Pisma apostola Pavla so prvi zapisi v Novi zavezi in so nastali med leti 51 do 67. V njih Pavel oznanja Jezusa Kristusa, s posebnimi poudarki na posameznih okoliščinah krščanskih občestev. Pavlova pisma prežarja osebna izkušnja Božje ljubezni ob srečanju z vstalim Jezusom pred Damaskom, izkušnja, ki je popolnoma spremenila njegovo življenjsko pot. V srečanju z vstalim Gospodom temelji njegovo apostolstvo in tudi njegov evangelij. V pismu Galačanom pričuje: Izjavljam vam torej, bratje: evangelij, ki sem ga oznanil, ni po človeku. Nikakor ga namreč nisem prejel in se ga naučil od človeka, temveč po razodetju Jezusa Kristusa (Gal 1,11€“12). Pavel ne oznanja svojega, ampak Božji evangelij, ki je Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje (Rim 1,16). To je evangelij, ki ga Pavel po Božjem naročilu in usmiljenju oznanja posebej poganom.

Sporočilo o Božji ljubezni je v Pavlovih pismih bistveno povezano s Kristusom. Vera vanj pomeni verovati v Božjo ljubezen, in k veri so poklicani vsi narodi, ne le judovski. Pomeni vrata v Božjo ljubezen, potopitev v krstno kopel pa njeno deleženje v daru Svetega Duha. Zato je duhovno življenje po svojem bistvu življenje iz Svetega Duha, duha Božje ljubezni, in to naj se razodeva v naših medsebojnih odnosih.

Prvo pričevanje o Božji ljubezni daje apostol Pavel skoraj redno z uvodnim pozdravom v svojih pismih, kako npr. Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in od Gospoda Jezusa Kristusa (2 Tes 1,2 itd.). Taki in podobni stavki niso pobožna fraza, ampak odkrivajo duhovno ozadje Pavlovega pisanja. Že v svojem 1. PISMU TESALONIČANOM, ki je bilo napisano leta 51. ali 52. po Kr., Pavel poudari izjemno Božjo ljubezen do vernikov. Tako spomni Tesaloničane: Vemo namreč, od Boga ljubljeni bratje, da ste izvoljeni (1 Tes 1,4). Zato jih spodbuja k zaupanju: Kajti Bog nas ni namenil za jezo, ampak za to, da pridemo do rešitve po našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki je umrl za nas, da bi mi, pa naj bedimo ali spimo, živeli skupaj z njim. Zato tolažĂte drug drugega in drug drugega izgrajujte, kakor to že delate (1 Tes 5,9€“10).

V naslednjem, 2. PISMU TESALONIČANOM, katerega (Pavlovo) avtorstvo in čas nastanka še nista pojasnjena, pa beremo zahvalo za vernike, ker so izvoljeni za odrešenje: Mi pa se moramo zmeraj zahvaljevati Bogu za vas, od Gospoda ljubljeni bratje, ker vas je Bog izvolil, da s posvečenjem Duha in z vero v resnico postanete prvina odrešenja. V to vas je tudi poklical po našem evangeliju, da bi prišli do slave našega Gospoda Jezusa Kristusa (2 Tes 2,13).

V pismu GALAČANOM Pavel zelo osebno pričuje, da smo odrešeni po milosti Božje ljubezni v Kristusu, in ne iz svojih del: Dejansko sem po postavi odmrl postavi, da bi živel Bogu. Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe. Ne zametujem Božje milosti; kajti če je pravičnost po postavi, potem je Kristus umrl zaman (Gal 3, 19€“21).

V 1. PISMU KORINČANOM Pavel pričuje vernikom o Božji ljubezni do njih: Vedno se za vas zahvaljujem svojemu Bogu za Božjo milost, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu €Ś Zvest je Bog, ki vas je poklical v občestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom, našim Gospodom (1 Kor 1,4.9). V istem pismu v 13. poglavju zapoje svojo visoko pesem ljubezni, ki je v bistvu izzvana s podarjeno Božjo ljubeznijo: Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen (v. 13). Svoje pismo konča s pretresljivim opominom o usodnosti zavračanja Božje ljubezni: Ta pozdrav je napisan z mojo, Pavlovo roko. Če kdo ne ljubi Gospoda, bodi preklet! Maranata. Milost Gospoda Jezusa z vami. Moja ljubezen je z vami vsemi v Kristusu Jezusu! (1 Kor 16,21€“23). Zavrnitev Božje ljubezni je največja tragedija!