Andreja Štunf Šmarnice 2006, Radio Vatikan

Kardinal Lercaro si je za delo izbral geslo: Da moremo razumevati, moramo zelo ljubiti! Dar spoznavanja je sad razumnosti in ljubezni. Od teh dveh dejavnikov ima prednost ljubezen. Da moremo razumeti človeka, ga moramo zelo ljubiti. Imeti moramo zaupanje vanj. Moramo znati čakati kakor kmet. On seje v oktobru, a žanje v juliju. Vmes je meglen deževen november, mrzel december, januar prinaša veter in sneg, a kmet čaka€Ś Prišel bo julij in z njim žetev. Ljubezen in dobrohotnost potujeta skupaj, v dvoje. Podajata si roke, podpirata druga drugo. Ljubezen spoznava, dobrohotnost pa hoče dati, vedno le dajati in se razdajati. Spoznavanje sebe postaja spoznavanje ljudi okoli sebe, postaja dobrota in odpuščanje. Tisti, ki vedo za težave lastnega srca, najdejo pot in zvezo do drugih. Tisti, ki nosijo dobroto v rokah, so največji med ljudmi. Naše roke bi morale biti vedno pripravljene za blagoslov. Vsaka dobrota hoče biti blagoslov. Vsi blagoslovi prihajajo iz Marijinega srca in posvečujejo svet.

Marija je najsijajnejši vzor Cerkve v ljubezni. Cerkev jo s čustvom otroške vdanosti časti kot najljubeznivejšo mater, kot pravi Dogmatična konstitucija o Cerkvi (C53), ki nadalje pravi, da Marija z materinsko ljubeznijo sodeluje pri rojstvu in vzgoji vernikov (prim. C63). Ko Cerkev posnema Marijino ljubezen, postane tudi ona sama mati, ker varuje iskreno ljubezen. Marija je najgloblje vstopila v zgodovino odrešenja. Njej izkazovano češčenje vabi vernike k njenemu Sinu in k ljubezni do Očeta. Cerkev pri delu za Kristusovo slavo postaja podobna svoji vzvišeni Vzornici s tem, da stalno napreduje v ljubezni, s katero morajo biti prežeti vsi, ki pri apostolskem poslanstvu cerkve sodelujejo za preroditev ljudi. (prim. C 64-65)

Svet postane tisti, ki ljubi Boga in bližnjega. S tem odkriva v bližnjem božji načrt in mu pomaga, da ga izvede. Občudujemo ljudi, ki so sama dobrota. Trdimo lahko, da je dobrota najgloblji smisel življenja in zato najbližja božjemu posinovljenju. Kdor ne ljubi, ni prijatelj človeštva, ni vreden sreče, ni vreden božjega imena, je dejal Seneka. Človek je edino bitje, katerega je Bog hotel zaradi njega samega in ne more v polnosti najti sam sebe razen z odkritosrčno daritvijo samega sebe. Slednjo misel najdemo zapisano v Pastoralni konstitucijo o Cerkvi v sedanjem svetu. (CS 24,3) Svoje bližnje bomo le tedaj mogli voditi k Bogu, ko bodo v nas spoznali ter začutili ljubezen, dobroto in iskreno prijateljstvo. To je živi, pristni evangelij. Potem nam ne bo težko govoriti o Bogu, ki ga srečujemo v nas.