Kakšna beda! Vsaj skušnjavo imamo, da bi tako rekli, kadar gledamo na današnjo Cerkev, še bolj pa če malo pobrskamo po njeni zgodovini. Pripadniki različnih veroizpovedi mirno živijo v medsebojnih sporih. Nekateri se oblačijo, delajo in govorijo, kot da so pravkar stopili iz srednjega veka. Glede na trenutno učinkovitost se zdi Cerkev povsem nepomembna v svetovnem dogajanju. Vse na kar se nekateri spomnijo ob besedi Cerkev, so propadajoče stavbe, zatohle spovednice, pogrebno petje in dolgočasne pridige. Ali je Jezus res hotel to ustanoviti? In vendar Sveto pismo uči, da se božji načrt za spravo ljudi z Bogom dejansko uresnučuje prav v Cerkvi. Ta načrt je Bog imel v mislih že pred začetkom časov. Morda bi morali še enkrat pogledati in se vprašati, kakšna je Jezusova zamisel o Cerkvi.
Vsak mora sam napraviti korak k spravi z Bogom. Tudi verovati ne more nihče namesto tebe, prav ti si poklican k veri. Vendar pa ne smemo pozabiti še na eno razsežnost človeškega življenja. Ljudje smo božje ljudstvo, spadamo skupaj. Tako nas je Bog ustvaril in tako nas odrešuje.
V stari zavezi je Bog poklical Abrahama, naj se napoti za njim, vendar ne le zato da bi blagoslovil njega, mislil je tudi na potomce. Vidne osebnosti so tudi Mojzes, prav tako David, Elija in Jeremija, vendar so vsi delovali v okviru izvoljenega Božjega ljudstva Izraela. Podobno Jezus. Jezus ni deloval sam, ampak je zbral ožji krog dvanajstih apostolov, da bi jih učil in njegovo sporočilo posredovali naprej. Po vnebohodu in prihodu Svetega duha je ta skupinica začela čudovito rasti, kajti pridruževali so ji tisoči. Rodila se je Cerkev.
Cerkev sestavljajo ljudje - Božje ljudstvo - ne stavbe, veroizpovedi, strukture in organizacije.
Pavel je z besedo "v Adamu" (prim. 1 Kor 15,22) označil povezanost človeškega rodu. Vse ljudi rojstvo povezuje z Adamom, od katerega povezujemo posledice njegovega dejanja. V isti sapi pa Pavel uči, da je Jezus drugi ali novi Adam začetnik novega rodu; tistih, ki se prenavljajo v Kristusu. To novo človeštvo se razodeva v Cerkvi.
Nova zaveza uporablja vrsto podob, da bi nam pomagala razumeti, kaj je Cerkev. Nobena nam ne pove vse resnice. Vse skupaj pa dajo podobo Cerkve, kakršno je Bog hotel.
€˘ Telo. Kot so različni deli telesa povezani in delujejo skupno, tudi vsak ud Cerkve prispeva nekaj svojega, vendar v edinosti z drugimi. Jezus kot glava pa daje življenje in smer (prim. 1 Kor 12,12-30).
€˘ Kristusova nevesta. Pavel pravi, da Kristus Cerkev ljubi in da je zanjo dal življenje (prim. Ef 5,25-30). Zaradi tega je Božje ljudstvo poklicano k moralni čistosti, v kateri naj se popolnoma posveti Jezusu.
€˘ Božji tempelj. V stari zavezi je bil jeruzalemski tempelj kraj, kjer je bil prisoten Bog. Cerkev je Božji tempelj, vendar ne tista iz opeke in malte, ampak tista, ki je zgrajena iz vernikov, ki so vzidani kot živi kamni (prim. 1 Pt 2,5). Jezus je prisoten sredi svojega ljudstva in deluje po svojem Svetem Duhu.
€˘ Kraljevo duhovstvo. V stari zavezi so bili duhovniki most med izvoljenim ljudstvom in Bogom. Ker so vsi kristjani Božji posinovljenci, imajo po Jezusu Kristusu odprt dostop do Boga (1 Pt 2,9).
€˘ Luč v temi sveta. Vsaka krajevna Cerkev predstavlja Jezusa in njegovo oznanilo in je kot svetilka ponoči. Ta svetilka privlači k novemu življenju še druge ljudi (prim. Mt 5,14-16).
Nova zaveza jasno pove, da je Cerkev ustanovil Jezus. Torej ne gre za iznajdbo kristjanov. Cerkev bo do Jezusovega prihoda ob koncu časov trajna značilnost našega sveta.
