p. Anton Nadrah OCist Evharistične vrtnice za leto 2004 (Cistercijanska opatija, Stična 2004) V šoli najsvetejših Src - št. 9; Urednik zbirke p. Anton Nadrah

Vrtnicam na pot

Zakaj evharistične vrtnice? Več razlogov govori za to. Letos bo meseca oktobra v Mehiki svetovni evharistični kongres. Obhajamo stoletnico začetka sistematičnega celodnevnega češčenja Najsvetejšega po župnijah ljubljanske škofije. Prihodnja škofovska sinoda bo posvečena evharistiji. Imamo v rokah čudovito evharistično okrožnico papeža Janeza Pavla II. Cerkev iz evharistije. Junij je posvečen Presvetemu srcu Jezusovemu, kakor je maj namenjen češčenju Božje Matere. Nikjer se Srce Jezusovo tako ne razodeva kakor prav v sveti evharistiji. Ko je vojak prebodel Jezusovo srce, se je na zunaj pokazalo, da je daritev dovršena, tista daritev, ki se na zakramentalni način ponavzočuje na naših oltarjih. Kri in voda, ki sta pritekli iz Jezusovega prebodenega srca, pritekata na zakramentalni način iz vsake mašne daritve. Naslovi sestavkov so vzeti iz cerkvenih pesmi. Pri sestavi knjižice sem uporabljal svoje prejšnje spise o evharistiji. Vključeval sem misli iz papeževe okrožnice o evharistiji. Kolikor se je dalo, sem upošteval liturgični koledar in se mu prilagajal. Od 7. do 9. junija je besedilo tako oblikovano, da ga lahko uporabimo kot tridnevnico pred praznikom svetega Rešnjega telesa in krvi, ki bo 10. junija.

Stična, veliki petek 2004 p. Anton Nadrah

1. Našel sem biser

V mesecu maju smo hodili k šmarnicam in smo častili našo Mater Marijo. Ona nas vodi k svojemu Sinu Jezusu. Po Mariji k Jezusu! Mesec junij je posvečen Jezusu, njegovi ljubezni, njegovemu Presvetemu srcu. V tem mesecu bomo praznovali praznik svetega Rešnjega telesa in krvi pa tudi praznik Srca Jezusovega. Jezus je na najodličnejši način navzoč in dejaven v sveti evharistiji. Srce Jezusovo bije za nas v tem zakramentu Božje ljubezni. Ko uporabljamo besedo 'evharistija', mislimo na mašno daritev, sveto obhajilo in na Jezusovo navzočnost v tabernaklju. Letošnje vrtnice bodo posvečene tej skrivnosti naše vere v vseh treh vidikih. Spomnimo se na Jezusovo priliko o skritem zakladu in dragocenem biseru. Neki človek je našel na njivi zaklad. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo. Trgovec je iskal lepe bisere. Ko je naletel na dragoceni biser, je prodal vse, kar je imel, in ga je kupil (prim. Mt 13,44-46). Zaklad in biser sta bila za ta dva človeka tako dragocena, da sta prodala vse svoje imetje in ju kupila. Tako ravnamo pri materialnih dobrinah. Jezus hoče, da bi tako ukrepali predvsem tedaj, ko gre za duhovne vrednote. Pripravljeni bi morali biti 'prodati vse' in se vsemu odpovedati, da si jih pridobimo. Takšna vrednota je mašna daritev, Jezus v sveti evharistiji. On je najodličnejši duhovni zaklad Cerkve in njen najdragocenejši duhovni biser. Drugi vatikanski koncil uči: Presveta evharistija vsebuje ves duhovni zaklad Cerkve, Kristusa samega, naše velikonočno jagnje in živi kruh (D 5). Kdor na sveto evharistijo tako gleda, se bo potrudil ne samo, da se je bo redno udeleževal, ampak bo pri njej z veseljem dejavno sodeloval. Kristjan mora pravo vrednost mašne daritve najprej dobro spoznati, da bo pripravljen zanjo veliko žrtvovati. Staro pravilo pravi, da si ničesar ne želimo, česar prej ne poznamo. Če stvari ne poznamo, smo v nevarnosti, da bi malovredne stvari, kot je kič, precenjevali, zametavali pa pristne zaklade in bisere. Veličine mašne daritve nikoli ne moremo do konca dojeti, kakor ne moremo doumeti Jezusa, ki je pri njej glavni duhovnik in dar. Predvsem je ne moremo doumeti le s svojim razumom. Upoštevati je treba tudi srce, ki vidi globlje. Do njene prave globine pa je mogoče priti le z vero. Sveta evharistija spada med največje skrivnosti naše vere. Če v kristjanu ni žive vere, ki deluje po ljubezni, mu tudi mašna daritev dosti ne pomeni. Zanj je zakopan zaklad in niti malo ne zmore razumeti njene neizmerne vrednosti, še manj pa more pri njej dejavno sodelovati. Tretja Božja zapoved: Posvečuj Gospodov dan! pri njem ne more najti nobenega odziva. Pri vsaki mašni daritvi nas po povzdigovanju duhovnik povabi z vzklikom: Skrivnost vere! To, kar se na oltarju dogaja, je nekaj velikega, nekaj izrednega, je prava skrivnost. To pomeni, da je tu Bog na poseben način navzoč in dejaven. Da bi razumeli, kaj je mašna daritev, kaj je sveto obhajilo, kdo je navzoč v tabernaklju, moramo biti verni. Čim bolj bomo verovali, tem več bomo razumeli in tem več duhovnih sadov bomo prejemali.

2. K tebi želim, moj Bog

Poznana je zgodba o graščaku, ki je kmetu obljubil, da mu bo dal za nagrado toliko zemlje, kolikor jo bo lahko v času od sončnega vzhoda do zahoda obhodil. Kmet se je najprej namenil, da si bo odmeril le toliko zemlje, kolikor je potrebuje. Že je z zmernimi koraki odmeril površino zemlje, potem pa mu je prišla nesrečna misel, da mora izkoristiti enkratno priložnost in si pridobiti kar največ zemlje. Gnal se je na vso moč in popolnoma izčrpan pritekel na cilj. Toda srce je odpovedalo. Zgrudil se je mrtev. Velik del človeštva je zakopan v praktični materializem, samo v ta svet, kakor da Boga ni. Skrbi samo za boljši kos kruha in iz življenja hoče iztisnili čimveč užitkov. Usmerjen je v storilnost, v kvantitativno ali količinsko smer. Hoče čimveč proizvajati, da bi kar se da imel ter čimbolj užival. Naš znani psiholog, akademik dr. Anton Trstenjak, je zapisal: Ljudje v gonji za zaslužkom, za užitkom in priznanjem, zabavo in slavo, bogastvom in oblastjo, zdravjem in srečo, ne živijo več svojega pravega življenja, živijo samo še življenje živčne napetosti, pritiska in €˜kroničnega strahu€™. Trezni misleci naglašajo, da je rešitev za današnjo porabniško in uživaško družbo samo v temeljni preusmeritvi od kvantitete ali količine h kvaliteti ali kakovosti življenja. Ne gre za to, da bi čimveč imeli, ampak da bi bili čim boljši ljudje in kristjani. Že Jezus je zavrnil skušnjavca - hudobnega duha - z besedami: Pisano je: 'Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust' (Mt 4,4). V človeku je treba prebujati smisel za duhovni svet in duhovno življenje, za Boga in njegovo besedo. Tu ima nenadomestljivo mesto redna mašna daritev in dejavno sodelovanje pri njej. Danes se poudarja, kako je povsod v središču človek. Toda prav ta človek izgublja oblast nad seboj in nad izdelki svojih rok in svojega razuma. Za kristjane je v središču Človek, ki je hkrati tudi Bog, Jezus Kristus. Le ob njem in v njem dobi vsak človek pravo mesto. Za človeka ni dovolj vodoravna smer, smer k sočloveku. Zanj je življenjsko pomembna navpična smer, smer ki vodi k Bogu. Šele tedaj prejme tudi vodoravna smer svoje pravo mesto. Ne zadostuje le ljubezen do bližnjega. Potrebna je tudi ljubezen do Boga. Le On lahko zagotovi pravo ljubezen do bližnjega. Jezus nas uči, naj ne bomo pretirano zaskrbljeni, kaj bomo jedli ali kaj pili ali kaj bomo oblekli. Če bomo iskali najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, nam bo vse drugo navrženo (prim. Mt 6,31.33). V mašni daritvi se srečujemo z osvobajajočim Jezusovim oznanilom. Kristus skozi vse cerkveno leto vsako nedeljo in praznik s svojo živo besedo dviga naša srca k duhovnim in nebeškim resničnostim. Kot glavni duhovnik in dar nas vključuje v svojo daritev Očetu in nas s tem osvobaja naše sebičnosti ter zakopanosti samo v tostransko življenje. Oznanja nam, da je naš cilj nebeški Oče. Živeti moramo v njem in zanj ter izpolnjevati njegovo voljo, da bomo po smrti prišli k njemu. Za rast v nesebični ljubezni nam Kristus daje za hrano in pijačo svoje Telo in Kri. Tako Kristus v svoji daritvi tiste, ki se mu pridružujejo, vedno znova rešuje porabniške in uživaške miselnosti. Naša naloga je, da v moči evharistične daritve in prejetega obhajila postajamo luč, sol in kvas za današnji svet.

3. Jezus je zapustil nam spomin

Ljudje, ki obiskujejo sveto mašo, imajo različen odnos do nje. Neki fant je zapisal: Šel sem zdoma z namenom, da grem k nedeljski maši. Pridružil sem se stoječim pred cerkvijo. Ko se je maša začela, sem nagovoril prijatelje, za katere sem vedel, da hodijo v cerkev: 'Gremo naprej?' Nekateri so se res napotili, drugi pa so rekli: 'Naj mine pridiga, potem pa pridem, se mi zdi preveč dolgočasno poslušati župnika.' Tretji pa so raje zavili v gostilno in prišli ven tik pred koncem maše, da so lahko opazovali mimoidoča dekleta. Mene pa so ravno pridige zanimale in prevzele. Rad sem jih poslušal, pa tudi marsikdaj mi pridiga seže do dna duše. Naš odnos do mašne daritve je odvisen od naše vere in od mesta, ki ga zavzema v našem življenju Kristus. Če ima Kristus v našem življenju le malo prostora, se tudi za njegovo daritev ne bomo zanimali. Če pa se Kristusa z vero, upanjem in ljubeznijo trdno oklepamo, nam bo sveto tudi njegovo naročilo: To delajte v moj spomin! To naročilo je njegova oporoka, njegova poslednja volja, zato jo moramo z vso zavzetostjo izpolnjevati. V tem se kaže naša iskrena ljubezen do njega. Marsikdo obiskuje vsak dan sveto mašo. Zanj je postala velika vrednota, za katero je vredno darovati vsak dan uro časa. Vsakomur to ni mogoče zaradi službe in drugih obveznosti, čeprav morda zelo ceni duhovno vrednost mašne daritve. Tak bo poleg nedeljske maše vsaj kdaj med tednom našel čas zanjo. Da bi mašno daritev bolj vzljubili in pri njej dejavno sodelovali, nam bo zelo pomagalo redno premišljevalno branje Svetega pisma, dovolj pogostna in dobra molitev, prizadevanje za izpolnjevanje Božje volje, dobra neposredna priprava na sveto mašo in sveto obhajilo ter prizadevanje za življenje, ki izvira iz mašne daritve. Pri sveti maši in zlasti pri svetem obhajilu gre za najprisrčnejše osebnostno srečanje s Kristusom in z njegovim odrešenjskim delovanjem. Tisto, kar je Jezus na veliki četrtek izvršil pri zadnji večerji in nato na veliki petek na krvav način na križu, se pri vsaki mašni daritvi na nekrvav način obnavlja v njegov spomin. Kogar ljubimo, se ga namreč radi spominjamo, prav tako vsega, kar je v zvezi z njim. Mašna daritev je spominska slovesnost, in sicer takšna slovesnost, pri kateri tisto, česar se spominjamo, postane na skrivnosten način navzoče. Pri maši se spominjamo vsega Kristusovega zemeljskega življenja, posebej njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. V prvi evharistični molitvi mašnik takoj po spremenjenju moli: Dobri Oče, zato mi, tvoji služabniki in tvoje sveto ljudstvo, obhajamo spomin odrešilnega trpljenja, vstajenja od mrtvih in slavnega vnebohoda Kristusa, tvojega Sina, našega Gospoda. V drugi evharistični molitvi, ki je najkrajša, se duhovnik obrne na nebeškega Očeta z besedami: Sveti Oče, spominjamo se Kristusove smrti in vstajenja. V tretji evharistični molitvi je omenjen tudi Kristusov drugi prihod ob vesoljni sodbi: Usmiljeni Bog, obhajamo spomin zveličavnega trpljenja tvojega Sina, njegovega čudovitega vstajenja in vnebohoda, pa tudi pričakujemo njegov drugi prihod. Najbolj zgovorna je četrta evharistična molitev: Nebeški Oče, zato sedaj obhajamo spomin našega odrešenja, spominjamo se Kristusove smrti in njegove poti v kraljestvo mrtvih, izpovedujemo vero v njegovo vstajenje in njegov vnebohod, ko je sedel na tvojo desnico, in pričakujemo njegov prihod v slavi. V drugi evharistični molitvi za spravo je lepo povedano, da je Jezus zapustil Cerkvi ta spomin svoje ljubezni.

4. Vsak dan, Jezus, se daruješ

Neka invalidka je povedala: Večkrat premišljujem, koliko nam, bolnikom, pomeni sveta maša, kako pa jo mnogi, ki bi jo lahko obiskovali, zanemarjajo. Meni to pomeni vse. Nedelja, ko lahko grem k maši, se mi zdi najlepša. Tako mislijo mnogi kristjani. Danes pogosto namesto besede maša slišimo ali preberemo besedo 'evharistija', ki je grškega izvora in dobesedno pomeni 'zahvala', 'zahvaljevanje'. Jezus je pri zadnji večerji vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega (Mr 14,23). Evharistija je najpopolnejša zahvala. V vsakem dobrem kristjanu obstaja težnja, da bi skrivnost evharistije globlje spoznal in da bi doumel njeno bistvo. Kaj je sveta evharistija? Bolje bi bilo, da bi se vprašali, kdo je pravzaprav sveta evharistija. Sveta evharistija je namreč Kristus, ki se za nas daruje, je naša hrana in stalni gost v naših tabernakljih. Isti Kristus, ki je pred dva tisoč leti živel v Palestini, je navzoč med nami. Le način njegove navzočnosti je drugačen. On je vir in cilj življenja in delovanja vsakega kristjana. S skrivnostjo svete evharistije se je treba srečevati s preprostim in ponižnim srcem, s srcem, ki se zaveda svoje majhnosti in grešnosti, s srcem, ki hoče ljubiti, s srcem, ki je odprto za resnico, ki nas presega. Številnim kristjanom Jezusova daritev in sveto obhajilo nič ne pomenita, zato ob nedeljah ne hodijo v cerkev. Morda se jim tako kot Judom ob Jezusovi napovedi evharistije zdi beseda o evharistiji 'trda', zato 'odhajajo', zato jih ni blizu. Vendar mnogi skupaj z apostolom Petrom skozi vsa stoletja ostajajo in bodo ob Jezusu ostajali do konca sveta ter bodo z apostolom Petrom govorili: Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš (Jn 6,68). Da bomo sveto evharistijo bolje razumeli, moramo znati odgovoriti na nekaj vprašanj: Kaj je zadnja večerja? Kaj je umivanje nog? Kaj je tista ljubezen, ki nam jo je Jezus izkazal do konca? Kaj je Kristusovo življenje, trpljenje, smrt in vstajenje? Evharistično skrivnost bomo dobro razumeli in pri njej lažje dejavno sodelovali, če se bomo v duhu pogosto vračali k Jezusovi zadnji večerji in na njegovo Kalvarijo ter Oljsko goro. Jezusova velikonočna skrivnost, to je njegova smrt in vstajenje, ki se je končala z vnebohodom in prihodom Svetega Duha, je najpomembnejše dogajanje v Jezusovem zemeljskem življenju. Pri mašni daritvi vse to postane na neki skrivnostni način navzoče. Zato je vsaka mašna daritev najpomembnejše dogajanje v kristjanovem življenju in v življenju Cerkve ter največji Jezusov dar Cerkvi. Lahko rečemo, da se pri mašni daritvi v naš prostor in čas podaljša Kristusova velikonočna skrivnost z njegovim vnebohodom in prihodom Svetega Duha. Tako postajamo deležni Jezusove kalvarijske daritve in njegovega vstajenja ter prihoda Svetega Duha. Tako se posvečujemo. Jezus je za nas umrl in vstal, da bi mi imeli v sebi Božje življenje. Pri vsaki mašni daritvi se njegovo telo daje in se njegova kri preliva za življenje sveta in za njegovo rešitev. Svet stalno potrebuje evharističnega Kristusa in njegovo daritev. Pri vsaki mašni daritvi se iz Jezusovega prebodenega srca razliva polnost njegove ljubezni, ki se je najbolj razodela ob njegovi smrti na križu. Čim globlje bomo doumeli Kristusa v času njegovega zemeljskega življenja, čim bolj se bomo srečevali z njegovo neizmerno ljubeznijo do nas, tem bolj bomo doumeli njegovo evharistično daritev, sveto obhajilo in trajno navzočnost pod podobo kruha.

5. Ponižno stopimo pred Božji oltar

Basen pripoveduje, kako se je pajek spustil z visokega drevesa na košat grm in tam napredel krasno pajčevino. Bil je srečen. Nekega dne je šel po svoji mreži na sprehod, da pregleda, če je z mrežo vse v redu. Prišel je do niti, ki je vodila nekam navzgor. Zazdelo se mu je, da ta nit ni prav nič potrebna. Pregriznil jo je. A tedaj se mu je prelepa mreža sesula na glavo, kajti tista navpična nit je držala vso pajčevino in po njej je tudi prišel z drevesa. Morda se trudimo za dobro sodelovanje pri mašni daritvi, a pozabljamo, da gre pri njej predvsem za Božjo dejavnost in za našo povezanost z Bogom, ki jo ponazarja navpičnica. Da bi ta dejavnost prišla bolj do izraza, je treba v našem življenju odstranjevati različne ovire, različne zasužnjenosti. Pri tem je potrebna krepost ponižnosti. Pogosto smo, kakor je bilo že naglašeno, sužnji materialnega, tostranskega, minljivega, užitka. Res so zemeljske dobrine Božje, a niso Bog. Velja prva Božja zapoved: Jaz sem Gospod, tvoj Bog €Ś Ne imej drugih bogov poleg mene! (2 Mz 20,2s). Praktični materializem, porabništvo, uživaštvo nas usužnjujejo, da se ne moremo dvigniti k Bogu. Bog je v naši zavesti premalo navzoč. Marsikdo sprejema Jezusa, a ne njegovih zahtev. Če hočemo dobro sodelovati z evharističnim Kristusom, moramo biti osvobojeni zanj. V nas mora biti duhovna lakota in žeja po njem. Priti mora do razcveta vere, upanja in ljubezni. Živeti moramo v Božji navzočnosti. Večkrat smo sužnji zavesti, da sami ustvarjamo, da smo nekakšni stvarniki. Res mnogo proizvajamo, spreminjamo svet. Mislimo, da s svojimi močmi molimo, delamo dobra dela in da sodelujemo pri mašni daritvi. Zato ne vidimo razloga za zahvaljevanje. Evharistija je zahvalna daritev, zato moramo priti k njej osvobojeni za zahvaljevanje. Božje delovanje je treba videti in ga priznati. Stvarniki nismo mi, ampak Bog! Dobro bo sodeloval z mašno daritvijo tisti, ki sredi vsakdanjega življenja živi v stalnem ponižnem zahvaljevanju. Sužnji smo lastne volje, samovolje. Hočemo, da vedno obvelja naša volja. Hočemo svet brez očetov in mater, a pri tem pozabljamo, da takšen svet vodi končno v svet brez bratov in sester, brez ljubezni in edinosti. V takšnem svetu ni mesta za Boga Očeta, za njegovo voljo. Če hočemo dobro sodelovali s Kristusom, ki pri evharistični daritvi slavi Očeta, moramo biti osvobojeni za slavljenje Očeta. Bistvo evharistije in krščanstva je v slavljenju Očeta po Kristusu v Svetem Duhu. Zasužnjujejo nas mnogi vtisi. Sredstva množičnega obveščanja nas vsak dan bombardirajo. Človeška beseda doživlja prav v našem času največjo inflacijo. Naš organizem se brani s tem, da je več ne sliši, da jo presliši. Preslišimo tudi Božjo besedo pri evharistiji. Po maši pogosto ne vemo, kaj smo poslušali pri berilu, evangeliju in pridigi. Osvobajati se moramo za poslušanje Božje besede. Vzornica nam je Devica Marija, ki je Božjo besedo zbrano poslušala, ohranjevala, premišljevala in tudi izpolnjevala. Sužnji smo sebičnosti. Nismo in ne smemo biti v središču. Nepreklicno se moramo odločiti za Boga. Zavestno ga moramo izbrati za svoje središče. On mora biti na prvem mestu, da bo vse drugo na pravem mestu. Osvobajati se moramo za darovanje, za služenje Bogu in ljudem. Osvobaja nas življenje v ljubezni. Osvobaja nas Sveti Duh, ki je Ljubezen, Dar. Če bo vse naše življenje postalo daritev, bo ta daritev dosegla svoj vrhunec pri mašni daritvi, kjer se bomo skupaj s Kristusom in vso Cerkvijo sodarovali.

6. Sveti, troedini Bog

Akademski slikar pater Gabrijel Humek je na neki sliki upodobil Boga Očeta, ki sedi na prestolu. V naročju drži in z ljubeznijo obdaja svojega Sina, Kristusa na križu. Na vrhu križa sedi golob, ki simbolizira Svetega Duha in je upodobljen tako, da je sredi med Očetom in Sinom. Slika nazorno predstavlja skrivnost, ki se je zgodila ob Jezusovi smrti na Kalvariji in se danes dogaja pri vsaki mašni daritvi. Kakor na križu, tako je pri vsaki mašni daritvi dejavna vsa Sveta Trojica. Jezus Kristus se v Svetem Duhu z ljubeznijo daruje nebeškemu Očetu za odrešenje sveta. Bog Oče to daritev v Svetem Duhu z ljubeznijo sprejema. Mašno daritev začenjamo z znamenjem križa v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Sveto Trojico v mašnih molitvah večkrat omenjamo, na primer v molitvi slave in vere. Izpovedujemo vero v enega Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari. In v enega Gospoda Jezusa Kristusa, edinorojenega Sina Božjega; ki je iz Očeta rojen pred vsemi veki. (€Ś) In v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja; ki izhaja iz Očeta in Sina; ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo; ki je govoril po prerokih. Mašnik glavno prošnjo k nebeškemu Očetu sklene z besedami, ki izražajo vero in zaupanje v Sveto Trojico: Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Posebno vlogo ima Sveta Trojica pri posvetitvi kruha in vina v Kristusovo telo in kri. Ta vloga je izražena v tako imenovani posvetilni epiklezi (klicanje Božje moči Svetega Duha) pred spremenjenjem. V drugi evharistični molitvi mašnik prosi nebeškega Očeta, naj posveti po svojem Duhu te darove, da nam postanejo telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa. Podobno v tretji evharistični molitvi: Zato te ponižno prosimo, da po Svetem Duhu milostno posvetiš te darove, ki ti jih prinašamo. Naj postanejo telo in kri tvojega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nam je naročil, naj obhajamo te skrivnosti. Najbolj je Sveti Duh v ospredju pri četrti evharistični molitvi: Prosimo torej, dobri Oče, naj Sveti Duh posveti te darove. Naj postanejo telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa, da bomo obhajali to vĂŠliko skrivnost, ki nam jo je zapustil v znamenje svoje večne zaveze. V drugi evharistični molitvi za spravo izgovarjamo molitev: Prosimo te, Oče, posveti te darove z močjo svojega Duha, da bomo spolnili to, kar nam je Jezus naročil. V evharistični molitvi za različne potrebe mašnik moli: Zato te prosimo, vsemogočni Bog: pošlji svojega Duha na ta kruh in to vino, da bo s telesom in krvjo navzoč med nami Jezus Kristus. Na koncu mašne daritve da mašnik blagoslov v imenu Svete Trojice: Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh. V mašnih molitvah se skoraj vedno obračamo na Očeta po Kristusu. Zlasti je to vidno v evharističnih molitvah. K mašni daritvi prihajamo kot občestvo. Sveta Trojica je prapodoba naših občestev. Bog je občestvo treh različnih oseb, ki se podarjajo druga drugi, bivajo druga v drugi, ljubijo in spoznavajo druga drugo. Sveta Trojica je počelo, zgled in jamstvo vsakega pravega občestva. Vsaka prava krščanska skupnost je zakramentalni izraz občestva med Očetom in Sinom v Svetem Duhu. Drugi vatikanski cerkveni zbor za sv. Ciprijanom ponavlja, da vesoljna Cerkev stopa pred nas kot 'ljudstvo, zbrano v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha' (C 4). Poklicani smo, da bi v naših medsebojnih odnosih zaživeli po zgledu in v moči Svete Trojice.

7. Živo ver'jem, Jezus, v te

(1. dan tridnevnice)

Papež Janez Pavel II. je na veliki četrtek leta 2003 podpisal svojo štirinajsto okrožnico Cerkev iz evharistije (CD 101). V njej je zapisal: Evharistija, zveličavna Jezusova navzočnost v skupnosti verujočih in njena duhovna hrana, je najdragocenejša dobrina, kar jih more Cerkev imeti na svojem romanju skozi zgodovino (CE 9,1). V vseh naših tabernakljih, posebej takrat, ko je najsvetejši zakrament izpostavljen za češčenje, gre za zveličavno Jezusovo navzočnost v skupnosti verujočih. Tudi mi smo skupnost verujočih; Jezus na nas deluje s svojo milostjo in nam daje svojega Svetega Duha, ki nas posvečuje. Vedno znova, ko pridemo pred Najsvetejše, bi se morali spomniti na papeževe besede, da imamo pred seboj najdragocenejšo dobrino, kar jih more imeti Cerkev na svojem romanju skozi zgodovino. V isti okrožnici je papež zapisal tudi besede: Evharistija je središče in višek življenja Cerkve (CE 31,1). Mi smo Cerkev, zato je in mora biti evharistija središče in višek tudi našega življenja. Ko govorimo o sveti evharistiji, mislimo na vse tri vidike: navzočnost, daritev, hrana. Jezus pri vsaki mašni daritvi iz ljubezni do nas postane navzoč pod podobo kruha in vina. Pod tema podobama se za nas in skupaj z nami daruje nebeškemu Očetu in nato kot daritveno Jagnje prihaja v naša srca. V dneh priprave na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi smo pozorni na Jezusovo evharistično navzočnost in na češčenje. Papež Janez Pavel II. je že v apostolskem pismu OB ZAČETKU NOVEGA TISOČLETJA zapisal: Verniki naj tudi čez dan ne opuščajo obiska najsvetejšega zakramenta, ki ga moramo hraniti v cerkvah na vidnem mestu in z največjim spoštovanjem, upoštevajoč liturgične določbe. Obisk Najsvetejšega je preizkus naše hvaležnosti, znamenje ljubezni in dolžno priznanje Gospodu Jezusu, ki je tu navzoč. Po papeževih besedah naj bi se pri obisku Najsvetejšega pokazale tri stvari: hvaležnost, ljubezen in priznanje Gospodu. Za veliko stvari moramo biti Jezusu hvaležni. Ker je med nami navzoč iz ljubezni do nas, mu bomo ljubezen tudi vračali. S svojo vero v njegovo resnično navzočnost in s češčenjem mu bomo izkazovali dolžno priznanje. Ob papeževem povabilu, naj bi tudi čez dan ne opuščali obiska Najsvetejšega, se postavlja vprašanje, kako zagotoviti, da bodo naše cerkve tudi čez dan odprte, če ne ves čas, pa vsaj nekaj ur. Cerkve so zaprte iz strahu pred nepridipravi. V neki župniji so našli rešitev tako, da se je skupina vernikov obvezala, da bodo posamezniki vsak teden po eno uro dežurali v cerkvi, takrat častili Jezusa in hkrati pazili, da ne bi kdo povzročil kakšne škode. Kadar smo pred Najsvetejšim, moramo obuditi vero v njegovo resnično navzočnost in njegovo ljubezen do nas. Isti Jezus, ki se je za nas učlovečil in se rodil v jaslih, isti Jezus, ki je hodil po naši zemlji, oznanjal veselo vest o Božjem kraljestvu in delil dobrote, isti Jezus, ki je za nas umrl in vstal, je zdaj poveličan med nami, navzoč pod podobo kruha. Verjemimo Jezusu, ki je rekel: To je moje telo. Te besede po duhovniku pri vsaki mašni daritvi vedno znova ponavlja. Jezus je pod podobo kruha! Jezus je v beli hostiji! Prelepo, da bi bilo resnično! je vzkliknila neka neverna Afričanka iz Zambije. Katoličani pa smo srečni ob tej navzočnosti, ker verujemo v njeno resničnost. Če verujemo premalo čvrsto, bomo prosili Gospoda, naj nam s svojo milostjo pomaga, da bo naša vera vedno bolj trdna.

Dodatek k prošnjam za vse potrebe: - Naj sveta evharistija vedno bolj postaja središče in višek našega življenja! - Naj se v nas vedno bolj poglablja vera v Jezusovo resnično navzočnost v evharistiji!

