Opomini prerokov in njihovo sporočilo o sodbi ali odrešenju pomenijo novo dobo v razodevanju Jahvejeve ljubezni. V tem posebej izstopata preroka Ozej in Jeremija, ki sta na začetku tega obdobja.

OZEJ je veliki prerok Božje ljubezni v stari zavezi. V knjigi preroka Ozeja, ki je imela velik vpliv na vse Sveto pismo, gre za zlitje prerokb in besed, ki so bile izrečene ob različnih priložnostih. V njej ne gre za premočrten spis, ampak se v tu ponavljajo iste teme, katerih skupni imenovalec je Jahvejeva ljubezen.

Ozejeva teologija je teologija Božje ljubezni, ljubezni in ki ima značilnosti človeške ljubezni, ki trpi, ki je zahtevna, potrpežljiva, tudi ljubosumna. Bog, ki je vir ljubezni, je tudi edini predmet ljubezni: to je obljuba in zahteva, ki jo Ozejeva knjiga tudi danes daje svojim bralcem. Božjo ljubezen predstavi Ozej na pretresljivo globok in neposreden način. Vse faze dramatične zgodbe Izraela premišljuje pod vidikom ljubezni: njegovo izvolitev, odpadništvo, kazen, spreobrnjenje in pomilostitev.

V 11. poglavju najprej uporabi podobo Jahveja kot očeta svojega ljudstva. Neverjetno nežen in ganljiv je Ozejev opis Božje ljubezni: Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil, iz Egipta sem poklical svojega sina €Ś Jaz sam sem Efrajima učil hoditi, jemal sem jih na svoje lakte, pa niso spoznali, da skrbim zanje. Pritegoval sem jih s človeškimi vezmi, z vrvicami ljubezni, bil sem jim kakor tisti, ki si vzdigujejo otroka k licu, počasi sem mu dajal jesti (Oz 11,1€“4).

Ozej je prvi uporabil prispodobo zakonske zveze, da osvetli skrivnost Izraelove izvolitve. Ljudstvo Izrael, ki je poosebljeno v liku žene oz. matere Izraelovih sinov, je Jahvejeva žena in Jahve je njen mož (Oz 2,4.9.18). Jahve še vedno ljubi to ženo, čeprav mu je že zdavnaj nezvesta; ljubi jo tako, kakor prerok še vedno ljubi svojo vlačugarsko ženo (Oz 3,1). V povezavi s podobo zakonske zveze prerok obsoja vlačugarstvo in prešuštvo Izraela. Zavračana Jahvejeva ljubezen je izzvana tako, da Jahve zasovraži svoje ljudstvo. Božja ljubezen je predstavljena zelo človeško, je lahko prizadeta: Ne bom več usmiljen z Izraelovo hišo, da bi jih še prenašal in jim prizanašal (Oz 1,6). Ne bom jih več ljubil, vsi njegovi prvaki so uporniki (Oz 9,15).

Vtis je, kakor da razočarana Jahvejeva ljubezen ne pozna nobenega ozira več pri kaznovanju svojega ljudstva. Vendar pa prav ta silna Jahvejeva jeza pričuje o njegovi izvirni ljubezni. Jahve zagrozi svojemu ljudstvu z ostro kaznijo. Toda ker je njegova ljubezen brezmejna in ker je Božja, se Božja jeza ob soočenju z njo nenadoma poleže. Ozej to opiše na zelo dramatičen in obenem človeški način: v Božji notranjosti nastane nekakšen spor med Božjo jezo in Božjo ljubeznijo, in v njem končno zmaga ljubezen: Moje srce se obrača v meni, moje usmiljenje prekipeva. Ne bom storil po togoti svoje jeze, ne bom zvrnil Efrajima v pogubo (Oz 11,8€“9). Sledijo besede, ki se uvrščajo med najlepše v samopredstavitvi Boga v stari zavezi: Kajti Bog sem in ne človek, Sveti sem v tvoji sredi (Oz 11,9). Zares: ljudje smo trdosrčni in nepopustljivi v svoji jezi in zameri, Bog ne! Bog je prijatelj, ne sovražni tujec sredi svojega ljudstva. Tukaj Bog govori o sebi osebno: da ravna kot Bog, po svoji naravi, iz svojega bistva.

To mesto pri Ozeju pomeni najvišjo možno izjavo o Jahveju: v njej se razodeva Jahvejeva ljubezen kot skrivnost, ki je bistveno združena z njegovo osebo. Lahko jo primerjamo z novozavezno predstavitvijo Boga po svetem Janezu: Bog je ljubezen (1 Jn 4,7€“8).