Andrej Pirš FSO Vrtnice za leto 2006 (Cistercijanska opatija, Stična 2006) V šoli najsvetejših Src - št. 16; Urednik zbirke p. Anton Nadrah

Vrtnicam na pot

Kakor imamo v maju šmarnice, ki so posvečene Materi božji, tako imamo v juniju vrtnice na čast Srcu Jezusovemu. Po Mariji k Jezusu! V cerkvi junija sicer ne moremo pričakovati tako številne udeležbe, kakor je maja pri šmarnicah. Vendar je v vsaki župnijski cerkvi redno vsaj nekaj ljudi, ki hodijo vsak dan k maši in so hvaležni za pobožnost vrtnic. Poleg tega je veliko vernikov, ki ne morejo v cerkev in vrtnice lahko preberejo doma.

Junijsko pobožnost v čast Srcu Jezusovemu so prvič obhajali leta 1833 v Franciji. Sto let pozneje so jo začeli uvajati pod imenom vrtnice tudi pri nas. Po večdesetletni prekinitvi zaradi povojnih razmer so vrtnice v Cerkvi na Slovenskem pred nekaj leti zopet zacvetele.

Zakaj letošnje vrtnice govorijo o presvetem Srcu Jezusovem? Pravzaprav naj bi vsake vrtnice vsaj na nek način pričale o Njem, saj je mesec junij posvečen prav Srcu Jezusovemu. V tem mesecu praznujemo praznik Srca Jezusovega pa tudi praznik sv. Rešnjega telesa in krvi. Poleg tega mineva letos ravno petdeset let, odkar je papež Pij XII. izdal okrožnico Haurietis aquas in gaudio o češčenju presvetega Srca Jezusovega. To leto obhajamo tudi 150-letnico, odkar je papež bl. Pij IX. leta 1856 praznik Srca Jezusovega razširil na vso Cerkev.

V Cerkvi, kakor sploh v življenju, se večkrat dogaja, da na kakšna pomembna dejstva enostavno pozabimo. Treba jih je ponovno odkriti, kakor je v evangeljski priliki človek odkril zaklad na njivi. Tak zaklad je okrožnica papeža Pija XII. o češčenju Srca Jezusovega. Hvaležni moramo biti p. dr. Andreju Piršu, da nam je v letošnjih vrtnicah ta zaklad razkril in na poljuden način tudi prikazal. Še posebej so pomembni opisi življenja mož in žena, ki so se posvetili prav ob češčenju presvetega Srca Jezusovega. Med njimi so tudi Slovenci.

Češčenje Srca Jezusovega je po nauku okrožnice najbolj dovršeno praktično izpovedovanje krščanske vernosti. S tem češčenjem se bo vrnila vernost v naše dostikrat tako zelo razkristjanjene domove. Jezus nas bo pritegnil k svojemu odprtemu Srcu in nam podaril neizčrpne zaklade svoje ljubezni. Tako bomo znova in znova veseli zajemali iz tega vrelca božje dobrote obilje milosti.

Stična, na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca 2006 Anton Nadrah, opat

1. Petdeseta obletnica okrožnice o Srcu Jezusovem

Dne 15. maja 1956, to je pred petdesetimi leti, je papež Pij XII. izdal okrožnico o Srcu Jezusovem, ki se v latinščini začenja z besedami starozaveznega preroka Izaija Haurietis aquas in gaudio, v slovenščini pa Z veseljem boste zajemali vodo iz Odrešenikovih studencev. Letošnje vrtnice bodo posvečene prav spominu na to okrožnico.

Ko je ta cerkveni dokument izšel, je bilo še živo češčenje Srca Jezusovega. Marsikje so obhajali prve petke z veliko udeležbo ljudstva, mnoge družine so bile posvečene Srcu Jezusovemu. Pod pritiskom raznih neutemeljenih ugovorov in pod vplivom vedno bolj poganskega okolja pa so se že pred petdesetimi leti začela kazati znamenja krize glede pobožnosti do Srca Jezusovega. Čedalje bolj so se začeli tudi znotraj Cerkve širiti različni ugovori zoper to češčenje.

Pokojni profesor dr. Anton Strle, sam veliki častilec Srca Jezusovega, je napisal uvod za ciklostilno izdajo okrožnice o Srcu Jezusovem in tu pravi: Po drugi svetovni vojni je bilo neredko tudi med dobrimi verniki in duhovniki, ne izvzemši teologe, čutiti neko nerazpoloženje do češčenja presvetega Srca Jezusovega. Javljali so se glasovi o krizi in neaktualnosti tega češčenja. Poleg drugih vzrokov za ta pojav je bil gotovo tudi ta, da je bilo v dogmatičnem nauku o tem češčenju marsikaj nerazčiščenega in nejasnega, predvsem pa brez globlje zakoreninjenosti v virih razodetja, čeprav je treba dostaviti, da je zadnja leta izšlo nekaj odličnih del, ki uspešno odpravljajo te pomanjkljivosti. Nato nadaljuje: Ob priliki stoletnice, odkar je bil praznik Srca Jezusovega uveden za vso Cerkev, je sv. oče Pij XII. izdal okrožnico, v kateri povzema in poglablja vse, kar so doslej o Srcu Jezusovem povedali teologi, odstranjuje razne nejasnosti ter podaja sintezo, kakršno bi drugje pač zastonj pričakovali. Profesor Strle takoj nato ugotavlja, da je potrebno okrožnico Haurietis aquas in gaudio spet in spet študirati ter spoštljivo premišljevati posamezne njene odstavke, ki nudijo izvrstno snov tudi za meditacijo. Ob študiju in premišljevanju vsebine te okrožnice se bodo duhovniki in laiki notranje zelo obogatili, hkrati pa obogatili tudi svoj apostolat ter dobili zanj najlepših pobud, je še zapisal prof. dr. Strle v uvodu okrožnice o Srcu Jezusovem.

Papež Pij XII. je želel v okrožnici podati pravilno razumevanje češčenja Srca Jezusovega. Globoko je bil prepričan, da bo pravilno češčenje Srca Jezusovega še naprej vir številnih milosti za vso Cerkev. Proti koncu okrožnice je zapisal: Vnaprej se veselimo duhovnih sadov, ki bodo privreli v Cerkvi, če bodo verniki to pobožnost pravilno, kakor smo jo razložili, razumeli in jo v dejanju izvrševali (HA 75).

V letošnjih vrtnicah se bomo tako zaustavljali predvsem ob okrožnici Pija XII., se ob njej navdihovali, jo premišljevali in skušali dojeti tisto usmeritev, ki nam jo je podal ta vĂŠliki papež. Pravo češčenje Srca Jezusovega blagodejno vpliva še posebno na družine. Iz družin, ki so bile posvečene Srcu Jezusovemu, so izšli tudi številni duhovni poklici, včasih tudi po več poklicev iz ene družine. ProsĂmo, da bi to češčenje obrodilo sadove v novih duhovnih poklicih tudi v našem času!

2. Koristnost in potrebnost češčenja Srca Jezusovega za naš čas

Papež Pij XII. že na začetku svoje okrožnice o Srcu Jezusovem poudarja, da je Cerkev imela in ima češčenje presvetega Srca Jezusovega vedno v največji časti, in nato nadaljuje: Cerkev na vse načine skrbi, da bi se češčenje Srca Jezusovega krepilo po vsem svetu in širilo med krščanskimi narodi (HA 5).

V okrožnici o Srcu Jezusovem Pij XII. odločno zavrača različne zmote, predsodke, napačna pojmovanja češčenja Srca Jezusovega, zlasti pa podcenjevanje njegovega pomena. Napačno je enačiti češčenje Srca Jezusovega z raznimi posebnimi pobožnostmi, ki jih Cerkev sicer odobrava in goji, a jih ne zapoveduje.

Češčenje Srca Jezusovega je po mnenju Pija XII. na nek način obvezno za vsakega kristjana; je celo nujno potrebno, da kljubujemo različnim zmotam časa. Papež pravi, da češčenje presvetega Srca Jezusovega slavi zmago nad zmotami in zanikrnostjo človeštva (HA 6).

Ko opisuje učinke tega češčenja, papež zatrjuje: Nešteti so namreč nebeški darovi, ki jih češčenje presvetega Srca Jezusovega razliva v duše vernikov: očiščuje jih, poživlja z nadnaravno tolažbo ter jih spodbuja, da si pridobijo vse kreposti (HA 2). Češčenje Srca Jezusovega je neprecenljivi dar, ki ga je Odrešenik v teh poslednjih stoletjih podelil Cerkvi. S tem darom more Cerkev izkazovati svojemu božjemu ustanovitelju bolj gorečo ljubezen.

V Srcu Jezusovem moramo gledati ne samo simbol, ampak nekakšen povzetek celotne skrivnosti našega odrešenja (HA 43). Zaradi izrednih milosti, ki jih prejemamo preko češčenja Srca Jezusovega, Pij XII. poudarja, da bi ravnal predrzno ter škodljivo in bi Boga žalil, kdor bi malo cenil to veliko dobroto, ki jo je Jezus Kristus naklonil Cerkvi (HA 62). Na osnovi zavesti koristnosti in potrebnosti češčenja Srca Jezusovega nam postane razumljiva papeževa spodbuda: Odgovornost naše apostolske službe nas sili in imamo za primerno, da vas, častiti bratje, znova opominjamo, da si z vedno večjo gorečnostjo prizadevate za širjenje te tako tolažljive oblike pobožnosti (HA 61).

Papež opozori tudi na blagodejne učinke te pobožnosti na življenje posameznikov: Cerkev je iz tega češčenja črpala bogate in razveseljive sadove. Sem spadajo brezštevilna spreobrnjenja h krščanski veri; pri mnogih je bolj živo zagorela sveta vera; in verniki so vse tesneje združeni z našim preljubeznivim Odrešenikom. Vse to se je v številnejših in jasnejših primerih pokazalo zlasti v teh zadnjih desetletjih (HA 64).

Še več! Proti koncu okrožnice Haurietis aquas in gaudio Pij XII. poudari, da je češčenje Srca Jezusovega znamenje rešitve za naš čas. Pri tem se opira na misel papeža Leona XIII., ki je dejal, da podobno, kot je na začetku četrtega stoletja krščanstvo zmagalo v znamenju križa, tako bo danes zmagalo v znamenju češčenja Srca Jezusovega. V tem češčenju je treba izprositi rešitev človeštva in jo pričakovati prav od tega češčenja (prim. HA 70).

Češčenje Srca Jezusovega je po nauku okrožnice najbolj dovršeno praktično izpovedovanje krščanske vernosti. Krščanska vera je namreč Jezusova vera, ki obstoji vsa v Sredniku, učlovečenem Bogu, tako da moremo priti k Srcu Boga samo po Kristusovem Srcu (HA 60).

Ob vseh teh mislih Pija XII. moremo spoznati, da je češčenje Jezusovega Srca nadvse koristno in nujno potrebno prav vsakemu verniku brez razlike. Zato ni čudno, da je v okrožnici o Srcu Jezusovem Pij XII. vzkliknil skupaj z apostolom Janezom: O da bi spoznali božji dar! (prim. Jn 4,10). Pri tem je seveda mislil na premalo znani božji dar pravega češčenja Srca Jezusovega.

3. Bistvo češčenja Srca Jezusovega

Vsem nam je poznano popolno in manj popolno kesanje. Pri popolnem kesanju se kesam, ker sem žalil božjo ljubezen. Pri manj popolnem kesanju pa, ker se bojim kazni, npr. vic in pekla. Pri takem nepopolnem kesanju se torej kesam zaradi kazni, ki me bo doletela, če bi vztrajal v grehu, kesam se tako v prvi vrsti zaradi škode, ki jo bom utrpel. Kesam se v bistvu zaradi samega sebe. A kljub vsemu tudi manj popolnega kesanja ne velja zanemariti.

Podobno bi mogli reči, da poznamo bolj in manj popolno češčenje Srca Jezusovega, kjer gre dejansko za bolj ali manj popolno ljubezen do Jezusa. Tu pa za razliko od manj popolnega kesanja ni v ospredju kazen, ampak korist. Pij XII. je v okrožnici o Srcu Jezusovem zapisal: Resnični častilci Srca Jezusovega so trdno prepričani, da Bogu ne služijo v prvi vrsti zaradi osebne koristi, telesne ali dušne, časne ali večne, ampak zaradi dobrote Boga samega (HA 63). Nato papež pojasnjuje, kakšno naj bo popolno češčenje Srca Jezusovega: Resnični častilci Srca Jezusovega hočejo Bogu služiti s tem, da mu vračajo ljubezen, ga molijo in mu izkazujejo dolžno hvaležnost (HA 63). Papež poudarja, da moramo v prvi vrsti imeti pred očmi božjo ljubezen in ne pretirano ljubezen do sebe, to je koristi, ki izvirajo iz češčenja Srca Jezusovega. Srce Jezusovo torej častimo, ga ljubimo, molimo in mu izkazujemo hvaležnost zaradi božje ljubezni, ki jo simbolizira in predstavlja Srce Jezusovo. V ospredju naj bi ne bile v prvi vrsti koristi, ki jih imamo od češčenja Srca Jezusovega. Seveda te koristi so in je prav, da se jih zavedamo. Kakor ne smemo podcenjevati manj popolnega kesanja, tako tudi ne manj popolnega češčenja Srca Jezusovega.

