Prvi napev hvalnice Božjemu usmiljenju se v evangeliju po Luku zasliši že iz ust Marije, Odrešenikove matere, ko ob obisku Elizabete poveličuje Gospoda: Njegovo usmiljenje je iz roda v rod nad njimi, ki se ga bojijo €Ś Zavzel se je za svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja, kakor je govoril našim očetom: Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke (Lk 1,50.54.55). Tej hvalnici se ob rojstvu Janeza Krstnika pridružuje Zaharija, ko slavi Izraelovega Boga: Vzdignil €Ś nam je rešitev pred našimi nasprotniki €Ś da izkaže usmiljenje našim očetom in se spomni svoje svete zaveze (Lk 1,69€“72). Na koncu hvalnice pa blagruje svoje dete: Pojdeš namreč pred Gospodom, da pripraviš njegova pota in daš njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščanju njihovih grehov po prisrčnem usmiljenju našega Boga, zaradi katerega nas bo obiskalo vzhajajoče sonce z višave, da razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, in naravna naše noge na pot miru (Lk 1,76€“79).

Odlomek o Jezusovem prvem nastopu pred rojaki v shodnici v Nazaretu (Lk 4,16€“30) v duhu izpolnitve Izaijeve prerokbe v nekem smislu strne celoto evangelija po Luku, podobno kot leča zbere vse žarke v žarišče. Jezus začenja z branjem preroka Izaija: Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: 'Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.' Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sĂŠdel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: 'Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.' Vsi so zanj pričevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust (Lk 4,17€“22). Jezusov slovesni danes pomeni, da on kot Maziljeni z Duhom Božjega usmiljenja, začenja uresničevati svoje poslanstvo. Vse njegovo življenje, oznanjevanje in delovanje, je po Luku prikazano v luči Duha usmiljenja.

Besede milosti! To ne pomeni le ljubeznive besede, ampak besede, ki v duhu Izaija oznanjajo tu navzočo izpolnitev obljube odrešenja: danes se je to Pismo izpolnilo. To pomeni, da izraz besede milosti dajo vsemu, kar bo Jezus govoril in delal, globlji pomen, in da je to mogoče razložiti le v njihovi luči.

Bog razodeva svojo dobroto zlasti v usmiljenju, za katerega je zgled nebeški Oče: Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče! (Lk 6,36). Te besede razodevajo bistvo Boga, ki prav sedaj, to je v Jezusu, razodeva svojo ljubezen, presegajočo vsako človeško predstavo in pričakovanje. Pomeni ne le blagohotno naklonjenost, ampak predvsem odpuščanje grehov. To, kar Jezus razodeva s svojimi besedami, tudi osvetljuje s svojimi dejanji. Prilika o usmiljenem Samarijanu kaže na Jezusov zgled in vabi k posnemanju (Lk 10,25€“37).

Nikjer pa ni Jezus lepše približal evangelija milosti kakor v priliki o izgubljenem sinu, ki bi jo morali pravzaprav imenovati prilika o dobrem očetu. Ta prilika razodeva Boga kot dobrega in vseodpuščajočega očeta, ki prisrčno in brezpogojno sprejema izgubljenega sina, mu vrača vse sinovske pravice in utemelji to svoje dejanje z besedami: Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden (Lk 15,24).

Bog se veseli vsakega ponovno najdenega sina ali hčere. Isto Božje veselje srečamo tudi v priliki o izgubljeni ovci in v priliki o izgubljeni drahmi (Lk 15,3€“10), pa tudi v opisu, kako Jezus odpušča pocestnici (Lk 7,36€“50) ali goljufivemu višjemu cestninarju Zaheju (Lk 19,1€“10).

V luči besed milosti razumemo, da evangelij po Luku že na začetku razodene razširjenje Božjega odrešenja tudi na poganske narode: dete Jezus je luč v razodetje poganom (Lk 2,32), ki bodo ob koncu časov sedli za mizo v Božjem kraljestvu (Lk 13,29). Ta evangelij milosti, izkazane poganom, Luka kakor v nadaljevanju pokaže v njegovem uresničenju v Apostolskih delih, ko spremlja prve korake Cerkve med pogane.