Andreja Štunf Šmarnice 2006, Radio Vatikan

Z zaključno mislijo včerajšnjega razmišljanja želim danes začeti novo razmišljanje. Torej: Živeti moramo tako, kakor verujemo, da ne bomo začeli tako verovati kakor živimo. Prav s slednjimi besedami, da so začeli verovati tako kakor živijo, bi na najkrajši način opisali tiste o katerih se veliko premišljuje v tem pastoralnem letu v Cerkvi na Slovenskem: to so oddaljeni. In kdo so to? Največkrat imamo v mislih tiste, ki za velikonočni žegen napolnijo cerkve, se udeležijo velikonočne procesije, pridejo k polnočnici, so navzoči pri kakšnem pogrebu, krstu ali poroki. Ker verouk nič ne škoduje, tako pač razmišljajo oddaljeni, otroke pošiljajo tja, da bi opravili prvo sveto obhajilo in birmo, ker sicer bi jim lahko kdaj v prihodnosti njihov lastni otrok očital, da niso poskrbeli za prejem zakramentov in za njegovo versko vzgojo. Z dneva v dan se duhovniki in drugi pastoralni sodelavci srečujejo s temi ljudmi. Hodijo po robu. Naša beseda in naš odnos do njih, jih lahko približata jedru, lahko pa jih tudi odrineta preko roba cerkvene pripadnosti.

Stojimo pred velikim izzivom. Če sledimo našemu učitelju Jezusu Kristusu in njegovi materi, potem je naša naloga, da s skupnimi močmi poskušamo iskati najbolj ustrezna pota do oddaljenih, tako, da ne bomo ugasnili tlečega stenja in ne zlomili nalomljenega trsa. Po tej poti ni lahko hoditi. Prav tako je nevarno ubirati bližnjice. Oddaljenih ne bomo pridobili s trdoto, pa tudi ne s popustljivostjo. Oznanjati moramo neokrnjen evangelij in si prizadevati, da smo občutljivi za potrebe ljudi in spoštljivi do Božje besede, ki jo oznanjamo in svetih skrivnosti, ki jih obhajamo€Ś.

Iz pričevanj spreobrnjencev vemo, da za vključitev v versko občestvo niso pomembne le besede, ampak tudi globoka doživetja, ki jih človeku nudi vsestransko lepo oblikovano bogoslužje. Ljudi prevzame množica, ki poje, moli in slavi Boga. Služenje bližnjemu iz ljubezni je vsakemu razumljivo Jezusovo sporočilo, da kdor pomaga človeku v stiski, pomaga Jezusu€Ś.

Ljudje se oddaljujejo drug od drugega. Posledica oddaljenosti je tudi čedalje večji poudarek na osebni svobodi in dostojanstvu posameznika, kar predpostavlja oseben pristop k vsakemu posamezniku. €Ś

Pri tem pomembnem misijonskem poslanstvu, zaključuje svoje razmišljanje kanonik Jože Goličnik, naj nas vodi misel našega papeža Benedikta XVI., ki je v knjigi Bog in svet zapisal, da tudi človek, ki pride v cerkev le za Veliko noč, Božič ali ob kakšni drugi posebni priložnosti, izraža svoje hrepenenje po luči ter resnici in Cerkev mu mora iti z veseljem naproti.