8. Jezus nas je močno ljubil

(2. dan tridnevnice)

Papež Janez Pavel II. je o češčenju Jezusa v najsvetejšem zakramentu ob sklicevanju na osebno izkustvo lepo zapisal: Prijetno je muditi se pri njem in se kakor ljubljeni učenec nasloniti na njegove prsi (prim. Jn 13,25), da se nas dotakne brezmejna ljubezen njegovega srca. Če naj se krščanstvo v našem času odlikuje predvsem po 'umetnosti molitve', moramo zopet začutiti obnovljeno potrebo, da v duhovnem pogovoru in v prežetosti z ljubeznijo obilno vztrajamo pred Kristusom, ki je navzoč v najsvetejšem zakramentu. Kolikokrat, dragi bratje in sestre, sem to izkusil in iz tega prejel moč, tolažbo in podporo! (CE 25,2). Biti v Jezusovi družbi je prijetno, kakor je bilo prijetno apostolom, ko so bili z njim pri zadnji večerji. Deležni so bili Jezusove ljubezni, še posebej apostol Janez. Če smo pri evharističnem Jezusu, se nas dotakne brezmejna ljubezen njegovega srca. Ob evharističnem Jezusu se bomo naučili 'umetnosti molitve'. Po papeževih besedah naj bi obilno vztrajali pred Kristusom, in sicer v duhovnem pogovoru in prežetosti z ljubeznijo. Kot papež sam, bomo tudi mi iz evharističnega češčenja prejemali moč, tolažbo in podporo. Jezus nas vabi: Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko (Mt 11,28-30). Zelo tolažilno je dejstvo, da je v svetu, ki se pogosto zdi tako daleč od Boga, Bog sam navzoč in dejaven: navzoč pod podobo kruha osebno, resnično, stvarno in bistveno, kot Bog in človek, navzoč s svojo ljubeznijo ter s svojo ustvarjalno močjo. Njegova dejavnost in njegova moč je ljubezen. Pri svojem Očetu stalno posreduje za nas in nam deli svoje darove. Gre za ponižno, zakrito navzočnost. Biti moram veren, da to navzočnost sprejmem. Imeti moram srce, ki je zmožno ljubiti, da ga povabim v svoje srce in da ga tudi obiščem, saj me v tabernaklju stalno pričakuje. Če je moj najboljši in najzvestejši prijatelj, ga ne bom pustil samevati. Slovenska zemlja in ves svet je posejan z njegovo ljubečo navzočnostjo. Po sveti evharistiji se na najodličnejši način izpolnjuje Jezusova napoved, ki jo je izrekel pred svojim vnebohodom: Jaz sem z vami vse dni do konca sveta (Mt 28,20). Jezus iz ljubezni do nas ni postal samo človek, ni samo umrl za nas na križu, ampak pri vsaki mašni daritvi postane navzoč pod podobo kruha. Iz ljubezni do nas se daruje nebeškemu Očetu. Iz ljubezni do nas prihaja v svetem obhajilu v naša srca. Iz ljubezni do nas noč in dan prebiva v naših tabernakljih. Jezus me gleda. Sem v svetlobi tega pogleda. Isti Jezusov pogled, ki se je ustavil na bogatem mladeniču iz evangelija, se je ustavil tudi na meni. Jezus se je ozrl vanj in ga vzljubil (Mr 10,21). Nekaj čudovitega je, če živimo z zavestjo, da ta Jezusov pogled počiva na nas. Kadar smo pred Najsvetejšim, v veri gledamo Jezusa. Še bolj pa je res, da on gleda nas. Gospod je nekoč rekel sv. Tereziji Avilski: Moja hči, misli name, kakor jaz mislim nate. Misli name in me glej. Pred Jezusom se bo razživela molitev češčenja, zahvale in prošnje. Lepota in globina vsakega srečanja je odvisna od mesta, ki ga zavzema kakšen človek v našem življenju. Isto velja za srečanje z Jezusom pod podobo kruha. Gre za vprašanje, kaj nam Jezus pomeni in kakšno mesto zavzema v našem življenju. Pisatelj Hoje za Kristusom Tomaž Kempčan svetuje: Ljubi vse zavoljo Jezusa, Jezusa pa zavoljo njega samega!

Dodatek k prošnjam za vse potrebe: - Naj se nas dotakne brezmejna ljubezen Jezusovega Srca, da bomo ljubili Boga in bližnjega! - Naj v zakramentu svetega Rešnjega telesa prejemamo moč, tolažbo in podporo!

9. Najsvetejši, tebe počastimo

(3. dan tridnevnice) V okrožnici Cerkev iz evharistije beremo: Češčenje, ki ga izkazujemo evharistiji izven maše, je za življenje Cerkve neprecenljive vrednosti. To češčenje je tesno povezano z obhajanjem evharistične daritve. Kristusova navzočnost pod svetima podobama, shranjenima po maši - navzočnost, ki traja, dokler obstajata evharistični podobi kruha in vina - izhaja iz obhajanja daritve in teži, tako k zakramentalnemu kakor k duhovnemu obhajilu. Naloga pastirjev je tudi z osebnim pričevanjem opogumljati ljudi k temu, da bi gojili evharistično češčenje, zlasti izpostavljanje najsvetejšega zakramenta, pa tudi k temu, da bi se radi mudili v češčenju pred Kristusom, navzočim pod evharističnima podobama (CE 25,1). Papež govori o češčenju, ki ga izkazujemo evharističnemu Jezusu izven mašne daritve. Jezusa namreč častimo tudi med mašno daritvijo. Mašnik pred njim poklekuje. Vsi ga počastimo, ko po posvetilnih besedah postane navzoč pod podobama kruha in vina ter mašnik povzdigne posvečeno hostijo in kelih. Zelo pomemben je papežev poudarek, da je češčenje Najsvetejšega za življenje Cerkve neprecenljive vrednosti. Na drugem mestu pravi papež, da je češčenje Najsvetejšega neizčrpen studenec svetosti (CE 10,1). Da je to res, nam dokazujejo svetniki, ki so ob češčenju Najsvetejšega dozoreli v svetosti, hkrati pa so zelo veliko prispevali k rasti in poglabljanju Cerkve. O zgledu svetnikov, posebej sv. Alfonza Ligvorija, je papež zapisal: Številni svetniki nam dajejo zgled takšnega ravnanja, ki ga je cerkveno učiteljstvo vedno hvalilo in priporočalo. Posebej se je v tem odlikoval sv. Alfonz Ligvorij, ki je zapisal: 'Med vsemi oblikami pobožnosti je češčenje evharističnega Kristusa prva za zakramenti; Bogu je najljubša, nam pa najkoristnejša.' Evharistija je neizmeren zaklad: ne le njeno obhajanje, ampak tudi zadrževanje pred njo zunaj maše dovoljuje vernikom, da črpajo iz samega vrelca milosti. Krščansko občestvo, ki želi še bolj premišljevati Kristusovo obličje v tistem duhu, kakor sem ga priporočil v apostolskih pismih Ob začetku novega tisočletja in Rožni venec Device Marije, se ne more odreči razvijanju tega vidika evharističnega češčenja, v katerem se podaljšujejo in pomnožujejo sadovi občestva z Gospodovim telesom in krvjo (CE 25,3). Sv. oče poudarja, da je češčenje Najsvetejšega tesno povezano z obhajanjem evharistične daritve, saj izhaja iz nje. Evharistični Jezus je postal navzoč pod podobo kruha pri mašni daritvi in se je pri njej daroval Očetu. Brez mašne daritve ni Jezusove evharistične navzočnosti. Jezus v tabernaklju teži tako k zakramentalnemu kakor k duhovnemu obhajilu. Obhajilo pod podobo kruha in včasih tudi vina je zakramentalno obhajilo. Poleg tega poznamo tudi duhovno obhajilo. Glede tega obhajila je papež zapisal: Primerno je, da gojimo v sebi trajno hrepenenje po evharističnem zakramentu. Tu se je izoblikovala praksa 'duhovnega obhajila', ki je v Cerkvi že stoletja uspešno uveljavljena in so jo priporočali sveti učitelji duhovnega življenja. Sv. Terezija Avilska je zapisala: 'Hčere, tudi kadar ne prejmete obhajila, temveč ste zgolj pri maši, lahko z velikim pridom prejemate duhovno obhajilo ... Tako se nam ljubezen do Gospoda zelo poglobi' (CE 34). Jezus nas čaka, da ga pridemo obiskat, da se mu poklonimo, ga počastimo, se z njim po domače pogovorimo in ga povabimo v svoje srce. Svojo vero in ljubezen mu pokažemo, ko pred njim pokleknemo in pri njem vsaj nekaj časa vztrajamo. S poklekom priznamo, da ni le pravi človek, ampak tudi pravi Bog. Samo pred Bogom poklekujemo.

Dodatek k prošnjam za vse potrebe: - Naj doumemo, da je češčenje Najsvetejšega za življenje Cerkve neprecenljive vrednosti! - Naj se radi mudimo v češčenju Najsvetejšega, ki je za nas vrelec milosti!

10. Praznika svetega danes radujmo se

V četrtek po prazniku Svete Trojice obhajamo slovesni praznik svetega Rešnjega telesa in krvi, ki je tudi po novi ureditvi ostal med zapovedanimi prazniki. Odločilen povod za uvedbo tega praznika je bilo Kristusovo posebno razodetje sv. Julijani iz LiegĂa (LĂźtticha) v Belgiji. Kristus ji je naročil, naj vse stori, da bi bil vpeljan poseben praznik. Tamkajšnji škof je praznik vpeljal leta 1246. Na vso latinsko Cerkev ga je leta 1264 razširil papež Urban IV., v naših krajih pa so ga praznovali že deset let prej. S praznikom so hoteli poudariti vero v Jezusovo stvarno navzočnost v evharistiji, ki so jo nekateri heretiki zanikali. Hkrati pa je bil praznik krona prizadevanj za gorečo pobožnost do čudovitega oltarnega zakramenta, kakor ugotavlja Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje (CD 102, 160). Svetemu Rešnjemu telesu je pravzaprav posvečen veliki četrtek, saj se na ta dan spominjamo postavitve najsvetejšega Zakramenta. Bližina velikega petka in zato misel na Gospodovo trpljenje pa ne dovoljuje slovesnega praznovanja tega praznika. Zato ga hoče Cerkev tem slovesneje obhajati na poseben praznik. Če verujemo, da je Jezus pod podobo kruha ne samo pravi človek, ampak tudi pravi Bog, bomo razumeli, da ga je treba na najvišji način in po božje častiti. To hočemo storiti na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi. Gre za slovesno in javno češčenje, pri katerem nadomestimo, kar smo med letom zanemarili. Kmalu po nastanku praznika so ponekod začeli z njim povezovati procesijo z Najsvetejšim. V Srednji Evropi in pri nas se je v 15. in 16. stoletju uveljavila procesija z Najsvetejšim med polji in travniki s štirimi oltarji, štirimi evangeliji in različnimi prošnjami ter štirimi blagoslovi z Najsvetejšim. Pri prošnjah so v ospredju časne dobrine in odvrnitev časnih nesreč. S temi prošnjami priznavamo, da smo tudi v časnih zadevah odvisni od Boga. Stremeti je treba za tem, da pri evharistični procesiji nihče ne bo navzoč le kot gledalec, ampak naj pri njej s srcem in na zunaj sodeluje. Papež Janez Pavel II. je v okrožnici Cerkev iz evharistije zapisal: Pobožna udeležba pri evharistični procesiji ob slovesnem prazniku svetega Rešnjega telesa in krvi je Gospodova milost, ki vernike vsako leto napolnjuje z veseljem (CE 10). Kjer danes pri evharistični procesiji uporabljajo štiri oltarje in zato štiri postaje, je prva postaja namenjena Cerkvi in njeni duhovni rasti, druga prizadevanju za mir, tretja blagoslovu polj, travnikov, vinogradov, gozdov in vrtov, četrta pa blagoslovu kraja in njegovih prebivalcev (Obrednik Procesija sv. Rešnjega telesa). Na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi se mora pokazati naša iskrena vera v Jezusovo stalno navzočnost v evharistični skrivnosti, naše zaupanje v njegov blagoslov, naša ljubezen in hvaležnost do Gospoda, ki nam je z ustanovitvijo najsvetejšega Zakramenta izkazal ljubezen do konca (prim. Jn 13,1). Današnji praznik nas povezuje tudi med seboj. Velja, kar je zapisal sv. Pavel: Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha (1 Kor 10,17). Skupno evharistično opravilo, skupno obhajilo, skupna procesija €“ vse to nas zedinja v občestvo. Z mašno pesmijo slednico slavimo navzočega Odrešenika: Hvali, Sion, Rešenika, nam pastirja in vodnika s himnami in pesmimi. Naj ga hvali, kar ga hoče, ni prehvaliti mogoče ga v nobenih hvalnicah.

11. Molitve srčne naše usliši milostno

Carigrajski patriarh sv. Janez Zlatousti govori o trajnem dviganju duha k Bogu, kar razodeva posebno odprtost za Boga in vodi k združenju z njim: Ni dovolj, da dvigamo duha k Bogu samo v času globoke molitve, temveč tudi ko opravljamo kakršno koli dolžnost. Naj oskrbujemo revne ali se posvečamo bližnjemu ali kaj koristnega delamo, vedno imejmo svoje želje pri Bogu in mislimo nanj. Tako bodo naša dela, povezana z ljubeznijo do Boga, kakor dobro začinjena hrana všeč Gospodu vesolja. Tako bomo uživali sadove združenja z njim vse življenje, ko bomo večino svojega časa posvetili njemu. Kristjani verujemo, da je Jezus na poseben, stvaren način, kot Bog in človek, navzoč v evharistični skrivnosti. Da se bomo tam z njim srečevali, se je treba z njim srečevati v vsakdanji molitvi. Če je Bog naše središče, bodo naše misli pogosto pri njem. Nanj se bomo obračali z zahvalo. Prosili ga bomo v različnih težavah. Na sveto daritev se je treba pripraviti, saj so sadovi v nas odvisni prav od priprave. Splošna priprava je vse naše življenje. Pogoj je truditi se, da bi bilo vse naravnano na Boga in na bližnjega. Iz izkušnje pa vemo, da pogosto ni tako. Zato je zelo koristna in potrebna posebna priprava, ki je prvenstveno v naši molitvi. Zelo dobra priprava na mašno daritev je takrat, kadar berila, ki jih bomo slišali pri maši, že prej zbrano preberemo. Tako bomo za Božjo besedo pri maši bolj odprti. Za dobro molitev potrebujemo vsaj nekaj samote, predvsem notranjo samoto. To je takrat, ko v naših mislih in v domišljiji ni drugih oseb in stvari, temveč smo sami s svojim Bogom. V pomoč nam je svet prostor, cerkev, kapela. Zato je zelo koristno, da pridemo k maši nekoliko pred začetkom, da se umirimo, zberemo in se zavemo, da stojimo pred Bogom. Vprašanje odprtosti našega srca za Boga je vprašanje naše ljubezni do njega. Bog nam je vedno blizu, naj se tega zavedamo ali ne. Le mi smo pogosto od Boga zelo oddaljeni, nismo odprti zanj. Potrebno bi bilo, da bi se večkrat spomnili na Božjo navzočnost in dejavnost. Bog nam je bolj blizu kakor mi sami sebi. Tako se z njim lahko pogovarjamo, kadar koli hočemo. Vedno ga lahko nagovorimo. Če ne verujemo v Božjo navzočnost, molitev sploh ni možna. Tako je zavedanje o Božji navzočnosti naše prvo dejanje pri molitvi. Ko se postavimo v Božjo navzočnost, smo pripravljeni Boga poslušati in se ga s ponižno ljubeznijo tudi oklepati. Zelo dobra priprava na mašno daritev je premišljevalna molitev. Pri njej ni poudarek na besedah, ampak na notranji dejavnosti, na mišljenju, čustvovanju in ljubezni. Prav bi bilo, da bi ustne molitve prehajale v premišljevalne. To je možno, če se naš duh in naše srce posebej ustavita ob kaki misli, ki nas zadene in gane. Mašna daritev je najvišja oblika molitve in je več kot molitev. Čim boljše bodo naše vsakdanje molitve, tem boljše bo naše molitveno sodelovanje pri sveti daritvi in pri češčenju Najsvetejšega. Naše sodelovanje z mašno daritvijo se ne začne šele takrat, ko pridemo v cerkev. Vse naše življenje je priprava na mašno daritev. Od njega je odvisno, kako bomo pri maši sodelovali. Če nam med tednom ni nič za Boga, se v nedeljo ne moremo tako spremeniti, da bomo pri mašni daritvi dobro sodelovali.

12. K tebi zdaj se bližamo

Neka redovnica je o svojem sodelovanju pri mašni daritvi zapisala: Osrednje mesto ima maša. Pred Gospoda prihajam praznih rok, toda z iskreno željo, da jih on napolni, me osvobodi, se po meni daje drugim. Kolikor se le da, skušam zbrano slediti Božji besedi in molitvam ter dogajanju na oltarju. Najlepši pa so trenutki po obhajilu. Takrat se z vso prisrčnostjo pogovarjam z Božjim Prijateljem, se mu zahvaljujem, ga občudujem, mu priporočim dan, ki je pred menoj, duhovnike, ves svet. Navadno tudi obnovim redovne zaobljube in prosim za zvestobo. Drugi vatikanski koncil uči, kako ni dovolj, da smo pri maši kot tuji ali nemi gledalci (B 48). Evharistična daritev je zadeva vsega zbranega občestva. Vsak mora pri njej sodelovati. Nikakor ne zadostuje, da je pri maši samo navzoč. Seveda je drugačno sodelovanje duhovnika, drugačno ministrantov, bralcev, pevcev, drugačno drugih vernikov. Vendar je marsikaj vsem skupno, na primer notranje zbrano sodelovanje s srcem, ki je najvažnejše. Za nikogar ne sme veljati Božja ugotovitev pri preroku Izaiju, ki jo je ponovil tudi Jezus: To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene (Mt 15,8). Vsi moramo priti k mašni daritvi dobro pripravljeni, s skrušenimi srci. Vsi moramo poslušati Božjo besedo, vsi moliti, s srcem in z ustnicami. Dogaja se, da marsikdo med mašo ne odpre ust, ne za petje ne za skupno molitev. Da ne poje vsak, je razumljivo, saj nima vsak pevskega daru. Da vsi navzoči ne molijo ustnih molitev, ni opravičljivo. Vsi moramo nebeškemu Očetu darovati Kristusa in skupaj z njim sebe ter vso Cerkev. Svoje sodelovanje z dogajanjem na oltarju pokažemo tudi s tem, da skupaj vstanemo, se priklonimo, klečimo, sedimo. S tem pokažemo, da sodeluje ves človek, ne samo duh, ampak tudi telo. Stoja, sedenje, klečanje, prikloni, vse to je povezano z vsebino mašne daritve in pomaga to vsebino tudi razumeti, hkrati pa nam pripomore k povezanosti z Bogom in tudi med seboj. Ničesar ne moremo dobro razumeti, česar prej ne poznamo. Da poznamo kakšno stvar, se je treba o njej poučiti. Če se bomo dobro seznanili z obredi in molitvami, nas bodo vodili h globljemu razumevanju tega, kar se dogaja pri mašni daritvi. Za takšno razumevanje pa ni dovolj le umska poučenost, ampak je potrebno dojemanje s srcem, z vero in ljubeznijo. Šele tedaj bo možno pri mašni daritvi dobro sodelovati. Takrat bomo izpolnili, kar od nas pričakuje 2. vatikanski cerkveni zbor: Zavestno, pobožno in dejavno naj bi sodelovali pri svetem dogajanju (B 48). Takšno sodelovanje je možno le pri tistem, ki živi iz osebne, poglobljene in žive vere. Če ni izbral za svoje središče Jezusa samega, ga tudi pri mašni daritvi ne bo tako doživljal. Sodelovanje je pravilno takrat, kadar s pomočjo Božje milosti sodeluje ves človek z vsemi svojimi sposobnostmi, z razumom, srcem in s telesom. Mašna daritev je vrhunec našega življenja. Če je naše življenje plitvo, daleč od Boga, zakopano v praktični materializem, se v nedeljo pri mašni daritvi ne more dvigniti na višino Jezusove daritve na križu, kjer sta vztrajala Marija in Janez, skoraj vsi drugi pa so se razbežali. Čim bolj bomo čez teden povezani z Bogom, tem bolj bo ta povezanost z njim v nedeljo pri sveti maši dosegla svoj pravi razcvet.

13. Grešnikov se nas usmili

Evangelij današnje nedelje poroča o grešnici, ki je v hiši farizeja Simona vsa objokana stopila k Jezusovim nogam ter mu jih začela močiti s solzami. Brisala mu je noge z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem. Jezus ji je rekel: Odpuščeni so tvoji grehi! Tisti, ki so bili pri mizi, so se spraševali: Kdo je ta, ki celĂł grehe odpušča? (Lk 7,36-49). Jezusov nauk o Božjem usmiljenju čudovito razodeva prilika o izgubljenem sinu in o usmiljenem očetu (Lk 15,11-24). Njegov mlajši sin je odšel iskat srečo po napačni poti. Mislil je, da je sreča daleč od doma. Upal je, da jo bo našel s pomočjo premoženja, ki ga je dobil. Šel je po poti razuzdanega življenja, ki nikoli ne vodi k sreči. Njegovo hrepenenje po sreči je ostalo neizpolnjeno, njegov žep in srce pa prazna. Šel je vase. Ubral je pot spreobrnjenja, pot domov k očetu. Tako se vsak grešnik, ki se spreobrne, vrne v objem nebeškega Očeta. K spreobrnjenju sta ljudi klicala Janez Krstnik in Jezus, in sicer z enakimi besedami: Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo! (Mt 3,2; 4,17.) Potrebna je sprememba mišljenja in ravnanja. Popolnoma se je treba odvrniti od greha in se okleniti Boga. Jezus je greh obsojal, grešnike pa je ljubil in jih klical k spreobrnjenju. Odpuščal jim je grehe. Mrtvoudnemu je rekel: Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi! (Mt 9,2). Javni grešnici je zagotovil: Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več! (Jn 8,11). Po Petrovi zatajitvi ga je Jezus milo pogledal in Peter se je skesano zjokal. Pred Bogom smo vsi grešniki. Le za Jezusa in Marijo vemo, da sta bila brez greha. Vsi se kdaj pregrešimo vsaj z malimi grehi. Ko pridemo k mašni daritvi, se zavemo, da smo pred neskončno svetim nebeškim Očetom. Potrebujemo njegovega usmiljenja in odpuščanja, da bomo deležni njegovega objema. Le tisti, ki je ponižen, je sposoben s skesanim srcem priznati, da je grešnik. Pri mašni daritvi nas Jezusova kri očiščuje naših grehov. Velikih grehov se moramo spovedati pri spovedi, preden pristopimo k svetemu obhajilu. Mali grehi se nam odpuščajo ne samo pri spovedi, ampak tudi pri dejavnem sodelovanju z mašno daritvijo, zlasti s spokornimi dejanji. Božje Jagnje odjema naše grehe. Za odpuščanje grehov je treba moliti, se grehov kesati in se od njih odvrniti. Sv. Avguštin pravi: Če mora moliti že tisti, ki je brez večjih grehov in živi v milosti, koliko bolj je šele potrebna molitev tistemu, ki živi v grehih in je brez Božje milosti. Treba je odpustiti svojim dolžnikom. Ko pri mašni daritvi prosimo Boga, naj nam odpusti, mu hkrati zagotavljamo, da tudi mi odpuščamo: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Na začetku mašne daritve vsak posameznik prizna vsemogočnemu Bogu in navzočim bratom in sestram, da je grešil v mislih, besedah in dejanju, mnogo dobrega opustil in slabega storil. Po priznanju grehov sledi kesanje: Žal mi je, zelo mi je žal. Nato vsak prosi sveto Devico Marijo, vse angele in svetnike ter vse navzoče, da bi zanj prosili Boga, nebeškega Očeta. Takoj za tem potrkamo na Kristusovo usmiljeno Srce z litanijskimi prošnjami: Gospod, usmili se. Kristus, usmili se. Gospod, usmili se. Za odpuščanje svojih grehov prosimo tudi pred svetim obhajilom: Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas, podari nam mir. Ko nam duhovnik pokaže Jezusa, molimo: Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.

14. Ostani z nami, o Gospod

Bog ima rad skupnost, ker je sam skupnost, občestvo treh oseb. Življenje krščanskih skupnosti naj bi bilo vsaj nekoliko podobno življenju Svete Trojice, ki je izrazito občestveno. Oče se ves podarja Sinu, Sin Očetu. Njuna medsebojna vez ljubezni je Sveti Duh. Ta prekipevajoča polnost Božjega življenja pride na zemlji najbolj do izraza prav pri mašni daritvi. Pri njej se Jezus v neizmerni ljubezni do Očeta in nas ljudi v moči Svetega Duha daruje svojemu Očetu, Oče pa to daritev z njemu lastno ljubeznijo sprejema. Pri sveti maši naj bi se pokazala naša občestvenost in edinost po vzoru Svete Trojice. Ker smo sinovi istega nebeškega Očeta, moramo biti bratje in sestre med seboj. To bomo, če bomo najprej dobri bratje in sestre Jezusa Kristusa in zvesti sinovi ter hčere nebeškega Očeta. Jezus je v Palestini klical ljudi v skupnost in okrog sebe zbral dvanajst apostolov ter jih tri leta vzgajal v svoji šoli. Vsi apostoli skupaj in vsak posameznik so imeli za svoje središče Kristusa. On je vsakega ljubil z osebno ljubeznijo. Skupaj z njimi je obhajal zadnjo večerjo, med katero je postavil sveto evharistijo. Vsem skupaj je naročil: To delajte v moj spomin! Da bi živeli v občestvu in edinosti, je dal zapoved medsebojne ljubezni, ki mnoge druži v eno. Brez ljubezni ni občestva. Če v skupnosti ni Jezusa, ne gre za pravo krščansko občestvo. Brez Jezusa tudi ni njegove Cerkve. Apostoli so se v združenju z Jezusom povezali tudi med seboj. Ko so bili povezani z Jezusom in so hodili za njim, so bili zbor apostolov. Šele takrat, kadar smo zbrani okrog Jezusa in zaradi Jezusa, smo med seboj v polnem pomenu občestvo. Jeruzalemska skupnost je po Jezusovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha živela v prijateljstvu z vstalim in navzočim Gospodom. Živo se je zavedala njegove navzočnosti. To je prišlo najbolj do veljave v lomljenju kruha in v molitvah (Apd 2,42). Vstali Odrešenik jih je družil v eno. Imeli so kakor eno srce in eno dušo (Apd 4,32). Posebna značilnost je bila skupnost materialnih dobrin, ki je bila zunanji izraz notranjega občestva. Lomljenje kruha je svetopisemski izraz za mašno daritev. Ta daritev je prišla do polnega razcveta, ker so prvi kristjani stanovitno živeli po nauku apostolov, v občestvu in v molitvi. Za obhajanje evharistije je potrebna prava vera, medsebojna edinost in neprestana molitev. Kristus kliče kristjane, da bi se zbirali okrog njegovega oltarja in združeni z njim ter med seboj darovali njegovo in svojo daritev. Nismo le vsota posameznikov, ampak smo sveti zbor, ki ima poveličanega Kristusa v svoji sredi. Po evharistiji se použivamo v edinost s Kristusom in med seboj. Če se udeležujemo mašne daritve in uživamo evharistično Kristusovo telo, vedno bolj postajamo Cerkev, Kristusovo telo. Cerkev živi iz evharistije, je zapisal papež Janez Pavel II. v okrožnici Cerkev iz evharistije (CE 1,1). Da bomo kristjani živeli v medsebojni ljubezni in edinosti ter bomo pri evharistični daritvi bolj dejavno sodelovali, je potrebno odstranjevati ovire. To so naši grehi zoper ljubezen do bližnjega. Največji izmed teh je sovraštvo. Vsako zlo se začne v srcu. Prečistiti bi bilo treba naše misli. Takrat bo z nami dobro, ko bomo o bližnjem načrtno gojili dobre misli, slabe pa odstranjevali. Mnogo hudega bližnjemu naredi naš jezik z lažjo, opravljanjem, obrekovanjem, omalovaževanjem in pohujševanjem. Bog je dal osmo zapoved: Ne pričaj po krivem! Zelo hitro se porušijo mostovi od človeka do človeka, zelo počasi in z veliko težavo pa se zopet obnovijo.

15. Kot jaz vas ljubim, se ljubite

Naša vera je izrazito občestvena. Na križu ni bila sklenjena zaveza med Bogom in posamezniki, ampak med Bogom in vsem človeštvom. Ta zaveza se pri vsaki mašni daritvi obnavlja. Po zakramentu krsta smo povezani med seboj v živo Cerkev, Kristusovo telo. Jezus sam nas združuje, saj je glava Cerkve. Cerkev oživlja Sveti Duh, ki je duša Cerkve. Kot telo moramo tudi živeti in delovati. Zato se moramo tudi zbirati v manjša in večja občestva. Smo mnogo več kakor le vsota posameznikov. Sveti Duh nas po zakramentu krsta in birme združuje v eno samo Božje ljudstvo. Že poganska ljudstva pred Kristusom so se zbirala k daritvam živali in poljskih pridelkov. Čudno bi bilo, če se mi kristjani, ki smo duhovniško ljudstvo, ne bi zbirali k daritvi tako odličnega daru €“ Božjega Jagnjeta samega, ki je po človeški naravi najbolj vzvišeni sad vsega stvarstva. Najbolj se uresničujemo kot Cerkev in smo Cerkev, ko se v Jezusovem imenu zberemo k obhajanju evharistične skrivnosti, ki je srce Cerkve in vsake krščanske skupnosti. To še posebej velja, če evharistiji predseduje škof. Brez evharistije, tega srca, novozavezno Božje ljudstvo ne more živeti, če hoče res ostati Božje. Evharistija je in bi morala biti središče ter vrhunec vsakega cerkvenega občestva. Obhajanje evharistije je osrednje mesto za zbiranje občestva. Evharistija ga usmerja v edinost in solidarnost z najbolj ubogimi. Božje ljudstvo iz evharistične daritve živi in raste. Kdor po svoji krivdi preneha črpati iz tega neizčrpnega Božjega vrelca, prekine zvezo s srcem in mora duhovno umreti. Če kristjani ne čutijo notranje potrebe, da bi se kot skupnost zbirali okrog oltarja, z njimi nekaj ni v redu. Takšna skupnost je mrtva ali kvečjemu le životari. Kakor je kruh iz mnogih pšeničnih zrn, tako je Cerkev sestavljena iz mnogih kristjanov. Kruh je tako celosten, da se zrna ne vidijo. Tako tesno smo tudi mi povezani s Kristusom in po njem med seboj. Čeprav se kristjani pri mašni daritvi morda ne poznamo med seboj, bi se morali čutiti kot bratje in sestre, saj nas navzoči Kristus povezuje v eno družino. Težiti bi morali k poznavanju drug drugega in k tesnejši medsebojni povezanosti. Ko se kristjani zberemo k bogoslužju, smo bogoslužni zbor, ki je živ in urejen organizem, živa Cerkev. Povezuje nas ista vera v Jezusa Kristusa in ljubezen do njega, želja po sodelovanju, skupne molitve, skupni obredi, skupno petje, poslušanje iste Božje besede, hranjenje z istim Božjim kruhom. Vsa mašna besedila in obredi od začetka do končne odslovitve so zelo občestveno usmerjeni. Duhovnik ljudstvo nagovarja v množini. Na Boga se obrača v imenu vsega zbranega občestva in vse Cerkve, zato v množini. Svoje grehe na začetku svete maše ne priznamo le vsemogočnemu Bogu, temveč vsem navzočim bratom in sestram ter se obračamo nanje, naj prosijo za nas Boga, nebeškega Očeta. Kristusa darujemo nebeškemu Očetu kot občestvo. Tako se udeležujemo tudi svetega obhajila. Že navadni obedi povezujejo udeležence med seboj, tembolj evharistični obed. Kristus, naša hrana, nas druži med seboj. Kakor je za dobro udeležbo pri mašni daritvi potrebna tesna povezanost s Kristusom, tako je potrebna tudi povezanost s Cerkvijo. Bog računa z nami. Naša navzočnost je potrebna. Nihče nas ne more nadomestiti. Ne smemo pozabiti, da moramo h graditvi evharistične skupnosti najprej kaj prispevati, če hočemo, da bomo od nje tudi kaj prejeli.

