Andreja Štunf Šmarnice 2006, Radio Vatikan

Papež Pavel VI. je 17. oktobra leta 1971 razglasil za blaženega p. Maksimiljana Kolbeja, moža, ki je v taborišču Auschwitz šel namesto družinskega očeta v bunker smrti. Ne smemo pozabiti, da v življenju tega redovnika to herojsko dejanje ni nekaj osamljenega, ampak veličasten zaključek herojskega življenja. V junaka ga je oblikovala Marija, o kateri je sam dejal, da je specialistka, ki zna človeka posvetiti.

Kot otrok je bil ozdravljen z lurško vodo. Kljub temu je materi delal mnogo preglavic. Ko vsi opomini niso nič pomagali, je nekoč vzdihnila: O, ti moj ubogi fant, kaj bo iz tebe? Od tistega dne je nekako postal drugačen. Sam je kasneje pripovedoval: Veš, ko si se tako žalostno spraševala, kaj bo iz mene, mi je bilo zelo hudo. Šel sem v cerkev in sem molil pred Marijinim kipom. Marijo sem vprašal, kaj bo iz mene. Zdelo se mi je, da sem jo zagledal, kako ima v roki dva venčka, belega in rdečega. Katerega hočeš? me je vprašala. Rekel sem: Oba bi rad! Nato se je nasmehnila in izginila. Ob Mariji je zrasel Kolbejev duhovniški in redovniški poklic.

Kakšno veliko delo sta Sv. Duh in Marija opravila v tem človeku. Ves čas je bil resno bolan. Izčrpavala ga je jetika. Zdravniki so ga že leta 1920 razglasili za nesposobnega za kakršnokoli delo. Ko je pričel z apostolskim delom, mu je bilo popolnoma jasno, da bo vse, kar bo v dušah dosegel, dosegel z Marijino pomočjo. Začel je izdajati list Marijin vitez. Ko je prišel račun za drugo številko ni bilo denarja. Predstojnik mu ni hotel pomagati. Celo zbodel ga je: Vidite, takole je, če hoče človek luno potegniti z neba! Drugo jutro je našel na oltarju, pri katerem je maševal, pismo z vsoto, ki jo je potreboval. Priložen je bil listek: To darujem svoji ljubi Materi, Brezmadežni! Pater je bil prestavljen v drug samostan in tam je nadaljeval z izdajanjem Marijinega viteza. Bratje, ki so bili tam, so mu pomagali, naklada je rasla, podjetje je bilo vedno večje. Prijavljali so se novi kandidati za brate, toda pod pogojem, da bodo delali s p. Maksimiljanom. Da bi pokazal, kako res nič vase ne zaupa, ampak vse Mariji daruje, vse svoje delo in ves svoj čas, je položil pred Marijin kip svoja očala in svojo uro.

Naj bi vsi, ki hočejo današnjemu svetu prinesti Kristusa ter vzbuditi željo po Marijinem varstvu in se za to mnogo trudijo ter porabijo veliko časa, delali z zaupanjem v Kristusovega duha. Nesebično naj svoje delo darujejo Brezmadežni in njihovo delo ne bo ostalo prazno.