Andreja Štunf Šmarnice 2006, Radio Vatikan

Jurij Washington, eden izmed predsednikov Združenih držav Amerike, je imel nad posteljo sliko božje Matere. Ko ga je obiskal profesor, ki je bil dober katoličan in je videl v spalnici Marijino podobo, se je začudil: Mislil sem, da ste protestant. Predsednik je odgovoril: To sem. Toda, kako naj častim Sina, če ne ljubim tudi njegove matere?

Naši voditelji Cerkve nas vabijo in velikokrat z zgledom pričujejo, da je naše pravo mesto ob Mariji. Če pa je naše mesto ob Mariji, je Marijino mesto ob Kristusu. Nauk o Mariji ni posvečen samo Marijinim osebnim odlikam in nalogam, ampak tudi njeni socialni vlogi, ki jo ima ob Kristusu in z njim kot druga Eva ob novem Adamu. Mati po večnem sklepu ni le Odrešenikova mati, ampak tudi mati odrešenih. Prav to socialno vlogo Marija že skozi stoletja nudi vsem, ki se k njej zatekajo. V Rimu je bila pred tremi desetletji slikarska razstava. Pozornost je vzbujala slika z motivom Golgote. Predstavlja tragični izraz takratne moderne tehnične civilizacije in lahko bi rekli da je tudi izraz sodobne družbe. V sredini se dviga deblo. To je drevo človeškega rodu, na katerem visi križani Bog in človek Jezus Kristus. Vrh tega debla je prej kazal kvišku, a sedaj je odsekan. Iz tega deblovega vrha je narejen vodoravni tram križa. V tem najdemo globoko simboliko. Vodoravni tram je humanizem sedemdesetih let, ki je odvrgel vero v Boga. Zanj je Bog mrtev. Na levi strani križa je suha, nerodovitna smokva. Simbolika, kot pravijo razlagalci, pomeni malomarnost in neprizadevnost za Kristusovo milost. Na smokvini veji sedi bel golob €“ simbol evangelista Janeza. Ob križu je modra vaza €“ v zvezi z vzklikom iz litanij €“ Posoda duhovna, posoda časti vredna, posoda vse svetosti. €“ Simbolika Device Marije pod križem pomeni: Vzemi, napolni posodo s Kristusovo krvjo, ki teče s križa. Po materi k sinu. Marija nam posreduje Rešnjo Kri, da moremo z njo tudi mi soodreševati svet v katerem živimo. Slika pa vendarle kljub svoji črnogledosti, da sta znanost in tehnika premagali vero, lepo predstavi Marijino mesto in delo ob Kristusu za človeštvo. Naglašena je predvsem njena socialna vloga pri našem odrešenju.

V Švici je svetovna Marijina božja pot Einsiedeln ali Marija v pustinji. Okrog svetišča je velik samostan, na katerega bi bil ponosen celo Rim. Ogromna stavba ima posebno zanimivost. S kateregakoli kota zgradbe potegnete črto diagonalo na nasprotni kot, se vse črte križajo točno v tabernaklju cerkve. Mojster, ki je gradil stoletno stavbo, je hotel izraziti veliko resnico: Jezus je središče ne le redovniškega življenja v Einsiedelnu, ampak vsega našega življenja. V marijanski pobožnosti je osrednja točka Jezus tako, kakor je v Marijinem svetišču tabernakelj.