p. Anton Nadrah OCist Vrtnice za leto 2003 (Cistercijanska opatija, Stična 2003) V šoli najsvetejših Src - št. 7; Urednik zbirke p. Anton Nadrah Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Svetega pisma Slovenskega standardnega prevoda (SSP). Copyright Š Društvo Svetopisemska družba Slovenije 1996, z dovoljenjem.

Vrtnicam na pot

Med molitvami v čast Srcu Jezusovemu imajo še posebno odlično mesto litanije Srca Jezusovega. Nastale so v Franciji v več variantah. Prvi začetki segajo v čas pred sv. Marjeto Alacoque, razširile pa so se zlasti v njenem času in nekoliko pozneje. Za javno uporabo v vsej Cerkvi jih je 1899, nekoliko spremenjene, odobril papež Leon XIII. Triintrideset vzklikov je na čast triintridesetim letom Jezusovega življenja na zemlji. Iz litanij izžareva zdrava duhovnost in teologija, utemeljena na Svetem pismu in na veri Cerkve. Njihova bogata vsebina nam kaže, kakšen naj bo naš odnos do Jezusa Kristusa pri molitvi in v vsakdanjem življenju. Zlasti pa nas litanije Srca Jezusovega vodijo k ljubezni do Jezusa Kristusa in k izpolnjevanju njegove volje, ki je posebej usmerjena v ljubezen do bližnjega. Papež Janez Pavel II. je litanije Srca Jezusovega pri splošnih avdiencah večkrat razlagal. Dejal je: "To je čudovita molitev, popolnoma osredotočena v notranjo skrivnost Kristusa, Boga-človeka."

Z njegovimi mislimi je obogatena tudi besedilo Vrtnic (Razmišljanja ob litanijah Srca Jezusovega, Ljubljana 1991). Naj nas vodi v poglobljeno ljubezen do Srca Jezusovega, ki je 'žareče ognjišče ljubezni'.

Odbor za posvetitev JMS

Litanije Srca Jezusovega

Gospod, usmili se. Kristus, usmili se. Gospod, usmili se. Kristus, sliši nas. Kristus, usliši nas. Bog Oče nebeški, - usmili se nas. Bog Sin, Odrešenik sveta. Bog Sveti Duh. Sveta Trojica, en sam Bog. Srce Jezusovo, Sinu večnega Očeta. Srce Jezusovo, v Materi Devici od Svetega Duha upodobljeno. Srce Jezusovo, z Besedo Božjo v osebi zedinjeno. Srce Jezusovo, neskončno veličastno. Srce Jezusovo, sveti tempelj Božji. Srce Jezusovo, šotor Najvišjega. Srce Jezusovo, hiša Božja in vrata nebeška. Srce Jezusovo, žareče ognjišče ljubezni. Srce Jezusovo, posoda ljubezni in pravice. Srce Jezusovo, dobrote in ljubezni polno. Srce Jezusovo, globočina vseh čednosti. Srce Jezusovo, vse hvale vredno. Srce Jezusovo, kralj in središče vseh src. Srce Jezusovo, v katerem so vsi zakladi modrosti in vednosti. Srce Jezusovo, v katerem biva vsa polnost božanstva. Srce Jezusovo, nad katerim ima Oče posebno veselje. Srce Jezusovo, iz čigar polnosti smo vsi prejeli. Srce Jezusovo, hrepenenje večnih višav. Srce Jezusovo, potrpežljivo in neskončno usmiljeno. Srce Jezusovo, bogato za vse, ki te kličejo. Srce Jezusovo, vir življenja in svetosti. Srce Jezusovo, sprava za naše grehe. Srce Jezusovo, z zasramovanjem nasičeno. Srce Jezusovo, zavoljo naših hudobij potrto. Srce Jezusovo, do smrti pokorno. Srce Jezusovo, s sulico prebodeno. Srce Jezusovo, vir vse tolažbe. Srce Jezusovo, naše življenje in vstajenje. Srce Jezusovo, naš mir in naša sprava. Srce Jezusovo, daritev za grešnike. Srce Jezusovo, zveličanje v tebe upajočih. Srce Jezusovo, upanje v tebi umirajočih. Srce Jezusovo, sladkost vseh svetnikov. Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, - prizanesi nam, o Gospod. Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, - usliši nas, o Gospod. Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, - usmili se nas. Jezus krotki in iz srca ponižni. Upodobi naše srce po svojem Srcu.

Molimo. Vsemogočni večni Bog, ozri se na Srce svojega preljubega Sina in na češčenje in zadoščenje, ki ti ga opravlja v imenu grešnikov, in po njem potolažen odpusti njim, ki prosijo tvojega usmiljenja, v imenu istega tvojega Sina Jezusa Kristusa, ki s teboj živi in kraljuje vekomaj. Amen.

1. Srce Jezusovo, Sinu večnega Očeta

Junij je posvečen Srcu Jezusovemu. V tem mesecu obhajamo tudi praznik Srca Jezusovega. Kakor smo v maju obiskovali šmarnice, bomo v juniju hodili k vrtnicam. Obe pobožnosti imata ime po cvetlicah. Nežno bele šmarnice kažejo na Marijino deviško lepoto, rdeča vrtnica razodeva vrhunec Jezusove ljubezni do nas ob njegovi smrti na križu. Vrtnica je kraljica vseh cvetlic, tudi šmarnic. Marija nas hoče pripeljati k Jezusu.

Vsak dan bomo premišljevali po en vzklik iz litanij Srca Jezusovega. Papež Janez Pavel II. je ob nedeljskem angelovem češčenju v letih 1985 do 1989 razlagal posamezne vzklike iz teh bogatih litanij. Dejal je: "Te lepe litanije presvetega Srca Jezusovega so sestavljene iz vzklikov občudovanja ob bogastvu Kristusovega Srca. To je čudovita molitev, popolnoma osredotočena v notranjo skrivnost Kristusa, Boga-človeka. Litanije Srca Jezusovega so globoko ukoreninjene v svetopisemskih virih, obenem pa odsevajo najgloblja izkustva človeških src. Litanije so tudi molitev češčenja in pristnega dialoga."

V prvem vzkliku povemo, da je Srce Jezusovo srce tistega edinstvenega človeka, ki je hkrati Sin večnega Očeta in zato pravi Bog, večen in vsemogočen, kakor je večen Oče. Naglasiti hočemo prisrčen odnos, ki ga ima Jezus do svojega Očeta. V času njegovega zemeljskega življenja se je ta odnos zelo vidno izražal v dolgih molitvah. Spomnimo se, da je Kristus tudi celo noč prečul v molitvi, na primer pred izborom dvanajsterih apostolov.

Srce je simbol ljubezni. Jezusovo človeško srce je simbol njegove neizmerne ljubezni do Očeta in do ljudi, simbol vsega notranjega življenja, zakoreninjenega v ljubezni. Ko govorimo o Srcu Jezusovem, mislimo na Jezusa predvsem pod vidikom njegove neskončne ljubezni. Zanj še posebej velja, kar je zapisal apostol Janez: "Bog je ljubezen" (1 Jn 4,8.16). Jezus nas ne ljubi samo, ampak je ljubezen. On nas vodi k Očetu. "Po Sinovem Srcu se Bog Oče približuje našim srcem in jim prihaja naproti," pravi papež Janez Pavel II. "Skupaj z Marijo glejmo to Srce! Prepoznajmo ga v vsem evangeliju. Predvsem pa prepoznajmo to Srce v uri križanja, ko je bilo prebodeno s sulico in se je njegova skrivnost popolnoma razodela."

Če svoje srce izročimo Jezusovemu Srcu, ga moramo izročiti popolnoma, ne samo na pol. Naše srce je premajhno in preslabotno, da bi ga lahko delili. Jezusa ljubimo zaradi njega samega, ljudi pa zaradi njega, ker je to njegova volja.

Jezus nam podarja svoje Srce in v zameno pričakuje, da mu mi darujemo svojega. Tedaj se bo zgodilo, kakor prosimo v psalmu: "Čisto srce, o Bog, mi ustvari, stanovitnega duha obnovi v moji notranjosti" (Ps 51,12). Če mu v resnici darujemo svoje srce, mu darujemo vse svoje misli, čustva, besede in dejanja, vse svoje skrbi in križe. Srce Jezusovo pa se v velikodušnosti ne da prekositi.

Srce Jezusovo, Sinu večnega Očeta, usmili se nas.

2. Srce Jezusovo, z Besedo Božjo v osebi zedinjeno in neskončno veličastno

Ko je papež Janez Pavel II. spregovoril o vzkliku "Srce Jezusovo, z Besedo Božjo v osebi zedinjeno," je lepo pojasnil, kaj pomeni izraz 'Srce Jezusovo': "Izraz 'Srce Jezusovo' neposredno spominja na Kristusovo človeško naravo in poudarja bogastvo njegovih čustev: njegovo sočutje do bolnikov, njegovo ljubezen v prvi vrsti do ubogih, njegovo usmiljenje do grešnikov, njegovo nežnost do otrok, njegovo strogost v razkrivanju hinavščine, napuha in nasilja, njegovo krotkost pred nasprotniki, njegovo gorečnost za Očetovo slavo, njegovo veselje ob skrivnostnih in previdnostnih načrtih milosti.

Ko pomislimo na vse, kar je pretrpel, nam izraz 'Srce Jezusovo' kliče v spomin Kristusovo žalost nad Judovim izdajstvom, Kristusovo potrtost zaradi zapuščenosti, tesnobo ob soočanju s smrtjo, sinovsko in pokorno izročitev v Očetove roke. Najbolj pa nam govori o ljubezni, ki nenehno priteka iz njegovih največjih globin: o neskončni ljubezni do Očeta in brezmejni ljubezni do človeštva."

Ob tem vzkliku premišljujemo, kako je Srce Jezusovo v osebi zedinjeno z drugo Božjo osebo, ki jo evangelist Janez imenuje 'Božja Beseda'. Tu gre za popolnoma edinstven primer združenja Božje osebe s človeško naravo v osebno enoto. V Kristusu je samo ena oseba, in sicer Božja, ki biva v dveh naravah: Božji in človeški. Po svoji Božji naravi je v vsem enak Očetu, po človeški pa je enak nam v vsem, razen v grehu. Jezusovo človeško Srce je vedno zedinjeno z drugo Božjo osebo. "Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo," pravi evangelist Janez (Jn 1,3). Ko častimo Srce Jezusovo, častimo Jezusa samega, ki je pravi Bog in pravi človek. Bog je postal človek, da bi človeka odrešil in bi človek postal Božji otrok ter bi dosegel večno zveličanje. V Jezusu Kristusu so se uresničile starozavezne prerokbe o prihodnjem Odrešeniku. Nikomur pa v stari zavezi ni prišlo na misel, da ima Bog tako čudovit načrt za nas: Bog sam je postal človek, da nas je odrešil kot eden izmed nas. Pri tem je ostal Bog, zato ima njegovo odrešenje neskončno vrednost.

Papež Janez Pavel II. lepo pravi: "Zaradi zedinjenja Jezusovega Srca z osebo Božje Besede lahko rečemo, da v Jezusu Bog ljubi na človeški način, trpi na človeški način in se veseli na človeški način. Z druge strani pa v Jezusu dobiva človeška ljubezen, človeško trpljenje in človeška slava Božjo jakost in moč." Jezusovo človeško Srce je postalo Božje Srce, Srce Boga samega, zato ga molimo, kakor molimo Boga samega. To Srce je neskončno popolno in bo takšno ostalo vso večnost.