Na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Mt 16,18
Ko so v prvih časih ljudje postajali kristjani, so doživeli čudovito odkritje, ki je tudi danes mogoče. Vse vernike je med seboj povezovalo nekaj nadvse temeljnega in globokega. V vsakem je prebival isti Sveti Duh. Ker ga je bil deležen vsak od njih, so imeli marsikaj skupnega. Ta skupnost, (ki jo označujemo s posebno besedo občestvo) je bila torej nekaj, kar ustvarja Bog. Čeprav je bilo treba vernike včasih spomniti na njen praktični izraz, jih tega ni bilo treba učiti. Kristjan, ki resnično pripada Jezusu, se bo čutil eno z vsakim kristjanom kjerkoli na svetu in v kakršnemkoli okolju.
O tem se lahko prepričamo že na samem začetku krščanstva. Prvi kristjani so svojo edinost izražali s tem, da so imeli skupno imetje in živeli iz skupnih virov (prim. Apd 2,44-45). Iz novozaveznih pisem lahko razberemo, da je bila njihova skupnost nekaj zelo praktičnega. Skupno so molili, imeli so skupno imetje, imeli so skupne voditelje, skupne domove, iste potrebe in nalogo oznanjati blagovest o Jezusu. Njihova skupnost na zemlji je bila predokus tistega, kar jim je Bog za vedno pripravil v nebesih.
Cerkev je družina in vsi, ki so bili v njej rojeni, spadajo skupaj. Zato je Nova zaveza govorila prvim kristjanom - in govori tudi nam, naj pozdravljamo, sprejemamo, prenašamo drug drugega. Ljubiti se moramo med seboj, odpuščati tistim, ki nas žalijo, nositi bremena drug drugega, se med seboj opogumljati in podpirati (prim. Kol 3,12-17). Vse to zaradi Boga Očeta, ki enako ravna z nami. Ljubezen je tista družinska podobnost, ki bi jo morali videti ljudje na Božjih otrocih.
Čeprav kristjani veliko stvari delajo skupaj, se še posebno dobro počutijo skupaj, kadar se zberejo k bogoslužju in kadar skupaj molijo. Kot v prvi Cerkvi ima tudi danes molitev veliko prvin:
€˘ Zbiramo se, da bi Boga hvalili in se mu zahvalili za vse, kar je za nas storil. Odprl nam je oči za dejstvo, da prav vse, kar je dobro, dolgujemo njemu: ne le imetje, telesno zdravje in blaginjo, ampak tudi samo bivanje. Ustvarjeni smo zanj. Najbolj globoko pa nas gane spoznanje, za kakšno ceno nas je po svojem Sinu privedel ponovno k sebi.
€˘ Z žalostjo moramo priznati, da smo ga odklanjali. Kljub temu da nam daje moč za življenje po veri, ga vse prepogosto tajimo s svojim govorjenjem in mišljenjem, v delih in odzivanju. Zato je nujno potrebno priznanje in izpoved grehov, ker so prepreka med nami in Bogom. Kajti če hočemo prav moliti, moramo biti spravljeni z Bogom. Bog nam prav z Jezusovim dejanjem daje čudovito zagotovilo, da nas sprejema in nam popolnoma odpušča.
€˘ Predenj prinesemo svoje skrbi in potrebe. Povabil nas je k molitvi za druge, posebno za bolne in prizadete. Toda naša molitev se ne sme omejiti le na potrebe nas samih, naše skupine in Cerkve. Misliti moramo tudi na tiste, ki so zunaj, pa ne le na njihove materialne potrebe, ampak predvsem, da nekateri še nikoli niso okusili radosti srečanja z Bogom in milosti sprave z njim.
€˘ Poslušamo, kaj nam ima povedati. Skupaj se udeležujemo bogoslužja, beremo Božjo besedo in prisluhnemo besedam oznanjevalca, ki mu je Bog zaupal razlago Svetega pisma. Kajti v Cerkvi je Bog nekatere še posebej izbral za poklicne oznanjevalce in razlagalce svoje besede.
€˘ Spominjamo se, kaj vse je Bog že naredil za nas in utrjujemo svojo vero vanj. Jezus je svojim učencem naročil, naj v njegov spomin skupaj obhajajo svete skrivnosti - evharistijo ali sveto mašo (prim. 1 Kor 11, 23-26). Poleg tega najodličnejšega načina bogoslužja je še več načinov, kako lahko bližnje spominjamo na Jezusovo ljubezen, dobroto in moč.
€˘ Spominjamo se, da je Jezus Gospod. Zaobljubimo se, da bomo v vsakdanjem življenju živeli zanj. Če pokaže na področje, ki ga se nismo posvetili njemu, mu to iskreno priznamo. Prosimo ga za moč, da bi bili to, kar izpovedujemo - ne samo v družbi kristjanov, ampak tudi e času krize, napetosti in pritiskov, ko se v tem grešnem svetu, kjer živimo kot Kristusovi predstavniki, naveličamo vednega vračanja istega. Kajti molitev mora voditi v življenje.
Vse to delamo na različne načine. Med bogoslužjem lahko npr. pojemo psalme in pesmi; včasih nas pevski zbor ali skupina pevcev prav s petjem uvede v molitev. Svoje darove lahko prinesemo kot del darovanja med mašo ali ob kakšni nabirki. Dejansko se bogoslužje ponavadi nekoliko razlikuje od župnije do župnije, pa tudi od nedelje do nedelje ali praznika.
Nadvse pomembno je, da se pri bogoslužju ali molitvi zberemo, se približamo Bogu in preživimo določen čas skupaj kot njegovo ljudstvo. Za osebno molitev lahko uporabimo obrazec, lahko pa se preprosto pogovarjamo z Bogom. In ob tem vemo, da to Boga prav tako veseli in mu ugaja, kot veseli in ugaja staršem zaupanje in vdanost otrok.
Nihče ne zmore vsega sam. Bog daje različnim ljudem različne darove. Naša dolžnost pa je, da nastopamo kot eno moštvo in znamo dajati, kar smo prejeli.
Sveti Duh deluje v Cerkvi. Posamičnim kristjanom daje celo vrsto posebnih sposobnosti. Nekateri znajo govoriti, drugi so sposobni za vodstvo, nekaterim posebno dobro uspeva oznanjevanje, spet drugi znajo vlivati pogum. Nekateri imajo posebne darove za molitev, drugi delujejo v ozadju, kjer pomagajo, dajejo in služijo (prim. 1 Kor 12,4-11). Pomembno je, da začutimo, kako je potrebno, da se vsakdo vključi v delo. Sveto pismo pravi, da Bog daje nekaterim posebne darove, ki usposabljajo za vodstvo, oznanjevanje in pouk (prim. Rim 12,6-8). Načinov, kako posamezniki posebne darove uporabljajo, pa je več. Cerkveni predstojniki nekatere, ki želijo popolnoma služiti Cerkvi, posebej odberejo za to delo. Dejanje, s katerim ti sprejmejo sveto službo, imenujemo posvečenje. Drugim pa Cerkev preprosto prizna, da imajo posebne sposobnosti, ki so Božji dar in želi, da jih vsakdo kar najbolje uporabi v prid oznanjevanja (katehet, voditelj pevskega zbora, oskrbnik cerkvenega premoženja ...).
Med cerkvenim vodstvom in politično upravo je velik razloček. Cerkveni voditelji naj ne bi bili gospodarji, ki se čutijo nad drugimi, pač pa služabniki Cerkve. Najlepši zgled je dal sam Jezus. Pred svojim trpljenjem je pri zadnji večerji opravil delo služabnika - svojim učencem je umil noge (prim. Jn 13,1-20). Na to pot ponižnosti vabi tudi današnje voditelje Cerkve.
Cerkev ni bila ustanovljena zato, da bi kristjani imeli prijeten klub. Živi v svetu in je pogosto nepriljubljena, ker predstavlja Jezusa. Cerkev ima torej v svetu poslanstvo! Kakšen pa je njen odnos do tistih, ki so zunaj?
€˘ Ločena od sveta. Cerkev se mora vedno varovati grešnega paktiranja s svetom (prim. Jn 15,18-19). Kristjani imamo vrsto pravil in vrednot, ki se radikalno ločijo od tistih, ki usmerjajo življenje nekristjanov. Cerkev je nova, Božja družba. To pomeni, da spreminja naše medsebojne odnose in obnašanje. Druge ljudi bo k Jezusu privlačila dejavna ljubezen in naše sodelovanje.
€˘ Vključena v družbo. Jezus je rekel, da so kristjani sol (ki so jo takrat uporabljali tudi za razkuževanje) in luč. S svojim načinom življenja kažejo ljudem, da poznajo nekaj boljšega (prim. Mt 5,13-16). Zato mora biti Cerkev vključena v svet in ne sme stati ob strani. Cerkev mora poskrbeti za duhovne in osnovne materialne potrebe ljudi. Na ta način nadaljuje delo, ki ga je pričel Jezus.
€˘ Zagovarja in dela za pravico in svobodo. Cerkev moli in dela za mir in pravično družbo (prim. 1 Tim 2,1-2). Človeški zakoni so eden od načinov, kako Bog zatira zlo v padlem svetu. Le kadar kak zakon zahteva, da zatajimo svojo vero ali da napravimo kompromis s krščanskimi merili, moramo ostati neupogljivi in zaradi Kristusa odkloniti pokorščino.
€˘ Govori družbi. Cerkev mora spregovoriti posebno takrat, kadar se družba odloči za nekaj, kar jasno nasprotuje Božji volji. V demokratičnih deželah ima Cerkev dovolj priložnosti, da lahko javno pove svoje mnenje.
€˘ Razširja veselo oznanilo. Člani Cerkve smo poklicani, da dejavno in odločno spregovorimo ljudem o Jezusu in njegovem delu. To storimo z besedo in življenjem, kakor nam narekuje oznanilo.
Vi ste sol zemlje. Mt 5,13
Človeka, ki danes gleda na krščanstvo od zunaj, spravlja v negotovost pa tudi pohujšuje veliko število krščanskih Cerkva, ki ne najdejo skupnega jezika glede Kristusovega nauka in so med seboj ločene. Kako je to mogoče?
€˘ Glavni vzrok za ločitve je bil vedno človek in njegov greh, pa naj je šlo za posamezne cerkvene voditelje, za bolj ali manj dobromisleče reformatorje, ali pa za zapletene zgodovinske, politične in kulturne vzroke. . Zunanje razlike niso bistvene. Zadevajo način ureditve in obliko bogoslužja. Teh razlik ne smemo ne podcenjevati ne preveličevati. Svoje korenine imajo v določeni cerkveni tradiciji, kulturi in tudi v samem načinu verskega mišljenja in čustvovanja.
€˘ Težave povzročajo razlike, ki so nastale v verskem nauku. Tako npr. katoliška in pravoslavna Cerkev različno razlagata nauk o Svetem Duhu in z njim povezano izpoved vere; drugače gledata na papeža kot vrhovnega voditelja Cerkve in tudi sama hierarhična ureditev Cerkve je drugačna. Do razhajanj prihaja tudi v nauku glede možnosti spoznavanja Božjega bistva; razlika je v pojmovanju posvetilnih besed pri maši; v nauku o Mariji naglašajo predvsem Božje materinstvo; v nauku o poslednjih rečeh pa ne priznavajo posmrtnega očiščevanja duš v vicah.
Tako protestanti kot evangeličani zavračajo nezmotljivost papeža in imajo tudi Cerkev manj hierarhično urejeno; zanje je najvišja norma oznanjevanja in nauka Sveto pismo in ne cerkveno učiteljstvo ter ustno izročilo; razlika je v nauku glede števila, vloge in delovanja zakramentov: protestanti priznavajo le krst in evharistijo; pri odreševanju človeka poudarjajo Božjo milost, človekovo sodelovanje je manj važno.
Končno je treba navesti še razlike v manj pomembnih vprašanjih verske prakse (npr. kvašen kruh za evharistijo pri pravoslavnih in nekvašen pri katoličanih). Razlike te vrste bi še najlažje premostili.
Katoličani, pravoslavni in protestanti imamo mnogo skupnih stvari. S pravoslavnimi nas družijo bogoslužje, zakramenti in češčenje Božje Matere Marije. Za oboje je vir razodetih resnic Sveto pismo in ustno izročilo, ki ju ne gre ločevati. Med katoličani in protestanti so večje razlike, vendar nas povezuje velika ljubezen do Svetega pisma, Božje besede. Prav na tem skupnem temelju je mogoče graditi edinost, da bi prišli do Kristusovega ideala - ene črede in enega pastirja (prim. Jn 10,16). Temu prizadevanju pravimo ekumenizem. Pri tem ne gre za nasilno odpovedovanje lastnim poudarkom v cerkvenem nauku (irenizem), ampak za iskanje tega, kar nam je skupno, kar nas povezuje. Za tako prizadevanje nas osvešča Odlok o ekumenizmu 2. Vat. c. zbora. Od drugih kristjanov se bomo učili in jim posredovali svoje duhovno bogastvo. Poiskali bomo načine in sredstva za skupno delo, zlasti za posredovanje Kristusovega nauka tistim, ki zanj še niso slišali.
Različne veroizpovedi nam kažejo, na kako različne načine ljudje častijo Boga.
Znamenja so za človekovo življenje temeljnega pomena - tudi za vero. Že človek sam je znamenje: je duhovno bitje (ima dušo), ki živi v vidni materialni stvarnosti (telo). Znamenja množi tudi okrog sebe, da bi na zunaj izrazil svoj notranji svet. Z njimi istočasno ta svet razodeva in skriva, ker ga znamenja ne morejo ne izčrpati in ne nadomestiti.
Človek se v svojem vsakdanjem življenju poslužuje številnih znamenj (kretnje, besede, podobe, obredi). Kristus je ustrezno človekovi naravi postavil posebna zakramentalna znamenja, ki na viden način razodevajo sicer nedostopno in nerazumljivo Božjo stvarnost. Zaupal jih je Cerkvi. Zakramenti trajno ponavzočujejo Jezusovo odrešenjsko delo. Ta znamenja neskončno presegajo naše psihološke, spoznavne in hotenjske sposobnosti. Zakrament je namreč znamenje Božjih stvari med nami, posvečenja in popolnega združenja z Bogom. Zato pravimo da je vidno znamenje nevidne milosti.
Zakramentalna znamenja so učinkovita. Po njih deluje Kristus osebno. Kristus krščuje pri krstu, odvezuje pri spovedi, daruje in se daruje pri evharistiji. Vse to dela po Cerkvi. Zato zakramenti niso dejanja duhovnika, ampak Kristusa.
Človek se rodi, se hrani, raste do osebne in družbene zrelosti, se poroči, prevzema odgovorne naloge v skupnosti, duševno zboli, telesno opeša... V vseh teh trenutkih je ob njem Bog v odrešilnem zakramentalnem delovanju.
Cerkev podeljuje zakramente v trojnem prepričanju: veruje, da po njej to dela Kristus; veruje, da je to dejanje del edinstvenega odreŹšilnega dogajanja, ki ga Bog izvršuje po Kristusu; prepričana je, da zakramentalne besede niso magične besede, ampak živa Božja beseda. Zakramenti nas postavljajov neskončno bogat svet podob in znamenj, ki so polna pomena: kretnje, gibanja, dejanja, predmeti. Zakramentalni obred mora biti pristno dostojanstven in izvirati iz notranje polnosti. Kretnje skušajmo razumeti. Naše sodelovanje naj bo dejavno, zavestno in polno. Obred ni samo to, kar vidimo, ampak izraža skrivnost.
Apostol Pavel pravi, da so darovi - zakramenti v skupno korist. Nikoli niso samo za privatno uporabo, ampak dar novega življenja, ki ga je treba deliti. Preko njih postaja kristjan soodgovoren graditelj novega sveta, v kolikor daje svoj doprinos k osvobajanju od greha in pomaga človeštvu na poti k Bogu.
Pravi pomen in poslanstvo Cerkve nam odkrije šele vera, saj je Cerkev konkretna in vidna skupnost in skrivnost obenem. Nova zaveza nam v podobah razlaga, da je Cerkev Kristusova skrivnost in vidno znamenje odrešenja (prim. Ef3,4.10), Kristusovo telo, Božje ljudstvo, nosilec in priča odrešenja v svetu. Vsak kristjan ima v njej nenadomestljivo mesto (1 Kor 12,27-30).
V Cerkvi opravljajo nekateri posebne službe, ki so bistvene in se podeljujejo po zakramentalnem posvečenju.
Med njimi imajo škofje kot nasledniki apostolov polnost duhovništva. Škofovskemu zboru predseduje rimski škof-papež. Ta skrbi in zagotavlja edinost vseh krajevnih Cerkva.
Duhovniki so skupaj s škofom soodgovorni za oznanjevanje evangelija, obhajanje bogoslužja in vodenje Božjega ljudstva. Za ljudi opravljajo eno duhovniško službo in delajo za isti namen - graditev Kristusovega telesa, ki zahteva mnogovrstna opravila.
Verniki so poklicani, da glede na prejete darove vsak na svoj način služijo Cerkvi kot služabniki pri bogoslužju (pevci, bralci, strežniki, izredni delilci obhajila); pri oznanjevanju (katehisti) in v diakoniji (skrbijo za bolnike, ostarele, reveže).
Ta naloga izvira iz njihovega krsta, ki jih kliče k sodelovanju pri poslanstvu Cerkve.
Službe so vidna znamenja delovanja Svetega Duha v Cerkvi, ki je nenehno na delu in kliče tudi kristjane k delu za Božje kraljestvo.
Lokacija: