Razodetje Božje ljubezni v Knjigi modrosti lahko globlje razumemo v razodevanju Modrosti, kar je glavni namen istoimenske knjige.

Splošno sporočilo te knjige je, da Bog ljubi tiste, ki ljubijo Modrost in jo iščejo: In ko od roda do roda prehaja v svete duše, jih oblikuje v Božje prijatelje in preroke. Bog namreč ljubi samo tistega, ki prebiva z modrostjo (Mdr 7,27€“28).

Vendar je Modrost že sama po sebi dar Božje ljubezni ljudem in povabilo, da jo sprejmejo. V tej luči je Modrost predstavljena vse od 6. do 9. poglavja Knjige Modrosti in v Pregovorih v 8. in 9. poglavju.

Modrost prinaša življenje: Zdaj torej, otroci, poslušajte me! Blagor tem, ki se drže mojih poti. Poslušajte vzgojo in bodite modri, nikar je ne zametujte. Blagor človeku, ki me posluša, bedi dan za dnem pri mojih vratih in čaka na pragu mojih duri. Kajti kdor me najde, najde življenje in prejme milost od GOSPODA. Kdor pa me zgreši, rani svojo dušo, vsi, ki me sovražijo, ljubijo smrt (Prg 8,32€“36 ).

Poosebljena Modrost ljubeznivo in hkrati slovesno vabi na gostijo: Modrost si je naredila hišo, izklesala si je sedem stebrov. Zaklala je svojo živino, namešala svojega vina in pogrnila svojo mizo. Razpošilja svoje dekle in kliče na križiščih utrjenega mesta: €™Kdo je preprost? Naj pride sem!€™ Temu, ki pogreša razumnost, pravi: €™Pridite, jejte moj kruh, pijte vino, ki sem ga namešala€™ (Prg 9).

Pri tem odlomku ne moremo dalje, ne da bi se spomnili Jezusove prilike o svatbeni gostiji, ki jo je kralj pripravil svojemu sinu: kako je poslal služabnike, naj povabijo izbrance na gostijo (Mt 22). Zlasti pa pri tem odlomku pomislimo na veličastno Božje vabilo na Jagnjetovo gostijo v sklepnem delu knjige Razodetja: Blagor njim, ki so povabljeni na Jagnjetovo poročno gostijo! (Raz 19,9).

Modrost je kakor nevesta, s katero naj se človek poroči, je družica na poti življenja: Njo sem vzljubil, njo iščem od svoje mladosti; skušal sem jo vzeti za ženo, vzljubil sem njeno lepoto. Sklenil sem jo torej vzeti domov, da bi skupaj živela, ker sem vedel, da mi bo dobro svetovala, da me bo hrabrila v skrbeh in žalosti. Ko se bom vračal domov, se bom oddahnil pri njej, saj njena družba ne povzroča tesnobe, z njo živeti ni mučno, marveč veselo in osrečujoče (Mdr 8, 2.9.16).

V Knjigi modrosti je torej Modrost predstavljena kot oseba, po kateri postaja Bog navzoč, je kot samopodaritev Boga človeku. Ta podoba je vsekakor korak naprej v razodevanju Božje ljubezni. V skladu s težnjo modrostne literature se ta Božja samopodaritev nanaša najprej na posameznika, vendar ima tudi značaj podaritve vsem ljudem. Obrača se na kralje vse zemlje: Če se torej vi, vladarji narodov, veselite prestolov in žezel, spoštujte modrost, pa boste kraljevali na veke (Mdr 6,21).

Pisec kratko poudarja: Modrost je duh, ki človeka ljubi (Mdr 1,6). Modrost pa ljubi človeka prav zato, ker je navzoča v samem Božjem stvariteljskem dejanju in delovanju. Na poseben način je bila Modrost podarjena Izraelu, kakor beremo pri preroku Baruhu: On je iznašel vse poti vednosti in jo je dal Jakobu, svojemu služabniku, Izraelu, svojemu ljubemu. Nato se je prikazala na zemlji in je prebivala med ljudmi (Bar 3,37€“38).

Modrost pomeni osnovno vodilo zgodovine odrešenja in lahko rečemo, da Izraelu omogoča posebno mesto med ljudstvi tega sveta : po Modrosti nam je že v stari zavezi v prvih žarkih začela sijati nova luč, ki je bila v novi zavezi v polnosti podarjena, ko sta se, kakor sporoča apostol Pavel, razodeli dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika (Tit 3,4).