Pij XII. nadaljuje svoje razmišljanje o bolj in manj popolnem češčenju Srca Jezusovega: Zaradi tega naj bodo vsi trdno prepričani, da pri češčenju vzvišenega Srca Jezusovega niso prva in najvažnejša stvar zunanje pobožne vaje; in tudi ni glavni razlog češčenja to, da bi si izprosili tiste dobrote, ki jih je Kristus Gospod obljubil v posebnih razodetjih, obljubil zato, da bi ljudje z večjo gorečnostjo izvrševali glavni dolžnosti katoliške vernosti, ki sta ljubezen in zadoščevanje, s tem pa največ storili tudi za lastno duhovno korist (HA 63).

K bistvu češčenja Srca Jezusovega spada po papeževih besedah poleg ljubezni do Srca Jezusovega tudi zadoščevanje. Ljubezen in zadoščevanje sta dve besedi, ki opišeta bistvo češčenja Srca Jezusovega.

Srce Jezusovo je upodobljeno tako, da se iz njega dviga plamen in da je prebodeno s trnjem. Prvo predstavlja ljubezen, drugo trpljenje in zadoščevanje. Tega dvojega ni mogoče ločiti. Ljubezen in zadoščevanje sta neločljivo povezani sestavini. Pravo češčenje Srca Jezusovega vključuje oboje.

Povzetek ali kompendij katekizma katoliške Cerkve takole predstavlja bistvo češčenja Srca Jezusovega: Kaj predstavlja Srce Jezusovo? Jezus nas je poznal in ljubil s človeškim srcem. Njegovo, za naše zveličanje prebodeno Srce je simbol tiste neskončne ljubezni, s katero Jezus ljubi Očeta in vsakega človeka (PKKC 93).

Jezus je dejal: Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo (Mt 6,33). Podobno bi mogli reči: Iščite in prizadevajte si najprej za bolj popolno obliko češčenja Srca Jezusovega in navržene vam bodo številne duhovne koristi.

4. Darovi Jezusovega Srca

Papež Benedikt XVI. nas je v svoji prvi okrožnici spomnil, da je Bog ljubezen (prim. 1 Jn 4,16). Ljubezen je bistvo Boga. Ta božja ljubezen se razodeva v Jezusu in simbol te ljubezni je Jezusovo Srce. Božja ljubezen je bila najgloblji nagib za naše odrešenje. Tako razumemo Pija XII., ki v svoji okrožnici o Srcu Jezusovem poudarja, da so darovi Jezusovega Srca evharistija, Devica Marija, duhovništvo, Cerkev in zakramenti ter celo Sveti Duh (HA 34€“39.41).

Pij XII. piše: Po pravici moremo torej trditi, da je presveta evharistija, kot zakrament in kot daritev, dar presvetega Srca Jezusovega. Kot zakrament jo Jezus naklanja ljudem, kot daritev pa jo sam neprestano daruje 'od sončnega vzhoda do zahoda' (Mal 1,11). Prav tako je dar presvetega Srca Jezusovega duhovništvo. Predragoceni dar presvetega Srca je tudi Marija, premila božja Mati in Mati nas vseh ... Iz ranjenega Odrešenikovega Srca je bila rojena Cerkev kot oskrbnica njegove krvi. Iz istega Srca je preobilno pritekla tudi milost zakramentov. Papež nato navaja sv. Tomaža Akvinskega: Iz Kristusove strani je pritekla voda, da umiva, kri pa, da odrešuje. Kri se nanaša na zakrament evharistije, voda pa na zakrament krsta (HA 36€“39).

Na osnovi poudarka božje ljubezni, iz katere izvirajo evharistija, ostali zakramenti, Cerkev, Marija in celo delovanje Svetega Duha (prim. HA 41), razumemo papeža Pija XII., ki pravi, da je češčenje Srca Jezusovega nekakšen povzetek celotne skrivnosti našega odrešenja. Vse izvira iz božje ljubezni in vse naj bi nas vodilo k tej božji ljubezni. V češčenju Jezusovega Srca se povezujejo in na nek način stikajo vse oblike različnih pobožnosti. Te pobožnosti, če so pravilne, nas usmerjajo k češčenju Srca Jezusovega. Iz tega tudi sledi, da ni nasprotja npr. med češčenjem evharistije in češčenjem Srca Jezusovega, prav tako ne med češčenjem božje Matere in češčenjem Srca Jezusovega. Nasprotno! Evharistija in češčenje Srca Jezusovega, Marija in češčenje Srca Jezusovega, ljubezen do Cerkve in češčenje Srca Jezusovega ter še bi lahko naštevali, vse to se med seboj povezuje in eno drugo pospešuje.

5. Trojni vidik ljubezni Jezusovega Srca

Jezusovo Srce je simbol njegove ljubezni do Boga in do vsakega človeka. Ker je bil Jezus hkrati pravi Bog in pravi človek, je njegova ljubezen hkrati božja in človeška. Jezus nas ljubi s svojimi človeškimi čustvi, ljubi nas kot človek na duhovni način, hkrati pa nas ima rad na božji način. Podoben odnos, kakor je med Jezusovo človeško in božjo naravo, je hkrati tudi med njegovo človeško in božjo ljubeznijo.

Pij XII. v okrožnici o Srcu Jezusovem poudarja ta človeški vidik ljubezni Srca Jezusovega prav na osnovi dejstva, da je Kristus hkrati pravi Bog in pravi človek. Papež poudarja, da je to najtrdnejša resnica, ki jo verujejo vsi, ki nosijo katoliško ime: Božja Beseda namreč ni privzela navideznega in dozdevnega telesa, kakor so že v prvem stoletju krščanstva trdili nekateri krivoverci ... Božji Sin je v resnici pridružil svoji božji osebi pravo človeško naravo (HA 21). Čisto gotovo si je druga božja oseba privzela tako človeško naravo, ki ni bila v ničemer okrnjena, tako glede telesa kakor glede duše.

Ta vidik češčenja Srca Jezusovega je pomemben tudi pri češčenju Najsvetejšega. V posvečeni hostiji je resnično, stvarno, bistveno navzoč Jezus, ki je hkrati pravi Bog in pravi človek. Ko klečim pred Najsvetejšim, mi gotovo pomaga misel, da me Jezus razume tudi kot človek. Tako se mu prek njegove človeške narave lažje približam.

Kristus je popoln v božanstvu in v človeški naravi. Ves Bog se je učlovečil in ves človek je bil v osebi zedinjen z Bogom, je zapisal že sv. Gelazij (HA 21).

Pri Jezusu med njegovo človeško čustveno in človeško duhovno ter božjo ljubeznijo nikoli ni bilo nobenega nasprotja ali nesoglasja (HA 22). Tako ob češčenju Jezusovega Srca tudi naša človeška ljubezen postaja usklajena z božjo in pride do svoje polne uresničitve ter polnega razvoja. Tu je že nakazan vidik, ki ga je v svoji prvi okrožnici razvil Benedikt XVI., ki na več mestih izrecno opozarja na Jezusovo Srce kot vir moči za našo človeško ljubezen.

Reči moremo, da je Jezusovo Srce šola prave ljubezni in hkrati izvir, studenec prave ljubezni.

Kardinal Ratzinger, sedanji papež Benedikt XVI., je petindvajset let po izidu okrožnice Haurietis aquas poudaril, da je ta dokument pokazal, kako krščanska pobožnost vključuje tudi čustva. Takšna v srcu zasidrana pobožnost ustreza podobi krščanskega Boga, ki ima srce (prim. Communio 2001, 111).

Sedanji papež v svoji prvi okrožnici naglaša, kako pomembno je, da imamo pravo gledanje na človeka, ki ima dušo in telo (prim. DC 5). Človek je ustvarjen po božji podobi. Trojni vidik ljubezni Jezusovega Srca, ki ga v celotni okrožnici o Srcu Jezusovem Pij XII. zelo naglaša, nam pomaga, da pravilno gledamo na človeka. Človeka torej razumemo le, če pravilno razumemo Srce Jezusovo.

6. Človekov odgovor na božjo ljubezen

Češčenje Jezusovega Srca je v bistvu odgovor na ljubezen, ki se razodeva v Jezusovem Srcu. Papež Pij XII. v okrožnici o Srcu Jezusovem uči: Ko častimo presveto Srce Jezusa Kristusa, častimo v njem in po njem tako neustvarjeno ljubezen Božje Besede kakor tudi njegovo človeško ljubezen ter druga čustva in kreposti. Obojna ljubezen je namreč našega Zveličarja nagnila, da se je žrtvoval za nas in za vso Cerkev, svojo nevesto (HA 43). Na drugem mestu beremo papeževe besede: Češčenje presvetega Srca Jezusovega je po svojem bistvu češčenje tiste ljubezni, s katero nas Bog ljubi po Jezusu, in hkrati dejanski izraz naše ljubezni, s katero mi ljubimo Boga in svojega bližnjega. Ali z drugimi besedami: to češčenje je usmerjeno k ljubezni, ki jo ima Bog do nas, k ljubezni, katero smo dolžni moliti, se ji zahvaljevati in jo v življenju posnemati. To češčenje ima za svoj namen to, da nas privede do najpopolnejše in najbolj dovršene ljubezni do Boga in do bližnjega, do tiste ljubezni, ki vsak dan bolj velikodušno izpolnjuje novo zapoved, ki jo je božji Učenik kot sveto dediščino zapustil učencem, ko je dejal: Novo zapoved vam dam: Ljubite se med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, se tudi vi med seboj ljubite (HA 60).

Že na začetku okrožnice o Srcu Jezusovem pa papež pravi: Češčenje presvetega Srca namreč od nas zahteva, da se povsem in brez pridržka izročimo in posvetimo svojo voljo ljubezni božjega Odrešenika (HA 4).

Pij XII. v svoji okrožnici omenja tudi posvetitev Srcu Jezusovemu, a tega vidika posebej ne razvija, ker je to storil že papež Leon XIII., pred njim pa je to priporočala zlasti sv. Marjeta Alakok. Pri posvetitvi gre za sklenitev zaveze s Srcem Jezusovim, kar pomeni trajno povezavo ljubezni do Jezusovega Srca. Pri tem gre za svobodno in nepreklicno izročitev, torej za nekaj trajnega. Seveda pa je potrebno to posvetitev vsak dan znova živeti v svojem konkretnem vsakodnevnem življenju.

Človekov odgovor na božjo ljubezen je naša ljubezen do Srca Jezusovega. To je cilj, katerega nikoli v polnosti ne dosežemo in za katerega se je potrebno truditi vsak trenutek v čisto konkretnih življenjskih okoliščinah. Odgovor na božjo ljubezen tako nujno vključuje tudi naše vsakodnevno sprejemanje križev. To je pot ljubezni, a ta pot je ozka in naporna. Češčenje Srca Jezusovega vključuje tudi čustva, a pri tem češčenju nikakor ne gre za sentimentalizem, pač pa za darovanje samega sebe, pozabljanje sebe in izročanje sebe Srcu Jezusovemu in zaradi njega tudi našemu bližnjemu.

7. Svetopisemski temelji češčenja Srca Jezusovega

V okrožnici o Srcu Jezusovem papež Pij XII. skuša pomagati tistim, ki dvomijo o potrebnosti, koristnosti in nujnosti češčenja Srca Jezusovega, in pojasnjuje, da gre pri tem za češčenje, ki je bilo že od zdavnaj v Cerkvi in ima trdne temelje v samem Svetem pismu (prim. HA 64).

Pred petdesetimi leti so nekateri ugovarjali in videli neke vrste oviro v tem, da Sveto pismo ne omenja izrecno češčenja Srca Jezusovega. Pij XII. na ta ugovor odgovarja, da je češčenje Srca Jezusovega utemeljeno na božji ljubezni do nas, o čemer govori že Stara zaveza. Nova zaveza ta vidik božje ljubezni še bolj poudari, hkrati pa izrecno omenja tudi Jezusovo človeško ljubezen. Nova zaveza govori o Jezusovi prebodeni strani in s tem tudi o njegovem prebodenem Srcu.

Po vsebini nam Sveto pismo zelo veliko govori o Srcu Jezusovem, četudi ne uporablja tega izraza. Pij XII. pravi dobesedno: Nobenega dvoma ni, da nam Sveto pismo nikoli izrecno ne govori o posebnem češčenju in ljubezni, ki bi se izkazovala telesnemu srcu učlovečene Besede kot znamenju njegove goreče ljubezni. A če je treba to odkrito priznati, se vendar ne moremo prav nič čuditi in ne moremo prav nič dvomiti, da tako Stara kot Nova zaveza s pretresljivimi podobami in poudarkom oznanjata in naglašata božjo ljubezen do nas, tisto ljubezen, za katero v češčenju presvetega Srca Jezusovega predvsem gre (HA 13). Takšna razlaga v temelju zavrne ugovor, ki se je začel pojavljati pred petdesetimi leti, in prepričljivo pokaže, da češčenje Srca Jezusovega temelji v Svetem pismu. Ko papež razlaga starozavezna in novozavezna svetopisemska mesta, se niti ne zaustavlja veliko ob tistih mestih, ki govorijo o božji ljubezni. Na to preprosto opozori, saj je s takimi mesti prepojena vsa Stara, še veliko bolj pa Nova zaveza.

Za Novo zavezo je značilna nova zapoved, ki se glasi: Ljubite se med seboj! Zapoved ljubezni do bližnjega je bila že v Stari zavezi, a ne kot njej lastna, marveč kot priprava na Novo zavezo (prim. HA 60). Moč za uresničevanje nove zapovedi pa dobivamo iz ljubezni do Boga, iz ljubezni do Jezusovega Srca.

