Novozavezni nauk o prihodnosti ni v tem, da se veselimo nečesa, česar trenutno nimamo. Za kristjane sta sedanjost in prihodnost tesno povezani. Preden torej pogledamo, kako naj bi se kristjani pripravljali na prihodnost, moramo pogledati, kako sta sedanjost in prihodnost medsebojno povezani.
Ko so drugi narodi napadali Božje ljudstvo Stare zaveze in ga odpeljali v izgnanstvo, so se Izraelci veselili časa, ko jih bo Bog spet popeljal v njihovo deželo, kot so verovali, in naredil iz njih zopet velik narod. Ker pa se to upanje ni uresničilo, se je polagoma začelo usmerjati v bolj oddaljeno prihodnost.
V Jezusovem času so ljudje verjeli, da bo Bog poslal Odrešenika, ki bo dokončal zgodovino in vzpostavil Božje kraljestvo. Sodil bo vsem Izraelovim sovražnikom in zatiralcem, Božje ljudstvo pa bo z njim živelo na veke.
Jezusov nauk o prihodnosti ni preprost. Po eni strani je razumeti, da je Božje kraljestvo že navzoče: Jezus je šel v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: 'Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo je blizu; spreobrnite se in verujte veselemu oznanilu!' (Mr 1,14-15)
Po drugi strani pa se zdi,da pravi, da se bo Božje kraljestvo uresničilo v prihodnosti. Pri zadnji večerji je rekel: "A povem vam: Poslej ne bom več pil od tega sadu vinske trte do tistega dne, ko bom z vami pil novega v kraljestvu svojega Očeta." (Mt 26,29)
Jezus je hotel pokazati, da Božje kraljestvo ne bo prišlo nenadoma kot ena sama pošiljka kakor so pričakovali Judje. Prišel je, da bi začel delo za Božje kraljestvo, ki pa bo v polnosti nastopilo šele, ko se bo vrnil. Obdobje med njegovim vnebohodom in ponovnim prihodom bo vmesno obdobje, ki ga Judje niso predvideli. V tem času bo Božje kraljestvo delovalo sredi hudobnega sveta.
Jezusove napovedi o vojnah in katastrofah, do katerih bo prišlo pred njegovim ponovnim prihodom, so se že pogosto uresničile. Jezus je obljubil, da se bo vrnil na ta svet, na katerem je trpljenje in zlo ter uveljavil Božjo sodbo in odrešenje.
Tako je Božje kraljestvo že navzoče (delno), v drugem pomenu pa še ni tu (v polnosti). Cerkev živi v času, ko se Božje kraljevanje uresničuje samo delno. Ljudje se odzivajo na blagovest, ozdravljeni so in Sveti Duh že daje Cerkvi Božje darove. Vse to kaže, da je kraljestvo že tu. Toda kristjani upamo tudi v popolni prihod kraljestva, ko bomo zaživeli z Bogom.
Tako se kristjani ne veselimo samo nečesa, česar trenutno nimamo. V konkretnem pomenu že sedaj uživamo nekaj prihodnosti. Naše upanje na prihodnost pomeni, da lahko delamo, da bi prinesli nekaj prihodnje polnosti kraljestva v naš sedanji svet. Delamo lahko za pravičnejšo družbo, odpuščamo tistim, ki nam delajo krivico, potegujemo se za tiste, ki so prikrajšani. Božje kraljestvo ni samo v prihodnosti - vstopa tudi v sedanjost.
Obdobje med Jezusovim vstajenjem in njegovim ponovnim prihodom se v Novi zavezi imenuje poslednji dnevi. Poslednjih dni si ne smemo predstavljati le kot nekaj let pred Jezusovim ponovnim prihodom. Mnogi kristjani mislijo, da Sveto pismo navaja celo zaporedje dogodkov, ki bodo nastopili pred Jezusovim ponovnim prihodom. Mislijo, da moramo samo odkljukati dogodke, kot se dogajajo v zgodovini in bomo lahko precej natančno ugotovili, kdaj se bo Jezus vrnil.
Toda Jezus ni nikoli hotel, da bi njegov nauk tako razumeli. Ko je učil o svojem ponovnem prihodu, ni dajal informacij o prihodnosti. Njegove besede naj bi učence spodbujale, da bi se pripravljali za njegov prihod s pravilnim življenjem v sedanjosti. Znamenja, o katerih je govoril - vojne, lakota, katastrofe itd. - naj bi označevala celotno obdobje poslednjih dni in ne samo nekaj zadnjih let tega obdobja (prim. Mt 24,4-36). Ker je Jezus poudarjal potrebo po pripravljenosti na njegov prihod, so bile njegove prilike o tem zelo praktične in stvarne.
Stephen Travis, avtor knjige Upanje v Jezusa (The /e9us Hope), razlaga, kako naj bi kristjani razumeli Jezusov nauk o njegovem drugem prihodu:
Nekateri pravijo, da Sveto pismo podrobno poroča o tem, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Pokažejo na kak odlomek, kot je npr. 13. poglavje Markovega evangelija, kjer Jezus govori o znamenjih konca, in pravijo: Poglejte, te stvari se dogajajo v našem času, zato to pomeni, da je konec čisto blizu. Osebno ne mislim, da bi bilo treba ta odlomek tako razumeti. Ko Jezus govori o znamenjih časov - lažni Kristusi, svetovne katastrofe, preganjanja itd. - pravi: Ne bodite presenečeni, da se te stvari dogajajo. To naj vam bo v opozorilo.Te stvari so del tistega,kar se mora zgoditi.So del spopada med dobrim in zlim.
Jezusov nauk o poslednjih dneh je nekaj, kar morajo kristjani vzeti resno. Prvič zato, ker nam pripoveduje, kaj se bo zgodilo. Pripoveduje nam o tem, da bo Jezus ponovno prišel in popeljal Božje ljudstvo v novo nebo in novo zemljo, in to bi moralo biti za nas pomembno. Ni nekaj, zaradi česar bi morali biti v zadregi.
Tako je nauk o prihodnosti nekaj, kar bi morali vedeti in česar bi se morali veseliti, moral pa bi tudi vplivati na naše življenje. Nauk Nove zaveze nima namena le žgečkati naše možgane. Hoče preoblikovati naše življenje, dati novo življenjsko perspektivo. V upanju lahko živimo prav zato, ker vemo, da življenje ni slepa ulica, ampak da ima Bog za nas prihodnost. In to nam omogoča sproščenost, ko se soočamo s prihodnostjo in vsemi njenimi vprašanji. V varnosti, ki nam jo daje Bog, se lahko soočamo s svetom in v Božji moči lahko delamo za pravičnost in mir v družbi.
Jezus je nekoč govoril o gospodarju, ki gre na dolgo potovanje. Svojemu služabniku prepusti odgovornost za gospodarstvo. Ko se nepričakovano vrne s potovanja, hoče videti, kako je njegov služabnik skrbel za hišo in ravnal z drugimi služabniki (prim. Mt 24,45-51). Prav tako nas bo Jezus sodil glede na to, kako smo ga ubogali, ko smo se soočali z odgovornostmi v tem življenju.
Jezus je rekel, naj bomo pripravljeni na njegov prihod, ker bo prišel nepričakovano kot tat ponoči (prim. Mt 24,42-44). Pripravljenost ne pomeni, da strmimo v nebo in pozabljamo na svoje zemeljske obveznosti. Pomeni, da te odgovorno izpolnjujemo.
Lokacija: