Andrej Pirš FSO Češčenje Srca Jezusovega Cistercijanska opatija Stična

Med tiste, ki so predvsem zaslužni za utrditev in postopni razvoj češčenja Srca Jezusovega, papež Pij XII. v svoji okrožnici o Srcu Jezusovem uvršča tudi bl. Henrika Suza. Na nemškem jezikovnem območju je dobro znan mistik, pri nas pa je manj poznan.

Rojen je bil leta 1295 ob Bodenskem jezeru. Že s trinajstimi leti je vstopil v dominikanski samostan. Njegovo življenje bi mogli označiti kot posnemanje kreposti Jezusovega Srca. Češčenje Srca Jezusovega je širil s svojimi spisi, imel pa je tudi mistična doživetja. Globoko notranje spreobrnjenje je doživel pri osemnajstih letih. 22 let je nato živel strogo spokorno življenje. Temu obdobju pa je sledil čas hudega notranjega trpljenja. Njegovo češčenje Srca Jezusovega spoznamo iz njegove Knjižice večne modrosti in iz opisa njegovega življenja.

Za blaženega Henrika Suza je značilno, da je češčenje Jezusovega Srca pri njem povezano s sotrpljenjem z Jezusom. Postopoma je spoznal, da se je mogoče z Jezusom povezati samo preko poti trpljenja. Pogosto je premišljeval Kristusovo trpljenje v Getsemaniju. Doživeti je moral več krivih obtožb. Še posebno boleča je bila lažna obtožba neke ženske, da ima z njo nezakonskega otroka. Na osnovi te laži mu je bilo praktično onemogočeno duhovniško delovanje in zapustili so ga celo najboljši prijatelji. Odšel je v Ulm, kjer je deloval kot pridigar in tam je tudi umrl leta 1366.

Bl. Henrik Suzo nas uči, kako naj se v najbolj bolečih trenutkih še posebej povežemo s Srcem Jezusovim.

Pij XII. je z omembo bl. Henrika Suza in ostalih mističnih osebnosti v okrožnici o Srcu Jezusovem pokazal, da imajo tudi privatna ali posebna razodetja velik pomen, le dobro jih je potrebno vključiti v nauk Svetega pisma, izročila in cerkvenega učiteljstva. Posebnih razodetij ne smemo ne precenjevati ne podcenjevati. Njihova vrednost je zlasti v tem, da poudarijo kakšno za določen čas posebej pomembno vsebino javnega razodetja.