8. Stara zaveza o češčenju Srca Jezusovega

Papež Pij XII. začenja svojo okrožnico z navajanjem Izaija: Z veseljem boste zajemali vodo iz Odrešenikovih studencev (Iz 12,3), ali, kot je prevedeno v standardnem prevodu Svetega pisma, iz studencev odrešenja. Izaija govori o studencih odrešenja oz. o Odrešenikovih studencih.

Vsak Izraelec se je dobro zavedal pomena vode. Meseci brez dežja so velika območja zemlje spremenili v puščavo. Kjer ni bilo vode, je življenje ugasnilo.

O vodah govori tudi prerok Ezekiel, in sicer o vodah, ki izvirajo izpod oltarja, vodah, ki mrtvo morje spreminjajo v kraj, kjer je življenje. Kamor pridejo te vode, bitja oživijo. Ob tej vodi uspeva rodovitno drevje (prim. Ez 47,1€“12). Ezekiel govori o tem, kako voda, ki izvira izpod oltarja, prinaša vsepovsod življenje. Iz te podobe je razvidno, da gre za neko drugačno vodo in drugačno novo življenje. Ta voda, o kateri govori Ezekiel, je sposobna dati življenje tudi mrtvemu morju. Naravna voda te sposobnosti nima. Jordan vsebuje samo po sebi dobro vodo, a za kaj takega ni sposoben. Gre torej za vodo in življenje v nekem drugem redu. Ta voda in to življenje izvira izpod oltarja. Tudi s to podobo je nakazana učinkovitost, koristnost in potrebnost češčenja Srca Jezusovega.

Tretja podoba, ki nakazuje učinkovitost milosti, ki izvirajo iz češčenja Srca Jezusovega, pa je podoba o vodi, katero Mojzes s palico prikliče iz skale. S to vodo se ohrani pri življenju izraelsko ljudstvo in njihova živina, ki je na poti skozi puščavo v obljubljeno deželo (prim. 2 Mz 17,1€“7; 4 Mz 20,7€“13). Brez te vode bi izraelsko ljudstvo pomrlo in propadlo.

Svetopisemska mesta Stare zaveze nas v različnih podobah vabijo, da bi z veseljem zajemali iz Odrešenikovih studencev, iz studencev Jezusovega Srca.

V svoji okrožnici o Srcu Jezusovem Pij XII. poudarja, da moremo Staro zavezo glede tistih mest, ki se na tak ali drugačen način nanašajo na Srce Jezusovo, razumeti samo v luči Nove zaveze. Papež pravi: Samo iz evangelijev pa nam je povsem znano in dokazano, da je bila sklenjena nova zaveza med Bogom in ljudmi. Zaveza, ki jo je sklenil Mojzes med izraelskim ljudstvom in Bogom, je bila samo predpodoba in znamenje tiste zaveze, ki jo je napovedal prerok Jeremija ... Krščanska zaveza čisto jasno kaže, mnogo bolj kakor pa stara zaveza, da ni zgrajena na sužnosti in strahu, ampak na prijateljstvu, kakršno mora vladati med očetom in otroki (HA 18).

Gledano v luči Nove zaveze in vsebine vsega tistega, kar je predmet češčenja Srca Jezusovega, nam Stara zaveza zelo veliko govori o Srcu Jezusovem. Na nek način moremo tudi reči, da je pravo češčenje Srca Jezusovega ključ za pravilno razumevanje Stare zaveze.

9. Nova zaveza o Srcu Jezusovem

Papež Pij XII. v okrožnici o Srcu Jezusovem neposredno ne navaja veliko svetopisemskih mest Nove zaveze. Pokaže zlasti na osnovno smer, s katero je prepletena vsebina Svetega pisma glede češčenja Srca Jezusovega. To je sklenitev Nove zaveze, s katero nas je Kristus odrešil.

Skrivnost božjega odrešenja, piše Pij XII., je v prvi vrsti in po svoji naravi skrivnost ljubezni: to je skrivnost pravične Kristusove ljubezni do nebeškega Očeta. Njemu je Kristus z ljubečim in pokornim srcem daroval žrtev na križu in mu s tem dal preobilno in neskončno zadoščenje, potrebno zaradi grehov človeškega rodu (HA 20). Tu papež govori o pravični božji ljubezni, ki je zadostila za grehe človeštva.

V Kristusovem Srcu se povezujeta ljubezen in pravičnost, ljubezen in zadoščevanje. Čeprav papež Pij XII. v svoji okrožnici ne govori veliko o zadoščevanju, preprosto iz tega razloga, ker je ta vidik češčenja Srca Jezusovega že pred njim razvil papež Pij XI., pa ravno v tistih členih, ki so posvečeni svetopisemskim mestom Nove zaveze, s poudarjanjem pravične božje ljubezni znova potrdi učenje svojega predhodnika in ga tudi izrecno takole navaja: Ljudje nikakor niso mogli dati zadoščenja za svoje hudobije. Le Kristus je mogel obnoviti in izvršiti tisto prijateljsko zavezo med Bogom in ljudmi, ki je bila prekršena najprej z žalostnim Adamovim padcem v zemeljskem raju, potem pa z brezštevilnimi grehi izvoljenega ljudstva. Kristus je sklenil novo zavezo po neprecenljivem bogastvu zasluženja, ki ga je sam pridobil, ko je prelil svojo predragoceno kri. Božji Odrešenik, ki je naš zakoniti in popolni Srednik, je po svoji najgorečnejši ljubezni do nas popolnoma poravnal božji pravici dolžnosti in dolgove človeškega rodu. S tem je izvršil tisto čudovito spravo med božjo pravičnostjo in božjim usmiljenjem, v čemer obstoji nedoumljiva skrivnost našega odrešenja (HA 20). Jezus je za nas daroval svoje življenje. To razodeva njegovo ljubezen. Z daritvijo svojega življenja nas je spravil z Bogom. To pa razodeva vidik božje pravičnosti in božjega zadoščevanja.

V celotni okrožnici Pij XII. pogosto navaja apostola Janeza, še večkrat apostola Pavla. Najbolj pomembni mesti glede češčenja Srca Jezusovega sta pri evangelistu Janezu, ki govori o tem, kako bodo iz Odrešenikovega Srca pritekle vode odrešenja ter ob koncu evangelija poročilo o Jezusovi prebodeni strani. Dejansko celotno poročilo o Jezusovem življenju, še posebno pa poročilo o njegovem trpljenju in smrti, govori na nek način o Jezusovi pravični in usmiljeni ljubezni, kar nas spodbuja, da s hvaležnostjo častimo njegovo ljubezni polno Srce.

Pij XII. vedno znova poudarja, da ima češčenje Srca Jezusovega svoje temelje v Svetem pismu, in to tudi prepričljivo pokaže.

10. Cerkveni očetje o Srcu Jezusovem

V okrožnici o Srcu Jezusovem papež Pij XII. pravi: Vse svoje sinove v Kristusu spodbujamo, da se z vso gorečnostjo oprimejo te pobožnosti (češčenja Srca Jezusovega) ... Naj skrbno premislijo, da gre tu za češčenje, ki je, kakor smo rekli, že od zdavnaj v Cerkvi in ki ima trdne temelje v samem Svetem pismu. Naj skrbno premislijo, da gre tu za češčenje, ki je povsem v skladu z ustnim izročilom in s svetim bogoslužjem (HA 64).

Pij XII. torej poudarja, da češčenje Srca Jezusovega temelji tudi na nauku cerkvenih očetov. Cerkveni očetje so zanesljive priče od Boga razodetega nauka (HA 24). Učili so, da je skrivnost božje ljubezni začetek in višek tako učlovečenja kakor odrešenja.

Papež posebej navaja sv. Justina, sv. Bazilija, sv. Janeza Krizostoma, sv. Ambrozija, sv. Hieronima, sv. Avguština in sv. Janeza Damaščana, skratka nekatere najbolj pomembne cerkvene očete od 2. do 8. stoletja. Pri vseh navedkih cerkvenih očetov papež Pij XII. izbira tista mesta, ki govorijo ne le o Kristusovi božji, ampak tudi o njegovi človeški ljubezni. Kristus je sprejel celotno človeško naravo, da bi jo tudi v celoti posvetil.

Cerkvene očete je z vidika češčenja Srca Jezusovega že pred izidom okrožnice Pija XII. raziskoval jezuit Hugo Rahner. Prišel je do spoznanja, kako je napačna trditev, da je bilo v prvem tisočletju češčenje Srca Jezusovega nepoznano. Po besedah kardinala Ratzingerja, sedaj papeža Benedikta XVI., je bil prispevek Huga Rahnerja v tem, da je skušal pokazati, kako tudi češčenje Jezusovega Srca ni nič drugega kakor obrnitev k velikonočni skrivnosti in se potemtakem povsem nanaša na jedro krščanske vere (prim. Communio 2001, 104).

Češčenje Srca Jezusovega temelji tudi na nauku cerkvenih očetov in tudi tukaj nam je papež Pij XII. dal ključ za pravilno branje in razumevanje cerkvenih očetov. Podobno kot pri svetopisemskih besedilih velja tudi tu, da niso odločilne besede, pač pa vsebina. Cerkveni očetje res še ne uporabljajo izraza češčenje Srca Jezusovega, vendar z veliko jasnostjo razlagajo vsebino tistega, kar je tudi danes predmet češčenja Jezusovega Srca.

V naslednjih dneh si bomo ogledali nekatere svetnike, ki so še posebno pomembni za češčenje Srca Jezusovega v srednjem veku in v kasnejših stoletjih, zlasti tiste, ki jih omenja Pij XII. v svoji okrožnici o Srcu Jezusovem. Pri tem izboru se je bilo potrebno zelo omejiti, a že ob teh izbranih svetnikih bomo mogli zaslutiti, kako je bilo češčenje Srca Jezusovega dejansko nenehno navzoče v Cerkvi. Imelo pa je seveda svoj organski razvoj.

11. Sv. Bonaventura (1221€“1274)

V svoji okrožnici o Srcu Jezusovem papež Pij XII. dvakrat omenja sv. Bonaventura in ga uvršča v skupino slavnih oseb, ki so vplivale na širjenje pobožnosti do Srca Jezusovega v redovnih družbah. Nekateri menijo, da bi ga mogli imenovati celo doktorja ali učitelja Srca Jezusovega.

Na praznik Srca Jezusovega je Cerkev v brevirju za drugo branje izbrala prav Bonaventurovo razmišljanje o Srcu Jezusovem. Besedilo je vzeto iz njegove knjige Les življenja. Sv. Bonaventura piše: Da bi iz strani na križu visečega Kristusa skrivnostno prišla sveta Cerkev (kot je prišla prva žena iz strani spečega Adama), da bi se dopolnila prerokba: Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli, je božja previdnost dopustila, da je eden od vojakov s sulico prebodel njegovo srce, da bi iz njega privrela kri in voda; da bi se odprl ta vrelec odrešenja in milosti in postal vsemu občestvu Cerkve živa voda, tekoča v večno življenje ... K temu viru življenja in luči prihĂti torej, poln goreče želje, kdorkoli si, ki si se posvetil Bogu ... Kajti iz svoje izkušnje moremo pričevati, da je v tebi vir vsega življenja in da nam v tvoji luči vse postaja svetlo.

Bonaventura se sklicuje na svojo izkušnjo, da je v Srcu Jezusovem vir vsega življenja in da nam v njegovi luči vse postaja svetlo. Češčenje Srca Jezusovega je po Bonaventurovih besedah vrelec odrešenja in milosti.

Sv. Bonaventura je bil učenec sv. Frančiška Asiškega, ki je bil velik častilec Kristusovih ran, še posebno njegove prebodene strani. Asiški ubožec je imel sam Kristusove rane na svojem telesu, a izraza 'Srce Jezusovo' še ni uporabljal. To je napravil šele sv. Bonaventura.

Papež Pij XII. pa navaja v okrožnici o Srcu Jezusovem naslednjo Bonaventurovo misel iz svetnikove knjige Skrivnostna vinska trta (Vitis mystica): Zato je bilo ranjeno (tvoje Srce), da bi po vidni rani videli nevidno rano ljubezni. Za sv. Bonaventura je Srce Jezusovo že čisto jasno simbol Jezusove ljubezni. V navedenem delu Bonaventura zatrjuje, da je bila ljubezen v srcu učlovečenega Boga popolna, celotna in neprestano nova. Iz tega logično sklepa, da mora biti taka tudi naša ljubezen do Jezusa. Znane so Bonaventurove besede: Kdo tega ranjenega Srca ne bi mogel ljubiti? Kdo tako ljubečega Srca ne bi vzljubil z ustrezno ljubeznijo?

Neki redovnici je svetoval, naj se s svojimi rokami ne le dotakne Jezusovih ran, ampak naj preprosto vstopi v Jezusovo Srce. S tem ji je želel povedati, naj se na nek način v svoji notranji naravnanosti poistoveti z naravnanostjo Jezusovega Srca. Tudi v svoji knjigi Skrivnostna vinska trta Bonaventura priporoča, naj bi bivali, stanovali v Jezusovem Srcu. Dobesedno piše: O kako dobro in prijetno je bivati v tem Srcu!

Sad češčenja Srca Jezusovega mora biti tudi globlje poistovetenje našega srca z Jezusovim Srcem.

12. Sv. Albert Veliki (1200€“1280)

V svoji okrožnici o Srcu Jezusovem omenja papež Pij XII. dvakrat tudi sv. Alberta Velikega. Bil je dominikanec in med drugim tudi učitelj sv. Tomaža Akvinskega, poučeval je v Parizu, nazadnje dve leti bil škof v nemški škofiji Regensburg. Študiral je v Padovi in Parizu, še posebno pa v KĂślnu. Poenotenje evropskega univerzitetnega sistema, za katerega se z mučnimi koraki trudi današnja združena Evropa, je Cerkev samo po sebi umevno uresničevala že dolga stoletja. Delovati v različnih univerzitetnih središčih za časa sv. Alberta ni bil noben problem.

Sv. Albert Veliki je znan kot velik naravoslovec in filozof, ki je sprejel in pokristjanil Aristotela. Znan pa je tudi kot velik teolog in častilec Jezusovega Srca. Pij XII. navaja Albertovo misel, v kateri je izražena povezanost med Srcem Jezusovim in evharistijo. Sv. Albert Veliki je zapisal: Saj evharistija, ki nam jo je naklonil s toliko ljubeznijo svojega Srca, ni najmanjši del njegovega Srca (HA 71). Pij XII. je ta citat uporabil, ko je opisoval odnos med češčenjem Srca Jezusovega in drugimi pobožnostmi. V okrožnici o Srcu Jezusovem je zapisal: Nihče pa ne sme misliti, da poudarjanje tega češčenja (Srca Jezusovega) kaj zmanjšuje vrednost drugih pobožnosti, s katerimi krščansko ljudstvo pod vodstvom Cerkve časti božjega Odrešenika. Nasprotno! Goreča pobožnost do Jezusovega Srca bo brez dvoma krepila in pospeševala še prav posebno češčenje svetega križa in ljubezen do presvetega Rešnjega telesa. Lahko namreč trdimo, da nihče ne more prav razumeti Jezusa Kristusa križanega, če se mu ni razodela skrivnostna notranjost njegovega Srca ... Tudi ne bomo mogli z lahkoto spoznati tiste silne ljubezni, ki je gnala Kristusa, da je dal sam sebe v duhovno hrano, če ne bomo posebej gojili pobožnosti do evharističnega Srca Jezusovega. Češčenje evharističnega Srca Jezusovega se namreč ... nanaša prav na dejanje najvišje ljubezni, s katerim je naš Odrešenik izlil vse bogastvo svojega Srca; da bi ostal pri nas do konca vekov, je ustanovil božjega češčenja vredni zakrament evharistije (HA 71).

Pij XII. se popolnoma pridružuje povezavi, ki jo je videl že sv. Albert Veliki: češčenje Jezusovega Srca nam omogoča globlje razumevanje in češčenje evharistije, prav tako poglobljeno obhajanje evharistije. Češčenje Srca Jezusovega in evharistije se dopolnjujeta, medsebojno pospešujeta in nikakor ne izključujeta.

Pij XII. pa gre še korak naprej od sv. Alberta Velikega. V svoji okrožnici o Srcu Jezusovem trdi, da je presveta evharistija kot zakrament in kot daritev dar presvetega Srca Jezusovega (HA 34).

V svojem komentarju Lukovega evangelija povezuje sv. Albert Veliki Jezusovo ljubezen in Srce Jezusovo ter to Srce in evharistijo. Ker pa se Jezusova ljubezen najbolj kaže v njegovi prostovoljni smrti, je pri sv. Albertu Velikem tudi zelo razvita misel zadoščevanja.

13. Sv. Gertruda (1256€“1302)

V svoji okrožnici o Srcu Jezusovem Pij XII. omenja v seznamu svetnikov, ki so se odlikovali po češčenju Srca Jezusovega, tudi sv. Gertrudo. Na Slovenskem poznamo to svetnico bolj pod imenom sv. Jedrt. Bila je ena od velikih žena v samostanu Helfta na Nemškem. V samostanu ni imela kakšnega pomembnega mesta, odlikovala pa se je z otroško preprostostjo in veliko ljubeznijo do Jezusa. Dne 27. januarja 1281 se ji je, stari 25 let, prikazal Kristus in tedaj je doživela svoje spreobrnjenje. V tem videnju je zaslišala Jezusov glas: Ne boj se! Jaz te bom rešil in osvobodil. Doslej si z mojimi sovražniki jedla prah zemlje in iz njenega trnja izsesala nekaj kapljic medu. Pridi k meni €“ napolnil te bom s potokom moje božje radosti! Tedaj se je na poseben način povezala s Kristusom in vse svoje življenje do smrti, z izjemo 11 dni preizkušenj, živela v neprestani zavesti Jezusove navzočnosti.

Ohranili sta se dve njeni v latinščini napisani knjigi, in sicer Poslanec božje ljubezni ter Duhovne vaje. V teh sedemdnevnih duhovnih vajah je celotni peti dan posvečen premišljevanju Jezusovega Srca in ljubezni do njega. A tudi ostale dni večkrat opisuje skrivnost Jezusovega Srca.

Knjiga Poslanec božje ljubezni pa je sestavljena iz petih delov. Štiri od teh so napisale sestre in opisale videnja po njenem pripovedovanju, en del pa je napisala sama.

Ti dve knjigi sta imeli še dolga stoletja velik vpliv in sta bili dober pripomoček za poznavanje in širjenje češčenja Srca Jezusovega.

Pij XII. je v svoji okrožnici o Srcu Jezusovem zapisal: Nihče ne more prav razumeti Jezusa Kristusa križanega, če se mu ni razodela skrivnostna notranjost njegovega Srca. To se čudovito potrjuje po tistem, kar je Jezus Kristus razodel sv. Gertrudi in sv. Marjeti Mariji (Alakok) (HA 71). Sv. Gertruda je svetnica, ki je prav razumela skrivnosti Jezusovega Srca in s tem tudi skrivnosti Jezusovega trpljenja.

14. Sv. Frančišek Saleški (1567€“1622)

Sv. Frančišek Saleški je cerkveni učitelj, zavetnik pisateljev in časnikarjev, sijajen pridigar in duhovni pisatelj, soustanovitelj kontemplativnega ženskega reda, sijajen duhovni voditelj, ki je vse stanove in vsakega posameznika spodbujal k svetosti. Ta svetnik je bil tudi velik častilec Srca Jezusovega.

Ko je pridigal o sv. Janezu Evangelistu, je dejal: Dva razloga hočem navesti, zaradi katerih nam je Gospod hotel odkriti svojo sveto stran. Prvi je ta, da lahko beremo misli njegovega Srca, ki so le misli ljubezni do človeka. Odpreti nam je hotel svojo stran, da spoznamo, kako zelo nam želi podariti prebogate milosti svojega božjega Srca in Srce samo. Drugi razlog je, da se skrijemo in odpočijemo v njegovi strani, v njegovem Srcu, ki se nam je odprlo, da nas sprejme z neizrekljivo ljubeznijo in dobroto ter nam služi kot zatočišče v vseh naših bridkostih.

O Srcu Jezusovem piše sv. Frančišek Saleški v 12. delu svoje najobsežnejše in najgloblje knjige Obravnava ljubezni do Boga ali Teotim.

V nekem pismu je zapisal: O moja hči, če premišljuješ to Srce, Ti mora ugajati. Kajti to Srce je tako milo, krotko, polno ljubezni do ubogih stvari, polno usmiljenja do spokornikov. O, kako naj bi ne ljubili tega kraljevskega Srca, ki je tako očetovsko in materinsko do nas!

Ko je s sv. Frančiško Šantalsko ustanovil red Marijinega obiskovanja, je dal redovnicam nalogo, naj bodo posebne častilke presv. Srca. V grbu, ki ga je določil zanje, je upodobljeno Jezusovo Srce, prebodeno z dvema puščicama in obdano s trnjevo krono. Prav v ta red je kasneje vstopila sv. Marjeta Marija Alakok in kot redovnica prejela znana razodetja Srca Jezusovega.

Ko je papež Pij IX. 19. junija 1877 razglasil sv. Frančiška Saleškega za cerkvenega učitelja, je v posebej za to priliko napisanem dokumentu zapisal: Poln Svetega Duha sv. Frančišek Saleški že nakazuje pot k praviru vse dobrote in krotkosti, k božjemu Srcu Jezusovemu in trosi prve kali tega češčenja.

V svojem življenju je posnemal naravnanosti Jezusovega Srca, še posebno se je trudil za krotkost. Znana je njegova misel, da se na kapljo medu ujame več muh (tj. duš), kakor pa s celim sodom kisa (tj. nejevolje).

V mladosti je sv. Frančišek Saleški nekaj časa trpel hude skušnjave, da bo pogubljen. Na lastnem telesu je občutil grozoto janzenistične zmote. Na posebno Marijino priprošnjo je te težave premagal. Kasneje je tudi na osnovi te milosti postal veliki oznanjevalec ljubezni Jezusovega Srca.

15. Sv. Katarina Sienska (1347€“1380)

Sv. Katarino Siensko je papež Janez Pavel II. leta 1999 razglasil za sozavetnico Evrope. Na ta način je še bolj poudaril pomen te velike ženske, ki je bila v družini rojena kot petindvajseti otrok in je umrla stara komaj 33 let. Znana je po svojem vplivu, ki ga je imela na vrnitev papeža iz avignonske sužnosti v Rim. S svojimi pismi je dosegla mir med različnimi poglavarji, s svojim zgledom je vplivala na spreobrnjenje mnogih zakrknjenih grešnikov.

Njena zunanja dejavnost pa se je začela, ko je imela po hudih notranjih preizkušnjah mistično videnje Jezusovega Srca in neke vrste zaroko z Jezusovim Srcem. Na mistični način je prišlo do zamenjave njenega srca z Odrešenikovim Srcem. V prikazovanju ji je Gospod dejal: Glej, moja ljuba, zvesta hčerka, vzel sem ti tvoje srce in ti izročil svojega. To se je zgodilo leta 1370. Ko je Jezusa po hudih notranjih bojih, podobno kot sv. Anton Puščavnik, vprašala, kje je bil v njenih hudih preizkušnjah, ji je odgovoril, da je bil ves čas poleg nje.

Sv. Katarina Sienska je bila tudi velika častilka Jezusove krvi. Pogosto je premišljevala Kristusovo trpljenje in zadoščevala za grehe. Svoje življenje je darovala za prenovo Cerkve. Molila je: Večni Bog, vzemi dar mojega življenja za tvoje skrivnostno telo, za sveto Cerkev! Ne drznem se ti dati drugega kakor tisto, kar si mi dal ti. Sprejmi moje srce ...

Sv. Katarino Siensko je Pij XII. uvrstil v seznam izbranih svetnikov, ki so bili posebni častilci Jezusovega Srca. Kot sozavetnica Evrope nas v svojih pismih tudi danes uči, da prava prenova stare celine in Cerkve na njej prihaja po obnovljenem češčenju Srca Jezusovega. V 309. pismu svetnica piše Janezu da Parma: V odprtem Srcu najdemo srčno ljubezen in prave, resnične kreposti. Odprto Srce nam oznanja prisrčno in gorečo ljubezen, ki nam je pripravila v krvi Božjega Sina očiščujočo kopel. Ta kri je pomešana z ognjem božje ljubezni.

16. Bl. Henrik Suzo (Seuse) (1295€“1366)

Med tiste, ki so predvsem zaslužni za utrditev in postopni razvoj češčenja Srca Jezusovega, papež Pij XII. v svoji okrožnici o Srcu Jezusovem uvršča tudi bl. Henrika Suza. Na nemškem jezikovnem območju je dobro znan mistik, pri nas pa je manj poznan.

Rojen je bil leta 1295 ob Bodenskem jezeru. Že s trinajstimi leti je vstopil v dominikanski samostan. Njegovo življenje bi mogli označiti kot posnemanje kreposti Jezusovega Srca. Češčenje Srca Jezusovega je širil s svojimi spisi, imel pa je tudi mistična doživetja. Globoko notranje spreobrnjenje je doživel pri osemnajstih letih. 22 let je nato živel strogo spokorno življenje. Temu obdobju pa je sledil čas hudega notranjega trpljenja. Njegovo češčenje Srca Jezusovega spoznamo iz njegove Knjižice večne modrosti in iz opisa njegovega življenja.

Za blaženega Henrika Suza je značilno, da je češčenje Jezusovega Srca pri njem povezano s sotrpljenjem z Jezusom. Postopoma je spoznal, da se je mogoče z Jezusom povezati samo preko poti trpljenja. Pogosto je premišljeval Kristusovo trpljenje v Getsemaniju. Doživeti je moral več krivih obtožb. Še posebno boleča je bila lažna obtožba neke ženske, da ima z njo nezakonskega otroka. Na osnovi te laži mu je bilo praktično onemogočeno duhovniško delovanje in zapustili so ga celo najboljši prijatelji. Odšel je v Ulm, kjer je deloval kot pridigar in tam je tudi umrl leta 1366.

Bl. Henrik Suzo nas uči, kako naj se v najbolj bolečih trenutkih še posebej povežemo s Srcem Jezusovim.

Pij XII. je z omembo bl. Henrika Suza in ostalih mističnih osebnosti v okrožnici o Srcu Jezusovem pokazal, da imajo tudi privatna ali posebna razodetja velik pomen, le dobro jih je potrebno vključiti v nauk Svetega pisma, izročila in cerkvenega učiteljstva. Posebnih razodetij ne smemo ne precenjevati ne podcenjevati. Njihova vrednost je zlasti v tem, da poudarijo kakšno za določen čas posebej pomembno vsebino javnega razodetja.

