Razodevanje Božje ljubezni v času, ki ga opisujejo Jozuetova knjiga, Knjiga sodnikov, obe Samuelovi knjigi in knjige kraljev, pomeni za Izrael nadaljevanje izkušnje Božje dobrote in odpuščanja. Obljubljena dežela, v katero vstopi izvoljeno ljudstvo pod vodstvom Jozueta, je Jahvejev dar. Ko Izrael zagreši znova in znova nezvestobo, mu Jahve v svoji zvestobi znova in znova izkazuje svojo odpuščajočo ljubezen s tem, da obuja sodnike, po katerih rešuje ljudstvo iz rok sovražnikov: Kajti milo se je storilo GOSPODU zaradi njihovega stokanja pred njihovimi zatiralci in napadalci (Sod 2,18). Sodniki se sklicujejo na Božjo milost. Tako sodnik Gideon govori Jahveju: Če sem našel milost v tvojih očeh, mi daj znamenje, da si ti, ki govoriš z menoj (2 Sod 6,17).

Nezvesti Savel, prvi, sicer izsiljeni kralj izvoljenega ljudstva je bil vendarle izbran od Jahveja in napolnjen z njegovim duhom, in Jahve je bil odslej z njim (prim. 1 Sam 9;10;11). Po Savlovi smrti to še bolj velja za Božjega izvoljenca kralja Davida. Jahve po preroku Natanu obljubi večni blagoslov Davidovi hiši, blagoslov, ki ga bo ob polnosti časov iz ust nadangela Gabrijela zaslišala Marija iz Nazareta. Ona bo po svoji velikodušni privolitvi postala mati obljubljenega Mesija. Omenjeni blagoslov Davidu se glasi: Tvoja hiša in tvoje kraljestvo bosta obstala pred teboj na veke in tvoj prestol bo utrjen na veke (2 Sam 7,16).

Ta mesijanski blagoslov je dar Božje dobrote in utemeljuje nov odnos Jahveja do Davidove hiše. To je odnos posebne izbranosti v prijateljsko občestvo z Bogom, odnos, ki ga preveva Božja milost. Izbranost se pokaže tudi v tem, da je ne more ogroziti niti morebitna nezvestoba Davidovih potomcev, čeprav je pri tem tudi res, da bodo po Božji pravičnosti zanjo prejemali zasluženo kazen, kar se je potem dejansko tudi dogajalo. Pri vsem tem je važno, da Božja obljuba ostaja neomajna, dvignjena nad človeške dejavnike, in da popolnoma temelji na Božji rešilni volji, obljubi, ki jo David imenuje zavezo (prim. 2 Sam 23,5).

Sicer pa tudi nadaljnja Davidova zgodba odseva Božje usmiljenje, zlasti ko Bog skesanemu Davidu odpušča greh hinavsko izpeljanega umora bojevnika Urijaja in prešuštne polastitve njegove žene Batšebe; do njega je prizanesljiv tudi v pravičnem kaznovanju, ki je sledilo (prim. 2 Sam 12,22 sl.). David upa na Božjo naklonjenost v preganjanju, ki ga je zadelo €“ ki je v tem, da se bo vrnil v Jeruzalem in videl skrinjo zaveze: Če najdem milost v GOSPODOVIH očeh, me bo pripeljal nazaj in mi dal videti njo in njeno prebivališče (2 Sam 15,25). To se je tudi zgodilo. Pozneje ob napovedanih možnih kaznih zaradi predrznega samovšečnega preštevanja Božjega ljudstva izbere David naslednjo možnost: Zelo sem v stiski; padimo raje v GOSPODOVO roko, ker je njegovo usmiljenje veliko; v človekovo roko pa ne bi rad padel! (2 Sam 24,14). Pretresljive besede o razliki med Bogom in človekom! Tako je Bog izkazoval Davidu in njegovim potomcem veliko naklonjenost, o kateri pričuje tudi njegov sin Salomon (1 Kr 3,6).

Knjige kraljev pričujejo o Božji potrpežljivosti in usmiljenju, seveda pa tudi o Božji pravičnosti. Po odpadniški delitvi na dve kraljestvi beremo v 2. knjigi kraljev (13,23) o Izraelu, severnem kraljestvu, ob njegovi od Boga naklonjeni zmagi nad Aramci: GOSPOD pa jim je izkazal milost in se jih usmilil. Obrnil se je k njim zaradi zaveze z Abrahamom, Izakom in Jakobom; ni jih hotel uničiti in jih vse do zdaj ni zavrgel izpred svojega obličja.

Omenjanje Božje zaveze z očaki, kakor tudi večkrat ponovljene besede, da se Bog usmili ljudstva južnega kraljestva zaradi svojega služabnika Davida, je bistvo sporočila o Božji ljubezni v zgodovini obeh kraljestev. To dvoje je temelj izkušnje odpuščajoče Božje ljubezni.