Andreja Štunf Šmarnice 2006, Radio Vatikan

Greta Palmer v knjigi Božji partizani opisuje dogodek iz druge svetovne vojne. Zgodil se je v vasi na tromeji Poljske, Slovaške in Rusije. Tu so nameravale prenočiti sovjetske pomožne ženske enote. Ker so vsi moški zbežali, so ostale doma le starejše in slabotne ženske. Te se niso bale za življenje. Bile so verne. Toda v tistih dneh so se bale malovernih vojakov, zato so Marijine podobe pospravile na varno. Ko so ruske pomožne ženske čete iskale stanovanje, je Maruška, njihova poveljnica, vstopila v revno kočo. Na mizo je vrgla revolver. Obrnila se je k prestrašeni gospodinji in rekla: Stara, nocoj bom tukaj spala. Dobro je rekla žena, le izvolite! Ko je Maruška skrbno pregledala sobo je zaprla vrata. Približala se je ženici in ostro vprašala: Kje je Bogorodica? Žena je najprej pomislila, da bo Rusinja sramotila Božjo mater, zato je izmikajoče odgovorila: Tu ni nobene Bogorodice! Kar poglejte! Kako? je ostro rekla Maruška, Ni Bogorodice? Poslušaj! Rekli so na, da ste tu krščanski ljudje, ki se ne bojijo javno moliti. Ti pa nimaš niti Marijine ikone na steni? Sklonila se je bliže k ženi in jezno rekla: V Rusiji imamo kljub nevarnostim, s katerimi nam pretijo, vedno doma tudi ikone. In ve ste tako boječe, da ste uničile podobe Bogorodice, brž ko smo prišle sem? Žena je bila osramočena. Stopila je k postelji. Izza nje je potegnila ikono, ki jo je prej skrivala pod pernico. No, tako pa že! je zamrmrala Maruška. Zdaj jo daj na svoje mesto. Jaz jo bom pa varovala s svojo brzostrelko. Stara žena je obesila ikono na steno. Tedaj je poveljnica odložila brzostrelko v kot, snela rokavice, si popravila uniformo in si uredila lase. Približala se je ikoni, prekrižala je roke in počasi izgovarjala molitev, s katero se verni Rusi neštetokrat obračajo k Bogorodici: Pod tvoju milost€Śspasi nas€Ś

Verni se tako radi obračamo k Mariji, ki je najsijajnejši vzor Cerkve v veri in ljubezni. Verniki moramo vedeti, da prava pobožnost ne obstaja v kratkotrajnem čustvu ne v prazni lahkovernosti, temveč izvira iz prave vere. Vera je krepost, ki nas združuje z Bogom. Cerkveni zbor predvsem poudarja vero kot temeljno in prvo Marijino krepost. Po veri je bila Marija združena s Kristusom in po njem z Bogom. Vera mora biti nadnaravna, ponižna, močna in iskrena. Vera ni abstraktna, ampak pobožanstvenje našega zemeljskega življenja. Živeti moramo tako, kakor verujemo, da ne bomo začeli tako verovati kakor živimo.

Ruski pisatelj Tolstoj je zapisal: Vera je kakor zlato: čim več ga imamo, tem sijajnejše je.