Ker je Srce Jezusovo 'z Besedo Božjo v osebi zedinjeno,' je tudi 'neskončno veličastno'. Ta veličastnost prihaja od vse svete Trojice, ki prešinja Jezusovo človeško Srce, ga pobožanstvuje in napravlja neskončno svetega.

Srce Jezusovo, z Besedo Božjo v osebi zedinjeno in neskončno veličastno, usmili se nas!

3. Srce Jezusovo, sveti tempelj Božji in šotor Najvišjega

Tempelj je prebivališče Boga. Tu se Bog na poseben način razodeva in nam daje svoje darove. Tempelj je dom Božjega ljudstva, ki se v njem zbira k daritvi in molitvi ter je na poseben način posvečen, zato ne sme biti v njem nič posvetnega. Spomnimo se, kako je Jezus iz templja izgnal prodajalce in menjalce. Božja hiša mora biti lepa "kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina" (Raz 21,2). Vse v templju mora kazati na Božjo navzočnost in dejavnost. Podobno velja za 'sveti šotor', ki je nadomeščal tempelj v času, ko so Izraelci potovali po puščavi.

Zaradi vseh teh lastnosti sta tempelj in šotor primerni podobi, ki nam pomagata razumeti globino in pomen Srca Jezusovega. Srce Jezusovo je 'sveti tempelj Božji', ker je 'z Besedo Božjo v osebi zedinjeno'. V tem templju na izreden način, v vsej polnosti, prebiva vsa sveta Trojica. V vsem stvarstvu je Srce Jezusovo najčudovitejši Božji tempelj.

Če že za materialni tempelj velja, da je svet, velja to tembolj za Srce Jezusovo, ki je v edinstvenem pomenu "prebivališče Boga med ljudmi" (Raz 21,3). Srce Jezusovo je bilo in je popolnoma Božje, v celoti Bogu posvečeno. Nobena misel, nobena beseda, nobeno dejanje ni prišlo iz tega Srca, ki ne bi bilo v skladu z Božjo voljo in Bogu v čast. Srce Jezusovo je tako sveto, da ni samo brez greha, ampak da niti ne more grešiti. To Srce je okrašeno s krepostmi, med katerimi je na prvem mestu kot kraljica ljubezen do Boga in do ljudi.

Nobeno človeško srce, tudi Marijino ne, ni tako polno milosti kakor Jezusovo. Evangelist Janez pravi o učlovečeni Besedi, da je "polna milosti in resnice" (Jn 1,14). "Iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo" (Jn 1,16).

Na oltarju svojega Srca je Jezus Kristus neprestano opravljal daritev v čast Očetu in za odrešenje ljudi. V to daritev je vključeval vse molitve, premagovanja, dela in trpljenje. Svoj vrh je ta daritev dosegla v kalvarijski daritvi na oltarju križa. Njegova daritev s pomočjo mašnih daritev na naših oltarjih traja in bo trajala skozi vse veke do konca sveta. Apostol Janez piše: Če "kdo stori greh, imamo pri Očetu zagovornika, Jezusa Kristusa, pravičnega. On je namreč spravna daritev za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za ves svet" (1 Jn 2,1s).

V templju Srca Jezusovega se na skrivnosten način zbira Božje ljudstvo. Papež Janez Pavel II. pravi, da "Srce Jezusovo v svojem notranjem svetišču objema vse ljudi. Vsi prebivajo tam, objema pa jih večna ljubezen. Ko gledamo Srce Jezusovo, se spominjamo besed preroka: 'Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti tako dolgo izkazujem dobroto' (Jer 31,3)". Ko je sv. Favstina Kowalska še kot kandidatka prosila za vstop v Kongregacijo Božje Matere usmiljenja v Varšavi, jo je predstojnica napotila v kapelo, naj vpraša Jezusa, ali jo sprejme. V svojem srcu je zaslišala glas: "Sprejmem te, v mojem Srcu si!"

Za srce vsakega kristjana velja, da je "Božji tempelj in da Božji Duh prebiva" v njem (1 Kor 3,16). V skladu s to resnico moramo tudi živeti in se oblikovati po Jezusovem Srcu.

Srce Jezusovo, sveti tempelj Božji in šotor Najvišjega, usmili se nas!

4. Srce Jezusovo, hiša Božja in vrata nebeška

V prvi Mojzesovi knjigi beremo, kako je Jakob na nekem kraju na prostem prenočil. "V sanjah so se mu prikazale stopnice, ki so bile postavljene na zemljo, vrh pa jim je segal do neba. In po njih so Božji angeli hodili gor in dol. In glej, Gospod je stal zgoraj in rekel: 'Jaz sem Gospod, Bog tvojega očeta Abrahama in Izakov Bog. Zemljo, na kateri ležiš, bom dal tebi in tvojim potomcem. Tvojih potomcev bo kakor prahu zemlje. Razširil se boš proti zahodu in vzhodu, proti severu in jugu, in v tebi in tvojem potomstvu bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje. (€Ś) Ko se je Jakob prebudil, je rekel: 'Zares, Gospod je na tem kraju, pa nisem vedel.' Prevzel ga je strah in je rekel: 'Kako strah vzbujajoč je ta kraj! To ni nič drugega kakor hiša Božja in vrata nebeška!'" (1 Mz 28,12-17).

Kraj, kjer se je Jakobu razodel Bog, je Jakob imenoval "hiša Božja in vrata nebeška". Ta izraz je Cerkev uporabila za vzklik v litanijah Srca Jezusovega. Kakor je Srce Jezusovo 'sveti tempelj Božji' in 'šotor Najvišjega', je tudi 'hiša Božja'. Seveda so to le medle podobe, ki ne morejo podati globlje stvarnosti. Človeški templji, šotori in cerkve so razpadljivi, Srce Jezusovo pa je takšna 'hiša Božja', ki nikoli ne bo razpadla. Vedno bo združena v osebno enoto z drugo Božjo osebo, vedno bo v njej prebivala sveta Trojica. Druga Božja oseba si je Jezusovo človeško Srce za vedno privzela za svojega. Zato je to Srce v prav posebnem pomenu 'hiša Božja'.

Srce Jezusovo je tudi 'vrata nebeška'. Jakob je v sanjah videl stopnice, ki so segale do neba. Po teh stopnicah so hodili angeli, zgoraj pa je bil Gospod. Jezus nas je s svojo smrtjo na križu odrešil in nam odprl nebeška vrata. Vojak je s sulico prebodel Jezusovo Srce. Iz njega sta pritekli kri in voda, simbola odrešenja. Daritev je bila izvršena. Iz Jezusovega Srca je začel izhajati Sveti Duh. Kdor se z ljubeznijo in zaupanjem približa Jezusovemu prebodenemu Srcu, bo rešen. Srce Jezusovo pomeni resnična 'vrata nebeška'.

Zadnjih tristo let je češčenje Srca Jezusovega zelo spodbudilo sporočilo, ki ga je od Jezusa prejela sv. Marjeta Alacoque. Papež Janez Pavel II. pravi, da je to sporočilo "imelo silno velik vpliv v Cerkvi". Jezus je po sv. Marjeti Alacoque častilcem svojega Srca zagotovil: "Varno zavetje jim bom v življenju, posebno ob smrtni uri. Tisti, ki mi bodo vdani in meni posvečeni, se ne bodo pogubili. Tistim, ki bodo zaporedoma devet prvih petkov prejeli sveto obhajilo, obljubljam milost končnega spreobrnjenja. Ne bodo umrli v moji nemilosti in brez svojih zakramentov. Moje Božje Srce jim bo v zadnjem trenutku varno pribežališče."

Vse to je skladno z Jezusovo dobroto in usmiljenjem, ki ju zelo jasno razodeva Nova zaveza. Jezus je naročil sv. Favstini Kowalski: "Razglašaj, da je usmiljenje največja lastnost Boga. Vsa dela mojih rok so kronana z usmiljenjem." Z naše strani pa je potrebno veliko zaupanje: "Človeštvo ne bo našlo miru, dokler se z zaupanjem ne obrne k mojemu usmiljenju."

Srce Jezusovo, hiša Božja in vrata nebeška, usmili se nas!

5. Srce Jezusovo, žareče ognjišče ljubezni

V tem vzkliku v čast Srcu Jezusovemu uporabljamo podobo ognjišča. Ognjišče je kraj ali prostor z odprtim ognjem, navadno v kuhinji. Ko na ognjišču gori, ogenj použiva vse gorljive snovi, razsvetljuje temo noči in ogreva telesa prezeblih ljudi. Na ognjišču lahko pripravljamo hrano.

Govorimo o domačem ognjišču in pri tem mislimo na dom in na družino ter na prijetno in toplo družinsko okolje. Z izrazom 'ugaslo ognjišče' mislimo na zapuščeno hišo, v kateri nihče več ne prebiva. Kovaško ognjišče je prostor, na katerem z ogljem ali koksom kovači razžarjajo kose kovine pred kovanjem. Besedo 'ognjišče' uporabljamo tudi v pomenu 'žarišče, središče'.

Nobeno človeško ognjišče ni trajno žareče. Človeška srca so pogosto podobna ugaslemu ognjišču, brez Božjega življenja. Pri Srcu Jezusovem je povsem drugače, saj je trajno 'žareče ognjišče ljubezni'. Srce Jezusovo neprestano gori v ljubezni. Na podobi Srca Jezusovega se iz srca dvigajo ognjeni plameni. Ta ogenj ljubezni do večnega Očeta in do ljudi se nikoli ne zmanjša in nikoli ne preneha.

Ko papež Janez Pavel II. razmišlja o današnjem vzkliku iz litanij Srca Jezusovega, pravi: "Ljubezen, ki gori v Srcu Jezusovem, je predvsem Sveti Duh, v katerem je Bog-Sin od vekomaj združen z Očetom. Srce Jezusovo, človeško srce Boga-Človeka, je obdano z 'živim plamenom' ljubezni svete Trojice, ki nikdar ne ugasne."

Bog se je večkrat razodeval v ognju. Ko je Mojzes pasel drobnico pri Božji gori Horeb, se mu je Bog razodel v gorečem grmu. "Grm je gorel s plamenom, a ni zgorel" (2 Mz 3,2). Gora Horeb "je gorela v ognju do srede neba," ko je Izraelcem Bog "govoril iz srede ognja" (5 Mz 4,11s) in jim dal deset zapovedi. Sveti Duh je prišel nad prvo krščansko skupnost v Jeruzalemu v podobi ognjenih jezikov.

Biti v bližini Srca Jezusovega pomeni biti pri domačem ognjišču, biti na varnem, biti v duhovnem pomenu preskrbljen, duhovno na svetlem in na toplem. Srce Jezusovo nas hrani z vodo in krvjo, to je s Svetim Duhom in z zakramenti, zlasti s sveto evharistijo.

Kdor je duhovno v Srcu Jezusovem, je v kovaškem ognjišču, kjer ga bo Božji Kovač prežaril in nato prekoval v zrelo krščansko osebnost, upodobljeno po Jezusovem Srcu. Za kogar je Srce Jezusovo 'žareče ognjišče ljubezni', je zanj tudi središče in žarišče, torej na prvem mestu pred vsem drugim.

Končajmo današnje razmišljanje s pozivom papeža Janeza Pavla II.: "ProsĂmo Mater večne Besede, da bi v življenju slehernega izmed nas Srce Jezusovo nikdar ne nehalo goreti - Srce, ki je žareče ognjišče ljubezni. Naj nam razodeva ljubezen, ki nikdar ne ugasne in se nikdar ne zmanjša, ljubezen, ki je večna. Naj razsvetljuje temo zemeljske noči in ogreva naša srca!"

Srce Jezusovo, žareče ognjišče ljubezni, usmili se nas!

6. Srce Jezusovo, posoda ljubezni in pravice

Pri tem vzkliku se Srce Jezusovo primerja posodi. Posodo uporabljamo za shranjevanje in razdeljevanje kakšne snovi. Srce Jezusovo je, kot duhovna posoda, napolnjeno z ljubeznijo in pravičnostjo.

Začnimo s pravičnostjo. Prva dva človeka sta z grehom zapravila prvotno pravičnost. Človeštvo je kopičilo greh na greh. Bog je že v raju obljubil Odrešenika, ki bo prišel na svet po ženi in bo premagal kačo, to je hudobnega duha. Sv. Pavel je zapisal: "Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje" (Gal 4,4s). V adventnem času pojemo: "Oče večni se usmili zemlje bridkih bolečin, da bi se ljudje rešili, se ponudi Božji Sin."

Ko je Jezus za nas umrl in vstal, nas je odrešil naše grešnosti in nam odprl nebesa. Zaslužil nam je deležnost pri Božji pravičnosti, ki nas edina lahko opraviči. Ta pravičnost je kakor v nekakšni duhovni posodi vsebovana v Srcu Jezusovem. Da jo dobimo, se moramo odpovedati grehu in se približati Srcu Jezusovemu ter tako prispevati k svojemu opravičenju.

Božja pravičnost, ki nas opravičuje in s tem odrešuje, prihaja do nas po Božji ljubezni. S sv. Pavlom lahko reče vsak izmed nas: "Živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe" (Gal 2,20). S tem me je opravičil. "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje" (Jn 3,16).

Če hočemo biti deležni Božje ljubezni in Božje pravičnosti, se moramo z ljubeznijo in zaupanjem povezati s Srcem Jezusovim, ki je 'posoda ljubezni in pravice'. Naše nemirno srce se vedno lahko umiri v Jezusovem Srcu. On nam daje svoje Srce, pričakuje pa od nas, da mu tudi mi damo svojega. Srce za Srce! Naše srce je ustvarjeno za ljubezen do Jezusovega Srca. To ljubezen mu lahko zagotavljamo tudi s prisrčnimi besedami. On mora biti v našem življenju na prvem mestu. Če je res tako, bodo naše misli pogosto pri njem. Radi bomo prihajali k njemu v cerkev, zlasti k mašni daritvi, radi ga bomo prejemali v sv. obhajilu in radi ga bomo častili pod podobo kruha.

Sv. Janez Berhmans (+ 1621) je povabil svojega angela varuha, naj časti Jezusa takrat, ko on ni mogel biti pri njem. Kdor Jezusa res ljubi, bo tudi med delom večkrat z ljubeznijo pomislil nanj. Jezusove zadeve in skrbi bodo njegove zadeve in skrbi, Jezusove bolečine bodo njegove bolečine. Človek, ki ljubi Jezusa, bo zanj pripravljen sprejeti tudi kakšno žrtev. Predvsem se ne bo pritoževal nad vsakdanjimi križi. Kjer je ljubezen v srcu, tam bodo tudi roke vedno pripravljene za pomoč.

Srce Jezusovo, posoda ljubezni in pravice, usmili se nas!

7. Srce Jezusovo, dobrote in ljubezni polno

Srce Jezusovo je čudež Božje dobrote in ljubezni. Papež Janez Pavel II. pravi, da je živo Srce vstalega in poveličanega Odrešenika "'dobrote in ljubezni polno', prekipevajoče brez konca in čez vsako polnost. V Kristusu prekipevanje človeškega Srca doseže Božjo mero."

Jezusovo dobroto in ljubezen dokazuje vse njegovo življenje, še posebej dejstvo, da je za naše odrešenje umrl na križu: "Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dĂĄ življenje za svoje prijatelje" (Jn 15,13). Več vzklikov v litanijah Srca Jezusovega se nanaša na njegovo ljubezen. Tako je Srce Jezusovo 'žareče ognjišče ljubezni', ker ima ljubezen v sebi naravo ognja, ki gori in žge, da bi svetil in ogreval. Dalje je 'posoda ljubezni', ker vsebuje ljubezen kakor duhovna posoda. Je pa tudi 'ljubezni polno'.

Ljubezen je povezana z dobroto. Papež Janez Pavel II. pravi: "Polnost ljubezni se razodeva po dobroti. Po dobroti je ljubezen razsvetljevala in objemala vse, najprej pa trpeče in uboge: vse po meri potreb in najbolj pristnih pričakovanj." Poglejmo posebej Jezusovo dobroto.

Vse Jezusovo ravnanje z ljudmi je bilo napolnjeno z veliko dobroto. Jezus je nastopal kakor naš brat. Ljubil je svoje učence, posebej apostole. Imenoval jih je prijatelje. Prijateljsko je bil povezan z Lazarjem in njegovima sestrama.

Jezusova dobrota se je zelo izrazito razodevala v njegovem sočutju s trpečimi: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek" (Mt 11,28). Ko je nekoč k njemu prišla velika množica, je evangelist o Jezusu zapisal: "Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari" (Mr 6,34). Preden je Jezus čudežno nasitil štiri tisoč mož, je dejal: "Smili se mi množica, ker že tri dni vztraja pri meni in nima kaj jesti; lačnih pa nočem odpustiti, da na poti ne omagajo" (Mt 15,32). Njegovi posebni ljubljenci so bili otroci, bolniki, ubogi in grešniki. Nikogar ni izključeval iz svoje dobrote, saj je dejal: "Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel" (Jn 6,37).

Posebej se je pokazala dobrota Srca Jezusovega v odnosu do grešnikov. Jezus se je boril proti grehu, a do grešnikov je bil zelo usmiljen. Njim je posvetil najlepše prilike: o izgubljenem sinu, o dobrem pastirju, ki išče izgubljeno ovco, o izgubljeni drahmi. Dejal je, da "bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja" (Lk 15,7). Na očitek, da se druži z grešniki, je Jezus odgovoril: "Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike" (Mr 2,17). "Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno" (Lk 19,10). Ob drugi priliki je dejal: "Nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da bi ga rešil" (Jn 12,47).

Tudi glede dobrote in ljubezni velja za nas Jezusovo naročilo: "Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil" (Jn 13,15).

Srce Jezusovo, dobrote in ljubezni polno, usmili se nas!

8. Srce Jezusovo, globočina vseh čednosti

V Srcu Jezusovem je 'globočina vseh čednosti', vseh kreposti. "Krepost je trajno in trdno razpoloženje delati dobro" (KKC 1803). Trajno in trdno razpoloženje delati dobro si pridobimo z vztrajno vajo in molitvijo. Dobro delamo in smo zato krepostni takrat, kadar so naša dejanja skladna z Božjo voljo.

Dejanja Srca Jezusovega so bila vedno popolnoma skladna z Božjo voljo. Ko je bil Jezus star dvanajst let, je ostal v templju, ker je bila takšna Očetova volja. Prav zato je trideset let živel skrito življenje v Nazaretu kot preprost tesar. V svojem delovanju se je iz pokorščine Očetu omejil na Jude, na preproste in uboge. Tudi takrat, ko je bilo najtežje, namreč v trpljenju, se je podredil Očetovi volji. Na Oljski gori je molil: "Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi" (Lk 22,42).

Kako je bil Jezus zavzet za spolnjevanje Očetove volje, razodevajo njegove besede: "Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in da dokončam njegovo delo" (Jn 4,34). "Ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal" (Jn 5,30).

Ker je Jezus vedno spolnjeval Očetovo voljo, so bile v njem uresničene v najvišji meri vse kreposti, kolikor se skladajo z njegovo Božjo osebo. Ne moremo na primer govoriti o spokornosti, ker je bil Kristus brez greha. Lahko pa govorimo o ponižnosti. Ponižnost je razodeval v odnosu do Očeta. Vse je nanašal na Očeta in njegovo čast. Ponižen je bil tudi v razmerju do ljudi. Že učlovečenje kot vstop v rodovno povezanost z grešnim človeštvom je bilo izraz izredne ponižnosti. Rojen je bil v hlevu in položen v jasli za živali, ki nimajo razuma. Izvrševal je preprosto tesarsko obrt v razvpitem Nazaretu, ne da bi se ljudje zanj posebej zanimali. Bil je pokoren Jožefu in Mariji.

Ob začetku javnega delovanja se je uvrstil med grešno množico in se dal krstiti Janezu Krstniku. Za svoje učence je izbral preproste ribiče. Njegovo življenje je bilo podobno takratnim ubožnim ribičem. Tako je lahko rekel o sebi: "Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže" (Lk 22,27). Vsem je hotel postati vse. Pri tem se je odrekel zunanjim uspehom. Te so po prihodu Svetega Duha doživljali apostoli.

Vrhunec Jezusove ponižnosti se je pokazal ob njegovem trpljenju in smrti. Lastni apostol ga je izdal za trideset srebrnikov, vlačili so ga od sodnika do sodnika, ljudstvo ga je zasmehovalo, bičali so ga, kronali s trnjem, pljuvali vanj, ga bili v obraz. Prednost so dali ubijalcu Barabu, nedolžnega Jezusa pa so obsodili na smrt in ga križali med dvema razbojnikoma.

Jezus nas vabi: "Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen" (Mt 11,29). Povabilo velja tudi za vse druge kreposti.

Srce Jezusovo, globočina vseh čednosti, usmili se nas!

9. Srce Jezusovo, vse hvale vredno

V današnjem vzkliku je v ospredju češčenje Srca Jezusovega. Srce Jezusovo je vredno vse časti in vsega češčenja. Pri tem najprej pomislimo na njegovo človeško Srce in na njegovo človeško naravo.

Po Svetem pismu in splošni govorici ljudi srce označuje osebno središče človeka. V ospredju je Jezus Kristus sam, njegovo telesno srce pa je pri tem simbol njegovega notranjega bogastva, zlasti njegove ljubezni do Očeta in do vseh ljudi. Ker je Jezusova človeška narava združena z njegovo Božjo naravo v eno samo, in sicer Božjo osebo, gre češčenje končno tej Božji osebi. Srcu Jezusovemu zato pripada najvišje češčenje, Božje češčenje. Takšno češčenje pripada samo Bogu. Srce Jezusovo po Božje častimo, ker je, 'z Besedo Božjo v osebi zedinjeno'.

Potrebno je, da spoznamo neizmerno Kristusovo ljubezen in ji odgovorimo s svojo ljubeznijo v popolni podreditvi Božji volji. Pravo češčenje je vedno povezano s prenovljenim življenjem.

Najbolj pretresljiva svetopisemska podoba Srca Jezusovega je Jezus na križu s prebodeno srčno rano. Ta podoba najbolj nazorno razodeva Jezusovo neizmerno ljubezen do nas. Božji Sin je iz ljubezni do nas umrl na križu in se dal prebosti z vojakovo sulico. Njegova srčna rana je postala simbol našega odrešenja. Ko gledamo Jezusa na križu z odprto srčno rano, spoznamo vso resničnost Jezusovih besed: "Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dĂĄ življenje za svoje prijatelje" (Jn 15,13). Jezusovo prebodeno Srce kar vpije o tej ljubezni. Apostol Janez je zapisal: "Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli" (Jn 19,37). Tudi mi smo ga prebodli in ga vedno znova prebadamo s svojimi grehi. Prav je, da, polni kesanja in hvaležnosti, gledamo vanj, v njegovo prebodeno Srce, in se odvrnemo od grehov.

Mnogi svetniki so se posvetili ob češčenju Srca Jezusovega. O Jezusovem Srcu z vso toplino govori sv. Bernard. Za sv. Bonaventura je Jezusovo Srce "priročnik za srce na poti k Bogu". Albert Veliki pravi, "da je bila Jezusova srčna stran ranjena zato, da se ne bi nikoli naveličali opazovati njegovega Srca". Sv. Janez Eudes, oče liturgičnega češčenja Srca Jezusovega, pravi, da je širjenje češčenja Srca Jezusovega najuspešnejše sredstvo za to, da bo Kristus spet močneje zavladal v dušah in v praktičnem življenju kristjanov.

Jezus je tudi po vstajenju ohranil svoje rane, tudi srčno rano. Ko se je drugič prikazal apostolom, je povabil Tomaža: "Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren!" Tomaž je izpovedal vero: "Moj Gospod in moj Bog!" (Jn 20,24-29). Tako je za Devico Marijo prvi počastil Srce Jezusovo. Počastil ga je kot svojega Gospoda in svojega Boga. Poglobljeno zrenje Kristusove srčne rane, če je združeno z vero in ljubeznijo, je odlična oblika češčenja Srca Jezusovega.

Srce Jezusovo, vse hvale vredno, usmili se nas!

10. Srce Jezusovo, kralj in središče vseh src

Jezus je v času svojega javnega delovanja veliko govoril o Božjem kraljestvu. Svoje oznanjevanje je navezal na splošno pričakovanje prihoda Božjega kraljestva. Vendar ga je hotel očistiti vsake politične primesi. Ko so ga množice po pomnožitvi kruha hotele postaviti za kralja, se je takoj umaknil. Božje kraljestvo je duhovna stvarnost, odrešenjsko Božje delovanje. Za vstop v Božje kraljestvo sta potrebni spreobrnjenje in vera: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15).

Jezus je pred Pilatom povedal, da je kralj, a je dostavil, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. On je kralj resnice. Le tisti, ki je iz resnice, posluša njegov glas. Apostol Pavel je pojasnil da "Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu" (Rim 14,17).

Božje kraljevanje se je v polnosti uresničilo na poveličanem Kristusu. On je 'kralj in središče vseh src', tudi naših src. Čim bolj je navzoč med nami, tem bolj je navzoče Božje kraljestvo in kraljevanje. Zato je posebno močno navzoče pri evharistični daritvi, pri oznanjevanju Božje besede, pri delitvi zakramentov, pri molitvi, povsod tam, kjer je na delu ljubezen do Boga in do bližnjega. Božje kraljestvo in kraljevanje je Kristus sam in njegov Sveti Duh.

V očenašu vsak dan prosimo za prihod Božjega kraljestva. S tem prosimo, da bi v svojem srcu pripravili prostor Kristusu, da bi bil on res lahko kralj in središče naših src. Pri tem je potrebno naše spreobrnjenje ter vera, upanje in ljubezen.

Z upanjem smo uprti v dokončni prihod Božjega kraljestva, ki bo nastopilo po drugem Kristusovem prihodu. Tedaj bo Kristus Kralj izvoljene povabil: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!" (Mt 25,34). Potek sodbe ob koncu časov jasno razodeva, da bo Kristus vso večnost 'kralj in središče' tistih src, ki bodo v svojem življenju delala dobra dela: "Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni" (Mt 25,35s).

Dne 19. oktobra 2003, za 25-letnico papeške službe, bo Janez Pavel II. razglasil mater Terezijo iz Kalkute za blaženo. Skrivnost velikega uspeha te vĂŠlike žene našega časa pojasnjuje njen postulator in dolgoletni sodelavec p. Brian Kolodiejchuk: "Bila je popolnoma zaljubljena v Jezusa! Našli smo zapiske iz njene mladosti, v katerih priznava, da je bil Jezus njena prva ljubezen; o njem je govorila kakor zaljubljena deklica. Njeno glavno sporočilo je ljubezen do Boga in ne samo ljubezen do bližnjega." Naj bi bilo Srce Jezusovo kakor za mater Terezijo tudi za nas kralj in središče.

Srce Jezusovo, kralj in središče vseh src, usmili se nas!

11. Srce Jezusovo, v katerem so vsi zakladi modrosti in vednosti

Apostol Pavel piše, da se mora zelo bojevati za Kološane, da "bi globoko spoznali Božjo skrivnost, Kristusa, v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja" (Kol 2,2s). Današnji vzklik iz litanij Srca Jezusovega temelji na tem Pavlovem besedilu. V Srcu Jezusovem 'so vsi zakladi modrosti in vednosti', 'modrosti in spoznanja'. Če jih hočemo biti deležni, moramo priti k njemu. Sam nas vabi: "Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije" (Jn 7,37).

Za kakšno modrost in za kakšno vednost gre? Papež Janez Pavel II. odgovarja: "Vednost, o kateri govorimo, ni vednost, ki 'napihuje' (1 Kor 8,1), vednost, ki temelji na človeški bistrosti. To je Božja modrost, skrivnost, ki je bila od vekov skrita v Bogu, stvarniku vsega (Ef 3,9). To je nova vednost, prikrita modrim in učenim, razodeta pa malim (Mt 11,25), tistim, katerih bogastvo je ponižnost, preprostost in čistost srca."

Modrost in vednost sta dva od sedmerih darov Svetega Duha. Jezus ima vse darove Svetega Duha v najvišji meri. S svojo smrtjo na križu jih je zaslužil tudi nam. Nakazani so z vodo, ki je privrela iz Jezusovega prebodenega Srca.

Ko papež Janez Pavel II. primerja človeško vednost z Božjo modrostjo in vednostjo, pravi: "Človeška vednost je kakor voda iz naših vodnjakov. Kdor koli jo pije, ga bo še žejalo. Jezusova modrost in vednost pa odpirata oči duha, preiskujeta globočine srca in dvigata človeka do presežne ljubezni. Osvobajata ga teme zmote, rje greha, pogube smrti in ga vodita v popolno deležnost pri tistih Božjih darovih, ki presegajo zmožnost človeškega spoznanja."

V Srcu Jezusovem so vsi zakladi modrosti in vednosti, ne le nekateri. Beseda 'zaklad' nas spominja na Jezusovo priliko o zakladu na njivi, "ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo" (Mt 13,44). Ta človek se je vsemu odpovedal v korist najdenemu zakladu, tako zelo ga je cenil. Če hočemo biti deležni zakladov modrosti in vednosti, ki sta skrita v Srcu Jezusovem, moramo postati kakor otroci, preprosti, ponižni, čisti v srcu, z velikim zaupanjem v Jezusa.

O Kristusovi modrosti in vednosti veliko pove Sveto pismo. Sv. Pavel Kristusa imenuje kar "Božja modrost" (1 Kor 1,24). Vsi, ki so slišali dvanajstletnega Jezusa v templju, "so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori" (Lk 2,47). Kakšno modrost in vednost razodeva Jezusov nauk! Pomislimo na govor na gori in na Jezusove blagre!

Jezusovih zakladov modrosti in vednosti je deležen tisti, ki se poglablja v Jezusov evangelij in po njem živi; oni, ki plava proti toku porabniške družbe in postavlja Boga na prvo mesto; tisti, ki si vzame dovolj časa za poglobljeno molitev in mu je sveta evharistija sonce njegovega življenja; in končno oni, ki se zaveda, da je zemeljsko življenje priprava na večno življenje pri Bogu.

Srce Jezusovo, v katerem so vsi zakladi modrosti in vednosti, usmili se nas!

12. Srce Jezusovo, v katerem biva vsa polnost božanstva

Jezus je pravi človek in pravi Bog. Na Srce Jezusovo lahko gledamo s strani človeka ali z Božje strani. Ko je papež Janez Pavel II. razmišljal o današnjem vzkliku, je dejal: "Skrivnost Kristusa, Boga-Človeka, je posebej očitna, če se naš pogled ustavi na križu: Glejte, Človek! Glejte, Križani! Glejte Človeka, popolnoma izničenega! Glejte Človeka, ki je bil potrt zaradi naših grehov! Glejte Človeka, ki je bil nasičen s sramoto!"

Jezus je z vsem svojim življenjem razodeval, da je pravi človek. To nam spričujejo vsi evangelisti. Bil je lačen in žejen, utrujen, v čolnu je zaspal, zelo je občutil telesne in duševne bolečine. Večkrat je bil vesel, a tudi žalosten. Pri Lazarjevem grobu se je zjokal. Sočustvoval je z ljudmi v stiski in tudi sam je doživljal strah in tesnobo.

Bil je podvržen zakonom normalnega človeškega razvoja. Evangelist Luka je zapisal: "Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh" (Lk 2,52). Kakor drugi otroci se je tudi on učil od svojih staršev in okolice. Od sv. Jožefa se je naučil tesarske obrti. Večino svojega življenja je preživel kot tesar v Nazaretu. V tem času ni bilo na njem opaziti nič izrednega, zato so se Nazarečani spotikali nad njim, ko je začel javno mesijansko delovanje.

Človek Jezus je združen z Božjim Sinom v osebno enoto. Ko častimo Srce Jezusovo, častimo Jezusa samega. Njegovo telesno Srce jemljemo kot simbol njegovega notranjega bogastva in zlasti njegove neizmerne ljubezni do Očeta in do nas ljudi. Srce je v Svetem pismu skupni pojem za človekovo bistvo in značaj, središče njegove osebnosti, vir človekovega mišljenja in čustvovanja. V srcu se človek srečuje z Bogom. Boga je treba ljubiti "z vsem srcem" (Mt 22,37).

Glejmo zdaj na Srce Jezusovo z Božje strani. Papež Janez Pavel II. nas vabi: "Glejmo Človeka-Boga. V njem prebiva polnost božanstva. V svoji naravi je enak Očetu! Je Bog od Boga! Luč od Luči! Rojen, ne ustvarjen! Večna Beseda! V božanstvu enak Očetu in Svetemu Duhu!"

Evangeliji govorijo, da je Jezus Kristus v nebesih in je prišel iz nebes. Grešnikom odpušča grehe. Ima sodno oblast nad človeštvom in oblast nad soboto. Ob koncu časov bo prišel ponovno na zemljo. Pred velikim duhovnikom Kajfom izjavi: "Poslej boste videli Sina človekovega sedeti na desnici Moči in priti na oblakih neba" (Mt 26,64). Dela čudeže, ozdravlja bolnike, izganja hudobne duhove, obuja mrtve, hodi po morju. O sebi razodeva: "Preden se je Abraham rodil, jaz sem" (Jn 8,58). "Tukaj je nekaj, kar je večje kot tempelj" (Mt 12,6). "Več kakor Jona je tukaj" (Mt 12,41). "Več kakor Salomon je tukaj" (Mt 12,42). V Kristusa je treba verovati.

Srce Jezusovo, v katerem biva vsa polnost božanstva, usmili se nas!

13. Srce Jezusovo, nad katerim ima Oče posebno veselje

Jezus je začel z javnim delovanjem po krstu v reki Jordan. Ko ga je Janez Krstnik krstil, je nebeški Oče razglasil: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje" (Mt 3,17). Oče se je veselil Sina, ki je ob krstu sprejel nase grehe vsega človeštva in z njimi kot odrešenik človeštva nastopil pot na Golgoto, tri leta dolgo pot. Jezus je že tedaj razodel svoje Srce, 'žareče ognjišče ljubezni', ki hoče reševati grešnike, h katerim spadamo vsi. Do krsta v Jordanu sta imela poleg nebeškega Očeta nad Jezusom posebno veselje predvsem Mati Marija in sv. Jožef ter preprosti pastirji in modri v Betlehemu. K njim lahko prištejemo še starčka Simeona in Ano v jeruzalemskem templju. Sedaj, ko se je Oče zavzel za Jezusa, bodo nad njim imeli posebno veselje apostoli in drugi učenci, predvsem tisti najbolj preprosti; tisti, ki jih bo Jezus pozneje blagroval v govoru na gori; tisti, ki bodo deležni njegovih številnih dobrot.

Bližal se je čas, ko se bo Jezus daroval na oltarju križa na Golgoti za naše odrešenje. Zopet se je oglasil nebeški Oče in se potegnil za svojega edinorojenega Sina. To je bilo takrat, ko se je na gori Tabor spremenil. "Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč" (Mt 17,2). Očividci, apostoli: Peter, Jakob in Janez so slišali glas iz svetlega oblaka: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!" (Mt 17,5). Samo tisti, nad katerim ima Oče veselje, je lahko učitelj našega življenja. Samo njega je treba poslušati. Samo on je naša pot, resnica in življenje.

Oče ima nad svojim Sinom posebno veselje že od vekomaj. V mašni veroizpovedi molimo, da je Sin "iz Očeta rojen pred vsemi veki in je Bog od Boga, luč od luči, pravi Bog od pravega Boga; rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom in je po njem vse ustvarjeno".

Ko papež Janez Pavel II. razmišlja o današnjem vzkliku, pravi: "Ko še posebej v mesecu juniju tako molimo, premišljujemo o večnem veselju Očeta nad Sinom, ki je Bog od Boga, Luč od Luči. To veselje pomeni ljubezen, ljubezen, po kateri biva vse, kar biva. Brez nje, brez ljubezni, in brez Besede, ki je 'Sin', ni nastalo nič, kar obstaja (Jn 1,3). To Očetovo veselje se je pokazalo že s stvarjenjem, posebej v stvarjenju človeka, ko je 'Bog videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je dobro, prav dobro' (1 Mz 1,31)."

Papež dalje pravi: "To večno veselje Očeta je spremljalo Sina, ko je postal človek in je sprejel mesijansko poslanstvo, ki naj bi ga uresničil v svetu, saj je rekel, da je njegova hrana izpolnjevanje Očetove volje. (€Ś) Zato je na to Srce, na Srce Jezusovo, osredotočeno Očetovo veselje. To je odrešenjsko veselje. Tako Oče po Srcu svojega Sina objema vsakega človeka, za katerega je ta Sin postal človek, vsakega, za katerega ima Srce, vsakega, za katerega je umrl in vstal. V Srcu Jezusovem vse človeštvo in ves svet odkriva Očetovo veselje. To je Srce našega Odrešenika; to je Srce Odrešenika sveta."

Srce Jezusovo, nad katerim ima Oče posebno veselje, usmili se nas!

14. Srce Jezusovo, iz čigar polnosti smo vsi prejeli

Današnji vzklik je povezan z besedilom, ki ga je zapisal evangelist Janez: "Iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil" (Jn 1,16-18).

Jezus nam je vse milosti zaslužil s svojo smrtjo na križu. Ko je bilo njegovo Srce prebodeno in nato poveličano, je začela iz njega za vse človeštvo pritekati 'milost za milostjo'. Dar njegovega Srca je Sveti Duh in njegovi darovi. Dar njegovega Srca so zakramenti, zlasti sveti krst in sveta evharistija. Dar njegovega Srca je tudi njegov evangelij in sploh vse njegovo življenje, 'polno milosti in resnice'. V evangeliju nam je razodel in nam vedno znova razodeva Očeta. Iz vsega tega duhovnega bogastva Cerkev živi in raste.

V Jezusovem Srcu je predvsem polnost ljubezni. Papež Janez Pavel II. jo takole opiše: "To je Srce, napolnjeno z Očetovo ljubeznijo, in to na človeški in Božji način. Zares, Jezusovo Srce je resnično človeško srce Božjega Sina. Je polno sinovske ljubezni: vse, kar je delal ali govoril na zemlji, pričuje o tej sinovski ljubezni. Istočasno pa je ta sinovska ljubezen Jezusovega Srca razodevala in še neprestano razodeva svetu Očetovo ljubezen. Oče 'je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina' (Jn 3,16) za zveličanje sveta, za zveličanje človeka, za to, da bi se 'ne pogubil, ampak bi imel večno življenje'. Srce Jezusovo je zato polno ljubezni do človeka. Je polno ljubezni do tega, kar je ustvarjeno, je polno ljubezni do sveta."

Posebej o velikodušnosti Jezusovega Srca je papež dejal: "Odprto je za vse in vsakogar posebej. Popolnoma je odprto in njegova velikodušnost ne bo nikdar prenehala. Velikodušnost Jezusovega Srca pričuje o dejstvu, da ljubezen ni podvržena zakonitosti smrti, ampak zakonitosti vstajenja in življenja. Pričuje o dejstvu, da ljubezen raste s tem, da ljubi, saj je to njena pristna narava."

Milost je svobodna Božja naklonjenost, ki je človek nikoli ne more zahtevati; je Božji dar, ki vsebuje vse druge darove; je delež pri Božjem življenju. Pravzaprav je največja milost, ki nam jo je daroval nebeški Oče, njegov Sin. Sv. Pavel je namreč zapisal. "Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?" (Rim 8,32).

Vse, kar dela Bog, ki je ljubezen, je milost. Milost pa je povezana z našo rešitvijo. V pismu Titu beremo: "Razodela se je namreč Božja milost, ki rešuje vse ljudi" (Tit 2,11). Iz Jezusovega Srca vedno znova prejemamo 'milost za milostjo'. Da bo milost v nas rodovitna, pa je z naše strani potrebna vera in odprtost za Božje delovanje.

Srce Jezusovo, iz čigar polnosti smo vsi prejeli, usmili se nas!

15. Srce Jezusovo, hrepenenje večnih višav

Kakšno hrepenenje se skriva v mnogih človeških srcih? Apostol Janez govori o grešnem svetu in o poželenju, ki vlada v njem. Zato nas svari: "Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove ljubezni, kajti vse, kar je v svetu - poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja - ni od Očeta, ampak od sveta. Svet in njegovo poželenje mineta, kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane vekomaj" (1 Jn 2,15-17).

V človeškem srcu se javljajo grešna poželenja, ki so nasprotna Božji volji in v službi sebičnosti. Če se jim človek vdaja, ni odprt za duhovno bogastvo Jezusovega Srca. Papež Janez Pavel II. pravi: "Ko opazujemo vidni svet okrog nas, s svetim Janezom ugotavljamo, da je podvržen poželenju mesa, poželenju oči in napuhu življenja. Ta 'svet' je videti daleč od hrepenenja Jezusovega Srca. Z njim ne deli svojih želja. To mu je tuje in včasih je kar sovražen do teh želja."

Svet, ki ga je Bog ustvaril, je sam po sebi dober. Kvari pa ga greh, greh prvih staršev in grehi vsega človeštva. Kdor hoče biti dober, ne more biti dober drugače kakor za ceno trdega boja z grešnimi poželenji. Pri tem boju mu je v pomoč Srce Jezusovo, ki mu podarja svoje hrepenenje, 'hrepenenje večnih višav'. To je hrepenenje, ki je popolnoma zaznamovano z nesebično ljubeznijo. Z njim človek vedno bolj zmanjšuje pogubno moč trojnega poželenja. Čim bolj se povežemo z Jezusovim Srcem, tem bolj postajamo deležni tega hrepenenja.

Vsi ljudje smo Jezusovi, ker je naš Stvarnik in Odrešenik. Še bolj smo po svetem krstu njegovi vsi kristjani. Pripadnost Jezusu moramo potrditi in jo nato vedno znova potrjevati z osebno odločitvijo zanj. To se na odličen način zgodi pri dobro pripravljeni posvetitvi Jezusovemu Srcu. S to posvetitvijo se zavestno obnovi in poglobi krstna posvetitev Bogu. Poživijo se milosti, ki smo jih prejeli pri svetem krstu.

S posvetitvijo izročimo Jezusu svojo dušo in telo, duhovni napredek, svoje molitve, žrtve in dobra dela, svoje skrite duhovne boje, prizadevanje za čistost duše, različne križe, zdravstveno stanje, svojo družino, znance in prijatelje, svoj poklic in materialne dobrine. V nas se začne novo življenje, ki je oblikovano po Jezusovem Srcu. Naša izročitev je Jezusu posebno ljuba, če jo izvršimo po Mariji.

Če se zavestno podarimo Jezusovemu Srcu, se nam tudi on podari na nov način. Ko se izročimo Jezusu, smo njegova last. On bo skrbel za nas kot za svojo lastnino.

Posvetitev ni le enkratno dejanje. S svojim življenjem jo vsak dan znova potrjujemo in obnavljamo. Ob Jezusovem Srcu se naše srce zopet napolni z dobroto in ljubeznijo, zahrepeni po svetosti ter začne nesebično ljubiti.

Srce Jezusovo, hrepenenje večnih višav, usmili se nas!

16. Srce Jezusovo, potrpežljivo in neskončno usmiljeno

Jezus je bil vse svoje življenje zelo potrpežljiv. Potrpežljivo je sprejel nase Očetov načrt in bil trideset let navaden tesar, čeprav bi lahko s svojimi bleščečimi govori sijajno nastopal v takratnih velemestih Atene in Rim. Zelo potrpežljiv je bil z apostoli, med katerimi je bil tudi izdajalec Juda in omahljivi Peter. Potrpežljiv je bil z množico, ki se je zgrinjala okrog njega, da ni imel časa za potrebni počitek.

Najbolj se je Jezusova potrpežljivost pokazala v njegovem trpljenju. Najgrše ravnanje in sramotenje je prenašal molče. Na njem se je izpolnilo, kar je napovedal prerok Izaija: "Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo, in ne odpre svojih ust" (Iz 53,7). Apostol Peter je o njegovi potrpežljivosti zapisal: "Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepuščal njemu, ki sodi pravično" (1 Pt 2,23).

O potrpežljivosti Jezusovega Srca pravi papež Janez Pavel II.: "To je potrpežljivo Srce, saj je odprto za vse trpljenje človeka. To je potrpežljivo Srce, saj je pripravljeno sprejeti trpljenje, ki prekaša človeško mero."

