V JAKOBOVEM PISMU, poimenovanem po Jakobu, Jezusovem sorodniku, beremo lepe besede o Bogu, viru vsake dobrote: Ne varajte se, moji ljubi bratje; vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave (Jak 1,16€“17). Človeška dobrota je deleženje na njej in ima njene značilnosti: Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, nato miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez razločevanja in hinavščine (Jak 3,17). Avtor JUDOVEGA PISMA, ki je poimenovano po Judu, Jakobovem bratu, pa se v uvodu obrača h kristjanom, ljubljenim v Bogu Očetu z besedami: Usmiljenje vam in mir in ljubezen v obilju (Jud 1,1.2). V istem duhu jih spodbuja: Ohranite se v Božji ljubezni in čakajte na usmiljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki pelje v večno življenje. Do omahljivcev bodite usmiljeni (Jud 1,21€“22). Podobno slavi Božje usmiljenje tudi avtor tako imenovanega 1. PETROVEGA PISMA, ko vzklika: Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje, za nepropadljivo, neomadeževano in nevenečo dediščino, ki je v nebesih shranjena za vas, katere Božja moč po veri varuje, da boste dosegli odrešitev, ki čaka, da se razodene v poslednjem času (1 Pet 1,3€“5). Isti avtor v 2. PETROVEM PISMU hvaležno ugotavlja: Njegova božanska moč nam je podarila vse, kar je potrebno za življenje in pravo pobožnost, prek spoznanja tistega, ki nas je poklical s svojo slavo in odličnostjo. Po njiju nam je podaril tiste dragocene in največje obljube, da bi po teh postali deležni božanske narave in ubežali pred svetno, poželjivo pokvarjenostjo (2 Pet 1,3€“4).

Pisec 1. JANEZOVEGA PISMA ves prevzet nad Božjo dobroto v začudenju vzklikne: Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo (1 Jn 3,1). V nadaljevanju pisma, ki je eno samo pričevanje o Božji ljubezni, ki naj se uresničuje v naših medsebojnih odnosih, najprej ugotavlja: Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen je v tem €“ ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj. Boga ni nikoli nihče videl. Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je njegova ljubezen v nas postala popolna (1 Jn 4,9€“12). Božja ljubezen ima torej pobudo, in naša vera je predvsem vera vanjo: Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo (1 Jn 4,16). Avtor gre še dalje in postavi najvišjo možno trditev o Božjem bistvu, hkrati pa pove, kako je mogoče biti združen z Bogom: Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem (1 Jn 4,16). Ves kristjanov napor je v tem, da ostane v Božji ljubezni in da jo uresničuje v medsebojnih odnosih. V 2. JANEZOVEM PISMU slišimo čudovit pozdrav: Z nami bo milost, usmiljenje in mir od Boga Očeta in od Očetovega Sina Jezusa Kristusa, v resnici in ljubezni (2 Jn 1,3). Zadnje, 3. JANEZOVO PISMO pa dopoveduje: Ljubi, ne posnemaj hudega, ampak to, kar je dobro. Kdor dela dobro, je od Boga; kdor pa dela hĂşdo, Boga ni videl (3 Jn 1,11).

Pisec knjige RAZODETJA je po vseh preizkušnjah vernikov ves očaran zazrt v veliki iztek zgodovine odrešenja, v videnje novega Jeruzalema, ki je dar Božje ljubezni, saj prihaja od zgoraj: Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več. Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: 'Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo' (Raz 21,1€“4).

Za verne kristjane naj ostane nepozaben zadnji stavek v Svetem pismu: Milost Gospoda Jezusa naj bo z vsemi! (Raz 22,21). Na to je potreben le še naš življenjski odgovor: Amen!