Mnogo je psalmov, ki odsevajo Božjo ljubezen ter so hvalnica Bogu za njegovo dobroto, ali tudi zaupna prošnja za rešitev posameznika ali izvoljenega ljudstva. Tukaj lahko omenimo le nekaj značilnih izrazov, podob ali misli, ki so še posebej povezane z Božjo ljubeznijo.

Najprej je treba omeniti Božjo zvestobo njegovi zavezi, dobroti in zvestobi, kot npr.: Vse GOSPODOVE steze so dobrota in zvestoba za tiste, ki ohranjajo njegovo zavezo in njegova pričevanja (Ps 25,10).

Božja dobrota in zvestoba, zagotovljena v zavezi, je ena izmed glavnih tem knjige psalmov, bodisi da gre pri tem za zvestobo Boga do ljudstva ali do posameznika, bodisi da gre za Božji odgovor na zvestobo ljudstva ali posameznika.

Zaveza je osrednjega pomena tudi, ko je govor o usmiljenju, saj prav usmiljenje spričuje, da je odnos Boga do njegovega ljudstva v zadnji globini odnos milosti. Prav ta zavest, da je vse milost, se je v Izraelu v njegovih ponavljajočih se nezvestobah kopičila skozi stoletja. Ta vera v zvestobo zavezi je zelo živa zlasti v stavkih, ki izražajo navzočnost Božje dobrote, kot npr.: Zakaj GOSPODOVA beseda je prava, vse njegovo delo je v zvestobi; ljubi pravičnost in pravico, zemlja je polna GOSPODOVE dobrote (Ps 33,4€“5), ali: GOSPOD je pravičen na vseh svojih poteh, dobrotljiv v vseh svojih delih (Ps 145,17). Izraz €œmilost€ je prav tako zelo pogost, njegov pomen pa je navadno izražen v stavku: Izkaži mi milost, GOSPOD (npr. Ps 6,3).

Besede, da je Bog dober, so tako rekoč stalnica knjige psalmov, kakor tudi Božja dobrota, ki se npr., kot refren kar šestindvajsetkrat ponovi v 136. psalmu v slavljenju Božje dobrote v stvarjenju in rešitvi iz Egipta: Zahvaljujte se GOSPODU, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota (Ps 136,1 sl.).

Božja dobrota se razodeva tudi v psalmih, ki govorijo o Bogu kot pastirju, največkrat kot pastirju Izraela, pa tudi pastirju posameznega vernika, kar je posebej ganljivo v 23. psalmu: GOSPOD je moj pastir, nič mi ne manjka (v. 1). Njegova ljubezen je močnejša od ljubezni staršev: Zares, moj oče in moja mati sta me zapustila, GOSPOD pa me sprejema (Ps 27,10). Veliko psalmov govori o zatekanju vernika ali ljudstva pod Gospodove peruti: V tvojem šotoru bom bival na veke, zatekal se bom v skrivališče tvojih peruti (Ps 61,5). Izrael je negovan Gospodov vinograd (Ps 80). Vernik zaupa v Gospoda kakor zaupa v nežnost lastne matere: Nasprotno, potešil in pomiril sem svojo dušo kakor otrok v naročju svoje matere, kakor otrok je v meni moja duša (Ps 131,2). Gospod ozdravlja (Ps 6,3) in tolaži. Zakaj ti, GOSPOD, si mi pomagal in me potolažil (Ps 86,17). Pri tem gre velikokrat za posamezno osebo, zlasti za pravičnika, za ubožca ali za trpečega človeka.

Velikokrat psalmist poveličuje Božjo dobroto in zvestobo z ozirom na očake, na Davida, na rešitev iz Egipta, na Sinajsko zavezo, in vzgaja ljudstvo k hvaležnosti. Treba je tudi poudariti, da je v psalmih Božja ljubezen vizija ljubezni, ki bo vključevala tudi tujce in druge narode: Rahab in Babilon štejem med tiste, ki me poznajo; glej, Filisteja, Tir in Etiopija pravijo: €˜Ta je tam rojen€™ (Ps 87). Razlog za to je zlasti v dejstvu, da je Bog stvarnik vseh: GOSPOD, v nebesih je tvoja dobrota, tvoja zvestoba sega do oblakov. Tvoja pravičnost je kakor božanske gore, tvoja sodba je kakor neizmerna globočina, GOSPOD, ti rešuješ ljudi in živali. O Bog, kako dragocena je tvoja dobrota! Človeški sinovi se zatekajo v senco tvojih peruti. Opajajo se z obiljem tvoje hiše, v reki svojih radosti jih napajaš. Zakaj v tebi je izvir življenja, v tvoji luči vidimo luč (Ps 36,6€“10).

Knjiga psalmov je neizčrpna zakladnica hvalospevov Božji ljubezni.