Andreja Štunf Šmarnice 2006, Radio Vatikan

Nihče ne piše pisma Bogu v zahvalo. Saj ne ve, kako in kam bi ga naslovil. A vendar sem v očetovi zapuščini našel podobno pismo. Tako začenja Hans RĂśsler. Dragi Bog! Oprosti mi, da sem šele zadnje dni svojega življenja, ko sem pogosto mislil nate, prišel do časa, da ti napišem pismo. Pozabil sem se ti zahvaliti za čudež pred dvajsetimi leti. Gotovo veš, da si mi nekoč dal ženo Katarino. Odlično ženo, priznam. Imela je red v hiši, otroke je dobro vzgajala, jih vodila v šolo in v cerkev. Lahko bi bil zadovoljen bolj, kakor sem bil. Pred deseto obletnico poroke sem ti potožil: Gospod, tako ne morem več naprej. Žena je preveč prepirljiva in energična. Ves dan vpijeva. Ona ima zadnjo besedo. Prav zelo se moram potruditi, da jo prekričim, ko je tako glasna. Če hočem jaz na desno želi ona na levo. Bog, ti si vsemogočen! Naredi čudež! Spremeni mi ženo, ki je pravi zmaj. Spremeni jo v mirno, krotko golobico, da bo konec vpitja v najinem zakonu. Naj postane uvidevna, da ne bo imela zadnje besede. Drugo jutro sem se zbudil in sem rekel ženi lepo besedo. Iz njenega odgovora sem hotel spoznati, če si naredil čudež, za katerega sem te prosil. Prejel sem prijazno besedo. Toda Gospod, dvomil sem, ker čudež je pač čudež. Ne sme se vzeti prehitro kot dejstvo. Hotel sem imeti oprano srajco, zaradi katere je bil vedno ogenj v strehi. Dobil sem jo brez godrnjanja. Sedla sva k zajtrku. Bil sem posebno ljubezniv do svoje Katarine. Hotel sem biti vreden tvojega čudeža, ki ga ne bi rad kar takoj uničil s svojo nepotrpežljivostjo. Katarina mi je postregla s kavo, kar že dolgo ni bila njena navada. Ves dan je minil v dobrohotnosti, v vdanosti, v ljubeznivosti.

In RĂśsler nadaljuje. Moja molitev je bila čudežno uslišana. Dal si mi novo ženo. Nič več se nisva prepirala kdo ima prav. Ker je bila ona popustljiva, tudi jaz nisem hotel zaostajati. Vsako željo sem ji bral že v očeh. Tako je bilo vse do danes. Ljudje pravijo, da se čudeži ne dogajajo več. Zato sem ti hvaležen Gospod€Ś

Pismo ni bilo dokončano. Spoznal sem očetovo pisavo. Nesel sem pismo materi. Pisma še ni prebrala do konca, ko so jo oblile solze in je rekla: Tedaj se je zares zgodil čudež. Samo doslej sem mislila, da je Bog uslišal mojo molitev. Isto noč sem namreč molila tudi jaz. Prosila sem Boga za moža, ki se ne bo prepiral in hotel, da vedno njegova velja. Ko sem se drugo jutro zbudila, sem z ljubeznivo besedo hotela preizkusiti, če je Bog mojo molitev uslišal. Ko mi je mož prijazno odgovoril sem spoznala čudež. Vse življenje sem se trudila, da čudež ne bi prenehal.

Maj je mesec, ko z oltarja naše Matere prejemamo številne dokaze božje dobrote za naše družine. Molimo zanje. Sami naj nikar ne pozabljajo, da so predvsem oni dolžni moliti in prositi za Marijino varstvo in vdano ljubezen.