Andreja Štunf Šmarnice 2006, Radio Vatikan

Praznik Gospodovega Vnebohoda je danes. V evangeliju smo slišali besede, ki jih je Jezus govoril svojim apostolom ob odhodu s tega sveta: Prejeli boste moč, da pride v vas Sveti Duh in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji do konca sveta (Apd 1,8). Jezus je hotel apostolom, ki so strmeli za njim in gledali v nebo, povedati, da je zdaj njihova naloga, ostati na zemlji in postati priče za Jezusa in ga tako oznanjati vsemu svetu. Menda so imeli stari Judje med svojimi različnimi izročili zapisano tudi tole božjo besedo: Če o meni ne pričate, me ni. Ta beseda tudi nam kristjanom veliko pove. Če mi kristjani ne pričamo o Kristusu, potem bo lahko toliko ljudi zaradi našega neopravljenega pričevanja, prihajalo do prepričanja, da Kristusa ni in se bo njihovo življenje odvijalo mimo njega. In naša vera bo zanje bajka! In kako naj mi sodobnemu svetu pričamo o Kristusu?

Nekateri ljudje, bodo pod vplivom lastnega razmišljanja in razodetjem božje milosti tudi sami prišli do nekega prepričanja o duhovnem, nadnaravnem božjem svetu. Toda preproste množice bodo prišle do Kristusa na podlagi našega pričevanja. Pa ne pričevanja s samo prazno besedo, ampak na podlagi pričevanja z zgledom.

Dobro se zavedamo, da je bistvo krščanstva v tem, da ljubimo svojega Boga in obenem tudi svojega bližnjega. Kristus nam je dal novo zapoved in ta je v tem, da je na isto raven postavil obe ljubezni, ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega, ki je prvi enaka.

Solženicin v svoji knjigi Rakov oddelek opisuje mladega moža Efrema, ki je obolel za rakom na vratu. Bil je močan, zaverovan vase, v svojo moč in življenje. Sedaj pa je naenkrat obsojen na rakov oddelek. Z obvezanim vratom od jutra do večera hodi po sobi od oken do vrat in ne najde miru. Neprestano se vprašuje: Zakaj sem ravno jaz obsojen na smrt? V roke mu pride knjiga s Tolstojevo pripovedjo, ki nosi naslov Od česa ljudje živijo? In prav to vprašanje muči tudi njega. Od česa živijo današnji ljudje? Hodi od bolnika do bolnika in postavlja vedno isto vprašanje: od česa živijo ljudje? Prvi mu pravi: od hrane. Drugi: od plače. Tretji: od kvalifikacije in uspehov svojega dela. Gospodarstvenik pravi: od ideologije in služenja družbenim interesom. Bolnik zamahne z roko na vse te odgovore in pravi: Molčite vendar! In spet se zazre v Tolstojevo knjigo in tam najde odgovor: Človek ne živi od skrbi zase, ampak od ljubezni, ki jo izkazuje drugim. Tu se ustavi in umiri.