16. Bratom odpustimo

Jezusov nauk je čudovit, posebej o nesebični ljubezni do bližnjega in celo do sovražnikov. Krščansko življenje je resno prizadevanje za medsebojno ljubezen, ali pa ga ni. Le takšno življenje lahko pri evharističnem slavju doživi svoj polni razcvet. Zato je razumljivo, zakaj Jezus tako zelo poudarja spravo z bratom, s katerim smo sprti ali celo v sovraštvu. Preden darujemo, se moramo spraviti z njim (prim. Mt 5,23s). To bi morali upoštevati pred vsako mašno daritvijo. Ljubezen do človeka je čisto konkretna, ali pa je ni. Vse se začne v srcu. Kar je v srcu, pride na dan v besedah in ravnanju. Tako tudi ljubezen in dobrota do človeka. Da bomo prav ljubili bližnjega, moramo biti pozorni na svoje napake. Če bomo pozorni na napake bližnjega, ga ne bomo ljubili, ampak obsojali. Treba je upoštevati, da je življenje v skupnosti z drugimi ljudmi zahtevno. Brez požrtvovalne ljubezni ne gre. Jean Vanier, ustanovitelj skupnosti Barka za duševno prizadete, pravi, da je skupnost lahko tudi strašen kraj, saj je kraj medsebojnih odnosov. Tu se razkrivajo ranjena čustva in dejstvo, kako boleče more biti življenje skupaj z drugimi, še posebej z nekaterimi. Veliko laže je živeti s knjigami in s predmeti, televizijo, psi in z mačkami! Veliko laže je živeti sam in samo storiti kaj za druge takrat, ko se nam zljubi ... Ko smo sami, se nam lahko zdi, da vsakogar ljubimo. Ko pa smo zdaj skupaj z drugimi in živimo z njimi ves čas, ugotovimo, kako nismo zmožni ljubiti, kako dobro znamo zavračati druge, kako zaprti smo sami vase. Veliko gorja povzročamo bližnjim z obsojanjem. Jezusove besede so resne in odločne: Ne sodĂte, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: 'Pusti, da vzamem iver iz tvojega očesa,' če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata (Mt 7,1-5). Iver v bratovem očesu nas moti, kadar ga nimamo radi. Dogaja se tisto, kar ugotavlja nemški pregovor: S povečevalnim steklom gledamo zasluge tistih, ki jih imamo radi, in napake tistih, ki jih ne maramo. Če smo načrtno pozorni na napake bližnjega in bližnjega zaradi njih obsojamo, smo slabši mi sami. Zlasti pa smo nemirni in nesrečni. Angleški duhovni pisatelj Faber pravi: Učiti se moramo, da ne bomo s sokoljim očesom brskali samo po slabem, hudem, zlobnem. Le tako bomo drug drugemu nebesa in ne pekel. V bratu, zlasti v tistem, ki je najbolj potreben naše pomoči, bi morali prepoznati Jezusa in mu služiti. Mati Terezija nam sprašuje vest: Če bi ubogi morali kdaj umreti zaradi lakote, niso umrli zato, ker Bog ni poskrbel zanje, pač pa zato, ker jim vi in jaz nismo dali, ker nismo bili orodje ljubezni v Božjih rokah, da bi jim dali kruha, da bi jim dali obleko; ker Kristusa nismo prepoznali, ko je spet prišel v bedni preobleki €“ v lačnem človeku, v osamljenem človeku, v brezdomnem otroku in iskal zavetja. Na začetku mašne daritve sicer priznamo, da smo mnogo dobrega opustili in slabega storili. To tudi obžalujemo. Toda samo to brez resnega prizadevanja v življenju je za dobro sodelovanje pri mašni daritvi premalo. Ne moremo se od slabega odtrgati v enem samem trenutku. Potreben je proces spreobračanja, in sicer sredi našega vsakdanjega življenja. Če se bomo z Božjo pomočjo zanj prizadevali sredi življenja, bo daritev pri oltarju obrodila bogatejše sadove, kakor jih je doslej.

17. Bogu v višavi slava

Današnji evangelij na začetku omenja, kako je Jezus nekoč na samem molil. Z molitvijo je predvsem slavil nebeškega Očeta in se mu zahvaljeval. Besedila pri mašni daritvi imajo slavilni in zahvalni značaj. Razpoloženje češčenja mora prevevati vse kristjanovo življenje, molitev in delo. Svetniki so se tega dobro zavedali. Znano je geslo sv. Ignacija: Vse v večjo Božjo čast! Ta stavek bi mogel biti za vsakega kristjana čudovita jutranja molitev. Sposobni moramo biti, da se čudimo Božjemu. Tistemu, do česar moremo le z vero. Ali znamo občudovati Boga in ga na podlagi tega častiti, je odvisno od odgovora na vprašanje, ali gledamo in poslušamo z vero. Možno je gledati, pa ne videti, poslušati, pa ne slišati. Kdor je globoko zakoreninjen v veri, bo odkril Božje tudi pri čisto preprosto oblikovani mašni daritvi. Pri sveti maši svoje češčenje in zahvaljevanje združujemo z Jezusovim češčenjem nebeškega Očeta in z njegovim zahvaljevanjem Očetu. Tako naše češčenje in zahvaljevanje dobita veliko vrednost. Ob nedeljah in praznikih molimo hvalnico Slava, ki se začne z besedami speva angelov ob Jezusovem rojstvu: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji (Lk 2,14). V tej hvalnici so nakopičeni izrazi, s katerimi Boga hvalimo in se mu zahvaljujemo: Hvalimo te, slavimo te, molimo te, poveličujemo te, zahvaljujemo se ti zaradi tvoje velike slave. Najprej bi morali to veliko Božjo slavo v veri doživeti. Morala bi nas prevzeti. Potem bi mašno daritev v veri čisto drugače dojemali. Pojdimo kdaj k sveti maši samo zato, da bomo Boga hvalili, slavili, molili, poveličevali in se mu zahvaljevali zaradi njegove velike slave. Takšna evharistična daritev bo za nas odkritje. Spoznali bomo novo razsežnost doslej neznane evharistične skrivnosti. Če bomo pozorni na vsebino pesmi, ki jih zbor ali vse ljudstvo poje pri maši, nam bo ta zelo pomagala pri našem osebnem češčenju in zahvaljevanju. Bogato slavilno in zahvalno vsebino imajo nekateri psalmi po prvem berilu in spev aleluja pred evangelijem, saj že hebrejska beseda aleluja pomeni: hvalite Gospoda (Jahveja). Pri darovanju mašnik nad kruhom in kelihom moli molitev, ki se značilno začne z besedami: Hvaljen Bog, Gospod vesolja! Zlasti imajo slavilni in zahvalni značaj evharistične molitve z uvodnimi hvalospevi in spevom Svet. Med evharistično molitvijo se izvrši spremenjenje kruha in vina v Kristusovo telo in kri. Na začetku Rimskega misala v Splošni ureditvi je zapisano, da je evharistična molitev središče in vrhunec celotnega svetega opravila €Ś molitev zahvale in posvetitve. Mašnik povabi ljudi, naj v molitvi in zahvali dvignejo svoja srca h Gospodu€Ś Smisel te molitve je, da se zbrani verniki kot celota združijo s Kristusom v poveličevanju velikih Božjih del in v obhajanju daritve. Tu je poudarjena zelo važna resnica: Prvi, ki poveličuje velika Božja dela, je poveličani Kristus sam. On s svojo daritvijo in molitvijo prinaša nebeškemu Očetu najvišjo hvalo in zahvalo. Le v zvezi z njim dobijo naše hvalnice veliko vrednost. Mar nas ne prevzame misel: Gremo k maši, da bomo skupaj s poveličanim Kristusom, našim največjim Prijateljem, slavili nebeškega Očeta in se mu zahvaljevali? Če bomo pri maši vedno znova s takšnim razpoloženjem, bomo polagoma vse svoje življenje spremenili v čudovito hvalnico Bogu. Več na zemlji ne moremo doseči. Nebesa bodo v vsej polnosti nadaljevanje tega, kar bomo na začetni način že izvrševali na zemlji: brezkončna hvalnica Bogu.

18. Srce Božje, tvoji smo

Na slovesni praznik Srca Jezusovega poslušamo pri evangeliju Jezusovo priliko o izgubljeni ovci. Jezusu so se približevali cestninarji in grešniki. To farizejem in pismoukom ni bilo všeč, zato so godrnjali: Ta sprejema grešnike in jĂŠ z njimi. Da bi pojasnil svoje ravnanje, je Jezus povedal priliko o pastirju, ki ima sto ovac. Ena od njih se je izgubila. Šel jo je iskat. Ko jo je našel, jo je vesel zadel na rame in jo odnesel nazaj k čredi. Doma je sklical prijatelje in sosede ter jim rekel: Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila. Jezus je na koncu prilike dodal: Prav takĂł bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja (prim. Lk 15,1-7). Dobri pastir, ki išče izgubljeno ovco, je Jezus sam. Grešniki so mu posebej pri srcu, zato jih išče in kliče na pot spreobrnjenja. Zanje se žrtvuje in jim izkazuje posebno ljubezen. Jezus je zato prišel na svet, da bi rešil grešnike (1 Tim 1,15). Zato bo za nas najbolje, če se bomo uvrstili med grešnike, saj male grehe delamo vsi. Apostol Janez je zapisal: Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas (1 Jn 1,8). Praznik Srca Jezusovega govori o neizmerni Odrešenikovi ljubezni do nas. Pri mašni daritvi na poseben način doživljamo, da je Bog ljubezen, da nas ljubi. Približa in podarja se nam tista ljubezen, ki jo je Jezus svojim pokazal do konca, do smrti na križu. Apostol Janez je zapisal: Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem (1 Jn 4,16). Nikjer se tako ne približamo Kristusovemu odrešenju, Kristusu, ki odrešuje, kakor pri mašni daritvi. Sveta maša je bližnjica h Kristusu Odrešeniku. Kakršen je naš odnos do Kristusa kot Odrešenika, takšen bo tudi do mašne daritve. Kdor misli, da se odrešuje sam, da torej odrešenja ne potrebuje, se tudi za mašno daritev ne bo zanimal. Zelo resnične so Jezusove besede: Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike (Mr 2,17). Samo v primeru, da se bomo zavedali svoje majhnosti in grešnosti, svoje duhovne bolehnosti, bomo pri mašni daritvi iskali Odrešenika in Zdravnika. Da bomo odrešenjsko vrednost mašne daritve bolje razumeli, se ozrimo na njene korenine. Drugi vatikanski cerkveni zbor uči, da je Kristus postavil evharistično daritev, da bi s tem daritev na križu mogla trajati skozi vse čase, dokler ne pride (B 47). S pomočjo mašne daritve kalvarijska daritev traja tudi v našem času. Tako postajamo deležni njenih sadov. S svojo smrtjo in vstajenjem nas je Jezus odrešil naših grehov in nam zaslužil vse potrebne milosti za rast v krepostih ter za dosego svetosti. Odprl nam je nebesa in nas rešil oblasti hudobnega duha. Pri mašni daritvi se srečujemo s Kristusom Odrešenikom, ki nam prav zdaj deli tiste duhovne darove, ki jih najbolj potrebujemo. V povezavi z Jezusovo odrešilno daritvijo in njegovim vstajenjem postane pri mašni daritvi na neki način navzoče tudi vse njegovo zemeljsko življenje. Spokorne prvine pri mašni daritvi nas povezujejo z njegovim oznanilom o spreobrnjenju in Božjem usmiljenju ter z njegovim odpuščanjem grehov. Posebej o Jezusovem odrešilnem življenju in delovanju govorijo mašna berila. Jezus nas s svojim oznanjevanjem evangelija odrešuje še danes. S tem nas hoče navdušiti za zvesto hojo za njim in nas pripraviti na daritev pri oltarju in v vsakdanjem življenju.

19. Sprejmi v milostno Srce

V evangeliju na praznik Marijinega Brezmadežnega srca evangelist Luka poroča, da je Marija vse besede, ki so jih povedali pastirji, shranila in jih premišljevala v svojem srcu (Lk 2,19). Podobno ob najdenju dvanajstletnega Jezusa v templju isti evangelist še enkrat dostavlja: In njegova mati, je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu (Lk 2,51). Sveti Luka, ki je evangelist Marijinega Brezmadežnega srca, je tako opozoril na skrito življenje in misli Marijine notranjosti, Marijinega srca, ki so bile vse posvečene Kristusu in skrivnosti odrešenja. Isti evangelist je zapisal Marijine besede angelu Gabrijelu: Glej, Gospodova služabnica sem, zgĂdi se mi po tvoji besedi! (Lk 1,38). Po teh besedah se je Marija vse življenje ravnala. Življenje Gospodove služabnice je doseglo svoj vrhunec, ko je stala na Kalvariji pod Sinovim križem in ga je darovala nebeškemu Očetu ter se je z njim tudi sama darovala. Kjer je bilo Sinovo, tam je bilo tudi njeno srce. Ker je bila Mati Marija tako tesno povezana z Jezusovo kalvarijsko daritvijo, je povezana tudi z vsako mašno daritvijo, ki je zakramentalno podaljšanje Jezusove kalvarijske daritve in njegovega vstajenja v naš prostor in čas. Lahko si mislimo, s kakšno zavzetostjo in srčno pobožnostjo se je Marija udeleževala lomljenja kruha prvih kristjanov. Odnosa Device Marije do svete evharistije se je dotaknil tudi papež Janez Pavel II. v okrožnici Cerkev iz evharistije. V njej govori o Marijini tesni povezanosti z evharistijo in o Marijini evharistični veri: V nekem smislu je Marija živela svojo evharistično vero že prej, preden je bila postavljena evharistija, in sicer že na osnovi dejstva, da je ponudila svoje deviško naročje za učlovečenje Božje Besede. Evharistija kaže na trpljenje in vstajenje in je hkrati v nepretrgani zvezi z učlovečenjem. Marija je pri oznanjenju spočela Božjega Sina tudi v fizični resničnosti telesa in krvi, in tako v sebi anticipirala to, kar se v neki meri na zakramentalni način dogaja v vsakem verujočem, ki pod podobama kruha in vina prejema Gospodovo telo in kri (CE 55,1). Papež v navedenem besedilu evharistijo povezuje z Jezusovim učlovečenjem, trpljenjem in vstajenjem. Brez Jezusovega učlovečenja ne bi bilo evharističnega zakramenta. Pri evharistični daritvi se v naš prostor in čas na zakramentalni način podaljša Kristusovo trpljenje in vstajenje, v nekem smislu pa tudi njegovo učlovečenje. Kakor pravi sv. oče, je evharistija v nepretrgani zvezi z učlovečenjem, to pa se je izvršilo v Marijinem deviškem naročju. Istega Jezusa, ki ga je spočela, rodila in vzgojila deviška Mati Marija, častimo pod podobo kruha in vina. Ko pri obhajilu prejmemo Jezusa, smo podobni Mariji, ki ga je nosila pod srcem. Papež naglaša globoko podobnost Marijinega 'zgodi se' z 'amen', ki ga izgovori vernik, ko prejme Gospodovo telo (CE 55,2). Kot je Marija verovala, da je tisti, ki ga je spočela, Božji Sin, tako naj bi veroval tudi vernik, ko prejema sveto obhajilo. Tesna povezanost med Marijo in evharistijo je tudi v tem, ker je Marija nekakšen 'tabernakelj' €“ prvi 'tabernakelj' v zgodovini (CE 55,3). Tudi kristjan, ki pri obhajilu prejme Kristusa, postane nekakšen 'tabernakelj'. Spoznaj, kristjan, svojo veličino!

20. Besede življenja Gospod govori

Študent Danilo je povedal: Preden sem pred spanjem ugasnil luč, sem v omari zagledal zaprašeno Sveto pismo. Po tolikem času sem ga odprl in prebral odlomek iz Nove zaveze. In tedaj sem, ne da bi se zavedal, sklenil roke in prosil Boga za milost. Nenadoma sem v srcu začutil neko toplino, ki me je preplavljala. Kje sem bil doslej? Pomislil sem, da je to Božja ljubezen, znova najdeni Bog ... Sedaj ne mine več dan, da ne bi molil, vsaj zjutraj in zvečer. Zadnje čase sem začel moliti tudi rožni venec. Nedeljske maše mi dajejo novih moči in energije, da potem s polno mero optimizma in energije preživim delovni teden. Vem, da je Bog z menoj in to mi je najvažnejše. Po Svetem pismu, tej prvi knjigi sveta, nam govori in se nam podarja Bog sam. Nobene mašne daritve ni brez Svetega pisma. To je tako pomembno, da se prvi del svete maše po njem imenuje besedno bogoslužje. Njemu sledi evharistično bogoslužje. Med seboj sta tesno povezana, zato sestavljata eno samo bogoslužno opravilo. Po 2. vatikanskem cerkvenem zboru je miza Božje besede pri mašni daritvi bolj bogato pogrnjena, kakor je bila prej. Ob nedeljah pridejo skozi tri leta na vrsto vsi važnejši odlomki Svetega pisma. Pri delavniških mašah se svetopisemski odlomki zvrstijo v dveh letih. Posamezni odlomki so tako izbrani, da so primerni za različna obdobja cerkvenega leta in jim dajejo poseben pečat. Brez Božje besede si ne moremo zamisliti adventnega, božičnega, postnega in velikonočnega časa. V Predhodnih navodilih k Berilom in evangelijem beremo: Cerkev se duhovno hrani z obeh miz [mize Božje besede in mize evharističnega kruha], odtod napreduje v nauku in se vedno bolj posvečuje. V Božji besedi se oznanja Božja zaveza, v evharistiji pa se nova in večna zaveza obnavlja. V besednem bogoslužju se spominjamo zgodovine odrešenja, v evharističnem pa ista zgodovina postane navzoča v zakramentalnih bogoslužnih znamenjih. Zato je vedno treba imeti pred očmi, da Božja beseda, ki jo beremo in oznanjamo pri bogoslužju, vodi k daritvi zaveze in zahvalnemu obedu, to je k evharistiji kot svojemu cilju. Obhajanje maše, med katero poslušamo besedo in darujemo ter prejemamo evharistijo, je eno samo bogoslužno dejanje. Z njim dajemo Bogu hvalo, človeku pa posredujemo polnost odrešenja (št. 10). V Splošni ureditvi Rimskega misala je zapisano: Kadar se v Cerkvi bere Sveto pismo, Bog sam govori svojemu ljudstvu; Kristus, ki je navzoč v svoji besedi, oznanja blagovest. Zato naj vsi spoštljivo poslušajo branje Božje besede, kar je zelo važen sestavni del bogoslužja (št. 9). Nekoliko naprej beremo: Glavni del besednega bogoslužja je branje Svetega pisma in spevi med berili; pridiga, vera in prošnje za vse potrebe pa ga dopolnjujejo in sklepajo. V branju, ki ga homilija razlaga, namreč Bog govori svojemu ljudstvu (B 33), razodeva skrivnost odrešenja in zveličanja, podarja duhovno hrano; Kristus sam je po svoji besedi navzoč med verniki (B 7). Božjo besedo ljudstvo sprejme za svojo s pesmijo in ji pritrdi z izpovedjo vere; nahranjeno z Božjo besedo v prošnjah za vse potrebe moli za potrebe celotne Cerkve in za blagor vsega sveta (št. 33). Bralci so nekakšni živi Kristusovi zvočniki, zato morajo Božjo besedo posredovati tako, da jo more človek dobro slišati in sprejeti. Tako Kristusovemu delovanju in delovanju Svetega Duha ne bodo postavljali ovir, ampak bodo to delovanje omogočali.

21. Kristjani, poslušajmo, kaj Jezus nas uči

Neko dekle je zapisalo: Prve duhovne vaje so mi odprle oči za Sveto pismo. Začela sem ga prebirati in iskati v njem smernice za življenje. Spoznala sem odločnost evangelija, pa tudi starozaveznih prerokov. Ta odločnost se mi zdi neizčrpen vir moči, ki veje iz svete knjige. Moč, ki ti daje poguma, da v življenju poskušaš vedno misliti na to, da te Bog ljubi. Ljubi tako zelo, da je poslal svojega Sina, da bi tebe, mene, nas vse odrešil. Stara zaveza pa mi zagotavlja, da pri Bogu ni časovnosti in da njegova ljubezen traja večno. Po Božji besedi nam govori Bog sam. On nam ima vedno kaj novega povedati. Če zbrano in počasi beremo ali pozorno poslušamo Sveto pismo, nas bo kakšna misel posebej nagovorila, ogrela naše srce in nas bo vodila do prisrčne povezanosti z Bogom. Globlje srečanje z evangelijem, srečanje, ki človeka presune do dna duše, je posebna milost, posebna Božja luč. Človek morda leta in leta Božjo besedo bere, jo posluša in se mu ne zdi nič posebnega. Nekega dne pa ga zadene v živo. Evangelij je za vsakega človeka, starejšega in mlajšega, učenega in neizobraženega. Božja beseda nagovarja tudi otroka. Pravzaprav mora vsak postati kakor otrok, sicer bo ob polni skledi Božje besede ostal lačen. Potrebna je sprejemljivost z vero in preprostim srcem, ki je lačno in žejno resnice. Svetemu pismu je treba prisluhniti z odprtim srcem. Do vere in do poglabljanja v njej pridemo na podlagi oznanila, ki sloni na Svetem pismu. Božja beseda človeka nagovarja, človek pa jo sprejema z vero. To ni le pritrditev našega razuma, temveč tudi zaupljiva pritrditev naše volje in naša predanost Bogu. Gre za svobodno osebnostno izročitev celotnega človeka Bogu. Pri veri torej najprej poslušamo Boga, ki se razodeva. Krščanska vera temelji na Božjem razodetju, predvsem na razodetju, ki ga je prinesel Kristus, ne na spoznanjih posameznih izredno nadarjenih ljudi. Celotno Sveto pismo je usmerjeno na Kristusa. Nepoznanje Svetega pisma pomeni nepoznanje Kristusa. Evangelij je Božji dar za rešitev človeštva in vsakega posameznega še tako zavrženega človeka. Jezus takega posebej išče. V še tako zavoženo življenje evangelij prinaša luč in življenje, če le najde vsaj nekaj odprtosti in dobre volje. Že starozavezni prerok Izaija je zapisal besede, ki razodevajo moč Božje besede: Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takĂł bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal (Iz 55,10s). Prerok Jeremija razodeva posebno lakoto po Božji besedi: Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral; tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca (Jer 15,16). Apostol Pavel pravi, da je evangelij Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje (Rim 1,16). Kristjan, ki začne s poglobljenim duhovnim življenjem, hitro odkrije to Božjo moč evangelija. Če evangelij sprejemamo z vero, dobi naše življenje popolnoma nov smisel. Samo veren človek, ki v evangeliju srečuje živega Kristusa, more evangelij prav doumeti. Neveren človek morda odkrije v evangeliju lepe misli, ne more pa razumeti njegove globlje vsebine. Da bi bilo branje in poslušanje Svetega pisma srečanje z živim Bogom, je treba, da se Božji besedi bližamo z vero, molitvijo, ponižnostjo in vztrajnostjo.

22. Delo in trpljenje ti darujemo

Osemnajstletna dijakinja pripoveduje: Povedala vam bom, kako je moje življenje pusto in prazno, kar sem nehala hoditi v cerkev. Velikokrat se sprašujem, zakaj človek sploh živi. Nisem postala čisto brezverna. Včasih se spomnim na molitev, toda to mi ne vrne tistega lepega, kar sem doživljala pri maši. Tudi ob nedeljah sem večkrat rekla, da pojdem zopet v cerkev, pa mi volja vedno omaga in vse pade v vodo. Ne morem biti tista, kot sem bila prej. Dijakinja se je zavedala, da je z opustitvijo nedeljske mašne daritve izgubila nekaj velikega, zanjo zares pomembnega. To jo je najbrž rešilo, da je našla pot nazaj in je zopet začela redno sodelovati z mašno daritvijo. Če bi mašno daritev globlje razumeli, bi spoznali, da je zelo življenjska, tesno povezana z vsakdanjim življenjem prav vsakega kristjana. Zato spada v sredino našega življenja. Je srce tega življenja in srce bivanja, življenja, delovanja in darovanja vsega stvarstva. Pri mašni daritvi uporabljamo pšenični kruh in vino iz trte. Nobene mašne daritve zato ni brez kmeta in vinogradnika. Pa tudi brez mnogih drugih poklicev je ni. Pomislimo samo na stroje in ljudi ob njih, ki so potrebni za setev, žetev, mletje, peko hostij. Nekaj podobnega je pri vinu. Vsi drugi poklici imajo vsaj neko zvezo s kruhom in vinom, ki sta zastopnika vsega človeškega prizadevanja, zastopnika vseh naporov in dosežkov znanosti in tehnike. Sveta maša zato ni nekaj tujega. Tesno je povezana z našim vsakdanjim delom. Pri njej naše delo dobi svojo krono in svoj smisel. Kruh in vino kot sadova zemlje in dela človeških rok se spremenita v Kristusovo telo in kri. Ali si sploh moremo misliti kaj bolj vzvišenega? Vsaka mašna daritev je zato praznik, praznovanje našega dela in sploh vsega našega plemenitega prizadevanja. S svojim delom smo sodelavci Boga Stvarnika. Naše delo je v Božjih očeh veliko vredno. Z njim si ne služimo le svojega vsakdanjega kruha, ampak je lahkĂł tudi sredstvo naše rasti v svetosti. Če ga prinesemo k maši in položimo na daritveni oltar, postane še posebej posvečeno. Čim bolj zavestno to storimo, tem več je vredno. Naša molitev in delo čez teden se s sveto mašo zlivata v eno in pri njej dobivata poseben Božji pečat. Mašna daritev je najbolj vzvišena oblika sodelovanja z Bogom. Naše sodelovanje z Bogom čez teden pri evharistični skrivnosti doseže svoj vrh, Božji sprejem in potrditev. Če bi prihajali k sveti daritvi praznih rok, bi bili v nevarnosti, da bi od nje odhajali praznih src. Kristjan se vključuje v Kristusovo kalvarijsko daritev že s svojimi daritvami sredi sveta. Od kalvarijske daritve dobiva daritev vsega stvarstva vso svojo učinkovitost. Posebno zgoščenost in moč pa dosega pri vsaki mašni daritvi. Naši sicer plemeniti in dobri dejavnosti med tednom nekaj bistvenega manjka, če ne dobi zavestne dopolnitve in usmeritve na Boga pri nedeljskem in prazniškem bogoslužju. Nekaj čudovitega je dejstvo, da smo sodarovalci skupaj z glavnim darovalcem Kristusom, stvarnikom vsega. Sveta maša pri oltarju, in 'maša' vseh naših dobrih dejavnosti se zlivata v eno.

