Andreja Štunf Šmarnice 2006, Radio Vatikan

V življenje slehernega od nas je najbolj globoko vtkano tisto bitje, v katerem so se pletle vse niti našega telesa in neštete silnice našega srca. To je naša mati. Nihče od nas si ni mogel izbrati svoje matere. Še manj more človek že v naprej svojo mater napraviti odlično. Jezus pa si je izbral njo, ki naj mu postane mati. Od vekomaj jo je Bog ljubil, od vekomaj zamislil njeno lepoto, od vekomaj sklenil, da bo brez madeža spočeta, polna milosti, vsa sveta, da bo mogla biti primerna mati učlovečeni drugi božji osebi. Tako izbran ni bil nihče v svetovni zgodovini. S tem je bila izbrana za mater trpečega človeštva, za radost nebes in strah pekla. Ni samo plod človeške domišljije misel, da vsi svetniki v nebesih ne premorejo Marijine svetosti. Zato pa dobra človeška srca iščejo pota in načine, kako bi to edinstveno ženo postavili v sredo življenja: vse mora biti njej posvečeno. Njeno svetinjo so nesli na najvišjo goro sveta in jo postavili v globino morja. Francoski slikar, spreobrnjenec Deslavallieres je dejal: Slikati jo moramo šest metrov visoko, da jo vidi ves svet. Nikdar ni dovolj besed, slik in pesmi, nikdar dovolj človeških prizadevanj. Bog sam jo je postavil tako visoko, da moremo pred njo ljudje samo strmeti.

Nekateri katoličani takšno povzdigujoče in nenehno govorjenje in pisanje o Mariji težko prenašajo. Na misel mi prihaja odgovor francoskega patra, ki ga je izrekel na božični večer pred leti, v pogovoru z urednikom enega od francoskih časopisov. Vprašanje se je glasilo: Zakaj je danes tako malo Marijinega češčenja? In pater je odločno odgovoril: Zato ker ga je bilo nekoč preveč!

Ne zanikajmo, da se je morda kdaj na napačni način govorilo o Mariji. Prav zato je tudi koncil v Dogmatični konstituciji o Cerkvi naročil, naj se pri govorjenju o Mariji varujemo vsakega napačnega pretiravanja. (C 67) Zanimivo pa je, da so bile prav naše slovenske šmarnice sorazmerno zelo stvarne. Mnogokrat so že pred koncilom poudarjale, kar je bilo na njem povedano, da prava marijanska pobožnost ne obstoji v neplodnem in kratkotrajnem čustvu ne v kaki prazni lahkovernosti, temveč, da izvira iz prave vere, katera nas vodi k priznavanju vzvišenosti božje Porodnice in nas vzpodbuja k otroški ljubezni do naše Matere ter k posnemanju njenih kreposti, kar poudarja tudi II. Vatikanski koncil.(S 67)

Toda če oznanjamo resnico ne pretiravamo. Ne bojmo se govoriti o Mariji, seveda v zgoraj omenjenih okvirih. Če bomo zamolčali resnico, s tem ne bomo pritegnili tistih, ki so se že ali so na poti, da se oddaljijo od Cerkve in prav tako bomo napravili škodo lastni duhovni rasti v Kristusu.