17. Sv. Peter Kanizij (1521€“1597)

Sv. Petra Kanizija je papež Leon XIII. imenoval drugega apostola Nemčije. Prvi je bil sv. Bonifacij. Znan je kot sestavljavec katekizmov in kot jezuit, ki je deloval na nemškem jezikovnem območju za prenovo verskega življenja v času protestantizma.

Rodil se je 8. maja 1521 kot najstarejši otrok v Nimwegenu na Nizozemskem. Na svoj 22. rojstni dan je pod vplivom bl. Petra Fabra 8. maja 1543 vstopil k jezuitom v KĂślnu. Svoj noviciat je opravil v Rimu pod vodstvom sv. Ignacija Lojolskega. Ta ga je najprej določil za delo na Siciliji, nato pa za Nemčijo. Dva dni pred slovesnimi zaobljubami v Rimu mu je tudi papež podelil svoj blagoslov za njegovo delovanje na nemškem jezikovnem območju.

Dne 4. septembra 1549, nekaj ur pred svojimi slovesnimi zaobljubami, je sv. Kanizij klečal pri oltarju v kapeli sv. zakramenta v cerkvi sv. Petra v Rimu. Tedaj je imel posebno duhovno videnje Srca Jezusovega. V svoj Duhovni dnevnik je zapisal: Moja duša je na nek način ležala na tleh, povsem lenobna, nečista, popačena od grehov in strasti. O Zveličar, tedaj si mi odprl tako rekoč svoje presveto Srce. Naročil si mi, naj pijem iz tega vira. Vodo zveličanja naj bi zajemal iz tvojega vira. Tedaj sem začutil vročo željo, da bi se name razlili iz tega vira potoki vere, upanja in ljubezni. Žejalo me je po uboštvu, čistosti in pokorščini. Drznil sem se približati tvojemu presvetemu Srcu in potešiti svojo žejo. Nato si mi obljubil oblačilo, ki naj bi pokrilo mojo golo dušo. Oblačilo je bilo sestavljeno iz treh kosov: miru, ljubezni in stanovitnosti.

Na vse kasnejše Kanizijevo delovanje na nemškem jezikovnem območju je poleg odločitve njegovega predstojnika sv. Ignacija in papeževega blagoslova prav gotovo imelo prav to videnje Srca Jezusovega odločilni vpliv. Celoten njegov apostolat je temeljil na globoki pobožnosti do Srca Jezusovega. Iz tega vira je črpal moč za svojo dejavnost kot pridigar in pisatelj, moč za svojo gorečnost in za svoj odnos do protestantov, ki jih je v globini duše imel rad in jih je spoštoval ter jih je poskušal privesti nazaj v katoliško Cerkev.

18. Sv. Janez Eudes (izg. Ed) (1601€“1680)

O sv. Janezu Eudesu je papež Pij XII. v svoji okrožnici o Srcu Jezusovem zapisal, da je bil on tisti, ki je prvi sestavil besedilo za molitveno bogoslužje na čast Srcu Jezusovemu in ki je odločilno pripomogel k temu, da so 20. oktobra 1672 z odobrenjem mnogih francoskih škofov prvikrat slovesno praznovali praznik Srca Jezusovega (HA 51).

V slovenščino je prevedel dve njegovi knjigi kartuzijan p. Nikolaj Bergant, pregledal pa jih je prof. Anton Strle in napisal tudi spremno besedo. Prva knjiga z naslovom Čudovito Srce božje Matere je izšla v slovenščini leta 1983, druga z naslovom Jezusovo kraljestvo v nas pa naslednje leto 1984. P. Nikolaj je s svojimi prevodi pred več kot dvajsetimi leti želel ljudem pomagati, da bi v njih utrdil vse tiste točke vere, ki so jih v pokoncilskem vrenju nekateri postavljali pod vprašaj.

Sv. Janez Eudes se je šolal pri jezuitih, vstopil k oratorijancem, se posvečal ljudskim misijonom in vzgoji bogoslovcev, nato pa je ustanovil samostojno redovno družbo Kongregacijo Jezusa in Marije (eudiste). Njegovi misijoni so trajali po en mesec, včasih tudi po dva.

Sv. Janez Eudes je vedno povezoval češčenje Marijinega in Jezusovega Srca. GovorĂ o trojnem pomenu 'srca', v bistvu enako kakor papež Pij XII., ko poudarja povezanost Jezusove čutne, duhovne in božje ljubezni. V zgodovino častilcev Jezusovega Srca pa se je vpisal še posebno s tem, da je bil prvi, ki je sestavil na čast Srcu Jezusovemu besedilo za molitveno bogoslužje in za mašo. Sv. Janez Eudes je začetnik liturgičnega češčenja Srca Jezusovega.

V bogoslužnem branju za njegov god 19. avgusta imamo njegove besede: Vi ste eno z Jezusom, kakor so udje eno z glavo. Zato morate imeti enakega duha, enako dušo, enako življenje, enaka čustva, enako srce kakor on. On sam pa mora biti vaš duh, vaše srce, vaša ljubezen, vaše življenje, vaše vse. V tem besedilu sv. Janez Eudes med drugim pove, da moramo imeti enako srce, kakor ga je imel Jezus. Načelo sv. Janeza Eudesa je bilo torej: Biti enega srca z Jezusovim Srcem.

19. Sv. Marjeta Marija Alacoque (izg. Alakok) (1647€“1690)

Sv. Marjeta Marija Alakok je bila rojena leta 1647 v Franciji in je umrla leta 1690, stara komaj nekaj več kot 43 let. Bila je sestra reda Obiskovanja svete Marije. Po posebnem božjem posegu je bistveno pripomogla k razširitvi češčenja Srca Jezusovega. Že zgodaj je imela razna videnja. V marsičem spominja na sv. Favstino Kowalsko. Sv. Marjeta je v videnjih prejela naročilo Jezusa samega, naj se širi češčenje njegovega Srca in naj bo na petek po osmini praznika sv. Rešnjega telesa uveden praznik Srca Jezusovega. Na osnovi teh prikazovanj se je po mnogih ovirah, nasprotovanjih in ponižanjih ob koncu njenega življenja razvilo češčenje Srca Jezusovega najprej znotraj njene redovne skupnosti, nato pa postopoma po vsej Cerkvi.

Čisto na kratko si oglejmo življenje te svetnice! Rojena je bila 22. julija 1647 v vasi Lhautecour (LotkĂşr) v župniji Verovres (Verovr) v Franciji. Tri dni po rojstvu je bila krščena. Pri štirih letih jo je njena botra vzela na svoj grad Corcheval (KoršvĂĄl), kjer je živela v družbi dveh služkinj. Že v zgodnji mladosti je izrekla zaobljubo čistosti. Pri osmih letih ji je umrl oče, zato jo je mati izročila v vzgojo klarisam v Charolles (ŠarolĂŠ). Zaradi bolezni jo je mati po dveh letih vzela iz samostana. Marjeta Alakok se je odločila za vstop v samostan, a mati jo daljši čas ni pustila, ker je želela, da ji streže v njeni bolezni. Birmana je bila šele, ko je bila stara 22 let. Vzrok je bil v tem, da v župniji več kot deset let ni bilo birme. Mati je končno privolila, da je vstopila v samostan v Paray-le-Monial, kjer je živela do svoje smrti. Ko je bila stara 34 let, je njeno duhovno vodstvo prevzel jezuit p. Klavdij ColombiĂre (KolombjĂŠr), ki ga je papež Janez Pavel II. razglasil za svetnika. To je bil človek, ki jo je razumel. V samostanu je sv. Marjeta opravljala najrazličnejša opravila. Morala je skozi mnogo preizkušenj, a postopoma so jo sosestre vedno bolj cenile in tako je postala celo učiteljica novink, namestnica predstojnice samostana in eno leto pred smrtjo ni dosti manjkalo, da bi bila izvoljena za predstojnico.

Na osnovi njenih zapisov videnj se je izoblikovalo 12 obljub Srca Jezusovega, ki so jih deležni tisti, ki iskreno in dobro častijo Njegovo Srce. Te obljube so: 1. Dal jim bom vse milosti, ki jih potrebujejo v svojem stanu. 2. Naklonil bom mir njihovim družinam. 3. Tolažil jih bom v trpljenju. 4. Varno zavetje jim bom v življenju, posebno ob smrtni uri. 5. Dal jim bom obilen blagoslov pri vsem delovanju. 6. Grešniki bodo našli v mojem Srcu vir in neizmerno morje usmiljenja. 7. Mlačni bodo postali goreči. 8. Goreči bodo hitro dospeli do velike popolnosti. 9. Bogato bom blagoslovil kraje in skupnosti, kjer bodo izpostavili in častili podobo mojega presvetega Srca. 10. Tistim, ki delajo za rešitev duš in prisrčno častijo moje Srce, bom dal, da bodo spreobrnili tudi najbolj trdovratne grešnike. 11. Imena tistih, ki bodo širili to češčenje, bodo neizbrisno zapisana v mojem Srcu. 12. Tistim, ki bodo zaporedoma devet prvih petkov pobožno prejeli sveto obhajilo, obljubljam milost končnega spreobrnjenja in srečno smrt.

Na osnovi obljub, ki jih je dal Jezus v svojih videnjih sv. Marjeti Alakok, se je močno razširila pobožnost prvih petkov, povezana s spovedjo. Dalje se je razširilo posvečevanje družin in zadoščevanje, pa tudi posvetitev Srcu Jezusovemu.

V svoji okrožnici o Srcu Jezusovem leta 1956 papež Pij XII. poudarja, da je po zaslugi sv. Marjete Alakok pobožnost do Srca Jezusovega postala splošno razširjena v Cerkvi.

20. Sv. Marjeta Marija Alacoque (1647€“1690) €“ nadaljevanje

V svoji okrožnici o Srcu Jezusovem papež Pij XII. poudari izredni pomen, ki ga je po božji določitvi imela pri razširjanju češčenja Srca Jezusovega prav sv. Marjeta Alakok. Hkrati pa papež naglasi, da češčenje Srca Jezusovega ne temelji na posebnem razodetju sv. Marjeti Alakok, ampak na javnem razodetju in ga je mogoče utemeljiti na osnovi Svetega pisma, izročila in cerkvenega učiteljstva. Mesto in poslanstvo sv. Marjete Alakok je zelo dobro obdelal slovenski jezuit Janez Zore v članku, ki ga je objavil v knjigi Cor Jesu (Rim 1959, II., 191€“231).

Sv. Marjeta Alakok je bila mistična oseba, Jezus se ji je pogosto prikazoval in se z njo pogovarjal. A še posebno so pomembna nekatera tako imenovana velika razodetja.

Prvo tako veliko razodetje je bilo na praznik sv. Janeza Evangelista 27. decembra 1673, in sicer med molitvijo pred Najsvetejšim. Jezus je sv. Marjeti Alakok rekel: Moje božje Srce je tako prevzeto od ljubezni do ljudi, posebno še do tebe, da ne more več zadržati v sebi plamenov svoje goreče ljubezni. Mora se razširiti po tebi ter se razodeti, da ljudi obogati s svojimi dragocenimi zakladi, ki jih razkrivam in ki hranijo v sebi dovolj posvečujočih in zveličavnih milosti, ki so potrebne, da ljudi rešijo pogube. Izbral pa sem si tebe, četudi brezno nevrednosti in nevednosti, za izpolnitev tega velikega načrta, zato da bom vse napravil sam.

Drugo veliko razodetje je bilo bržkone na nek prvi petek, verjetno leta 1674. To razodetje na nek način dopolnjuje prvo in se je prav tako zgodilo pred Najsvetejšim. Jezus ji je priporočal češčenje podobe njegovega Srca, iz česar bodo ljudje prejemali številne milosti.

Tretje veliko razodetje je bilo istega leta 1674, najbrž 2. julija, na praznik obiskovanja Device Marije. Jezus se ji je razodel s peterimi ranami in ji potožil zaradi brezbrižnosti ljudi do njegove ljubezni. Priporočal ji je, naj ga pogosto prejema v svetem obhajilu, še posebno pa na prve petke. Naročil ji je tudi, naj premišljuje njegovo trpljenje od 23.00 ure do polnoči v noči iz četrtka na petek.

Četrto veliko razodetje je bilo v osmini praznika sv. Rešnjega telesa leta 1675, ko je Marjeta zopet klečala pred Najsvetejšim. Tedaj ji je božji Učenik pokazal svoje Srce in dejal: Glej to Srce, ki je ljudi tako silno ljubilo, da si ni ničesar prizaneslo ter se je popolnoma izničilo in použilo, da jim izpriča svojo ljubezen; v zahvalo pa prejemam od večine le nehvaležnost, ki jo ljudje kažejo s svojim nespoštovanjem, s svojimi bogoskrunstvi, s svojo mlačnostjo in prezirom, s kakršnim se obnašajo do mene v tem zakramentu ljubezni. Kar pa me še najbolj žali: celo meni posvečena srca se tako vedejo. Zato zahtevam od tebe, naj bo prvi petek po osmini sv. Rešnjega telesa poseben praznik, posvečen časti mojega Srca, katerega naj slave s prejemanjem svetega obhajila, s povračanjem časti in s pokoro, da mu tako zadoščujejo za nečast, ki mu je bila storjena, ko je bilo izpostavljeno na oltarjih. Tudi ti obljubim, da bo moje srce bogato obsipalo s svojo ljubeznijo vse tiste, ki mu bodo izkazovali to čast in bodo skrbeli, da se mu zadoščuje.

V teh štirih temeljnih prikazovanjih je zajeta vsebina češčenja Srca Jezusovega, ki se je pod vplivom sv. Marjete Marije Alakok po svetu zelo razširilo.

21. Papeži do Pija XII.

Papež Pij XII. se v svoji okrožnici Haurietis aquas pri spodbujanju češčenja Srca Jezusovega sklicuje na svoje predhodnike. Pravi, da so rimski papeži to češčenje mnogokrat in obilno pohvalili. Zaustavimo se vsaj nekoliko pri papežih do vključno Pija XII.

Videli smo, da je praznik Srca Jezusovega prvič obhajal Janez Eudes (Ed) leta 1672 z dovoljenjem nekaterih francoskih škofov. Približno sto let je bilo potrebno, da je potrditev prišla tudi s strani papežev. Leta 1765 je papež Klement XIII. škofom Poljske in rimski nadbratovščini Srca Jezusovega dovolil liturgično obhajanje Srca Jezusovega. Ponovno je preteklo skoraj sto let, da je papež bl. Pij IX. leta 1856 praznik Srca Jezusovega razširil na vso Cerkev. (Letos torej obhajamo 150. obletnico splošne uvedbe praznika Srca Jezusovega.) Dne 23. avgusta 1856 je v papeževem imenu kongregacija svetih obredov izdala potreben odlok. S tem je Pij IX. uslišal željo francoskih škofov in katoličanov po svetu. Praznik je bil vpeljan 14 let pred uničenjem papeške države, ko je Cerkev bojevala hud boj za svoj obstoj.

Papež Leon XIII. (1878€“1903) je leta 1899 Srcu Jezusovemu posvetil ves svet, papež Benedikt XV. (1914€“1922) je toplo priporočil posvetitev družin, Pij XI. (1922€“1939) je zelo poudaril zadoščevalni vidik in redno obnavljanje posvetitve Srcu Jezusovemu, Pij XII. (1939€“1958) je priznaval izredni pomen sv. Marjete Alakok in je pobožnost do Srca Jezusovega v svoji okrožnici pred petdesetimi leti utemeljil na podlagi javnega razodetja.

Posvetitev sveta 11. junija 1899 je papež Leon XIII. uresničil na osnovi pobude mistikinje bl. Marije od božjega Srca Jezusovega (Droste de Vischering) (1863€“1899), ki je trikrat pisala papežu na osnovi videnj, ki jih je imela, naj posveti Srcu Jezusovemu ves svet. Papež se je pozanimal glede njenega življenja in ko se je prepričal o njeni verodostojnosti, je napisal posebno okrožnico. V tej kratki okrožnici, ki jo je glede posvetitve sveta napisal 25. maja 1899, sicer te pobude s strani bl. Marije od Božjega Srca Jezusovega ne omenja, zasebno pa je o tem pripovedoval nekaterim osebam. Redovnica bl. Marija od Božjega Srca Jezusovega (Droste de Vischering) je umrla en dan pred posvetitvijo sveta, in sicer 10. junija 1899 na Portugalskem kot samostanska predstojnica v mestu Porto.

Leon XIII. v svoji okrožnici pojasnjuje, zakaj je mogoče posvetiti Srcu Jezusovemu vse človeštvo, celo tiste, ki nimajo krščanske vere. Takole pravi: Kristus ne vlada le s prirojeno pravico kot edinorojeni Božji Sin, ampak on si je tudi pridobil to pravico. Rešil nas je namreč iz oblasti teme in dal je sam sebe v odkupnino za vse (LŠL 1899, 59). Razlaga tudi bistvo posvetitve: To ni drugega, kakor da se posvetimo in vdamo Jezusu Kristusu; zakaj vsa čast, vdanost in češčenje, katero izkazujemo božjemu Srcu, izkazujemo resnično in pravično Kristusu samemu (LŠL 1899, 60). Leon XIII. je od te posvetitve pričakoval rešitev sveta in je imel to sicer kratko okrožnico sam za najpomembnejši dokument svojega pontifikata. Bistvo te posvetitve je kasneje zelo lepo razložil papež Pij XI., ki je dejal, da je v posvetitvi Srcu Jezusovemu prvo in najvažnejše to, da stvar Stvarniku vrača ljubezen za ljubezen (Mis. Red. 11). Posvetitev temelji na hvaležni zavesti, da prejemamo vse od večne božje ljubezni in v tem duhu sebe in vse svoje posvetimo Srcu Jezusovemu.

Papež Pij XI. pa je 8. maja 1928 napisal okrožnico o zadoščevanju Srcu Jezusovemu. V tej okrožnici poudarja, da moramo pravičnemu Bogu zadoščevati za naše brezštevilne grehe, žalitve in malomarnosti. Nekako v ospredju okrožnice je misel, ki jo je Jezus izrekel sv. Marjeti Mariji Alakok: Glej to Srce, ki je ljudi tako ljubilo in jim naklonilo toliko dobrot, ki pa za svojo neskončno ljubezen ne le ne prejema nobene zahvale, ampak nasprotno pozabo, prezir, sramotitve, in to včasih tudi od tistih, ki so mu dolžni posebno ljubezen (Mis. Red. 22). V zadoščevanju se nam odkriva grozota greha in veličina božjega usmiljenja. Oboje je zlasti za naš čas zelo aktualno. Konkretni obliki zadoščevanja sta npr. zadostilno obhajilo in obhajanje svete ure, to je ura molitve v duhu zadoščevanja.

22. Blaženi Janez XXIII. (1958€“1963) in Pavel VI. (1963€“1978)

Blaženi Janez XXIII. je bil že od rane mladosti v svoji globoko katoliški družini prežet s pobožnostjo do Srca Jezusovega. Na prvi javni avdienci po začetku Drugega vatikanskega koncila je zbranim vernikom dejal, da so ga že v mladosti, ko je v okviru domače družine slišal pripovedovati o sv. Marjeti Mariji Alakok, zelo nagovorile besede svetnice pred njeno smrtjo: O, kakšno veselje je umreti, potem ko sem gojila stalno pobožnost do presvetega Srca Njega, ki nas bo sodil. Ob sklepu sinode za mesto Rim pa je 31. januarja 1960 npr. vsem priporočil tri pobožnosti: pobožnost do Jezusovega imena, pobožnost do Srca Jezusovega in pobožnost do njegove predragocene Krvi. V bistvu gre za tri vzklike, ki jih molimo v spravo za bogokletje po blagoslovu z Najsvetejšim (Hvaljeno bodi ime Jezusovo. Hvaljeno bodi njegovo presveto Srce. Hvaljena bodi njegova predragocena Kri) in vzklik glede Kristusove Krvi je dodal prav Janez XXIII. V tej kombinaciji je češčenje Srca Jezusovega nato priporočal še večkrat. Globoko je bil prepričan, da iz pobožnosti do Srca Jezusovega tudi danes izvirajo številne milosti.

Papež Pavel VI. je bil izvoljen za papeža na praznik Srca Jezusovega 21. junija 1963. Ob priliki dvestoletnice delne uvedbe praznika Srca Jezusovega na prošnjo poljskih škofov (1765) je 6. februarja 1965 napisal apostolsko pismo z naslovom Nedoumljivo Kristusovo bogastvo. Besede so vzete od apostola Pavla iz pisma Efežanom (Ef 3,8). Papež v tem svojem apostolskem pismu obžaluje, da se je pobožnost do Srca Jezusovega v nekaterih oslabila, in poudari, da je češčenje Srca Jezusovega popolnoma v skladu z naukom Drugega vatikanskega koncila. Papež upa, da bo obhajanje dvestoletnice uvedbe praznika Srca Jezusovega prilika za poživitev češčenja Srca Jezusovega. Dalje pravi, da je največji dar Srca Jezusovega evharistija, in zato želi, da bi se ljudje bolj dejavno udeleževali oltarnega zakramenta. Po besedah Pavla VI. je bistvo pobožnosti do Srca Jezusovega češčenje in zadoščevanje.

Ko je 14. junija 1966 sprejel v posebno avdienco redovnike Srca Jezusovega, je v nagovoru poudaril, da sta ljubezen in zadoščevanje Srcu Jezusovemu aktualna za vse čase.

Dne 15. novembra 1966 je Pavel VI. sprejel v posebno avdienco jezuite in imel zanje zelo pomemben programski govor. Med drugim je želel, naj prav s pospeševanjem češčenja Srca Jezusovega pripomorejo k duhovni in moralni prenovi sveta ter se uprejo ateizmu.

Pavel VI. se je v svojih govorih o Srcu Jezusovem vedno znova skliceval prav na okrožnico Pija XII. Haurietis aquas.

23. Janez Pavel II. (1920€“2005)

Papež Janez Pavel II. je bil izvoljen za papeža na god sv. Marjete Alakok, 16. oktobra 1978. Tudi ta papež je jezuitom priporočal širjenje češčenja Srca Jezusovega. Za svetnika je razglasil sv. Klavdija Kolombiera, duhovnega voditelja sv. Marije Alakok. Pri svojih nagovorih je poglobljeno razlagal litanije Srca Jezusovega in se na poseben način spomnil stote obletnice posvetitve človeštva Srcu Jezusovemu. Dne 4. junija 1999 je pisal predsedniku francoske škofovske konference ob priliki, ko so se francoski verniki zbrali v Paray€“le€“Monialu in se tam spominjali stote obletnice posvetitve sveta Srcu Jezusovemu. V tej poslanici papež priporoča, da se poglabljamo v skrivnost Jezusovega Srca, priporoča češčenje Najsvetejšega in med drugim pravi: Vabim vse vernike, da s pobožnostjo nadaljujejo svoje češčenje Srca Jezusovega. Dne 11. junija 2000 je iz Varšave, kjer je bil na svojem apostolskem potovanju, za stoto obletnico posvetitve sveta, naslovil posebno pismo vsem vernikom po svetu. Janez Pavel II. pravi, da je Leon XIII. s tem, ko je posvetil ves svet in ne samo verne, dal posvetitvi novo usmeritev. Že pred posvetitvijo sveta so se dvesto let posvečali Srcu Jezusovemu posamezniki, skupine, škofije, narodi. V tem pismu za stoto obletnico posvetitve Janez Pavel II. razlaga pomen posvetitve, ki jo je opravil Leon XIII. Nato se spomni papeža Pija X., ki je leta 1906 določil, da se posvetitev obnavlja vsako leto, prav tako je obnavljanje posvetitve ponovno določil Pij XI. Spomni se tudi Pija XII. in njegove okrožnice o Srcu Jezusovem, prav tako svojega predhodnika Pavla VI. Janez Pavel II. v tem pismu piše, da je sam večkrat spodbujal vernike, še posebno v mesecu juniju in ob praznovanju praznika Srca Jezusovega, naj se oklepajo češčenja Srca Jezusovega, ker je to češčenje izredno aktualno za naše dni. Papež pravi, da se iz prebodenega Jezusovega Srca rojeva novo človeštvo, rešeno greha. Nato je zapisal: Človek drugega tisočletja potrebuje Kristusovo Srce, da bi spoznal Boga in da bi spoznal samega sebe; potrebuje ga, da bi spoznal civilizacijo ljubezni. Janez Pavel II. pravi, da je bila posvetitev leta 1899 izrednega pomena in naj se obnavlja vsako leto na praznik Srca Jezusovega. Papež spodbuja vse, da tudi danes nadaljujejo s češčenjem Srca Jezusovega, ki nam pomaga odkriti, da je krščanstvo vera ljubezni. Papež tudi pove, da je pobožnost do Srca Jezusovega v vseh svojih oblikah globoko evharistična in se poglablja ob adoraciji. Svoje razmišljanje zaključuje z mislijo, da more človek samo v Kristusu najti odpuščanje in zveličanje.

Janez Pavel II. je razglasil za blaženo in nato za svetnico Favstino Kowalsko, po kateri se je na poseben način razširilo češčenje Srca Jezusovega z vidika božjega usmiljenja. Pod vplivom sporočila sv. Faustine je papež napisal okrožnico o božjem usmiljenju. V njej je zapisal: Cerkev, se zdi, na poseben način izpoveduje in časti božje usmiljenje, kadar so obrača na Kristusovo Srce. V resnici nam prav približanje Kristusu v skrivnosti njegovega Srca dovoljuje, da se pomudimo pri tej točki razodetja €“ v nekem smislu osrednji in obenem človeku najbolj dostopni €“ razodetja usmiljene ljubezni Očeta, ki je bila glavna vsebina mesijanskega poslanstva Sina človekovega (Dives in misericordia, št. 13).

24. Papež Benedikt XVI.

Pri maši pred konklavom je kardinal Ratzinger 18. aprila 2005 pridigal: Zlasti v tej uri posebej vztrajno prosimo Gospoda, da nam po velikem daru papeža Janeza Pavla II. nakloni novega pastirja po svojem Srcu, pastirja, ki nas bo vodil do spoznanja Kristusa, njegove ljubezni in njegovega veselja (CD 111, 13). Kardinali so v enem najkrajših konklavov izvolili za papeža prav Josepha Ratzingerja, za katerega moremo mirno reči, da je pastir po Jezusovem Srcu.

Benediktu XVI. je bila kot teologu zelo blizu misel o Prebodenem. Ena od njegovih knjig ima tudi naslov Gledati na Prebodenega, kar pomeni v bistvu častiti Jezusovo Srce. Na kongresu v čast Srcu Jezusovemu v Toulousu (izg. TulĂşzu), od 24. do 28. 7. 1981, prav ob priliki 25-letnice okrožnice Pija XII. Haurietis aquas, je imel kardinal Ratzinger zelo bogato predavanje z naslovom Glejmo na prebodeno Srce! V tem predavanju je postavil okrožnico Pija XII. v zgodovinski kontekst in poudaril, da je češčenje Srca Jezusovega zakoreninjeno v velikonočni skrivnosti. Prispevek okrožnice Pija XII. vidi Benedikt XVI. v tem, da je premagala nevarni dualizem med liturgično pobožnostjo in pobožnostjo 19. stoletja, hkrati pa je na osnovi Svetega pisma in izročila utemeljila pomen besede srce (prim. Communio 2001, 104 s). Okrožnica Pija XII. je po kardinalovih besedah prepričljivo pokazala, da češčenje Srca Jezusovega tudi danes ni zastarelo. Ob koncu svojega predavanja sedanji papež odločno izpove: V Jezusovem Srcu je pred nas postavljeno središče krščanstva (Communio 2001, 116).

O Srcu Jezusovem govori tudi prva okrožnica Benedikta XVI., in sicer veliko bolj, kakor se zdi na prvi pogled. Človeška ljubezen se mora vedno znova hraniti ob božji ljubezni, da se more razviti do svoje polnosti. Papež v svoji prvi okrožnici izrecno pravi, da mora človek vedno znova črpati iz Jezusovega odprtega Srca (prim. DC 7). Po papeževem globokem prepričanju so različne vrste ljubezni samo še karikatura ljubezni ali kvečjemu degenerirana ljubezen, če ni povezanosti z božjo ljubeznijo, če ni povezanosti s Srcem Jezusovim (prim. DC 7).

Prva okrožnica Benedikta XVI. govori o ljubezni. Pri prikazu božje ljubezni v Stari in Novi zavezi papež razvija svoje misli na isti miselni črti kot Pij XII. Benedikt XVI. pravi, da moremo ob pogledu na Jezusovo prebodeno stran, to je ob pogledu na Jezusovo Srce, najti definicijo ljubezni (prim. DC 12). Ljubezen Jezusovega Srca se ponavzočuje v evharistiji (prim. DC 13). V prebodenem Jezusovem Srcu na viden način prepoznamo božjo ljubezen (prim. DC 17). Papež pravi, da sta ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega neločljivi. Gre za eno samo zapoved (prim. DC 18). Iz tega moremo logično izpeljati zaključek, v kolikor ni ljubezni do Srca Jezusovega, tudi ni prave ljubezni do bližnjega.

Proti koncu svoje okrožnice Benedikt XVI. zapiše: Vera, ki se zaveda božje ljubezni, katera se je razodela v prebodenem Jezusovem Srcu na križu, s svoje strani poraja ljubezen. Ljubezen je luč €“ končno edina €“ ki vedno znova osvetljuje temni svet ter nam daje pogum za življenje in delovanje. Ljubezen je mogoča in moremo jo udejanjati, ker smo ustvarjeni po božji podobi. S to okrožnico bi vas rad povabil: Živite ljubezen in s tem dovolite, da božja svetloba pride v svet (DC 39).

Prenova Cerkve in sveta je po nauku papeževe prve programske okrožnice kar najtesneje povezana s češčenjem Srca Jezusovega.

25. Češčenje Srca Jezusovega pri Slovencih

Velik častilec in pospeševalec češčenja Srca Jezusovega je bil škof Irenej Friderik Baraga (1797€“1868), in sicer zlasti v času svojega kaplanovanja v Šmartinu pri Kranju (1824€“1828). Povezan z ljubljanskimi frančiškani je vpisoval v bratovščino Srca Jezusovega in zaradi tega je imel v tedanji janzenistično jožefinistični dobi težave. Duhovno se je hranil z duhovnostjo sv. Klemena Dvoržaka in sv. Alfonza Ligvorija, kjer je bilo češčenje Srca Jezusovega poudarjeno.

Po letu 1850 se je začela pri Slovencih prebujati tudi med duhovniki tista naravnanost, ki je bila ponovno dojemljiva za češčenje Srca Jezusovega. Luka Jeran in njegov krog, ki je bil zbran okoli Zgodnje Danice, je pripravil teren in leta 1902 je že začel izhajati Glasnik Srca Jezusovega (Glasnik najsvetejših Src), ki so ga leta 1925 prevzeli jezuiti.

Ljubljanski škof Jakob Missia je leta 1897 ustanovil tako imenovano Duhovniško društvo presv. Srca Jezusovega, katerega namen so bile redne mesečne konference duhovnikov, enourno tedensko češčenje Najsvetejšega, češčenje Jezusovega Srca pa je imelo izrazit evharistični poudarek. Generalni vikar ljubljanske škofije J. Flis je v Ljubljanskem škofijskem listu leta 1918 zapisal: Naše življenje je mnogokrat trdo in ima svoje težave, delo je težko, dnevi so mračni ... Le okrepčilo, ki ga dobivamo iz presv. Srca Jezusovega pri obisku presv. Zakramenta, more otožno srce dvigniti, razveseliti, navdušiti za požrtvovalno delo, za boj proti duševni moralni gnilobi, kakršna se nam kaže med svetom in nam povzroča mnogo skrbi za prihodnost (LŠL 1918, 67s).

Škof Anton Bonaventura Jeglič je kot zvesti uresničevalec papeževih navodil 20. aprila 1918 posredoval željo papeža Benedikta XV. o posvečanju družin Srcu Jezusovemu.

Na 5. katoliškem shodu 26. avgusta 1923 smo se kot narod posvetili Srcu Jezusovemu. Mariborska škofija je imela nato še posebno posvetitev Srcu Jezusovemu 8. septembra 1934 ob priliki evharističnega kongresa. Potem so se mu posvetile mnoge naše družine in tudi številne organizacije. V težkih razmerah druge svetovne vojne se je (na ravni ljubljanske škofije) opravljalo devet prvih petkov od decembra 1941 do septembra 1942 in na poziv škofa Gregorija Rožmana se je opravljanje prvih petkov nadaljevalo.

Hvaležni smo Bogu za vzore slovenskih škofov in duhovnikov, ki so slovenski narod usmerjali k češčenju Srca Jezusovega, najprej pa sami ravno v tem češčenju zajemali moč in usmeritev za svoje delovanje.

26. Škof Anton Bonaventura Jeglič (1850€“1937)

Veliki častilec Srca Jezusovega je bil ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, ki je umrl v Stični, star 87 let, prav na prvi petek, 2. junija 1937. Njegovo srce je gorelo za Srce Jezusovo.

Že pri ustoličenju za ljubljanskega škofa, 22. maja 1898, je govoril tudi o Srcu Jezusovem. Še istega leta je zaprosil sv. očeta, da je dovolil litanije Srca Jezusovega za ljubljansko škofijo. Za duhovnike je vpeljal Društvo presv. Srca in izrazil je željo, da vstopijo vanj vsi duhovniki. Obenem je odredil, naj se odslej praznik Srca Jezusovega po vsej škofiji praznuje s slovesno tridnevnico. Na pragu novega stoletja je vso škofijo posvetil Srcu Jezusovemu. Ko je papež Leon XIII. leta 1899 pozval ves katoliški svet, da se posveti Srcu Jezusovemu, je takoj odločil, da se ljubljanska škofija posveti na sam praznik Srca Jezusovega leta 1900 pred zaobljubljeno sliko, ki jo je sam obljubil Srcu Jezusovemu, in sicer še preden je nastopil vodenje škofije. Vernikom je o posvetitvi pisal v dveh pastirskih pismih: Kdo je Jezus? in Kaj je češčenje presvetega Srca Jezusovega, kako Jezus to češčenje želi in koliko nam more koristiti? Posvetitev je potekala na zelo slovesen način.

Leta 1902 je napisal pastirsko pismo o kraljestvu božjega Srca Jezusovega. V tem dokumentu je spodbujal k opravljanju prvih petkov, k češčenju na prve nedelje ter k zadostilnemu obhajilu.

Na škofijski sinodi 1903 je še enkrat povzel vsa dosedanja določila glede češčenja Srca Jezusovega. Trdno je bil prepričan, da je češčenje Srca Jezusovega najbolj učinkovito sredstvo za ohranitev vere.

Leta 1904 je sestavil Molitvenik in pouk o pobožnosti presvetega Srca Jezusovega. Od tedaj so začeli slovesno obhajati prve petke, obnavljali so posvetitev Srcu Jezusovemu. Njemu je bila v tem času na poseben način posvečena tudi prva nedelja v mesecu in na ta dan so redno peli litanije Srca Jezusovega. Leta 1923 so na njegovo pobudo na 5. katoliškem shodu posvetili ves slovenski narod Srcu Jezusovemu. Ko se je začela širiti posvetitev, jo je povsod vneto širil in njegov škofijski dom je bil vpisan na začetek prve slovenske Zlate knjige posvečenih družin. Škof Jeglič je bil škof po Jezusovem Srcu. V njegovem času si je skoraj vsaka župnijska cerkev, marsikje pa tudi podružnična, priskrbela kip ali podobo Srca Jezusovega. Podoba Srca Jezusovega je bila tudi v večini vernih družin.

Veličina verjetno največjega in do sedaj najbolj pomembnega ljubljanskega škofa je v tem, da je bil brezpogojno zvest načelom papežev in je ta načela z vsem srcem uresničeval. Ljubljansko škofijo je vodil kot ordinarij od leta 1898 do 1930, to je 32 let. Bil je velik častilec Matere božje, a tudi iskren pospeševalec češčenja Srca Jezusovega. V Glasniku Srca Jezusovega je objavljena fotografija, ki kaže, kako je sebe in vse osebje na škofijskem ordinariatu posvetil Srcu Jezusovemu.

Prof. dr. Anton Strle je nadškofa Jegliča v svojem sestavku o prazniku Srca Jezusovega za Leto svetnikov postavil za zgled, kako more prava pobožnost do Srca Jezusovega spodbuditi veliko dobrega na različnih področjih. Zapisal je: Iz novejšega časa se spomnimo na moža, kakršen je bil ljubljanski nadškof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Koliko je ta mož storil velikega za širjenje božjega kraljestva v svoji škofiji, koliko tudi za kulturni in narodni dvig stiskanega slovenskega ljudstva! In vse je delal v luči, ki mu je sijala z njegovega grba. Podoba Srca Jezusovega, spodaj pa napis: 'Pridi k nam Tvoje kraljestvo po Mariji!' On je pri nas uvedel litanije Srca Jezusovega (1899), potem ko jih je papež Leon XIII. odobril za vso Cerkev.

Zasluga škofa Antona Bonaventure Jegliča je, da so se mnoge družine posvetile Srcu Jezusovemu, da je med verniki prišlo do prepričanja o potrebnosti in koristnosti češčenja Srca Jezusovega ter da so po mnogih župnijah začeli obhajati prve petke in tudi prve nedelje v mesecu.

27. Škof Janez Gnidovec (1873€“1939)

Po značaju se je božji služabnik Janez Frančišek Gnidovec zelo razlikoval od nadškofa Jegliča. Bil je globoko kontemplativna duša, ki je kot ravnatelj šentviške gimnazije po dolge ure ponoči premolil pred Najsvetejšim, a je bil hkrati tudi zelo dejaven. Kot škof v Skopju je deloval v diaspori sredi večinsko pravoslavnega okolja, stalno na poti ob obiskovanju svojih razpršenih duhovnikov in vernikov. Podobno kot Jeglič pa je bil tudi škof Gnidovec velik častilec Jezusovega Srca.

Za škofa je bil posvečen v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani (30. novembra 1924). Njegova škofija ga je pozdravila in sprejela v cerkvi presv. Srca Jezusovega v Skopju. Za škofovski grb si je izbral drugo stran čudodelne svetinje, kjer sta obe najsvetejši Srci, Jezusovo in Marijino. Umrl je na prvi petek, 3. februarja 1939.

Gnidovca je odlikovala globoka pobožnost do Srca Jezusovega. V svojih pastoralnih pismih je kot škof svoje vernike vedno znova spodbujal, naj se vključijo v bratovščino presv. Srca Jezusovega. Priporočal je opravljanje prvih petkov in še posebno za može obhajilo na prve nedelje v mesecu, prav tako posvetitev Srcu Jezusovemu. Gnidovčevo pojmovanje češčenja Srca Jezusovega je bilo popolnoma v duhu kasnejše okrožnice Pija XII. Haurietis aquas in gaudio.

Gnidovec je bil vneti častilec Srca Jezusovega že kot mlad duhovnik, kar je razvidno iz njegove tiskane pridige, ki je izšla leta 1900 v reviji Duhovni pastir. V tej pridigi je med drugim zapisal že takoj na začetku: Ne poznam prijetnejše vrste v celem Svetem pismu, da bi oživila človeško srce; ne najdem lepše besede od te, katero je Jezus po današnjem sv. evangeliju dejal Nikodemu, rekoč: 'Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje' (Jn 3,16) ... Kaj pa Bog terja od tebe za svojo neskončno ljubezen? Ne zahteva od tebe kaj nemogočega, ne terja, da moraš dati vbogajme velike vsote ali celo svoje premoženje, pač pa nekaj zahteva, in to je: vera, živa vera, združena z ljubeznijo. Gnidovec pravi, da je živa vera, ki deluje po ljubezni, najlepša priprava za pobožnost Srca Jezusovega, ki jo obhajamo v mesecu juniju. To pripravo, ki naj bi bila izraz žive vere, ki deluje po ljubezni, nato predstavi v treh točkah, ki jih v pridigi razlaga. Te tri točke se glasijo takole: proč z grehom, premagujmo se, spolnjujmo natanko dolžnosti svojega stanu. Že v tem vidimo, kako je bila pri Gnidovcu pobožnost do Srca Jezusovega povezana s konkretnim življenjem.

Že v prvem pastirskem pismu je pozival vernike, naj vračajo Jezusovemu Srcu ljubezen za ljubezen. Vernike je vabil, naj pristopijo k apostolstvu molitve, opravljajo sveto uro, častno stražo, zadoščujejo Jezusovemu Srcu, posebno še na prve petke naj prejemajo sv. obhajilo. Ni učil nekaj novega, pač pa je v prvi vrsti sam to živel in z vso gorečnostjo priporočal drugim.

28. Profesor Anton Strle (1915€“2003)

Profesor dr. Anton Strle je bil tisti, ki je korenito popravil prvi prevod okrožnice Pija XII. o Srcu Jezusovem, napisal obširen uvod in vse skupaj pripravil za tisk, tako da so slovenski bogoslovci lahko leta 1958 celotno besedilo izdali v ciklostilni izdaji kot pomožna skripta za dogmatiko. To delo je prof. Strle opravil kot župnijski upravitelj v Planini pri Rakeku, kjer je že pred izidom okrožnice gojil prisrčno češčenje Srca Jezusovega. Tako je v župnijsko kroniko napisal: Važno je gotovo to, da ne smem držati rok navzkriž, marveč moliti, moliti, izčiščevati se €“ da vsaj nekoliko napravim zadoščevanja božjemu Srcu, ki ga žali tudi planinska župnija. Drugače se bom težko zagovarjal pred Sodnikom vrhovnega sodišča nebes in zemlje, čeprav nisem pravi župni upravitelj, marveč samo njegov pomočnik €“ brez dekreta. Ob koncu leta 1953 pa: Jutri je prvi petek €“ Srce Jezusovo, trpeče, a zmagovito, rešilno znamenje v viharnih časih, ko je potrebno človeški slabosti še bližje rešilno znamenje €“ brezmadežno, usmiljeno, materinsko Marijino Srce. Dvignite glave, odrešenje se približuje: spet je tu novo leto odrešenja. Amen! Leta 1957 zasledimo v župnijski kroniki naslednji Strletov zapis: Od 28. 6. €“ 30. 6. je bila tridnevnica kot priprava na prvo sv. obhajilo. Govori zjutraj in zvečer. Bolj majhna udeležba. Vodil p. Janko Koncilja SJ. Govoril vseskozi o Srcu Jezusovem in kako mora biti naše življenje združeno z Njegovo daritvijo. Spovedal nekaj nad 150 oseb. Prvoobhajilna slovesnost je bila kar lepa: 17 prvoobhajancev, ki so bili sicer bolj na hitro, a duhovno z ozirom na razmere še kar precej pripravljeni. Bila je 30. 6. ob 7. uri zjutraj.

V času svojega dušnopastirskega delovanja v Planini pri Rakeku je bil prof. Strle zelo povezan z župnikom Vojkom Seljakom, ki je tedaj oskrboval bližnji župniji Unec in Rakek. Gospod Seljak mi je pripovedoval, kako mu je prof. Strle prišel za prvi petek vedno pomagat spovedovat. Ob neki priliki je bilo še posebno slabo vreme. Župnik Seljak je bil prepričan, da Strleta gotovo ne bo. Zelo se je začudil, ko je prišel in mu to tudi omenil. Strle pa mu je samo odgovoril: Se razume, da sem prišel spovedovat, saj je vendar prvi petek.

Ko je Strle kot profesor stanoval na Teološki fakulteti, je imel v svoji delovni sobi sliko Srca Jezusovega in ob tej sliki se je človeku zaustavilo oko, ko je vstopil v njegovo sobo. Med pogovorom se je večkrat zazrl prav v to podobo, še posebno, kadar je šlo za kakšne pomembne stvari. Pred to sliko je kleče vsak dan molil Angelovo češčenje in pogostoma je usmeril tudi čez dan pogled nanjo.

Prof. Strle si je ob pogostih premišljevanjih popolnoma prisvojil vsebino okrožnice Haurietis aquas. O Srcu Jezusovem je z globokim notranjim prepričanjem predaval študentom tudi v burnih letih po koncilu, ko so mnogi to pobožnost opustili in so se nekateri iz nje celo norčevali. Sam je kot teolog ostal brezpogojno zvest načelom, ki jih je glede češčenja Srca Jezusovega podal Pij XII., in pričeval o njih z govorjeno in tiskano besedo, v predavalnici in v cerkvi pri pridigah. Obsežno je pisal o pobožnosti do Srca Jezusovega v svojih skriptih o kristologiji in soteriologiji (odrešenju), povzel in v zaokroženi celoti je isto podal v razlagi praznika Srca Jezusovega v zbirki Leto svetnikov. Vedno znova si je iz tuje literature izpisoval, kar je zasledil pomembnega napisanega o Srcu Jezusovem. Na enem od številnih listkov, ki jih je imel shranjene po abecedi, je verjetno kot osnutek za pridigo zapisal: Češčenje Srca Jezusovega ni samo za ženske osebe, marveč tudi za moške. Nagiblje nas k notranji plemenitosti, k požrtvovalnosti in obenem k nepremagljivemu zaupanju. Sin, hči, daj mi svoje srce! S tem zadnjim vzklikom je želel prof. Strle povedati, naj darujemo Srcu Jezusovemu svoje srce.

Ob koncu razlage praznika Srca Jezusovega za Leto svetnikov je prof. Strle zapisal: Brez števila kristjanov je, ki jim je ravno pobožnost do Srca Jezusovega večkrat pomagala do junaške vztrajnosti v dobrem, do pogumnega prenašanja najhujšega trpljenja, do velikih dejanj v delu za božje kraljestvo.

29. Profesor Anton Strle (nadaljevanje)

V sestavku o prazniku Srca Jezusovega prof. dr. Strle takole utemeljuje potrebnost češčenja za naš čas: Češčenje Srca Jezusovega je pomembno še posebno zato, ker nam že samo po sebi živo kliče dve stvari, ki sta nam danes gotovo zelo potrebni: 1. prvenstvo ljubezni v nasprotju z duhom oholega, pretiranega razumarstva, sebičnosti in uživaštva; 2. prvenstvo prisrčnega notranjega življenja v nasprotju z golim formalizmom, ki se rad prikrade npr. tudi v obhajanje liturgije in v apostolsko dejavnost, ki zaradi pozunanjenosti in pomanjkanja pravega duha sploh neha biti resnično apostolska. €“ Dalje to češčenje vzbuja in ohranja v kristjanih dvoje pomembnih razpoloženj, ki ju danes še posebno primanjkuje: 1. trdno zaupanje v vsezveličavno božjo voljo in v ljubeče vodstvo božje previdnosti tudi sredi najbolj črne noči, ki okoli nas in tudi v nas samih kdaj nastane €“ v nasprotju s pogubno malodušnostjo in obupanostjo nad vrednostjo ter smislom življenja; 2. duha prostovoljne spokornosti in možatega zadoščevanja za svoje lastne slabosti in za grehe drugih, duha tiste spokornosti, ki nam daje dragoceno notranjo svobodo v odnosu do dobrin in ljudi v okolju, v katerem živimo.

Nato prof. Strle opozori, da je češčenje Srca Jezusovega aktualno za naš čas še posebno zato, ker nam odkriva pravi pogled na greh. Takole piše: Danes mnogi ugotavljajo, da se je močno izgubil čut za Boga in njegovo svetost. Z druge strani pa se današnji človek mnogokrat čuti kakor brez moči nasproti temnim silam, ki prodirajo iz okolja ali pa iz globin lastne podzavesti, in se jim brez odpora fatalistično vdaja, češ da je takšen odpor nekaj popolnoma brezupnega. Kdor se spet in spet zazre v Srce učlovečenega Boga, prebodeno zaradi grehov človeštva, bo čutil, da greh ni malenkost, marveč strahotna realnost, in da je treba krščansko življenje jemati z vso resnobo in odgovornostjo zase in za druge. Z druge strani pa mu bo ravno češčenje Srca Jezusovega posebno izrazito klicalo v spomin, da je Bog ljubezen, in vedno znova prebujalo zavest, da je sleherno zlo v svoji korenini že premagano in da more biti ozdravljena tudi največja pokvarjenost, da je še rešitev, dokler človek ni prestopil praga smrti. Skratka: češčenje Srca Jezusovega nas uči nečesa, kar je za življenje silno pomembno: realizma greha in še bolj realizma odrešenja, realizma božje ljubezni.

Že leta 1974 je zapisal: Morda bom še ob umiranju začutil strah pred Bogom, ki je Ljubezen. Toda trdno upam, da mi bo tudi tedaj podeljena milost €“ nezaslužen dar €“ da se bom naslonil na Srce Jezusa iz Nazareta, ki je trepetal v smrtnem strahu na Oljski gori, in bom mogel skupaj z njim reči: 'Dopolnjeno je! Aleluja!'

Ta naravnanost na Srce Jezusovo ga je duhovno povezala tudi z duhovno družino Delo, katere član je postal med drugim prav na osnovi tiste notranje usmeritve, ki jo je v odnosu do Srca Jezusovega sam že dolgo gojil.

Mirno moremo reči, da je bil pokojni prof. Strle eden tistih, ki je okrožnico Pija XII. ne le poznal, ampak jo je z vsem notranjim žarom tudi živel in, če je bilo potrebno, tudi neustrašno branil.

30. Mati Julija Verhaeghe

Skozi ves mesec smo razmišljali pod različnimi vidiki o Srcu Jezusovem, še posebno ob okrožnici Haurietis aquas, ki jo je pred 50 leti napisal papež Pij XII. Junijsko pobožnost na čast Srcu Jezusovemu so prvič obhajali v Franciji leta 1833. Ker za berilo niso imeli drugega, so brali spise sv. Marjete Alakok, dalje spise p. Croiseta in p. Galiffeta. Iz tega izbora je nastala knjižica Mesec presvetega Srca, ki je doživela številne izdaje. Sto let kasneje pa so to lepo navado prenesli tudi v Slovenijo in se tedaj odločili, da jo bodo poimenovali vrtnice. Letošnje vrtnice bomo končali s prikazom življenja matere Julije Verhaeghe (izg. Ferhage) (1910€“1997), velike častilke Srca Jezusovega, ki je ustanovila skupnost Delo; ta obstaja v različnih deželah, med drugim tudi v Sloveniji.

Mati Julija se je rodila 11. novembra 1910 v Geluwu v Zahodni Flandriji v Belgiji, nedaleč od francoske meje. Že v mladosti ji je naklonil Bog globoka notranja doživetja, predvsem ob premišljevanju apostola Pavla. O tem je zapisala: Sveti apostol Pavel je postal zame božje orodje, duhovni voditelj in ljubljeni brat, čigar bližino sem mogla izkušati in doživljati. Bilo mi je v tistem času, kot da doživljam drugo spreobrnjenje in obrat k Srcu Jezusovemu in njegovemu telesu, Cerkvi. Na praznik Srca Jezusovega leta 1934 je prejela milost popolne izročitve Srcu Jezusovemu. Prostovoljno je sprejela Jezusovo trnjevo krono in se začela darovati za duše, še posebno za Bogu posvečene duše. Izraz te povezanosti s Srcem Jezusovim je bila tako ljubezen kot zadoščevanje.

Približno štiri leta kasneje, 18. januarja 1938, je njen duhovni voditelj, duhovnik Ciril Hillewaere (izg. Hilevare), zaslišal notranji glas, naj se tudi sam podari Srcu Jezusovemu za Delo. Od tega dne je hotela v medsebojnem dopolnjevanju s svojim duhovnim voditeljem služiti tisti edinosti, za katero je Kristus prosil Očeta v dvorani zadnje večerje: Da bi bili vsi eno ..., da bo svet veroval, da si me ti poslal (Jn 17,21).

V času 2. svetovne vojne se je okrog matere Julije zbral krog mladih žena, ki jih je pritegnila njena vera, njeno navdušenje za duše in njena ljubezen do Cerkve. Notranje presunjene ob zgledu prvih kristjanov so po vojni začele skupno življenje kot božja družina. Z veseljem in predanostjo so si prizadevale, da bi ljudi okrepile v zvestobi Cerkvi. Pod vodstvom božje previdnosti se je v teku let razvila duhovna družina Delo, ki sestoji iz duhovniške in sestrske skupnosti; obe sta na različne načine povezani z drugimi verniki iz vseh stanov Cerkve. K bistvu duhovnosti duhovne družine Delo spada povezanost s Srcem Jezusovim.

Mati Julija je ob neki priliki zapisala: Gospod te želi usposobiti, da bi ga ljubil in da bi po tebi druge vodil k tej ljubezni, kakor njemu ugaja. Brez strahu mu dovoli, da izvrši svoje odrešenjsko delo! Ena od molitev, ki jo je sama sestavila, pa se glasi: Srce Jezusovo, napravi nas sposobne ljubiti s tvojo ljubeznijo, podarjati s tvojim Srcem, služiti s tvojo lučjo, delovati s tvojimi darovi!

Lokacija: