01.06.2007 Vrtnice: p. Tomaž Podobnik DJ, Razodevanje Božje ljubezni

Češčenje Jezusovega Srca je bistveno usmerjeno v Božjo ljubezen, ki nam je zasijala v učlovečenju Božjega Sina in se razliva na nas iz njegovega prebodenega Srca. Ko se oziramo v to Srce, ki je poveličano v vstajenju, spoznavamo z apostolom Janezom resničnost besed: Bog je ljubezen (Jn 4,8.16). To temeljno resnico krščanske vere pomenljivo poudarja papež Benedikt XVI. že z naslovom svoje prve okrožnice Bog je ljubezen. Ta ima po svoji vsebini za vernike katoliške Cerkve zavezujoč programski značaj: ozirati se v Jezusovo prebodeno Srce, nenehno spoznavati in sprejemati njegovo ljubezen in jo po njegovem zgledu v svojem življenju posredovati tudi drugim ljudem.

Če gre v češčenju Jezusovega Srca za Božjo ljubezen, se nam nujno postavlja vprašanje, ali to ljubezen sploh poznamo. Bog, ki je ljubezen, se nam je ob koncu časov dokončno in veličastno razodel v Jezusu Kristusu, učlovečenem Božjem Sinu, a se nam je vendar že skrivnostno razodeval skozi vso zgodovino, od prazačetka samega stvarjenja! Apostol Pavel namreč zatrjuje, da je bilo že vnaprej ustvarjeno vse v ljubljenem Božjem Sinu: Ta je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva, kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in na zemlji €Ś Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in vse je v njem utemeljeno (Kol 1,15€“17). Z drugimi besedami: vse stvarstvo in vsa zgodovina je že od samega začetka ožarjena s Kristusovo skrivnostjo! Preden je nad obzorjem zgodovine kot človek vzšel On, ki je Sonce pravice, so stvarstvo in zgodovino v skrivnosti učlovečenja že presvetljevali žarki njegove ljubezni kakor v jutranjem svitanju. Podobno trdi tudi apostol Janez v uvodu v svoj evangelij, ko pove o večni Besedi: Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo (Jn 1,3). On, ki je večna Beseda in razodetje Boga, ki je ljubezen, je navzoč na samem začetku stvarjenja in kliče človeka v svoj objem: to je zares čudovito!

Besedilo konstitucije o Božjem razodetju 2. vatikanskega koncila poudarja prijateljski odnos Boga do nas ljudi: V razodetju nevidni Bog iz preobilja svoje ljubezni nagovarja ljudi kakor prijatelje in se pogovarja z njimi, da bi jih povabil in sprejel v svoje občestvo (BR 2). Zares: Bog ljubi človeka in se hoče združiti z njim! Čudovita novica vseh novic o Božji ljubezni, ki nas združuje z Bogom tako, da smo deležni Božje narave; da se ne le imenujemo, ampak smo Božji otroci ter da imamo Očeta! Krščanska vera torej ni vera v skupek suhih resnic, abstraktnih idej, ampak je vera v dogodek srečanja z Bogom, ki je Ljubezen sama; ne pomeni vrtenja človeka v samem sebi, ampak zaupljivo izročitev sebe v ljubeči objem Boga. To je torej Božji namen na samem začetku stvarjenja človeka: Bog se hoče razodeti človeku in ga vabi v objem ljubezni. Ta samopodaritev Boga, ki je ljubezen, je tako rekoč zlata nit razodevanja Boga v vsej zgodovini odrešenja. Na to zlato nit, ki se je v Jezusu Kristusu v čudovitih odtenkih z drugimi nitmi stkala v ikono njegovega Obličja, je treba biti pozoren, ko v zgodbi Boga s človekom in človeka z Bogom, ob prebiranju Stare zaveze naletimo na toliko nepopolnih, celo grešnih in tudi pohujšljivih niti! Dojemanje Boga je s strani človeka pač pogojeno z njegovo grešnostjo, zmoto in tudi s kulturo posameznih obdobij človeške zgodovine. Toda če pravilno beremo Sveto pismo, odkrivamo v njem sporočilo, navzoče od prvega spisa Stare zaveze do zadnjega spisa Nove zaveze: da gre v vsem za samopodarjanje Boga, ki je Ljubezen. Zato je Sveto pismo €“ po besedah papeža Benedikta XVI. €“ knjiga o Božji ljubezni.

Da bi mogli poglobljeno častiti Jezusovo Srce, Srce učlovečenega Boga, ki s pristnimi človeškimi čustvi v ljubezni do nas gori z Božjimi plameni, je prav, da v mesecu vrtnic prisluhnemo zgodbi o razodevanju Božje ljubezni v zgodovini odrešenja. Leto Svetega pisma nas k temu na svoj način tudi zavezuje!