Potrpežljivost je povezana z usmiljenjem. Nihče ne more biti usmiljen, če ni hkrati potrpežljiv. Usmiljenje je po papeževih besedah "tista dokončna mera ljubezni, ki se spušča v samo središče zla, da bi ga premagala z dobroto".

Vse Jezusovo delovanje na zemlji je razodevalo njegovo usmiljenje do nas slabotnih in grešnih ljudi. Zavzemal se je za uboge, bolnike, otroke in zlasti za grešnike. Družil se je z njimi in jim odpuščal grehe. Ko so mu nekoč farizeji očitali, da jĂŠ s cestninarji in grešniki, jim je odgovoril: "Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel iskat pravičnih, ampak grešnike" (Mt 9,11-13).

Jezus kot Dobri pastir gre v svojem usmiljenju iskat izgubljeno ovco. S svojim usmiljenim pogledom presune Petra, ki ga je zatajil, da se skesa in bridko zjoka. Desnemu razbojniku odpusti grehe in mu obljubi raj. Usmiljenje do grešnikov lepo razodeva prilika o izgubljenem sinu, ki je predvsem prilika o usmiljenem očetu. Ko se je izgubljeni sin vračal domov, "ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil" (Lk 15,20).

Za še tako velikega grešnika je rešitev v zaupanju v neizmerno usmiljenje Jezusovega Srca. Papež Janez Pavel II. se je ob razglasitvi sestre Favstine Kowalske za blaženo vprašal: "Kje, če ne v Božjem usmiljenju, lahko svet najde zavetje in luč upanja?"

Kdor se hoče oblikovati po usmiljenem Srcu Jezusovem, mora v odnosu do bližnjega tudi sam postati usmiljen, kakor je bil usmiljen v Jezusovi priliki usmiljeni Samarijan.

Srce Jezusovo, potrpežljivo in neskončno usmiljeno, usmili se nas!

17. Srce Jezusovo, bogato za vse, ki te kličejo

Papež Janez Pavel II. je takole poveličeval bogato dobroto Jezusovega Srca: "Ali ni to Srce Njega, €˜ki je hodil iz kraja v kraj ter delal dobra dela€™? (Apd 10,38). Ali ni to Srce Njega, ki je storil, da so slepi spregledali, hromi shodili, mrtvi bili obujeni? - in da je bila blagovest oznanjana ubogim (Lk 7,22)? Ali ni to Srce Jezusa, ki ni imel, kamor bi glavo naslonil, lisice pa so imele svoje brloge in ptice svoja gnezda (Mt 8,20)? Ali ni to Srce Jezusa, ki je branil ženo, ki so jo zasačili pri prešuštvovanju, da bi je ne kamenjali, in ji je potem rekel: €˜Pojdi in odslej ne greši več!€™ (Jn 8,3-10)?"

V Kani se je Marija s prošnjo obrnila na Jezusa, ker je vedela, da je njegovo Srce bogato za vse, ki ga kličejo: "Vina nimajo" (Jn 2,3). Po Marijinem posredovanju je Jezus v Kani naredil prvi čudež in razodel svojo velikodušnost.

Takšno je bilo Jezusovo Srce v času njegovega bivanja v Palestini. Takšno je še danes: bogato za vse, ki ga kličejo, vedno velikodušno.

Papež Janez Pavel II. lepo pojasnjuje velikodušnost Srca Jezusovega: "Velikodušen je zato, ker ljubi, ljubiti pa pomeni odpirati se, dajati. Ljubiti pomeni - biti dar. Pomeni biti za druge, biti za vse, biti za vsakogar. Za vsakogar, ki prosi. (€Ś) Zaradi te velikodušnosti ne bo nikdar zmanjkalo ljubezni, ampak bo rastla. Ljubezen neprestano raste, saj je to njena skrivnostna narava. Takšna je tudi skrivnost Jezusovega Srca, ki je bogato za vse."

Bl. Marija od Učlovečenja (+ 1672), uršulinka, misijonarka med Indijanci, je neko noč zelo goreče molila za zveličanje ljudi. Po notranjem razsvetljenju je spoznala, da Bog Oče danes ne bo tako hitro uslišal njene prošnje kakor navadno. Zaslišala je besede: "Prosi me po Srcu mojega ljubega Sina. Po njem te bom uslišal in ti spolnil tvoje želje." Od tedaj naprej se je na nebeškega Očeta obračala po presvetem Srcu Jezusovem.

Jezus nas spodbuja: "ProsĂte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo" (Mt 7,7s).

Jezus je v svojem zemeljskem življenju usliševal prošnje. Poglejmo nekaj primerov: Ko je stotnik v Kafarnaumu prosil Jezusa za svojega hromega služabnika, je Jezus tega služabnika ozdravil na daljavo z besedami: "Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!" (Mt 8,13). Ko se je gobavec obrnil na Jezusa z zaupno prošnjo: "Gospod, če hočeš, me moreš očistiti," se ga je Jezus dotaknil in ga ozdravil z besedami: "Hočem, bodi očiščen!" (Mt 8,2s). Ko je na Genezareškem jezeru nastal velik vihar, da so valovi pokrivali čoln, Jezus pa je spal, so ga zbudili s prošnjo: "Gospod, reši nas! Izgubljeni smo!" "Tedaj je vstal, zapretil vetrovom in jezeru in nastala je globoka tišina" (Mt 8,25s). Desni razbojnik se je na umirajočega Jezusa obrnil s prošnjo: "Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!" Jezus mu je zagotovil: "Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju" (Lk 23,42s).

Srce Jezusovo, bogato za vse, ki te kličejo, usmili se nas!

18. Srce Jezusovo, vir življenja in svetosti

V Srcu Jezusovem je zato, ker je 'z Besedo Božjo v osebi zedinjeno', polnost življenja in svetosti. Že v stari zavezi je bila kaka oseba ali stvar sveta, ker je bila posebej določena za Boga in njegovo službo; popolnoma je pripadala Bogu. Svetost je v posvečenju in pripadnosti Bogu, v deležnosti pri Božji svetosti, v skladnosti naše volje z Božjo. Svetost je dostojanstvo zaradi zedinjenja z Bogom. Če hočemo postati sveti, se moramo približati Srcu Jezusovemu.

Na kristjane vseh časov je imelo velik vpliv kontemplativno zrenje Kristusovih ran, zlasti njegove srčne rane. Papež Janez Pavel II. je dejal: "V prebodenem Srcu zremo Jezusovo sinovsko pokorščino Očetu, čigar naročilo je pogumno izpolnil (Jn 19,30), njegovo bratovsko ljubezen do človeka, ki ga je €˜ljubil do konca€™ (Jn 13,1), to je do končnega žrtvovanja samega sebe. Prebodeno Srce je znamenje celostnosti te ljubezni v njeni vertikalni in horizontalni razsežnosti, kar ponazarjata pokončno in prečno bruno križa."

Isti papež je tudi povedal: "Jezus je večna žrtev. Po vstajenju od mrtvih in poveličanju na Očetovi desnici nosi na svojem nesmrtnem telesu znamenja ran na rokah, nogah in na svoji prebodeni strani (Jn 20,27; Lk 24,39s) ter jih kaže Očetu v svoji nenehni molitvi, ko prosi za vse (Heb 7,25; Rim 8,34)."

V neki cerkvi v Kopenhagnu imajo kip, ki predstavlja Odrešenika, kako vabi ljudi: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek" (Mt 11,28). Ko je neki učenjak opazoval ta kip in ga ni mogel razumeti, so mu rekli: "Gospod, poklekniti morate in Kristusa gledati navzgor." Ako hočemo Kristusa razumeti, ga sprejeti, moramo najprej poklekniti in se pred njim ponižati, nato pa obrniti svoj pogled navzgor, to se pravi, odtrgati se od pogreznjenosti v zemeljske skrbi. Pri tem nam pomaga, če se posvetimo Jezusovemu Srcu in iz te posvetitve tudi živimo. Eden od načinov, kako to naredimo, je obhajanje prvih petkov.

Po naravi smo sebični. Zaskrbljeni smo, kako bo z nami. Pri posvetitvi pa se z ljubeznijo usmerimo od sebe k Jezusu. Jezus se bo zavzel za nas in nam odvzel naše odvečne skrbi. On bo skrbel za nas kot za svojo lastnino.

Nekdanji vrhovni predstojnik jezuitskega reda pater Pedro Arrupe je leta 1981 zapisal: "V češčenju Kristusovega Srca se skriva velikanska moč. Gre za čudovito milost, ki nam jo Bog podarja. (€Ś) Morda nam manjka nekaj cerkvene ponižnosti, da bi jo sprejeli. Naš apostolat bi v njej našel novo moč in nam ne bi bilo treba dolgo čakati, da bi videli uspehe tako v svojem osebnem življenju kakor v svojih apostolskih naporih. (€Ś) Ne bodimo domišljavi in ne mislimo, da smo vzvišeni nad pobožnostjo, ki se izraža v simbolu ali grafični predstavitvi tega simbola. Ne hodimo za €˜modrimi in razumnimi€™ tega sveta, ki jim Oče skriva svoje skrivnosti, poučuje pa tiste, ki so postali majhni. Imejmo preprosto srce, ki je prvi pogoj vsakega temeljitega spreobrnjenja."

Srce Jezusovo, vir življenja in svetosti, usmili se nas!

19. Srce Jezusovo, sprava za naše grehe

Kitajski general Ši-Kuohu je na božični večer leta 1936 prejel sveti krst. Ko je še kot nekristjan prišel na uradni obisk k nekemu misijonarju, se je zagledal v križ, ki je visel na steni. Dolgo je zrl v podobo ranjenega in mrtvega Kristusa, nato pa je vzkliknil: "Kakšna ljubezen do ljudi!" Ta misel se mu je zajedla v dušo. Podoba Križanega se mu je vtisnila globoko v srce. Premišljevanje Kristusove ljubezni do grešnih ljudi ga je končno privedlo v naročje katoliške Cerkve.

V očenašu vsak dan prosimo: "Odpusti nam naše dolge!" Vsi smo grešniki, pa naj to priznamo ali ne. Kristus zavrača farizeja, ki se je imel za pravičnega, postavlja pa nam za zgled cestninarja in njegovo molitev: "Bog, bodi milostljiv meni grešniku!" (Lk 18,13). Zelo jasne so besede apostola Janeza: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, naj jim bo (Bog) odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen" (1 Jn 1,8s). Pred mašno daritvijo molimo: "Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre, priznam, da sem grešil v mislih, besedah in dejanju, mnogo dobrega opustil in slabega storil."

Jezus je s smrtjo na križu zadostil za naše grehe in nas načelno spravil z Bogom. Že prerok Izaija je o njem povedal, da "je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot, Gospod pa je naložil nanj krivdo nas vseh" (Iz 53,5s).

Za odpuščanje grehov je vstali Odrešenik kot prvi velikonočni dar podaril Cerkvi zakrament sprave ali spovedi. Na velikonočni večer je pri zaklenjenih vratih stopil med učence in jih nagovoril: "'Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.' In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: 'Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni'" (Jn 20,22s). Jezus je apostolom pokazal svojo stran, kjer je bilo njegovo s rce, ranjeno z vojakovo sulico. Zakrament spovedi je dar njegovega Srca.