23. Darujemo, Gospod

Zakaj je treba Bogu darovati in kaj pomeni darovati? Odgovorimo z vprašanjem: Zakaj svoji materi radi prinesemo kako darilo? Zakaj ji bomo prinašali šopke rož in sveče tudi takrat, ko jo bo že pokrivala zemlja? Darovi so izraz naše ljubezni do matere, naše povezanosti z njo. Ko damo svoji materi šopek rož, ji ne damo le tistih nekaj izbranih rož, ampak mnogo več. Damo ji tisto, kar neizmerno presega vsak še tako lep šopek. Damo ji sebe, svojo ljubezen. To je darovanje. Kakšno uslugo napravimo radi, z veseljem, drugo s težavo, z obotavljanjem. Morda tako, kakor je Simon iz Cirene nerad in prisiljen daroval do smrti izmučenemu Jezusu svoja močna ramena, ko je nosil njegov križ. Njegova daritev bi bila mnogo boljša, če bi jo izvršil z veseljem, saj Sveto pismo uči: Bog ljubi veselega darovalca (2 Kor 9,7). Tisto dejanje, katerega gonilna sila je nesebična ljubezen, ima največjo vrednost. Presega vse druge daritve, ki so storjene iz kakega drugega nagiba, čeprav je dar še tako velik. Podoben odnos, kakor ga imamo do svoje matere in drugih ljubljenih ljudi, bi morali imeti do Boga, ki je naš Stvarnik, Odrešenik in Posvečevalec. Samo po sebi umevno se nam zdi, da svoji materi izkazujemo ljubezen. Prav tako umevno bi nam moralo postati, da Bogu dolgujemo še večjo ljubezen. Smo se kdaj zamislili ob Jezusovem stavku: Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden (Mt 10,37)? Če bi imeli takšno ljubezen do Boga, bi nam kar spontano prišlo na misel, da mu moramo kaj darovati. Daritev bi bila izraz naše ljubezni do njega. Tega ne bi čutili kot neprijetno dolžnost, marveč kot največje veselje. Že po krstu in birmi smo za to usposobljeni, saj smo postali deležni skupnega duhovništva. Zato smo usposobljeni za darovanje, smo darovalci. Naša daritev mora biti usmerjena na Boga. Naša iznajdljivost, ki je poplemenitena z nesebično ljubeznijo do Boga, pa nam sproti pokaže, kaj naj Bogu darujemo. Pri daritvi ne gre za besede. Gre za razpoloženje našega srca, za našo voljo. Še prej pa za nekaj mnogo bolj temeljnega. Med mašno daritvijo in življenjem mnogi vidijo nepremostljiv prepad. To je zato, ker mašne daritve ne živijo v vsakdanjem življenju. Če iz ljubezni do Boga opravljamo svoje poklicne dolžnosti, če smo zaradi Boga dobri do bližnjega, če v njem gledamo Kristusa in mu služimo, če Bogu darujemo trenutke zbranosti in molitve, pa tudi svoje misli, želje, načrte, počitek, razočaranja, notranje boje z vsem slabim v nas, zmage in poraze, že v nekem smislu 'mašujemo'. Smo duhovniki, ki Bogu v čast prinašamo različne darove. Gre za to, da bi vse to izvrševali čimbolj zavestno, iz nesebične ljubezni do Boga in zaradi Njega do bližnjega. Takšno darovanje sredi življenja se nam pogosto ne posreči. Moramo se z Božjo pomočjo vztrajno vaditi v njem. Samo tedaj bomo imeli v cerkvi pri oltarju kaj darovati. Daritev Bogu sredi življenja je včasih lahka, drugič pa težka, zahtevna, kakor je bila za Abrahama darovanje edinega sina Izaka. Kdor je z Božjo pomočjo zmožen takšne daritve Bogu, bo tudi pri evharističnem oltarju daroval z bogato obloženimi rokami. Le dobra daritev sredi življenja bo pripeljala do dobrega sodelovanja pri mašni daritvi. Vzgajanje sodelavcev za Kristusovo in našo daritev sredi sveta €“ kar je isto kakor življenje po evangeliju €“ je nujna naloga oznanjevanja danes.

24. Darujemo vdano ti svoje srce

Tega dne praznujemo rojstni dan Janeza Krstnika, Jezusovega predhodnika. Popolnoma je bil usmerjen nanj. Ko ga je krstil v reki Jordan in ko je nanj pokazal kot na Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta, je bilo njegovo poslanstvo dopolnjeno. Ostalo je le še eno, kar je mogel napraviti: dati zanj tudi svoje življenje. To se je zgodilo z mučeniško smrtjo. Tako je na odličen način izpolnil tisto, kar je srce svete maše: popolna daritev Bogu. Če se hočemo popolnoma darovati Bogu, mora biti on naše središče, naša največja ljubezen. V našem srcu mora imeti vedno prvo mesto, ne le pri oltarju, ampak tudi sredi vsakdanjega življenja. Pri mašni daritvi svojo daritev združujemo z Jezusovo daritvijo. Le tako tudi naša daritev dobi veliko vrednost. Jezusu moramo dati vse, da bo on vse to skupaj s seboj vred daroval nebeškemu Očetu. Vse, kar smo, kar imamo in kar delamo, je Božje. Le grehi so popolnoma naši. Če se iz ljubezni popolnoma darujemo Bogu, naša daritev postane podobna starozavezni žgalni daritvi. Takrat res Bogu damo vse in ničesar ne pridržimo zase. Žal je v naši ljubezni do Boga in v naši daritvi pogosto veliko sebičnosti. Sv. Alfonz Ligvorij pripoveduje, kako mu je neki redovni duhovnik, ki je zelo sveto živel, potožil: V vseh delih, ki sem jih v svojem življenju opravil, ne najdem niti enega, ki bi ga brez samoljubja izvršil samo iz ljubezni do Boga.. Popolnoma se darovati Bogu, ne samo pri oltarju, ampak predvsem v življenju, ni lahko. Še posebej takrat, ko je treba sprejeti križ. Neka mati je zapisala: V trpljenju in preizkušnjah preteklih dni, ko sem v službi doživela veliko krivico in ponižanje, sem darovala na oltarju srca skupaj z Jezusom. Svojo daritev sem združevala z njegovo in našla mir. V službi se je v moči tega miru vse uredilo. Odpustila sem vsem in še več kot to. Z vsemi okrog sebe sem še poglobila lepe odnose. Danes sem globoko začutila, da ujameš čas le tako, da se ustaviš, in da dobiš nebesa le tako, da jih podariš. Ustavljati se torej in podarjati nebesa, to je naša naloga. Biti z Jezusom, da lahko darujemo vsak trenutek življenja skupaj z njim na oltarju srca in ga nosimo ljudem po besedah in dejanjih. Naša daritev sredi življenja se kaže v izpolnjevanju Božje volje, ki je na kratko izražena v Božjih in cerkvenih zapovedih. Dober kristjan pa je pripravljen storiti nekaj več, kakor tisto, kar je strogo zapovedano. Ravna se po Jezusovih navodilih v evangelijih, tudi po govoru na gori in po Jezusovih blagrih. To zmore le tedaj, če se prej sreča z neizmerno Jezusovo ljubeznijo. Če se človek ne sreča z Božjo ljubeznijo, je v nevarnosti, da bo imel Boga za oviro svoje svobode. Božje in cerkvene zapovedi se mu zazdijo pretežke, prezahtevne. Kakor da Bog samo prepoveduje: Ne smeš tega, ne smeš onega, to ni dovoljeno ... Kača je v raju hotela prva dva človeka odvrniti od Boga prav s to predstavo o Bogu; Boga jima je prikazala kot tistega, ki je vse prepovedal: Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu? (1 Mz 3,1). Vera je v darovanju samega sebe Bogu, v ljubezni do Boga in do bližnjega zaradi Boga. Zapovedi in prepovedi so sicer tudi potrebne in jih pozna vsaka vera, a so povezane z ljubeznijo. So izraz in dokaz pristne ljubezni do Boga. Kdor bo Boga vzljubil, bo pripravljen zanj tudi marsikaj storiti in se vsakemu zlu odpovedati. Pripravljen bo sprejeti tudi zahtevnost, ki je nujno povezana z vero. Spomnimo se na svetega Janeza Krstnika, koliko odpovedi je vzel nase v življenju v puščavi. Odpoved nas očiščuje in nas pripravlja za daritev. Vse, kar je velikega, zraste iz odpovedi, če je ta povezana z ljubeznijo do Boga in do bližnjega.

25. Tebi smo prinesli v dar

Če bi se sprehodili po zgodovini človeštva, bi težko našli pleme ali narod, ki ne bi poznal daritev. Pogosto je šlo za daritve domačih živali in poljskih pridelkov. Spomnimo se na daritve Kajna in Abela, o katerih pripoveduje Stara zaveza. Sveto pismo poroča o daritvah očakov in o poznejših daritvah v jeruzalemskem templju. Kolikor so bile te različne daritve usmerjene k Bogu, so bile predpodoba Kristusove daritve na križu in posredno vsake mašne daritve. Vso človeško zgodovino namreč vodi Bog in vse dogajanje v njej usmerja h Kristusu, ki je cilj vsega stvarstva. Ker se pri mašni daritvi uporabljata kruh in vino, se v duhu povrnimo v čase, ko so pred tisočletji prvič začeli peči kruh in iz grozdja stiskati mošt, ki je nato postal vino. Poglejmo še nazaj, ko je na zemlji dozorel prvi pšenični klas in prvi grozd vinske trte. Vsaka mašna daritev povzema vso to zgodovino. Pojdimo še nazaj do tiste dobe, ko se je na zemlji pojavila prva živa celica, pa še nazaj, ko je nastala naša zemlja, in še nazaj, ko je bila ustvarjena prva snov, iz katere se je pozneje vse razvilo. Vse to povzema po svojih predstavnikih, kruhu in vinu, vsaka mašna daritev. Če bomo tako gledali nanjo, nikakor ne bo za nas tujek, ampak se bomo sami sebi zazdeli tujek, če se ne bomo dejavno vključevali vanjo. Uprimo pogled v prihodnost. Ne vemo, koliko časa je še odmerjeno človeštvu, kako se bo v prihodnosti razvijalo. Glede na vedno hitrejši dosedanji razvoj predvidevamo €“ če bo človeštvo ravnalo po pameti in veri in si ne bo samo izkopalo svojega groba €“ še velikanski napredek. Vedno bosta kruh in vino predstavnika tega napredka. Do konca sveta bodo kristjani svojo dejavnost povezovali s Kristusovo daritvijo na oltarju. Svet pa ni usmerjen le v človeški napredek. Svet bo doživel poseben Božji poseg, poveličanje. V evharistični skrivnosti se to na najodličnejši način že uresničuje in celo presega, saj pri njej kruh in vino ne postaneta poveličana, kot bo to na novem nebu in na novi zemlji, ampak se bistvo kruha in vina spremeni v poveličano Kristusovo telo in kri, kar je še mnogo več. Seveda nam je to dostopno le v veri. Mašna daritev nas na najučinkovitejši način pripravlja na naše končno poveličanje in na poveličanje vsega stvarstva. Glavni darovalec vsake mašne daritve, Kristus, je že poveličan. K temu hoče privesti tudi nas in vse stvarstvo ter dosežke vsega človeškega dela in napora. Ali se ne bi hoteli vključiti v ta veličastni napor tudi mi? Tako bomo skupaj s Kristusom gradili prihodnji, novi svet. Brez svete evharistije tega novega sveta, novih nebes in nove zemlje ne bo. Samo človeško prizadevanje, pa če je še tako orjaško, nas nikoli ne more privesti do tega vzvišenega cilja. Kljub nezvestobi mnogih kristjanov, bo mašna daritev in po njej kalvarijska daritev trajala do konca sveta. Škodo pa bodo trpeli tisti, ki po svoji krivdi ne sodelujejo. Njihova dejavnost ne bo dosegla takšne dovršitve, ki bi jo lahko, če bi svojo dejavnost stalno zavestno vključevali v evharistično daritev. Vsi smo usmerjeni domov k Očetu. Kristus nas vodi k njemu s svojo daritvijo vsega stvarstva, ki dosega svoj vrhunec in ima svoje srce v sveti daritvi pri oltarju. On ni samo duhovnik vsega stvarstva. On nas vabi, da bi mi skupaj z njim in v odvisnosti od njega in njegove daritve postali duhovniki svoje prihodnosti, dokler ne bo Bog vse v vsem (1 Kor 15,28).

26. Oče naš nebeški

Stara legenda pripoveduje, kako je imel škof sv. Urh zelo skopega in neusmiljenega kuharja. Ta je vsakega reveža zapodil iz hiše. Nekoč pride berač in prosi nekoliko hrane, zatrjujoč, da bo za škofa zmolil en očenaš. Kuhar se nejevoljen zadere: Koliko je pa vreden en očenaš? ter nažene reveža iz kuhinje. Škof to sliši in kuharju zapreti: Moj dragi! Z jezo si vprašal, koliko je vreden en očenaš. Na to vprašanje boš dobil odgovor v Rimu, ne od mene. Še danes se odpravi na romanje v Rim. Koliko je vreden en očenaš, ti more povedati samo papež. Kuhar se je še istega dne odpravil na pot. Ko je prišel domov, je povedal papežev odgovor: En očenaš je kakor zlatnik, tako širok kakor zemlja in tako visok kakor nebo. Očenaš molimo ali pojemo pri sveti maši pred obhajilom. To molitev kristjani pogosto molimo, a nikjer nima tako odličnega mesta kakor prav pri mašni daritvi. S prošnjo za vsakdanji kruh in za odpuščanje nas pripravlja na prejem Božjega kruha. Za mnoge kristjane, ki hodijo vsak dan k maši, je sveto obhajilo vsakdanji Božji obed, Jezus sam, ki ga prejmemo pod podobo kruha. S prošnjo Bogu za odpuščanje se nam odpuščajo mali grehi, če se jih kesamo in se jim odpovemo. Velikih ali smrtnih grehov pa se je treba pred prejemom svetega obhajila obtožiti pri spovedi. Očenaš je zaklad, ki vsebuje največje skrivnosti naše vere. Tertulijan, krščanski pisatelj iz prvih stoletij, pravi, da je očenaš povzetek evangelija. Hkrati je najlepši zgled, kakšna naj bo naša prosilna molitev. Tudi tista, ki jo sestavimo sami. Ker je očenaš sestavil in svoji Cerkvi izročil Kristus, je najbolj vzvišena, najsvetejša in po vsebini najbogatejša molitev. Povezana je s celotnim evangelijem, posebej z Jezusovim naukom o nebeškem Očetu in z njegovo molitvijo k Očetu. V tej molitvi odseva Jezusovo oznanjevanje Božjega kraljestva in poudarjanje Očetove volje. V ospredju je zaupanje v dobrega Očeta, ki nam daje vse potrebno za življenje in nas varuje vsega hudega. V Gospodovi molitvi je dobil svoje mesto tudi Jezusov nauk o odpuščanju. Očenaš razodeva duhovno podobo Jezusa Kristusa in je sad njegove tesne povezanosti z Očetom. Pri pazljivem branju evangelijev opazimo, da je Jezusov odnos do Očeta nekaj edinstvenega. To se še posebej dobro vidi v Janezovem evangeliju. Takšen odnos zaman iščemo pri katerem koli drugem še tako svetem človeku. Jezus se je neprestano zavedal Očetove navzočnosti in njegove ljubezni ter jo globoko doživljal. Kristusova povezanost z Očetom je bila najgloblja in najprisrčnejša pri njegovi molitvi, svoj vrh pa je dosegla v daritvi na križu, ki je bila krona vseh njegovih molitev. V svoji zavesti je Jezus na križu sicer občutil zapuščenost od svojega Očeta, a se mu je kljub temu popolnoma predal, saj je v njegove roke izročil svojo dušo. To je bila najbolj celostna in najpopolnejša zavestna izročitev Kristusa Očetu, izročitev, ki je bila izraz največje pokorščine Očetu, pokorščine iz ljubezni, pokorščine do smrti na križu. Nihče pred Jezusom ni molil kakor on, noben svetnik za njim ga ne bo dosegel, kaj šele presegel. Vse molitve vseh časov dobivajo svoj vrhunec v Jezusovi molitvi. Jezus je veliko molil. V času javnega delovanja se je tudi podnevi umaknil v samoto, če je bilo mogoče, in je molil. Če je imel čez dan polne roke dela, je več molil že zgodaj zjutraj. Pred najvažnejšimi dogodki, kot je na primer izbor apostolov, je vso noč prečul v molitvi. Molil je pred prelomnimi dogodki svojega življenja, tako ob svojem krstu, pri spremenjenju na gori in v vrtu Getsemani.

27. To je prava dušna hrana

Na gostiji gostitelj gostom pripravi izbrana jedila. Pomembna pa niso le jedila, temveč še bolj družabnost gostov, medsebojna naklonjenost ter prijateljski pogovori. Gostija ljudi združuje v občestvo. Pri njej gre za mnogo več kakor samo za uživanje hrane in pijače. Jed in pijača sta simbola, s katerima gostitelj izkazuje gostom svojo naklonjenost in jim s tem na neki način podarja samega sebe. To je važnejše kakor sĂĄmo uživanje jedi in pijače. Gostitelj goste tudi nagovori. Pozdravi jih in jim izrazi svoje veselje, da so se povabilu odzvali. Pozdravne besede izražajo njega samega. V njih je na neki način on sam in se po njih podarja gostom. Besede razodevajo njegovo notranjost in so del njega samega, nekaj, kar je značilno samo zanj. Mašna daritev je posebna oblika gostije, daritvena gostija, h kateri nas vabi sam Kristus. Ker je poveličan in je zato za naše zemeljske oči neviden, ga na viden način zastopa duhovnik, mašnik. Vsi, ki se mašne daritve udeležimo, smo gostje pri Kristusovi mizi. S te skupne mize nam naš gostitelj deli dvojni kruh: kruh Božje besede in svojega telesa. Drugi vatikanski cerkveni zbor nas uči: Cerkev je Sveto pismo vedno spoštovala podobno kakor Gospodovo telo samo; saj, posebno v svetem bogoslužju, z mize Božje besede in Kristusovega telesa neprenehoma jemlje kruh življenja in ga daje na voljo vernikom (BR 21). S podobo o eni mizi je nazorno povedano, da je mašna daritev ena celota, ena sama gostija, pri kateri nam Božji Gostitelj streže z dvojno hrano. Tu bomo spregovorili o kruhu življenja. Jezus je v shodnici v Kafarnaumu napovedal novo duhovno hrano, katere predpodoba je bila mana. Ta hrana je on sam: Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jĂŠ, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jĂŠ od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta (Jn 6,48-51). Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jĂŠ moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jĂŠ moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jĂŠ, živel po meni (Jn 6,53-57). Sv. oče Janez Pavel II. v svoji okrožnici Cerkev iz evharistije uči: Odrešilna učinkovitost daritve se v polnosti uresničuje, kadar smo je deležni pri obhajilu s prejemom Gospodovega telesa in krvi. Evharistična daritev je sama po sebi usmerjena na najtesnejše zedinjenje vernikov s Kristusom v obhajilu. Prejemamo njega samega, ki se je daroval za nas, njegovo telo, ki ga je za nas žrtvoval na križu, njegovo kri, ki se 'za mnoge preliva v odpuščanje grehov' (Mt 26,28) (CE 16). Včlenjenost v Kristusa, ki se uresniči pri krstu, se nenehno obnavlja in utrjuje z deležnostjo pri evharistični daritvi, predvsem s polno udeležbo pri njej v zakramentalnem obhajilu. Reči smemo: ne le vsakdo izmed nas prejme Kristusa, ampak tudi Kristus sprejme vsakogar izmed nas. Kristus sklepa svoje prijateljstvo z nami: 'Vi ste moji prijatelji' (Jn 15,14). V evharističnem obhajilu se na najvišji način uresničuje 'prebivanje' drugega v drugem, Kristusa in učenca: 'Ostanite v meni in jaz v vas' (Jn 15,4) (CE 22,1).

28. Jezus hoče v srce priti

Stara basen pripoveduje, kako je deželo zadela huda lakota. Ljudje in živali so bili v veliki stiski. Niso vedeli, kako bi si ohranili golo življenje. V tej deželi je živel pelikan, ki ga ni toliko skrbelo za lastno življenje kakor za življenje mladičev. Ti so dan za dnem zahtevali hrano, ki je ni bilo mogoče dobiti. Pelikan ni videl nobenega izhoda več. V svoji veliki stiski si je s kljunom naredil v prsi rano in dal mladičem piti svojo kri. Ko je lakota minila, so mladiči lahko zleteli v življenje, stari pelikan pa je poginil. Svojo kri in z njo svoje življenje je daroval svojim mladičem. Ptič pelikan je postal simbol za evharistično skrivnost, za Jezusa, ki je za nas umrl na križu in nam pri svetem obhajilu daje svoje telo in kri. Jezus, ki nas pri vsaki maši vabi na gostijo, nam iz ljubezni do nas daje samega sebe. Že neposvečeni pšenični kruh in vino sta Kristusova darova, saj je on stvarnik vsega. Razen tega sta skupaj z vsem stvarstvom naravnana na poveličanega Kristusa kot na cilj vsega stvarstva, ki bo po njem poveličano. Zato sta kruh in vino simbola, ki kažeta na Kristusa in nas na nek način povezujeta z njim. Seveda pa je le v evharistiji Kristus pod podobo kruha in vina resnično, stvarno in bistveno navzoč. V stalni nevarnosti smo, da nam sveto obhajilo postane nekaj vsakdanjega, kakor nam je postalo nekaj vsakdanjega zauživanje običajnega kruha in vina. Povabil nas je najbolj vzvišeni Gostitelj, ob katerem vsi drugi gostitelji postanejo tako zelo nepomembni. On sam je postal naša hrana in pijača. V primerjavi z njo je vsaka, še tako izvrstna hrana in pijača, prazen nič. Duhovnik nas tik pred svetim obhajilom povabi: Blagor povabljenim na Gospodovo gostijo! Ne gre le za gostijo, na kateri nam poveličani Kristus daje samega sebe za hrano in pijačo. Na tej sveti gostiji sta naša hrana in pijača žrtvovano (čeprav poveličano) Jagnje in njegova kri. Če ne bi bilo velikega petka in z njim njegove daritve na križu, tudi ne bi bilo evharistične gostije. Evharistični obed je sad Kristusove najvišje ljubezni, ki je šla do smrti na križu. Je tudi sad najpopolnejše Očetove ljubezni, ki se je v Kristusovi smrti na križu najbolj razodela. Nebeški Oče je namreč daroval za nas svojega edinorojenega Sina, kakor je Abraham hotel darovati svojega edinca Izaka. Končno je evharistična gostija sad Svetega Duha, ki je po gledanju evangelista Janeza začel izvirati iz prebodenega Jagnjeta na križu in pri vsaki mašni daritvi posvečuje kruh in vino v Kristusovo telo in kri. Po besedah papeža Janeza Pavla II. nam Kristus pri svetem obhajilu posreduje Svetega Duha: Po deležnosti pri svojem telesu in krvi nam Kristus priobčuje tudi svojega Duha (€Ś) Tako nam Kristus z darovanjem svojega telesa in svoje krvi daje, da raste v nas dar njegovega Duha, ki ga je že pri krstu razlil v naša srca in v zakramentu birme vtisnil kot 'pečat' (CE 17). Papež v okrožnici Cerkev iz evharistije naglaša zedinjevalno moč obhajila: Dar Kristusa in njegovega Duha, ki ga prejemamo v evharističnem obhajilu, s prebogato polnostjo nasičuje hrepeneče želje človeškega srca po bratski edinosti (CE 24,1). Evharistično obhajilo hkrati utrjuje Cerkev v njeni enoti, ki jo ima kot Kristusovo telo. Sveti Pavel se sklicuje na ta zedinjevalni učinek deležnosti pri evharističnem obedu, ko piše Korinčanom: 'Kruh, ki ga lomimo, ali ni udeležba pri telesu Kristusovem? Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha' (1 Kor 10,16s) (CE 23,1).

29. Vse duhovne, o Marija Mati

Bogoslovec Franc je zapisal: S Kristusom sem stopil v stik in on mi je postal prijatelj. Osebno je posegel v tok mojega življenja. To srečanje z Gospodom je tako močno poseglo v moje življenje, da sem kmalu začutil, kako nesmiselno in prazno bi bilo brez njega bivanje na zemlji. Želel sem se mu predati z otroškim zaupanjem in vero v njegov evangelij. Kamor sem se obrnil, povsod sem ga čutil ob sebi, da me spremlja, da je z menoj. Čutil sem, da mu tudi jaz dolgujem ljubezen. Vendar sem še okleval. Toda njegova moč je bila silnejša. Kolikor krčeviteje sem se upiral in izmikal njegovemu klicu, toliko močnejši je bil njegov glas, njegova moč, da se ji nisem mogel več upirati. Sledil sem mu z željo, da bi mu bil čim bližje, kot prijatelj prijatelju." Praznik svetih apostolov Petra in Pavla je tu. Kristus ju je poklical: Petra skupaj z drugimi apostoli, Pavla pa posebej pred Damaskom. V prvi Cerkvi sta darovala mašno daritev. Na ta dan je pri nas dan duhovniških posvečenj. Diakoni bodo posvečeni v mašnike in bodo tako usposobljeni, da darujejo najsvetejšo daritev. Nobene mašne daritve ni brez duhovnika. Kakor Cerkve ni brez evharistije, tako je ni brez duhovnikov! Pri vsakem duhovniškem poklicu gre najprej za prisrčno prijateljstvo z vĂŠlikim duhovnikom Jezusom Kristusom. Duhovniški poklic je njegova posebna milost, posebna izvolitev. Fant si v moči te milosti izbere Gospoda za svoje središče, kakor je bilo pri bogoslovcu Francu, na začetku Cerkve pa pri apostolih. V takšnem notranjem razpoloženju je mogoče z veseljem izreči svoj da, ko Gospod pokliče v svojo službo. Fant, ki se odzove Jezusovemu klicu, postane za vse življenje njegov prijatelj in njegov učenec. Med Kristusom in poklicanim je potrebna neprestana rast medsebojne ljubezni. Prijateljstva ni, če ljubezen ni medsebojna. Pri pravem prijateljstvu je v ospredju nesebično medsebojno darovanje. Pri odločanju za duhovniški poklic in pri vztrajanju v njem ima velik pomen osebna molitev in češčenje Matere Božje, ki je mati duhovnikov. Poklicanemu mora biti zelo pri srcu sodelovanje pri mašni daritvi in molitev pred Najsvetejšim. Kdor doživi veličino mašne daritve in Jezusove navzočnosti v tabernaklju, mu ne bo pretežko reči svoj 'da', če ga bo Gospod poklical. Duhovniški poklic redno potrebuje primerno okolje, da vzbrsti in se ugodno razvija. To je najprej domača družina, vključitev v župnijsko skupnost, ministriranje, sodelovanje pri verouku, udeležba na duhovnih vajah ipd. Zelo pomembna je molitev. Že Jezus je naročal: Žetev je obilna, delavcev pa malo. ProsĂte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev€™ (Mt 9,37s). Neki duhovnik je o molitvi v domači družini povedal: "Že veliko let dodajamo pri rožnem vencu tudi prošnjo za nove duhovniške poklice. Kolikor se da presojati s človeškimi očmi, se mi zdi, da sta sad družinske molitve dva duhovna poklica v naši družini." Neki bogoslovec je povedal: V šestem razredu sem začel ministrirati, hoditi na duhovne vaje in druga srečanja. To je bila nekakšna prelomnica v mojem osnovnošolskem času. Pogosto sem hodil k maši in veliko časa preživel s starejšimi ministranti in semeniščniki. Vse to je močno vplivalo na mojo odločitev za duhovništvo. Duhovniški poklici so večkrat povezani s posvetitvijo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, kar ugotavlja skupina duhovnikov: Večina nas izhaja iz družin, ki so se nekoč posvetile Srcu Jezusovemu in Marijinemu.

30. Daritev bodi ti življenje celo

Poslavljamo se od letošnjih vrtnic. Hotele so nam pomagati, da bi vsaj nekoliko spoznali sveto evharistijo kot največji duhovni zaklad, najdragocenejši biser in čudež vseh čudežev ter da bi pri njej dejavno sodelovali in jo povezovali z vsakdanjim življenjem. Da bomo darovali pri maši, moramo najprej darovati sredi življenja. Pristno krščansko življenje je šola darovanja. Za darovanje je potrebna odpoved, a kjer je ljubezen dovolj velika, človek odpovedi skoraj ne čuti. Že otroke bi bilo treba vzgajati za vsakdanje darovanje. Preden bi jih začeli uvajati v darovanje pri sveti maši, bi jih morali uvesti v darovanje sredi vsakdanjega življenja. Samo vaja dela mojstra! Ko se v vsakdanjem življenju darujemo, opravljamo službo krstnega in birmanskega duhovništva. Deležni smo duhovništva vĂŠlikega duhovnika Kristusa. Ko sredi vsakdanjega življenja prinašamo svoje duhovne daritve nebeškemu Očetu, jih prinašamo po vĂŠlikem duhovniku Kristusu. Tako s svojimi duhovnimi daritvami tudi sebe stalno vključujemo v Kristusovo daritev. Med daritvijo sredi življenja in sveto mašo pri oltarju gre za najtesnejšo povezanost, za podobno notranje daritveno razpoloženje, ki pri oltarju doživi svoj vrhunec. V Sveti Trojici se Sin v neizmerni ljubezni od vekomaj ves podarja Očetu. Od učlovečenja in odrešenja dalje hoče v to darovanje Očetu pritegniti vse ljudi in vse stvarstvo. To vključevanje se opravlja neprestano sredi sveta, čeprav se je načelno za vse vesoljstvo izvršilo že s Kristusovo smrtjo in vstajenjem. Vendar se mora v to darovanje vedno znova vključevati vsak rod in vsak posameznik. Kristusu ni potrebno, da bi se daroval pod podobama kruha in vina. Zanj zadostuje tista večna daritev Očetu. Evharistična daritev je zaradi nas, da bi vse naše življenjske daritve dobile svojo veliko vrednost, svojo krono. Brez evharistične daritve, ki pomeni trajanje kalvarijske daritve skozi vse veke, so namreč naše daritve zelo uboge. Evharistična daritev je po nauku 2. vatikanskega koncila vir in višek vsega krščanskega življenja (C 11). Če je kristjan po besedah duhovnika in pesnika Simona Gregorčiča daroval Bogu na oltarju svojega srca sredi vsakdanjega življenja, bodo te daritve dosegle pri evharističnem oltarju tudi svoj vrhunec. Če v življenju samega sebe in vseh svojih dejavnosti ni usmerjal k Bogu, njegova daritev pri oltarju ne bo mogla doseči vrhunca. Nima namreč osnove, na katero bi se oprla. Česar ni, ne more doseči vrhunca. Človek niti ne bo čutil potrebe, da bi pri maši kaj daroval. Kristjan mora imeti isto daritveno mišljenje, ki ga ima Kristus (prim. Flp 2,5-9). Imeti bi morali nekaj tiste pokorščine, ki je šla pri Kristusu prav do smrti na križu; nekaj tiste ljubezni, ki je bila močnejša od smrti in pomeni največjo zmago v zgodovini človeštva. Če je vse to v nas, preden smo se približali oltarju, nam bo dejavno sodelovanje z evharistično daritvijo daritveno voljo še povečalo. Daritveno voljo v nas stopnjujejo različni darovi, pridelki, izdelki in denar, ki jih pri darovanju prinesemo k oltarju. Tako v Kristusovo daritev vključujemo sami sebe, vso svojo dejavnost in vse stvarstvo. Evharistična daritev, ki je vir vsega krščanskega življenja, je usmerjena v to, da bi v nas pospeševala daritev sredi življenja. K daritvi hodimo med drugim zato, da bi vedno bolj krščansko živeli, da bi bila naša daritev sredi sveta vedno lepša in rodovitnejša. Če bomo v življenju uresničili besede pesnika Gregorčiča: Daritev bodi ti življenje celo, bomo začutili potrebo, da tej svoji življenjski daritvi damo krono z dejavno udeležbo pri evharistični daritvi.

Lokacija: