Andrej Pirš FSO Češčenje Srca Jezusovega Cistercijanska opatija Stična

V okrožnici o Srcu Jezusovem papež Pij XII. pravi: Vse svoje sinove v Kristusu spodbujamo, da se z vso gorečnostjo oprimejo te pobožnosti (češčenja Srca Jezusovega) ... Naj skrbno premislijo, da gre tu za češčenje, ki je, kakor smo rekli, že od zdavnaj v Cerkvi in ki ima trdne temelje v samem Svetem pismu. Naj skrbno premislijo, da gre tu za češčenje, ki je povsem v skladu z ustnim izročilom in s svetim bogoslužjem (HA 64).

Pij XII. torej poudarja, da češčenje Srca Jezusovega temelji tudi na nauku cerkvenih očetov. Cerkveni očetje so zanesljive priče od Boga razodetega nauka (HA 24). Učili so, da je skrivnost božje ljubezni začetek in višek tako učlovečenja kakor odrešenja.

Papež posebej navaja sv. Justina, sv. Bazilija, sv. Janeza Krizostoma, sv. Ambrozija, sv. Hieronima, sv. Avguština in sv. Janeza Damaščana, skratka nekatere najbolj pomembne cerkvene očete od 2. do 8. stoletja. Pri vseh navedkih cerkvenih očetov papež Pij XII. izbira tista mesta, ki govorijo ne le o Kristusovi božji, ampak tudi o njegovi človeški ljubezni. Kristus je sprejel celotno človeško naravo, da bi jo tudi v celoti posvetil.

Cerkvene očete je z vidika češčenja Srca Jezusovega že pred izidom okrožnice Pija XII. raziskoval jezuit Hugo Rahner. Prišel je do spoznanja, kako je napačna trditev, da je bilo v prvem tisočletju češčenje Srca Jezusovega nepoznano. Po besedah kardinala Ratzingerja, sedaj papeža Benedikta XVI., je bil prispevek Huga Rahnerja v tem, da je skušal pokazati, kako tudi češčenje Jezusovega Srca ni nič drugega kakor obrnitev k velikonočni skrivnosti in se potemtakem povsem nanaša na jedro krščanske vere (prim. Communio 2001, 104).

Češčenje Srca Jezusovega temelji tudi na nauku cerkvenih očetov in tudi tukaj nam je papež Pij XII. dal ključ za pravilno branje in razumevanje cerkvenih očetov. Podobno kot pri svetopisemskih besedilih velja tudi tu, da niso odločilne besede, pač pa vsebina. Cerkveni očetje res še ne uporabljajo izraza češčenje Srca Jezusovega, vendar z veliko jasnostjo razlagajo vsebino tistega, kar je tudi danes predmet češčenja Jezusovega Srca.

V naslednjih dneh si bomo ogledali nekatere svetnike, ki so še posebno pomembni za češčenje Srca Jezusovega v srednjem veku in v kasnejših stoletjih, zlasti tiste, ki jih omenja Pij XII. v svoji okrožnici o Srcu Jezusovem. Pri tem izboru se je bilo potrebno zelo omejiti, a že ob teh izbranih svetnikih bomo mogli zaslutiti, kako je bilo češčenje Srca Jezusovega dejansko nenehno navzoče v Cerkvi. Imelo pa je seveda svoj organski razvoj.