Izkazovati ljubezen soljudem, pravi Tolstoj, to je tisto od česar človek živi. In kako mi kristjani izkazujemo Kristusovo ljubezen svojim bratom in sestram?

Ob majniških večerih se zbiramo ob božji in naši materi Mariji. Hodimo v njeno šolo. Da bi nas ona učila pristnega krščanstva. Poglejmo jo takoj po angelovem oznanenju. Komaj ji je angel razodel, da njena sorodnica pričakuje otroka v svoji starosti, se je v Mariji utrnila misel: Moram ji pomagati, skazati ji moram ljubezen in ji postreči. Čeprav bi imela vso pravico, da bi mislila nase, saj je sama pričakovala otroka, pa nam Sveto pismo pripoveduje, kako je premagala pot preko gora in šla streč Elizabeti.

Lahko bi šli še v Kano Galilejsko in videli tam Marijo, kako skuša prva pomagati mladima zakoncema v zadregi. Vidimo, kako je bilo vsako Marijino srečanje z ljudmi polno materinske skrbi in ljubezni.

In mi? Tolikokrat na dan se srečujemo z drugimi ljudmi. Kakšna so ta naša srečanja? Morda hodimo drug mimo drugega kakor tujci. Manjka nam mnogokrat tiste pristne Kristusove ljubezni, da bi v vsakem človeku, ki ga srečamo doma, na cesti, v službi, začutili Kristusovega brata in bi v srcu začutili spoštovanje in ljubezen prav do tega sočloveka. Koliko ljudi lahko obogatimo z enim samim takim srečanjem, ko se zares odpremo sočloveku.

V letošnjih šmarnicah smo se dotaknili različnih področij in govorili o različnih temah. Mislim pa, da se bomo morali vedno znova vračati na to, kar je za nas kristjane bistveno. Da se bomo trudili za polnost ljubezni do bližnjega, ker samo s tem moremo danes oznanjati Kristusa, ljudje ga bodo našli v naših dobrih delih. Kakor pravi molitev iz 14. stoletja: Kristus nima drugih rok razen naših, da bi lahko opravil svoje delo. Nima drugih nog razen naših, da bi lahko privedel ljudi na svojo pot. Kristus nima ustnic razen naših, da bi ljudem pripovedoval o sebi. Nima druge pomoči razen naše, da bi pripeljal ljudi na svojo stran. Mi smo Sveto pismo, ki ga javnost še prebira. Mi smo zadnje božje sporočilo, napisano v dejanjih in besedah.

Nekdo je zapisal: Če hočemo obvarovati današnji svet pred samouničenjem, potem morajo priti ljudje, ki bodo nekakšna mešanica svetništva in revolucionarne ljubezni. Le nekaj let nazaj je svet občudoval veliko ženo, mater Terezijo. Veliko jo je naredilo to, da je znala združiti svetništvo in razdajanje ubogim. Postala je revolucionarka ljubezni.