Smrt je življenjsko dejstvo. Edini dogodek v prihodnosti, o katerem smo lahko popolnoma gotovi, da se bo zgodil, je, da bomo nekega dne umrli. Gotovost glede smrti in njena končnost mečeta sence strahu v življenje večine ljudi. Krščanska vera nikakor ne pravi, da smrt ni problem - in ne omalovažuje naših strahov. Kristjani verujemo, da se je Bog soočil s temi strahovi in jih premagal, ko je dovolil svojemu Sinu Jezusu, da je umrl, in ga je potem spet obudil. Prav vera v Jezusovo vstajenje je temelj krščanstva.
Prvo dejstvo v zgodovini krščanstva so številni ljudje, ki trdijo, da so priče vstajenja. C. S. Lewis
Vstajenje - pobožna želja ali resničnost?
Kristjani verujemo, da je tretji dan po smrti in pokopu Jezus vstal od mrtvih. Je izpeljal bistro potegavščino on sam - ali njegovi učenci? Ali pa je bila to le njihova velika želja? Kakšna so dejstva?
€˘ Jezus je umrl in bil pokopan. Rimljani so s svojimi žrtvami opravili temeljito. Ko je Jezus že umrl, so mu prebodli stran s sulico, da bi se prepričali, če je mrtev (prim. Jn 19,34).
€˘ Oblast se je bala, da bi Jezusovo telo ukradli. Zato so dali zavaliti velik kamen k vhodu v grob in ga zapečatili. Kamen je bil tako velik, da ga en sam ni mogel premakniti. Postavili so stražo. Če so bili to rimski vojaki, so bili štirje, z vsem orožjem in za to tudi; kazensko odgovorni. Spanje ali pobeg med opravljanjem dolžnosti so kaznovali s smrtjo. V primeru, da bi šlo za judovske tempeljske-stražarje, pa bi bili za spanje kaznovani z bičanjem. Zato možnost, da so Jezusovo telo ukradli, ne pride v poštev (prim. Mt 27,62-66).
€˘ Grob je bil prazen - v tem so si vsi evangeliji soglasni. Janez doda še posebno pričevanje očividca, da so pogrebni prti ostali v grobu, vendar ne razmetani, kot bi jih nekdo odvrgel, ampak skrbno zloženi, tako, kot bi se telo izmuznilo iz njih (prim. Jn 20,7). Nobenega dokaza ni, da bi šli k napačnemu grobu. Iste žene, ki so v petek spremljale Jezusov pogreb, so tudi prve obiskale njegov grob v nedeljo zjutraj (prim. Mt 16,1-8).
€˘ Jezusa so po smrti videli živega. Prikazal se je posameznikom: Mariji Magdaleni, Petru in Jakobu - in ob različnih priložnostih tudi raznim skupinam. Tu je treba omeniti dva učenca na poti v Emavs, najbližji krog spremljevalcev in ob neki priložnosti več kot 500 ljudi. Prvi oznanjevalci so hoteli imeti prav take dokaze očividcev, kot jih zahteva sodišče.
€˘ Jezus je poskrbel za otipljive dokaze o svojem vstajenju. Vstali Jezus ni bil duh ali prikazen, ampak živa oseba. Hodil je po cesti v spremstvu dveh učencev, pri večerji je razlomil kruh, svoje prijatelje je povabil, naj se ga dotaknejo in se sami prepričajo, da je res on; z njimi je jedel izzval je nevernega Tomaža, da je položil prste v rane od žebljev in svojo roko v njegovo stran v dokaz, da je res on in da je vstal. Luka v svojem poročilu o vstajenju uporablja besedo dokaze" (prim. Lk 24,48), s čimer je hotel označiti najbolj zanesljivo vrsto zakonitega pričevanja.
€˘ Katera druga stvar bi učence lahko tako spremenila? Učenci niso pričakovali, da bodo še kdaj videli Jezusa. Marija iz Magdale je mislila, da je vrtnar, drugi, da je duh. Po njegovi nasilni smrti so se v strahu razbežali in poskrili. Toda le nekaj tednov potem so samozavestno dopovedovali množicam - prav tistim, ki so zahtevale Jezusovo smrt - da je živ. Tako kot Jezus tudi oni s tem niso imeli kaj pridobiti, lahko pa bi vse izgubili. Jezusovo vstajenje je v njih povzročilo popoln preobrat. Sami pravijo: Ne moremo namreč, da bi ne govorili, kar smo videli in slišali(Apd 4,20).
