze, da je Jezus Mesija.
Rimljani so uporabljali ta način usmrtitve za obsojene sužnje, zločince najnižje vrste, posebno pa še za politične upornike v provincah. Križanje tistih, ki so se uprli rimski oblasti je bilo precej pogostna praksa. Poročajo, da je po krvavo zatrtem uporu nekaj let po Jezusovi smrti celo zmanjkalo lesa, ko so vse upornike kaznovali na ta način. Rimskih državljanov niso nikoli križali. Ti so umirali bolj častne smrti - z obglavljenjem. Kajti za izobražene Rimljane je bil križ simbol groze in sramote.
**"Že sama beseda "križ" mora ostati daleč proč, ne le od ustnic rimskih državljanov, ampak tudi od njihovih misli, oči in ušes. Cicero
Poznali so različne oblike križev. To je bil lahko preprost tram, ali pa različne izvedbe iz dveh kosov lesa, najbolj običajno v obliki črke T, pa tudi v taki obliki, kot ga poznamo danes. Ker je bila nad Jezusovo glavo pribita tabla z napisom o krivdi, je bil njegov križ verjetno te vrste.
Ponavadi je obsojenec nosil na kraj križanja le prečni tram, ne celotnega križa. Tudi Jezus je tako pričel, vendar so morali vojaki kmalu prisiliti nekoga, ki je prišel zraven, da mu je pomagal (prim. Mt 27,32). Iz tega lahko sklepamo, kakšno je bilo Jezusovo telesno stanje, preden so ga križali. Jezusa so njegovi stražarji bičali in tudi še potem pretepali. Križan je bil na kraju, ki se v hebrejščini imenuje "Golgota", (kar pomeni "Lobanja") - na pusti, goli vzpetini zunaj Jeruzalema, kjer so usmrčevali zločince (prim. Mt 27,27-33).
Nobeden od tistih, ki so pisali Novo zavezo in hodili za Jezusom, ni toliko trpel kot on, pa naj je bilo njegovo trpljenje še tako strašno. Apostoli so bili prepričani, da Jezus ni trpel samo telesnih muk. Umrl je, da bi poplačal kazen za vse grehe človeštva in to trpljenje je postalo glavna vsebina vsega apostolskega oznanjevanja. Zaradi tega je postal križ simbol najbolj grozovite mučeniške smrti, kar so jih kdaj poznali, simbol krščanskega oznanila.
Božje metode učenja so bile izredno moderne. Ko je Bog hotel svoje ljudstvo pripraviti na dogodke ob Kristusovem rojstvu, ni uporabljal le besed, ampak tudi vidna znamenja in naravnost dramatično dogajanje. Jezus in njegovi učenci so že v starozaveznih uredbah o duhovništvu in daritvah videli napoved križa in tega, kar se je zgodilo na njem.
Služba duhovnikov v stari zavezi je bila predstavljati ljudstvo in njegove potrebe (predvsem odpuščanje grehov) pred Bogom, obenem pa predstavljati Boga pred ljudmi. Obredi, ki so jih opravljali, so bili izredno zapleteni; središče bogoslužja mnogovrstne daritve in žrtve.
Najbolj pomembne so bile daritve živali. Žival so ubili in jih potem v celoti darovali Bogu v žgalni daritvi, ali pa so darovalci in duhovniki del pojedli, del pa darovali. Pomemben del daritvenega obreda je bil način, kako so morali duhovniki vzeti kri in jo uporabiti pri obredu. Kri je pri tem predstavljala življenje darovane živali (prim. 3 Mz 1-7).
Nauk, ki ga je Bog posredoval z enem tem, je važno dejstvo, da greh prizadeva Boga in da je kazen zanj smrt. Če se grešnik želi spraviti z Bogom, mora na neki način plačati kazen. To je izražal način izpovedovanja grehov nad glavo živali, ki so jo potem ubili. Temu je sledila sprava (neke vrste pokritje). Če je ljudstvo hotelo biti v dobrem odnosu z Bogom, je moralo svoje grehe pokriti", ali pa nekako spraviti izpred Božjega obličja. Višek je bil vsakoletni spravni dan, ko se je ljudstvo izpovedalo svojih grehov in jih prineslo pred Boga, da jih očisti (prim. 3 Mz 16).
Pri tem obredju duhovniških daritev je obstajala nevarnost, da postanejo nekaj mehaničnega. V kasnejši zgodovini Izraela se je prav to tudi zgodilo. Ljudje so se navadili prelamljati Božjo postavo - mislili pa so, da so pred Bogom pravični, ker so redno opravljali daritve. Edino preroki (ljudje, ki so govorili v imenu Boga) so poudarjali, kako je pomembno opravičenje pred Bogom. Govorili so, da morajo tisti, ki darujejo žrtve, tudi globoko obžalovati svoje grehe. Pripravljeni morajo biti nehati grešiti in biti pokorni Božjim zapovedim (prim. Mal 1,6-2,9). Brez tega daritve, pa tudi vsako drugo bogoslužje lahko postane prevara in posmeh Bogu.
Bog je neskončno pravičen, zato je nemogoče, da bi tisti, ki radovoljno kršijo njegove zapovedi, ostali nekaznovani. Ker pa je Bog hkrati ljubeč in usmiljen, ga zelo skrbi usoda ljudi, dasi bi nas upravičeno doletela zaslužena kazen. Križ nam razodeva Božjo ljubezen, pa tudi pravičnost.
Jezus je bil pravi človek in zato nas je lahko predstavljal pred Bogom. Ker pa je bil brez greha, ni zaslužil Božje kazni. Prostovoljno se je znašel na zatožni klopi in vzel nase kazen, ki smo jo zaslužili mi. Prestal je kazen namesto nas in na križu trpel, kar bi morali trpeti mi. Nekateri kristjani celo pravijo, da je šel skozi naš pekel. Ko je zaklical: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil" (Mt 27,46), ga je nekaj ločevalo od Očeta in edina stvar, ki je lahko to storila, je greh.
Svojih grehov ni imel; trpljenje so mu povzročali naši grehi. Jezus pa je bil tudi Bog. Torej na sodišču ni bil le med obtoženimi bil je tudi sodnik. Popolnoma je soglašal s kaznijo. Vse to pomeni, da je na neki, nam nerazumljivi način Bog sprejel nase - v osebi svojega Sina - vso jezo, ki bi morala priti nad nas. Bog sam je poskrbel za tisto, kar je zahteval. Njegovi pravičnosti je bilo zadoščeno; njegova ljubezen je bila dopolnjena - in grešnikom, ki si sami ne moremo pomagati, se je odprla pot nazaj k Bogu.
Nevaren položaj, v katerem smo na svetu, deloma izvira tudi iz dejstva, da hudi duh po svoje lahko vpliva na življenje ljudi. Včasih to naredi nasilno, a zanj bolj značilna taktika je, da nas napravi brezbrižne za Boga.
Jezus je prišel nad tega našega sovražnika kot zmagoslavni zavojevalec. Že v času javnega delovanja je osvobajal ljudi izpod satanove oblasti. Toda odločilno bitko svojega življenja je izbojeval na križu, ko je zlomil moč hudega duha ter mu odvzel vso oblast, ki si jo je kot parazit prisvojil. Zato včasih o tem Jezusovem dejanju govorimo tudi kot o osvoboditvi sužnjev ali vojnih ujetnikov.
Satan je seveda še živ in dejaven, vendar je to poraženi sovražnik. Zato se kristjanom hudega duha ni treba bati, čeprav jih morda silovito preizkuša. Samo vprašanje časa je, kdaj bo Jezus, kot vojskovodja, dokončal očiščevalno akcijo. Satanovi dnevi so šteti in on to ve, zato še naprej poskuša in napenja vse moči, vse dokler se ne bo vrnil Jezus. Toda izid tega boja ni nobena uganka, kajti zmaga na križu je bila izbojevana enkrat za vselej.
Mučeništvo skrivnostno privlači. Nekaj je na človeku, ki umira za stvar, v katero veruje, kar daje tudi drugim misliti, zakaj je za to vredno umreti. Toda to ne drži vedno. Veliko ljudi je umrlo, posegli so celo po lastnem življenju, ker so bili strahotno prevarani in zapeljani. Niti Che Guevara, ki je umrl v bolivijski džungli, niti severnoirski teroristi, ki jih streljajo na cestah zaradi bombnih napadov, s tem svoje politike ne naredijo nič bolj razumne. Kljub temu je v tem neka privlačnost. Ali privlači ljudi h Kristusu občutje te vrste?
Jezus je bil več kot mučenec. Ko se je odpravil na svojo zadnjo pot v Jeruzalem, je natančno vedel, kaj dela - in njegov namen ni bil vzbujati sočutje pri bodočih učencih. Šel je kot Bog in človek, da bi lahko storil tisto, kar je lahko storil samo on.
Tudi to ni vsa resnica, da je križ samo najvišji zgled pokorščine in vztrajanja, ki ga je treba posnemati. Seveda je zgled, in Jezus je povedal enkrat za vselej, da morajo vsi, ki hočejo biti njegovi učenci, vzeti svoj križ in hoditi za njim.
Številni kristjani so bili zaradi tega pripravljeni iti za Jezusom tudi v smrt. Leta 1977 so v Ugandi mučili nadškofa Luwuma, ker se je kot kristjan uprl zlobni politiki Idija Amina. In kot je Jezus molil za tiste, ki so ga pribijali na križ, tako je tudi nadškof molil za Amina, medtem ko so nanj streljali.
Toda krščansko življenje ni le stiskanje zob, da bi mogli izpolniti dolžnost. Potrebujemo več kot le lepe zglede. Potrebujemo moč, da jih posnemamo. Za premagovanje svoje grešnosti in za osvoboditev iz greha, potrebujemo pomoč nekoga izven nas.
Jezus je bil več kot le mučenec in njegova smrt več kot samo lep zgled. Križ nam govori, da je Božja ljubezen do nas tako velika, da je Bog pripravljen iti prav do konca, da nas reši greha in smrti.
Če bi rekel svoji ženi, da ji bom dokazal svojo ljubezen tako, da se bom vrgel pod vlak, bi prav gotovo podvomila o moji zdravi pameti. Če pa bi sama padla pod vlak in bi se jaz vrgel za njo, da jo rešim, bi s tem jasno izpričal svojo ljubezen do nje. Jezus je storil nekaj podobnega. Ker nas je ljubil, se je vrgel na pot, po kateri je nad nas prihajala sodba, takšna, kakršno smo si pošteno zaslužili.
Bog pa skazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus za nas umrl, ko smo bili še grešniki. Rim 5,8
S smrtjo na križu je Božji Sin odprl pot nazaj k Bogu vsem ljudem.
A to ne pomeni, da pride do tega popolnoma samodejno. Vsak mora osebno spoznati, da je Jezus umrl tudi zanj.
Jezusova smrt ni zgolj eden izmed zgodovinskih dogodkov. Vsakdo se mora sam odločiti, kakšno stališče bo zavzel do nje.
In če je kakšna stvar, ki nam lahko pomaga do tega spoznanja - nam omehča srce, nam vzbudi žalost zaradi grehov in napak in nas obrne nazaj k Bogu - je to križ. Dejstvo, da je moral Jezus zame tako daleč, mora zlomiti moj odpor in izničiti moj napuh.
Dejstvo, da je Božji Sin, ki je ustvaril svet, umrl namesto mene; da je prevzel kazen, ki sem jo jaz zaslužil, me spravlja na kolena. Njegova presenetljiva ljubezen do mene, grešnika, vzbuja v meni željo, da bi mu ljubezen vračal. Zato pokorščina do njega ni več dolžnost, ampak vesel in voljan odziv.
Jezusova aretacija in križanje sta bila za učence kljub Jezusovim napovedim presenečenje, za Jezusa samega pa ne. Velikokrat je sam napovedal, ne samo da bo umrl, ampak celo, da ga bodo usmrtili Rimljani. To je lahko pomenilo le eno. Jezus je vnaprej vedel, da bo križan.
Vrstni red dogodkov, o katerih poročajo Matej, Marko, Luka in Janez, kaže, kako je hkrati, ko se je širita slava o Jezusu, naraščalo tudi nasprotovanje do njega in njegovega nauka. Prav gotovo je bilo zanj varneje na severu dežele, daleč od Jeruzalema, središča judovske uprave. Zato je njegove prijatelje presenetilo in pretreslo, ko je hotel v Jeruzalem, da bi tam praznoval pasho - največji judovski praznik. Ko je Peter končno izpovedal vero, da je Jezus - Kristus, je Jezus odgovoril z napovedjo svoje smrti, kar niti Petru niti ostalim ni hotelo v glavo (prim. Mt 16,13-23).
Še važnejše je dejstvo, da je Jezus trdil, da se bo vse zgodilo v skladu s starozaveznimi prerokbami. Njegovi učenci, ki so poznali Staro zavezo, so pričakovali Mesija - Kralja; njegova smrt jim ni bila niti najmanj pred očmi. Šele ko se je vse zgodilo - po vstajenju, so bili sposobni razumeti, da je bil križ za Jezusa del Božjega načrta. To jih je vzpodbudilo, da so ponovno brali Staro zavezo in jo videli v novi luči. Peter je kasneje to izrazil takole:
"Kristus je za grehe enkrat umrl, pravični za krivične, da bi nas privedel k Bogu." (1 Pt 3,18)
Za Jezusa smrt na križu ni bila slučajna. Z njo je Bog potešil naše najgloblje potrebe.
V Stari zavezi je prerok Izaija pisal o nekom, ki je bil pokoren Bogu, pa je vendar trpel in to zaradi krivičnih dejanj drugih ljudi. Čeprav je bilo to besedilo sestavljeno nekaj stoletij pred Jezusovim prihodom, bi lahko nastalo prav ob vznožju križa.
"Zaničevan je bil in zadnji med ljudmi, mož bolečin, izkušen v trpljenju, kakor človek, pred katerim skrivajo obličje, preziran, da ga nismo čislali. On pa je nosil naše trpljenje, si naložil naše bolečine. Mi pa smo ga imeli za udarjenega, od Boga zadetega in mučenega. A zaradi naših grehov je bil ranjen, potrt zaradi naših hudobij. Za naše zveličanje ga je zadela kazen, po njegovih ranah smo ozdraveli. Mi vsi smo tavali kakor ovce, vsak je krenil po svojem potu. Gospod pa je naložil nanj pregrehe nas vseh. Mučili so ga, a uklonil se je in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, kakor ovca, ki pred svojimi strižci umolkne in ne odpre svojih ust. Iz stiske in sodbe je bil pobran, kdo se meni za njegovo usodo? Zakaj odrezan je bil iz dežele živih, zaradi hudobije mojega ljudstva zadet na smrt." Izaija 53,3-8
Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta (Jn 1,29).
Tako je Janez Kristnik predstavil Jezusa svojim učencem. Hotel je reči, da je Jezus tisti, na katerega so kazale starozavezne daritve.
V stari zavezi je moralo biti žrtveno jagnje brez graje - ne tako, ki bo zdaj padlo in poginilo! Žrtev je bila podoba Jezusovega brezgrešnega življenja, ki je potekalo v popolni pokorščini Očetu.
Kri, prelita ob žrtvovanju, je bila simbol Jezusove nasilne smrti na križu, kjer je umrl namesto nas.
Bilo pa je tudi nekaj pomenljivih razlik. Žrtve ni bilo treba pripraviti nam; zanjo je poskrbel Bog. Božje Jagnje je bil Jezus. On ni bil trmasta žival, ki jo vlečejo v zakol, v smrt je šel svobodno in voljno, iz ljubezni do nas. V stari zavezi niso nikoli prenehali darovati živali. Te daritve so ponavljali leto za letom, kar dokazuje, da grehov pravzaprav niso odpravile. Jezus pa je umrl enkrat za vse.
Lokacija: