Andreja Štunf Šmarnice 2006, Radio Vatikan

V prejšnjem stoletju je bila razglašena resnica o Marijinem vnebovzetju in postavljen praznik Marije, kraljice sveta. Doživeli smo že, da je bil svet posvečen Marijinemu srcu. Vse to kaže, da Cerkev želi imeti v svoji sredi Marijo.

Tudi Cerkev na Slovenskem je že od nekdaj velika Marijina častilka. Pomislimo samo koliko cerkva je posvečenih Mariji ali v kolikih cerkvah, ki imajo kakšnega drugega župnijskega zavetnika najdemo Marijin kip! Mnogo kapelic na naše lepi slovenski zemlji je postavljenih njej na čast. Koliko svetih podob z Marijo v takšni ali drugačni upodobitvi krasi naše hiše in naša stanovanja ter nanje kliče svojega blagoslova in milosti za vse, ki tam prebivajo.

Kakor vesoljno Cerkev spodbujajo in navdušujejo za Marijo marijanski papeži, tako naše ljudstvo vzgajajo za Marijo marijanski škofje. Med papeži lahko sežemo le po imenu zadnjega papeža Janeza Pavla II., ki je bil velik Marijin priprošnjik. Ob tem mi pred oči stopa njegova sključena starčevska drža z žarečimi otroškimi očmi polnimi ljubezni in upanja, kako se sklanja k pokleku pred Marijino podobo, ki je krasila prizorišče v Postojni, kjer so se mladi srečali z Janezom Pavlom II. v mesecu maju in to prav za njegov rojstni dan.

In če pogledamo v vrste naših slovenskih škofov, tudi zdaj, ko se je njihov zbor zaradi pridobitve treh novih škofij nekoliko povečal, bi lahko rekla, da bi v njihovih vrstah težko našli koga, ki ga ne bi mogli poimenovati marijanski škof. Veseli se slovenska zemlja, kajti tvoja ljubezen do Marije že prejema svoje sadove.

Če malo posežem v preteklost z lahkoto najdem marijanskega škofa. Eden teh je bil nadškof Jeglič. Ljubezni do Marije se je navzel v domači hiši. Mati ga je tako vzgajala. To je imel za posebno milost. Milosti nam Bog naklanja po Mariji. Materine roke, ki nam nosijo milosti, moramo odpreti. Kako? Z ljubeznijo. Čimbolj jo ljubimo, temveč milosti nam bo posredovala. Ko je Jeglič kot dijak izgubil mater, se je ves oklenil Marije. Za vsako pravilno odločitev se je njej priporočil. Vedno je stopil pred Jezusa v Marijinem spremstvu. Pri duhovnih vajah je zapisal v dnevnik: Vse bom delal z Marijo, za Marijo in po Mariji. Moje življenje naj bo tako kakor Marijino; naj delam tako, kakor bi delala Marija. Kadar mu je bilo v življenju težko, je dejal: Zaupam v pomoč mogočne Device Marije. Dan za dnem je ponavljal: Hvala Bogu po Mariji! Njegovo škofovsko geslo je bilo: Pridi k nam tvoje kraljestvo po Mariji. Bodimo Bogu hvaležni za marijanske vodnike, škofe in papeže, ki nam z lastnim zgledom kažejo, da je naše pravo mesto ob Mariji.