Ker si me videl, veruješ; blagor tistim, ki niso videli, in so verovali! Jn 20,29
Več citatov o Jezusovem vstajenju v Novi zavezi pove, da je Bog obudil Jezusa od mrtvih. Vstajenje je zadnji čudež Jezusove življenjske poti. To je več kot oživitev. Bog je obnovil telesno življenje nekomu, ki je bil zares mrtev.
Kdor ne veruje v Boga, ki lahko dela čudeže - in jih res dela - bo imel težave zaradi samega izhodišča. Misli namreč: Čudeži se ne dogajajo! Vstajenje pa bi bil čudež; torej vstajenja ni bilo.
Toda kdor tako misli, dela sklepe, preden pusti, da spregovore dokazi sami zase - Bogu ne dovoli, da bi bil Bog. Če je Bog vsemogočen, potem ni razloga, da Bog ne bi tako storil, če mu je to všeč. Težav nam navadno ne povzročajo čudeži, ampak Bog, ki jih dela. Priznati čudež pomeni, priznati Boga. To pa pomeni, da mu je treba dati prostor v vsakdanjem življenju.
Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi naša vera. 1 Kor 15,14
Sveto pismo nam pove, da se je Jezus po vstajenju še 40 dni prikazoval učencem (prim. Apd 1,3). Med tem časom jim je pojasnjeval, zakaj je vstal in zakaj je sploh prišel na svet. Naposled - dogodku pravimo vnebohod, je za nekaj časa telesno odšel z zemlje (prim. Lk 16,19). Vrnil se je k Očetu, s katerim zdaj skupaj bdita nad usodo sveta in dogodki na njem.
Nekega dne se bodo odstrla zagrinjala in ko bo Jezus ponovno prišel v slavi, ga bomo vsi videli. Do tistega dne pa bo uresničeval svoje načrte na zemlji po Svetem Duhu in Cerkvi. Na ta način se lahko osebno približa vsakemu kristjanu.
Jezusovi učenci se niso bali govoriti o sporočilu, ki ga je bilo treba posredovati naprej. To je bilo zanje nuja. Jezus je edina pot k Bogu in evangelij resnica o Bogu. Šli so celo tako daleč, da so rekli, da vsa resnica izvira iz Jezusa, Božjega Sina. Ne samo da so trdili, da je on v ozadju Svetega pisma stare zaveze; pripravljeni so bili zagovarjati prepričanje, da vsak globlji vpogled v notranjost, vsako resnično razumevanje končno prihaja od njega.
To je bilo pomembno v tedanjem svetu in prav tako je pomembno tudi danes za vse ljudi, ki iščejo resnico o življenju. Ta Resnica je Jezus. Če je torej kdo iskren v svojem iskanju, bo spoznal pristnost novozaveznega sporočila.
Krščanstvo je imelo glede na svoj nebogljeni začetek zares pretirano samozavesten nastop in velike zahteve. Ne samo, da je novi nauk ponujal odgovor na zadnja vprašanja življenja in smrti, trdil je tudi, da ima odgovor na uganko, kaj je cilj zgodovine. Prvim vernikom je bila vsa zgodovina pred Kristusom priprava nanj. V stari zavezi je Bog svoje ljudstvo posebej varoval in vzgajal za čas, ko bo na svet poslal svojega Sina. Toda tudi v širšem svetu je Bog tako deloval, da je v času Jezusovega prihoda vladala duhovna lakota, katero je lahko potešil samo evangelij.
Kot se je prej vsa zgodovina približevala Jezusu, tako se zdaj nadaljuje tostran križa in praznega groba. Sile nove dobe so že na delu v življenju in izkušnjah kristjanov.
Bog jasno kaže vsemu svetu, kaj lahko naredi z neobetavnim materialom, ko spreminja grešnike v ljudi, ki odsevajo nekaj Božjega, in ko podira tiste starodavne pregrade med rasami, razredi, spoloma in družbenimi položaji.
Ta zgodovina sveta pa ni brez konca. Prišel bo dan, ko bo Božji načrt v svetu izpolnjen in se bo Jezus vrnil kot Božji zastopnik, da dovrši svet in zgodovino ter poravna račune z ljudmi. Kristjani zato ne gledajo le nazaj na pomembne dogodke izpred 2000 let, ampak gledajo tudi naprej v čas, ko se bo zgodovina dopolnila. Ključ do vsega pa je - Kristus!
Jaz sem Prvi in Poslednji in Živi; in bil sem mrtev in, glej, živim na vekov veke. Raz 1,17-18
Ko beremo Novo zavezo, ne moremo mimo dejstva, da so kristjani imeli Kristusa za več kot navadnega človeka. O tem jih je prepričalo njegovo vstajenje. Čisto gotovo je, da je bil popolnoma človeški. Ena od prvih zmot je bila trditev, da Kristus ni bil človek. Zato so prvi kristjani vztrajno trdili, da je bil človek prav tako kot mi, čeprav nikoli ni grešil.
Toda niso se ustavili tu. Jezus je postal žarišče življenja in vere prvih kristjanov na tak način, kakor to more biti edino Bog. Častili so ga, molili k njemu in mu peli hvalnice. Kadar so govorili o Jezusu, so njegovo ime često povezovali z Očetom in Svetim Duhom. Oče, Jezus in Duh skupaj so vir življenja, moči in veselja. Šli so še dlje. Rekli so, da je Jezus vedno imel Božjo naravo, da je vidna podoba Boga ali da je odsvit Boga samega. Pavel je zapisal spoznanje, da ima Sin sam popolno Božjo naravo, in da v Kristusovi človeškosti živi polnost Božje narave. Janez je vse to povzel na začetku svojega evangelija:
V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog... in Beseda se je učlovečila in se je naselila med nami. Jn 1,1.14
Za prve kristjane ni bilo nobenega dvoma, da je Jezus enak Bogu. V nadaljnjih letih se je pojavilo precej ljudi, ki so to spodbijali in govorili o tem vse mogoče: da je Jezus manj kot Bog, da je samo človek ali pa neko bitje, višje od človeka in manjše od Boga. Zato se je Cerkev kmalu nato izrekla, kaj resnično veruje o Jezusu. Nauk Nove zaveze so strnili v nekaj preprostih, osnovnih trditev, ki so za vedno ostale v središču krščanske vere:
€˘ Jezus je bil zares človek - toda brez grešne narave, ki jo podedujemo mi. Čeprav je bil skušan, nikoli ni grešil.
€˘ Jezus je bil obenem BoG - eno z Očetom in Svetim Duhom. Na svet je prišel kot človek, z rojstvom; vendar je kot Božji Sin brez začetka in brez konca. Spoštovanje in čast, ki ju kot ustvarjena bitja dajemo Bogu, veljata tudi njemu.
Koncentrični krogi se širijo v nedogled
Tudi sama Cerkev je dokaz, da z Jezusovo smrtjo ni bilo vsega konec. Cerkev od svojega izrednega začetka, ko je kljub nasprotovanju in preganjanju spremenila življenje številnih ljudi, ni prenehala spreminjati celotnega toka svetovne zgodovine. Dokazala je, da je sposobna preživeti vse uničevalne poskuse in se zdravo prilagoditi različnim okolnostim in časom. Dejansko so kristjani zaradi pripravljenosti, da za Kristusa tvegajo vse, celo smrt, s svojo odločno vero privlačili tudi druge. Tudi njihov uspeh v družbi je bil izreden. Ker jih je Jezus učil, naj sočustvujejo s potrebnimi, so bili pripravljeni nesebično delati in služiti, da bi svet postal boljši prostor za življenje. Pogosto so stali v prvih vrstah pri družbenih reformah, se zavzemali za pravice posameznikov in skupin in se upirali poskusom, ki razjedajo moralne norme v družbi. Opravili so pionirsko delo na področju zgodovinskih ved, izobraževanja in socialnega skrbstva.
In vendar krščanstvo kot tako ni politično gibanje. Kristjani celo trdijo, da je njihov pravi dom onstran tega sveta s časovnimi in prostorskimi razsežnostmi in da je največja milost, ki jo lahko človek dobi, vera v Kristusa. Glavni človekov cilj je, s svojim življenjem odgovarjati na Božjo ponudbo: živeti v ljubezni z Bogom in bližnjim. Bog daje moč za tisto, česar človek ne bi nikoli zmogel. Pravo krščansko življenje namreč temelji na neposrednem stiku z življenjem vstalega Kristusa, kar se uresničuje v moči Svetega Duha.
Kljub premnogim temnim poglavjem v zgodovini, ko kristjani niso živeli v skladu s tistim, kar so izpovedovali, je ta prva skupinica preprostih vernikov zrasla v mednarodno družbo in njenega vpliva ni mogoče prezreti. Jezus Kristus je živi Gospod, ki vlada v srcih in življenju tistih, ki so se mu dali na razpolago.
Ena od presenetljivih stvari je, da so bili tisti, ki so Jezusa tako čudovito opisovali, vzgojeni v veri v enega Boga. Vsem pristnim Judom je to pomenilo (in še pomeni) temelj njihove vere. Tudi prvi kristjani so se do konca držali vere v enega Boga. Vendar se je zgodilo nekaj velikega: o Jezusu so govorili tako kot o Bogu - bili so mu pokorni ter ga častili kot Boga.
Tudi svoj pogled na Svetega Duha so spremenili. Že iz Stare zaveze so vedeli, da Božji Duh izhaja od Boga - toda zdaj so o njem začeli govoriti kot o posebni osebi, ki pa je enakega bistva kot Jezus in Oče. Tako ga je predstavil tudi Jezus in to se je skladalo s tem, kar se je zgodilo z njimi, ko so postali kristjani.
Spoznali so Boga kot nebeškega Očeta po njegovem Sinu Jezusu Kristusu, s pomočjo osebne moči Svetega Duha.
Ni bilo dvoma, da bo prej ali slej nekdo bral tisto, kar so napisali, in začel vpraševati, kako je Bog eden, če pa govorijo o Očetu, Sinu in Svetem Duhu. Cerkev je potrebovala več let, da je spregovorila o tem, vendar se je rešitvi problema le malo približala. Ko gre za Boga, imaš opraviti z nekom, ki mu ne moreš priti do dna.
Počasi se je izoblikovalo to, kar danes poznamo kot nauk o Sveti Trojici - da obstaja en Bog, v katerem so tri osebe: Oče, Sin in Sveti Duh. Vendar to ni poznejši cerkveni nauk. Prvine za to vero najdemo v presenetljivih in osupljivih trditvah Nove zaveze o Jezusu in v samih Jezusovih besedah.
Iz novozaveznih pisem razberemo, da so Jezusovi učenci zelo hitro napravili določene sklepe o vstalem poveličanem Jezusu. Njihove misli so pogosto strnjene v imenih ki so mu jih dali.
. Kristus je naziv ki je pomenil Judovskega mesija, že davno obljubljenega kralja. Takrat so začeli oznanjati evangelij, tudi poganom je ta naziv že postal del Jezusovega osebnega imena in tako ga uporabljamo še danes. Toda prvotno judovski pomen je bil, da je Jezus z svojo osebnostjo in delom dopolnil vse starozavezne obljube in napovedi o rešitelju, ki mora priti.
. Odrešenik ali rešitelj. Božji sin je prišel na ta svet, da bi rešil ljudi greha in njegovih posledic (prim. Mt 9,13; Jn 12,47).
. Gospod je bila beseda, ki so jo uporabljali pri vljudnem ogovoru. V Stari zavezi pa se rabi kot posebno ime za judovskega Boga. V Novi zavezi je Jezus prikazan kot Gospod, ki vlada nebesom in zemlji kot veliki kralj. Jezus je v središču krščanske vere.
. Veliki duhovnik je še ena izmed starozaveznih podob za nekoga, ki stoji med Bogom in ljudmi ter jim pomaga, da se spravijo z njim (prim. 1 Krn 6,34). Jezus popolnoma odgovarja tej vlogi srednika, ki vodi ljudi k Bogu (prim. Heb 8,1-6).
. Sin je ime, ki ga je Jezus rabil sam zase. Pogosto je govoril o tesnem in zaupnem odnosu, ki ga ima z Bogom Očetom (prim. Mt 14,33). Kristjani verujemo, da je bil Sin vedno Božji Sin - tudi pred Jezusovim rojstvom na zemlji (prim. Gal 4,4).
Kaj pomeni Jezusovo vstajenje?
ZMAGA Sveto pismo gleda na Jezusovo vstajenje kot na veliko zmago nad vsemi silami zla, ki delujejo v svetu (prim. 2 Tim 1,10). Ravno takrat, ko je kazalo, da so Jezusa sovražniki popolnoma uničili, je vstal od mrtvih in se prikazal v veličastnem sijaju Božjega zmagoslavja. Premagal je največje sovražnike človeškega rodu - greh, smrt in hudega duha. Ko se bo Jezus vrnil na svet, da sklene zgodovino, bodo ti sovražniki dokončno uničeni (prim. 1 Kor 15,24-28). Jezusovo vstajenje nam daje trdno upanje za prihodnost. OTETI SMRTI! Ko je Jezus vstal od mrtvih, to ni bila le njegova osebna zmaga, ki se nas ne tiče. Sveto pismo prikaže Jezusovo vstajenje kot poroštvo, da bo Bog podobno tudi nas iztrgal smrti, ki nas čaka (prim. 1 Kor 15,22). Če verujemo, da je Bog obudil Jezusa, smo lahko prepričani, da bo v novo življenje obudil tudi tiste, ki verujejo vanj. Zaradi tega imamo kristjani novo gledanje na smrt. Smrt za nas ni konec. Onkraj nje se začenja bolj polno življenje z Bogom, kot si ga sploh lahko predstavljamo. To ne pomeni, da kristjani na pogrebih ne jokajo ali da smrti ne vzamejo zares - smrt je še vedno sovražnik. Toda Bog je obljubil, da nas bo rešil iz njenega kraljestva, zato se je ni treba več bati (prim. 1 Kor 15,53-57). KONČNI PEČAT Z obuditvijo od mrtvih je Bog na celotno Jezusovo življenje in učenje dal še zadnji pečat. Za prve učence je bilo vstajenje tisti vezni člen, ki je dajal dokončen smisel vsemu, kar je Jezus rekel ali naredil. Tako lahko vstajenje pomaga tudi nam. Ko enkrat verujemo, da je Jezus vstal od mrtvih, laže sprejmemo stvari, ki jih je povedal o sebi, in laže priznavamo, da je bil res Božji Sin, ki je živel med nami. JEZUS ŽIVI Vstajenje ni le stvar, o kateri beremo v knjigi. Jezus živi in lahko ta trenutek spremeni naše življenje. Sveto pismo pravi, da je v nebesih, kjer vlada z Bogom Očetom (prim. Mr 16,19). Lahko ga častimo, se z njim pogovarjamo, prinašamo predenj težave, s katerimi se srečujemo. To je temelj krščanstva. Ko Kristjani mislimo na Jezusa, se ne spominjamo davno umrlega junaka, ampak se veselimo v tesnem stiku z živo osebo. In ko Bogu dovolimo, da vpliva na naša dejanja in našo osebnost, potem nam da tudi moči za tako življenje, kot ga on želi.
V Jezusovem času so različni ljudje imeli o njem različne predstave. Razne verske in družbene skupine tudi danes po svoje gledajo na Jezusa: €˘ Muslimani: Mesija -Jezus, Marijin Sin, je samo Božji poslanec (Koran 4,171). Mohamed pa je pravi prerok. €˘ Hindujci: Jezus je bil utelešenje Boga, vendar le eno od mnogih. Ni bil nekaj edinstvenega. €˘ Humanisti: Jezus je bil dober človek, ki je ljudem dal visoke etične ideale. Njegovi privrženci so ga naredili za Boga. €˘ Jehovine priče: Jezus je bil vzvišeno bitje, večje od človeka, vendar manjše od Boga. €˘ Komunisti: nekateri ga imajo za revolucionarja, vodjo gibanja zatiranih, proletarskega leaderja, ki so si ga prisvojile in onesposobile Cerkve; medtem ko drugi pravijo, da sploh ni živel. €˘ Judje: Jezus je bil verski učitelj, ne pa Mesija. €˘ Nacisti: Jezus je prototip Arijca, ki se je nesrečno bojeval proti židovski zaroti. (Hitler, Mein Kampf: "Bil je zares velik človek, ne zato, ker je znal trpeti, ampak zato, ker se je znal bojevati).
Lokacija: