Jezus Kristus, Božji učlovečeni Sin, je dokončno razodetje Božje ljubezni in njena samopodaritev človeštvu. Ta je opisana zlasti v evangelijih, o katerih lahko rečemo, da so en sam hvalospev Božji ljubezni, čeprav se proti pričakovanju Božja ljubezen v njih ne omenja pogosto. To pravzaprav niti ni potrebno, saj evangeliji govorijo o Jezusu: On je razodetje Božje ljubezni v svoji osebi, v svojem življenju, v svojih dejanjih in besedah. Beseda evangelij pomeni v grščini veselo novico oziroma oznanilo, njena vsebina pa je Jezus sam, zmaga Božje ljubezni v njegovi velikonočni skrivnosti: v njegovem trpljenju, smrti in vstajenju. Ta vesela novica je bistvo in središče vseh štirih evangelijev.

Štirje evangelisti nam sporočajo pravzaprav en sam evangelij vstalega Kristusa, njega samega. Tako so tudi nastali: iz pričevanj o njem. Najprej je bil velikonočni Dogodek vstalega Kristusa, njegove Osebe: o njem, ki so ga v dogodku Kalvarije in vstajenja prepoznavali kot mogočnega Božjega Sina, so v velikem navdušenju pričevali njegovi apostoli ter učenci in šli v moči Svetega Duha oznanjat po svetu veselo novico. Njihovo oznanjevanje je bilo živo pričevanje in je šlo od ust do ust; prešlo je v bogoslužje, ki pomeni zbiranje ob vstalem Gospodu, vstopanje v njegovo skrivnostno navzočnost ob lomljenju kruha, sveti evharistiji. To oznanjevanje je prešlo v slavljenje, ki se je v posameznih krščanskih skupnostih izražalo na različne načine. Vsaka je slavila vstalega Gospoda tako, kakor je narekoval Sveti Duh. V njegovi luči so na nov način prepoznavali Božjo ljubezen, ki so je bili deležni v treh letih Jezusovega oznanjevanja Božjega kraljestva. Jezusova oseba, druženje z Njim skozi tri leta, njegovo življenje, dejanja in besede, zmaga Kalvarije €Ś vse to je vedno znova zažarelo pred njimi v luči Vstalega, v lepoti njegovega poveličanega Obličja. Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah (Apd 2,42). Tako so se kristjani prvega rodu v Svetem Duhu zbirali okrog navzočega vstalega Gospoda, bodisi kot očividci, bodisi kot tisti, ki so verjeli njihovim besedam. Vse Jezusovo življenje so videli v luči vstajenja: tako jih je Sveti Duh uvajal v vso resnico (Jn 16,13) Božjega Sina.

Apostolsko pričevanje se je v prvem rodu posameznih krščanskih skupnosti ohranjalo v živem spominu v obliki različnih vsebinskih sklopov in je dobivalo glede na različne okoliščine tudi različne poudarke. Vesela novica o zmagi Božje ljubezni, evangelij vstalega Gospoda Jezusa, njegovo življenje in triletno oznanjevanje, njegovo trpljenje in smrt, je bilo v luči njegove vstajenjske navzočnosti pripovedovano in opevano. To slavljenje je kot začetek večne nove pesmi po Svetem Duhu dobesedno živo izviralo iz globine src, iz nenehnega doživljanja vsega, kar je v sebi nosil občestveni spomin prvih krščanskih skupnosti.

V prvem rodu kristjanov torej ni bilo potrebe po celostnem poročilu o Dogodku Božje Ljubezni, to je o Jezusovem življenju. Zadostovali so pripovedovani besedni sklopi, morda tudi neki kratki zapisi, živobarvni kamenčki, ki jih je sam Sveti Duh, zlasti ob bogoslužnih shodih, sestavljal v čudovit mozaik Obličja vstalega Gospoda Jezusa. V kulturi tedanjega Bližnjega vzhoda, ki sloni na spominu in zvestem pripovedovanju, to nikakor ni bilo težko. Vendar pa se je po smrti očividcev Jezusovega življenja že za naslednji rod kristjanov pokazala potreba po celostnem zapisu, saj bi v nasprotnem primeru bilo nemogoče slaviti Gospoda v skrivnosti njegovega življenja, ki je eno samo razodetje Božje ljubezni. Tako je prišlo do prvih poskusov zapisov življenja Jezusa Kristusa in končno, po redakcijskem delu štirih evangelistov, ki so črpali iz skupnih pa tudi posebnih virov €“ po izročilu so to Matej, Marko, Luka in Janez €“ do štirih evangelijev.

Vsak evangelist je pri tem oblikoval evangelijski prikaz glede na duhovne potrebe tiste skupnosti, kateri je bil namenjen, kristjanom iz judovstva ali izmed poganov. Vsem evangelijem pa je skupno sporočilo o dokončnem razodetju in zmagi Božje ljubezni v Jezusu Kristusu: le tako se njihovemu bralcu more razkriti njihovo bistvo in skrivnost. K temu naj pomagajo tudi naslednja razmišljanja.