Večna Jahvejeva ljubezen, ki jo oznanja prerok Ozej, ima svoj učinek najprej v spreobrnjenju Izraela. Spreobrnjenje je sad notranjega očiščevanja, je sad Jahvejeve ljubezni, ker Jahve odloži svojo jezo in z ljubečimi vzgojnimi prijemi privede svoje ljudstvo do spreobrnjenja, ki je notranjega značaja.

Spreobrnjenju sledi pomilostitev in obnova. Tudi tu je odločilna Jahvejeva ljubezen. Jahve trdo vzgaja svoje ljudstvo, svojo vlačugarsko ženo, dokler ne vzpostavi novega ljubezenskega razmerja z njo: Tisti dan, govori GOSPOD, me bo imenovala: moj mož, ne bo me več imenovala: moj gospodar (Oz 2,18). To novo ljubezensko razmerje se ne bo nikdar končalo: S teboj se zaročim na veke, s teboj se zaročim v pravičnosti in pravici, v dobroti in usmiljenju. S teboj se zaročim v resnici in spoznala boš GOSPODA (Oz 2,21€“22).

Trojni s teboj se zaročim na veke poudarja Jahvejevo pobudo pri ljubezenskem razmerju. To najbolj razumemo, če imamo pred očmi oba omenjena ljubezenska darova, s katerima Jahve obsipava svoje ljudstvo: dobroto in usmiljenje. To sta dve Jahvejevi lastnosti, ki temeljita na davno sklenjeni zavezi Boga s svojim ljudstvom in najdeta svoj izraz v novi, večni zaročniški, zakonski zvezi z Izraelom.

Beseda dobrota v Svetem pismu pomeni milost in ljubezen na osnovi Božje zvestobe zavezi: Bog se je tako rekoč možato trdno zavezal Izraelu. In ko je ta prelomil zavezo, ga Bog vendarle ni zavrgel, ampak se je razodel kot zvesta ljubezen, ki je močnejša od izdajstva, kot milost, ki je močnejša od greha. Sad te ljubezni je odpuščanje in vnovična sklenitev notranje zaveze. Beseda usmiljenje pa naznačuje ljubezen ženskega, materinskega značaja, predstavlja potrebo srca z občutji kot so dobrota in nežnost, potrpežljivost in razumevanje, se pravi pripravljenost odpuščati.

Prerok JEREMIJA je delno pod močnim vplivom preroka Ozeja. V 2. poglavju govori o Izraelu kot o Jahvejevi zaročenki: Spominjam te na predanost tvoje mladosti, na ljubezen tvoje zaročne dobe, ko si hodila z menoj v puščavi, v deželi, kjer ne sejejo (Jer 2,1€“2). Očita ji nezvestobo, da se je v svojem malikovanju vlačugala z mnogimi ljubimci in jo kliče k spreobrnjenju (2. in 3. pogl.). Eno najlepših mest pri Jeremiju pa je 31. poglavje, ko Jahve govori nezvestemu izvoljenemu ljudstvu, devici Izraelovi: Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti tako dolgo izkazujem dobroto. Spet te bom pozidal in boš pozidana, devica Izraelova! (Jer 31,3€“4).

V tej čudoviti večni ljubezni, ki izvira iz Jahvejeve notranjosti in je popolnoma nezaslužen dar Izraelu, bo Jahve sklenil novo zavezo z Izraelom. Ta zaveza Jahvejeve svobodne pobude bo imela tudi moč notranjega spreminjanja srca: Glej, pridejo dnevi, govori GOSPOD, ko bom z Izraelovo hišo sklenil novo zavezo. Ne zaveze, kakršno sem sklenil z njihovimi očeti tistega dne, ko sem jih prijel za roko, da jih izvedem iz egiptovske dežele; to zavezo z menoj so prelomili, čeprav sem bil njihov Gospodar, govori GOSPOD. To je namreč zaveza, ki jo bom sklenil z Izraelovo hišo po tistih dneh, govori GOSPOD: Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njih srce jo bom zapisal. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo (Jer 31,31€“33).

Jeremija še bolj kot Ozej prikazuje Božjo ljubezen s slikovitimi prispodobami kot nekaj zelo osebnega in človeškega. Zlasti pa pri njem preseneti skrivnostna napoved (Kristusove) nove zaveze, da se bo Jahve s svojo milostjo dotaknil osebne notranjosti človeka in jo spremenil.