Andreja Štunf Šmarnice 2006, Radio Vatikan

Ko govorimo o oddaljenih lahko rečemo, da sociološko gledano niso problem, ampak dejstvo; oziroma zakonitost vsake velike združbe ljudi. Tudi prostovoljno gasilsko društvo ima svoje oddaljene, pa pevski zbor, pa politična stranka€Ś V naravi množičnih združb pač je, da niso vsi člani le-teh enako motivirani in vsi enako aktivno vključeni v dejavnost. In večje je število članov, več bo oddaljenih ali slabo motiviranih, pasivnih. Pevski oktet, recimo, nima oddaljenih članov. 8 ljudi mora biti vedno na vajah in nastopih. A že zbor, ki šteje nad 30 članov, bo imel tiste, ki so neredni na vajah; one ki jih je treba vedno dvakrat poklicati; celo take, ki so člani samo na papirju. In iz te zakonitosti ni izvzeta krščanske religija. Sociološko gledano oddaljeni torej niso problem, temveč pravilo. A to nas ne sme uspavati, češ tako pač je €“ mnogih ni blizu! Cerkev je skupnost verujočih, iščočih odrešenja in večne sreče. Cerkev preveva sveti duh. V cerkvi gre za nadnaravno in bistveno za človeka. Oddaljenost kristjanov od živega občestva in zakramentalnega življenja zato razumemo kot duhovno stranpot in tveganje, kot nekaj, kar kazi podobo Cerkve ter posameznikom pripravlja duhovno in bivanjsko nesrečo.

Ded bere časopis, mali vnuk ga neprestano vprašuje in moti pri branju. Ko se dedku zazdi dovolj, vzame staro zemljepisno karto sveta, jo razreže na kose in vrže pred vnuka in reče: Ko boš sestavil zemljevid, kakor je bil, potem mi povej. Dedek nadaljuje z branjem. Čez nekaj časa se vnuk oglasi: Dedek, sem že sestavil. Poglej! Kaj sem ti rekel? Vse mora biti na svojem mestu; in molči! Poglej, dedek, vse je v redu! Ded pogleda. Karta sveta je pravilno sestavljena. Vse je na svojem mestu. Le kako si mogel tako hitro urediti in pravilno sestaviti? reče začudeno starček. Zelo lahko. Kako? Zelo lahko si to sestavil? se čudi dedek. Lahko in enostavno. Na drugi strani zemljepisne karte je narisan človek. Lepo sem sestavil človeka, zalepil karto in obrnil. Vse je na svojem mestu!

Ko nas prevzame želja, da bi spremenili svet, ga zboljšali ali prevzgojili, moramo vedeti, da je treba najprej spremeniti in vzgojiti človeka. Ko bomo mi boljši, bo tudi na svetu lepše. Dokler človek ne bo zares človek in dokler človek v človeku ne bo začel gledati brata, ne bo miru in ljubezni med ljudmi na svetu. Prenova je potreba pri človeku. Da pa bo človek v človeku spoznal brata, mora prej spoznati skupnega Očeta. Njemu se mora pokloniti in ga slaviti. Angelsko petje se glasi: Slava Bogu na višavah - in šele potem €“ mir ljudem na zemlji!