Papež Janez Pavel II. pravi: "Povabil je apostole, naj se vrnejo k Srcu, ki je sprava za grehe sveta. Mi vsi smo tudi poklicani z njimi. Moč za odpuščanje grehov, moč za zmago nad zlom, ki prebiva v človeškem srcu, je skrita v trpljenju in smrti Kristusa, našega Odrešenika. Njegovo Srce je posebno znamenje odrešilne moči. (€Ś) V tem izničenju je njegovo Srce gorelo v ljubezni; živi ogenj ljubezni je použival Jezusovo Srce na križu. Ta ljubezen Srca je bila zadoščujoča moč za naše grehe. Premagala je in premaguje za vse čase vse zlo greha, vso odtujenost od Boga, vso upornost človekove svobodne volje, vso zlobo ustvarjene svobode, ki se upira Bogu in njegovi svetosti."

Srce Jezusovo, sprava za naše grehe, usmili se nas!

20. Srce Jezusovo, zavoljo naših hudobij potrto

Neki redovnik je povedal: "Spominjam se svojih zgodnjih srednješolskih let, ko sem pravzaprav začel zares z osebno molitvijo. Za god mi je mati podarila križ. Namestil sem ga nad posteljo. Od takrat se je v meni nekaj premaknilo. V sobi kar naenkrat nisem bil več sam. Nenehno sem čutil pogled Križanega in tudi sam sem pogosto usmeril svoj pogled nanj. Ta preprosti križ mi je sporočal, da nisem sam in da je nekdo, ki me spremlja, še več, da je nekdo, ki me ljubi do konca. Iz teh začetnih pogledov se je počasi razvijala moja osebna molitev. Jutranja in večerna. Spominjam se, da se je takrat moje življenje začelo spreminjati, da je dobivalo novo globino."

Srečanje s Križanim je srečanje s Srcem Jezusovim v najbolj nazorni obliki. Na križu se je Srce Jezusovo najbolj razodelo kot 'zavoljo naših hudobij potrto'.

Jezusova pot skozi življenje je bila zaradi naših grehov zaznamovana s križem. Že starček Simeon je v templju napovedal Materi Mariji: "Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje" (Lk 2,34). Ta napoved se je začela hitro izpolnjevati. Herod je Božjemu Detetu stregel po življenju. Sveta družina je morala bežati v Egipt. V času javnega delovanja so Jezusu zlasti vodilni sloji hudo nasprotovali ter zavračali njegov nauk in čudeže. Iskali so priložnosti, kako bi se ga znebili. Celo njegovi najožji učenci in sodelavci, apostoli, so bili zelo omahljivi: Juda ga je izdal, Peter zatajil, samo Janez je vztrajal pod križem. V trpljenju je Kristus ostal osamljen. Pomislimo, kaj je trpel na Oljski gori, potem v ječi, pri bičanju, kronanju s trnjem, ko je nesel težki križ, ko so ga pribili na križ.

Petru, Jakobu in Janezu je na Oljski gori rekel: "Moja duša je žalostna do smrti" (Mt 26,38). Njegovo trpljenje je bilo tako strašno, da je njegov pot "postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo" (Lk 22,44). Vzrok za ta pojav je bilo trpljenje, ki ga je jasno videl pred seboj: ne samo trpljenje, ki mu ga bodo povzročili njegovi nasprotniki, ampak teža grehov vseh ljudi vseh časov, ki jih je vzel nase. Že prerok Izaija je napovedal: "Gospod je naložil nanj krivdo nas vseh" (Iz 53,6). Pri sv. Pavlu imamo besede: "Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem" (2 Kor 5,21). Strašno zapuščenost od Boga in od ljudi izraža Kristusova tožba na križu: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" (Mr 15,34). Na križu je Jezusovo Srce še posebej občutilo težo naših grehov.

Mistiki doživljajo, kako Srce Jezusovo tudi danes na skrivnosten način trpi zaradi tolikih naših grehov, ko gleda, kako se svet vedno bolj oddaljuje od Boga in svojega večnega cilja ter se predaja grešnim užitkom. Sv. Favstina je v Dnevniku zapisala: "Stalno imam pred očmi njegovo boleče, zasramovano in izmaličeno obličje, njegovo Božje Srce, prebodeno z našimi grehi, posebej z nehvaležnostjo izvoljenih duš" (št. 487).

Srce Jezusovo, zavoljo naših hudobij potrto, usmili se nas!

21. Srce Jezusovo, do smrti pokorno

Jezus nas neizmerno ljubi, saj je iz ljubezni za nas umrl na križu. Ta ljubezen je povezana z njegovo popolno pokorščino Očetu. Sv. Pavel je zapisal, da je Kristus "sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu" (Flp 2,8).

Takšna pokorščina, ki vodi do daritve življenja, je možna samo iz popolne ljubezni, kakršna je napolnjevala Srce Jezusovo. Papež Janez Pavel II. je dejal: "Ljubezen, ki je použivala Srce Jezusovo, ljubezen, ki je povzročila smrt njegovega Srca, je in ostane nepremagljiva moč."

Zakaj se je Jezus sv. Marjeti Alacoque leta 1674 prikazal prav s srcem? Zakaj se je sv. Katarini LabourĂŠ leta 1830 prikazala Brezmadežna in ji naročila, naj bosta na čudodelni svetinji upodobljeni Jezusovo in Marijino srce? Zakaj se je Devica Marija leta 1917 v Fatimi trem pastirčkom prikazala z izrazitim srcem in se je tudi imenovala 'brezmadežno Srce'? Kaj hoče podoba srca poudariti prav za naš čas?

Srce je znamenje ljubezni. Ljudje veliko govorijo o ljubezni, a mnogi jo pojmujejo zelo sebično. Jezus nas hoče pripeljati k pravi ljubezni, zato nam izkazuje ljubezen do konca. Ker nas ljubi, hoče rešiti človeštvo, ki se je od ljubezni do Boga in do bližnjega zelo oddaljilo. Treba se mu je z ljubeznijo popolnoma izročiti. Prenovil bo naša srca, da bomo začeli misliti, govoriti, delati in ljubiti kakor on.

Jezusovo Srce je bilo oblikovano v Devici Mariji po delovanju Svetega Duha, ki je poosebljena Ljubezen. Srce na Jezusovi podobi gori v plamenih ljubezni; vanj je zasajen križ kot znamenje odrešenja; obdano je s trnovo krono, ki poudarja njegovo prestano trpljenje.

Jezus je sv. Marjeti Alacoque obljubil: "Bogato bom blagoslovil kraje in skupnosti, kjer bodo imeli na častnem mestu podobo mojega presvetega Srca in ga bodo ljubili in častili ter se mu izročili v posebno varstvo. Na ta način bom ponovno zedinil sprte družine in pomagal tistim družinam, ki so v kakršnikoli stiski, če se bodo z zaupanjem obračale name."

V litanijah Srca Jezusovega imenujemo Srce Jezusovo 'žareče ognjišče ljubezni' ter 'dobrote in ljubezni polno'. Ob Jezusovem Srcu lahko naše srce zopet zažari v ljubezni, se napolni z dobroto in ljubeznijo, zahrepeni po svetosti ter začne nesebično ljubiti.

Samo ljubezen lahko premakne človeka. Te moči nima zunanja zapoved in dolžnost. Poglobimo se v Jezusov evangelij, v njegovo daritev na križu, v mašno daritev in v njegovo prebivanje v naših tabernakljih. Povsod bomo odkrili njegovo neizmerno ljubezen, ljubezen iz velikodušne pokorščine do Očeta, ljubezen, ki more ogreti naša mrzla srca, da bomo tudi mi zanj pripravljeni darovati svoje moči in celo svoje življenje.

Ko premišljujemo o čudovitem notranjem bogastvu Srca Jezusovega in o njegovi velikodušni ljubezni do nas, naj se tudi naše srce razvname v ljubezni do njega.

Srce Jezusovo, do smrti pokorno, usmili se nas!

22. Srce Jezusovo, s sulico prebodeno

Božja ljubezen je dosegla svoj vrhunec v Jezusovi daritvi na križu. Simbol te ljubezni je Jezusovo prebodeno Srce. Apostol Janez na izredno slovesen način pripoveduje, kako je vojak s sulico prebodel stran in s tem tudi Srce že mrtvega Odrešenika. Tedaj sta pritekli kri in voda; kri kot znamenje, da se je resnično izvršila daritev novozaveznega Jagnjeta v odrešenje sveta; voda kot simbol Svetega Duha. Kri je hkrati simbol svete evharistije, voda pa svetega krsta.

Češčenje Srca Jezusovega je povezano s tistimi mesti v Svetem pismu, ki omenjajo živo vodo. Že prerok Izaija je napovedal: "Z veseljem boste zajemali vodo iz studencev odrešenja" (Iz 12,3). Ko prerok Zaharija govori o Prebodenem, pravi, da bo tisti dan "odprt studenec Davidovi hiši in jeruzalemskim prebivalcem v očiščenje greha in madežev" (Zah 13,1). Prerok Ezekiel opisuje, kako je od desne strani templja privrela voda, ki je narasla v veliko reko in povsod prinašala življenje in rodovitnost.

Jezus je v samarijskem mestu SihĂĄr, pri Jakobovem studencu, rekel Samarijanki: "Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje" (Jn 4,13s).

Ob šotorskem prazniku je Jezus zaklical: "Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode" (Jn 7,37s). Evangelist Janez pojasnjuje: "To pa je rekel o Duhu, ki ga bodo prejeli tisti, kateri so sprejeli vero vanj" (Jn 7,39).

Janez vidi uresničenje vseh napovedi o živi vodi v telesu Jezusa Kristusa, ki je novi tempelj. Iz Jezusovega Srca je pritekla živa voda, ki povsod prinaša življenje in rodovitnost, odrešenje in zveličanje.

V prebodenem Jezusovem Srcu je vse osredotočeno na ljubezen: kri, ki pomeni, da nam je Jezus s svojo smrtjo na križu "izkazal ljubezen do konca" (Jn 13,1); voda, ki pomeni Svetega Duha, ki je poosebljena Ljubezen. Potrebno je, da se temu Srcu približamo z ljubeznijo, kajti bogato je za vse, ki ga kličejo. On daje "živo vodo," "ki teče v večno življenje". Bližina Srcu Jezusovemu je bližina Svetemu Duhu. Kdor časti Srce Jezusovo, v moči Svetega Duha raste v ljubezni in v svetosti.

Papež Janez Pavel II. je dejal: "Vsi si želimo približati se temu viru žive vode, vsi želimo piti iz Božjega Srca, ki je vir življenja in svetosti. Ob njem prejemamo Svetega Duha, ki se neprestano daje vsem, ki se v ponižni molitvi in z ljubeznijo bližajo Kristusu, njegovemu Srcu. Ko gremo k studencu, prihajamo k izviru. Nikjer na tem ustvarjenem svetu ni prostora, kjer bi mogli črpati svetost za svoje človeško življenje, razen v njegovem Srcu, ki nas je tako zelo ljubilo."

Srce Jezusovo, s sulico prebodeno, usmili se nas!

23. Srce Jezusovo, vir vse tolažbe

Mladi bavarski vojvoda Albreht je nekega pomladnega dne jahal s svojim oprodom mimo hiše, ki je imela na vratih napis: "Delež moj sta križ, trpljenje; to zapišem tukaj s kredo. Kdor pa križa nima ne trpljenja, naj izbriše te besede." Vojvoda je naročil oprodu: "Pojdi in izbriši tiste verze, kajti jaz nimam nobenega trpljenja." Komaj pa je oproda izbrisal napis, je prišel sel z žalostno novico: "Vojvoda, ne ustrašite se! Vaša nevesta Neža je mrtva. Utonila je v Donavi." Vojvoda je pretresen dejal oprodu: "Pojdi in zopet napiši one besede o križu in trpljenju!"

Vsakemu se kdaj zazdi križ pretežak. Vsi smo tedaj potrebni tolažbe, a je pri človeku pogosto ne najdemo. Kdo naj nas potolaži?

Sv. Pavel imenuje nebeškega Očeta "Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe" (2 Kor 1,3), "Bog potrpežljivosti in tolažbe" (Rim 15,5). Že Stara zaveza prikazuje Boga kot tolažitelja svojega ljudstva, zlasti v času stisk. Ko je bil porušen Jeruzalem in tempelj ter so bili prebivalci v izgnanstvu, je Bog naročil preroku Izaiju in voditeljem izvoljenega ljudstva: "Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog. Govorite hčeri jeruzalemski na srce in ji kličite, da je njena tlaka dokončana, da je njena krivda poravnana" (Iz 40,1s). Ko je pozneje Izrael izgubljal pogum zaradi strahu pred sovražniki, mu je Bog spregovoril: "Jaz sem, jaz, ki vas tolažim" (Iz 51,12).

V novi zavezi se nam je 'Bog, ki tolaži', približal v Jezusu Kristusu, ki je po svojem Srcu 'vir vse tolažbe', tudi tiste, ki jo potrebujemo prav mi. V vsem svojem javnem delovanju je Jezus tolažil ljudi: oznanjal je Božje kraljestvo in klical ljudi k spreobrnjenju, zavzemal se je za uboge, nasičeval lačne, bolnike ozdravljal, mrtve obujal, izganjal hudobne duhove in grešnikom odpuščal grehe.

Papež Janez Pavel II. je zapisal: "Tolažba, ki je prišla iz Kristusovega Srca, je pomenila njegovo sprejemanje človeškega trpljenja, željo, da ljudem omili tesnobo, odvzame žalost, jim da otipljivo znamenje prijateljstva. V svojih tolažilnih besedah in dejanjih je čudovito združeval globoko čutenje in učinkovito dejavnost. Učil je: "Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo" (Mt 5,4).

Tistim, ki častijo Srce Jezusovo, on po sv. Marjeti obljublja: "Tolažil jih bom v trpljenju." Papež nas uči: "Odrešenikovo Srce je resničen 'vir tolažbe', saj Kristus skupaj z Očetom daje Duha Tolažnika. (€Ś) Ko se Cerkev ozira v Kristusovo Srce in gleda reke milosti in tolažbe, ki pritekajo iz njega, izraža to čudovito resnico z vzklikom: 'Srce Jezusovo, vir vse tolažbe, usmili se nas'. (€Ś) Ta vzklik je opomin, naj vsi, ki smo okusili Gospodovo tolažbo, to tolažbo tudi sami prepričljivo in z ljubeznijo posredujemo drugim." Naj nas Marija, tolažnica žalostnih, "v temnih trenutkih žalosti in tesnobe vodi k Jezusu, svojemu ljubemu Sinu, ki je 'vir vse tolažbe'!"

Srce Jezusovo, vir vse tolažbe, usmili se nas!

24. Srce Jezusovo, naše življenje in vstajenje

Bog si je privzel človeško srce, zato nas s človeškim srcem ljubi, z nami sočustvuje in trpi ter nas tolaži. Zato nam je tako zelo blizu, nas tako zelo razume, saj nam je po človeški naravi v vsem enak, razen v grehu. Pisatelj pisma Hebrejcem je zapisal: "Nimamo namreč vĂŠlikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha" (Heb 4,15). On ni oddaljeni Bog, ampak je "Bog z nami!" On je napravil most med Stvarnikom in stvarjo.

Besede današnjega vzklika nas spominjajo na Jezusove besede, ki jih je izrekel Marti, ko je žalovala za svojim mrtvim bratom Lazarjem: "Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre" (Jn 11,25).

Jezus je naše življenje. On za nas ni samo pot in resnica, ampak je tudi življenje. Evangelist je zapisal o Božjem Sinu kot Božji Besedi: "V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi" (Jn 1,4). "Kakor ima namreč Oče življenje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi" (Jn 5,26). To življenje hoče podeljevati tudi nam, saj pravi: "Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju. Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce" (Jn 10,10s). Papež Janez Pavel II. pravi, da je Jezus v letih, ki jih je preživel med ljudmi, "razodeval bogastvo svojega notranjega življenja z vsakim svojim gibom, svojim pogledom, svojo besedo, svojim molkom".

Jezus je tudi vstajenje. Božje življenje in vstajenje spadata skupaj in sta nasprotna grehu in smrti. Človek ni ustvarjen za smrt, ampak za življenje. Papež lepo pravi: "Ob vsakem soočanju s smrtjo je Kristusovo Srce globoko prizadeto. Iz ljubezni do Očeta in ljudi, svojih bratov in sester, je svoje življenje naredil za 'čudovit dvoboj s smrtjo'. Z eno samo besedo je vrnil telesno življenje Lazarju pa tudi sinu vdove iz Naima ter Jairovi hčerki. Z močjo svoje usmiljene ljubezni je znova podaril duhovno življenje Zaheju, Mariji Magdaleni, prešuštni ženi in vsem, ki so sprejeli njegovo odrešujočo navzočnost."

Srce Jezusovo je 'naše življenje in vstajenje', ker nas neizmerno ljubi. Srce Jezusovo nam po besedah papeža Pija XII. "predstavlja in nazorno postavlja pred oči vso ljubezen, s katero nas je Kristus ljubil in nas še sedaj ljubi. Prav zato je treba pripisovati češčenju presvetega Srca tolikšen pomen in ga imeti za najbolj dovršeno praktično izpovedovanje krščanske vere. (€Ś) Češčenje presvetega Srca Jezusovega je po svojem bistvu češčenje tiste ljubezni, s katero nas Bog ljubi po Jezusu, in hkrati dejanski izraz naše ljubezni, s katero mi ljubimo Boga in svojega bližnjega. (€Ś) Za svoj namen ima, da nas privede do najpopolnejše in najbolj dovršene ljubezni do Boga in do bližnjega, do tiste ljubezni, ki vsak dan bolj velikodušno izpolnjuje novo zapoved."

Srce Jezusovo, naše življenje in vstajenje, usmili se nas!

25. Srce Jezusovo, naš mir in naša sprava

Znani italijanski slikar fra Angelico (+ 1455) je na neki freski zelo nazorno upodobil Jezusov vstop v predpekel, da bi duše pravičnih pripeljal k Bogu. Težka železna vrata se odpro in v temno ječo se razlije Jezusova svetloba. Množica pravičnih, ki je že dolgo čakala Odrešenika, gre za njim v rešitev. Sedaj je v polnosti deležna njegovega miru in sprave.

Greh ruši odnose med nami in Bogom, med nami in drugimi ljudmi, med nami in stvarstvom. Z našimi grehi zazija prepad med nami in Bogom. Da se ti odnosi zopet uredijo, je potrebna sprava. To spravo je Jezus zaslužil s svojo smrtjo na križu. Bog nas je po Kristusu spravil s seboj. Po njem "smo zdaj dosegli spravo" (Rim 5,11). On je naša sprava.

Papež Janez Pavel II. lepo pravi: "Vsa zgodovina odrešenja ni nič drugega kot čudovita pripoved o posegih Boga za to, da bi se mogel človeški rod svobodno in z ljubeznijo vrniti k njemu. Zaradi tega prepada je bila potrebna sprava in vzpostavitev prijateljstva, nove povezanosti in miru. V Kristusovem Srcu, ki je polno ljubezni do Očeta in ljudi, bratov in sester, se je uresničila sprava med nebesi in zemljo."

Kdor stori smrtni greh, se mora po zakramentu sprave zateči k Jezusovemu usmiljenemu Srcu, da bo ponovno deležen sprave z Bogom in s Cerkvijo.

Poseben učinek sprave je mir, in sicer mir človeka z Bogom, mir z ljudmi in mir z vsem stvarstvom. Človek v globini svojega srca teži za mirom. Jezus "je naš mir" (Ef 2,14). Beseda 'mir' v Svetem pismu pomeni vsoto vseh dobrin, ki jih je Jezus kot Odrešenik prinesel človeštvu. Že prerok Izaija ga je napovedal kot "Kneza miru" (Iz 9,5). Ob Jezusovem rojstvu so angeli peli: "Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji" (Lk 2,14). Ko je Jezus ozdravil ženo, ki je krvavela, ji je ob slovesu rekel: "Pojdi v miru!" (Lk 8,48). Prav tako, ko je grešnici v farizejevi hiši odpustil grehe: "Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!" (Lk 7,50). Ko se je po vstajenju prikazoval svojim učencem, jih je pozdravljal: "Mir vam bodi!" (Lk 24,36; Jn 20,19.21.26).

Mir nam podarja Kristus: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet" (Jn 14,27). Podarja nam ga skupaj z Očetom, kakor se vidi iz Pavlovega pozdrava: "Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in od Gospoda Jezusa Kristusa" (1 Kor 1,3).

Mir spada med sadove Duha, k Božjemu kraljestvu in k duhovnemu mišljenju, kakor piše apostol Pavel (Gal 5,22; Rim 14,17; 8,6). Je posledica urejenih odnosov med nami in Bogom, med nami in drugimi ljudmi, med ljudmi in stvarstvom. Za mir je potrebno osebno prizadevanje: "Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi" (Mt 5,9). Družinam, ki bodo častile Jezusovo Srce, Jezus po sv. Marjeti obljublja: "Naklonil bom mir njihovim družinam."

Srce Jezusovo, naš mir in naša sprava, usmili se nas!

26. Srce Jezusovo, daritev za grešnike

Angleški kancler sv. Tomaž More je bil vsak dan pri mašni daritvi. Večkrat je pri njej tudi stregel. Nič se ni brigal za pripombe dvorjanov na njegov račun. Dejal je: "Za večjo čast imam, če sem ministrant pri Božjem oltarju, kakor če sem minister na kraljevem dvoru."

Pri vsaki mašni daritvi se Srce Jezusovo daruje za nas grešnike. Tako Kristusova daritev na križu traja skozi vse čase, dokler ne bo prišel v slavi. Besede, s katerimi duhovnik posveti vino v Jezusovo kri, lepo izražajo Jezusovo daritev za odpuščanje naših grehov: "To je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov." Seveda smo se dolžni smrtnih grehov obtožiti pri spovedi.

Papež Pavel VI. je zapisal: "Pri evharistični daritvi se namreč daruje in prejema isti naš Odrešenik, 'ki vedno živi, da prosi za nas' (Heb 7,25), čigar Srce je bilo prebodeno z vojakovo sulico in je izlilo val dragocene krvi in vode na človeški rod. Zraven tega na tem vzvišenem vrhuncu okušamo duhovno sladkost ob njenem izviru. Obhaja se spomin tiste izredne ljubezni, ki jo je Kristus pokazal v svojem trpljenju."

Da bo mašna daritev v nas obrodila sadove odpuščanja, je potrebno naše osebno sodelovanje. Mašnik nas že na začetku povabi: "Bratje in sestre, priznajmo svoje grehe in jih obžalujmo, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti." Takrat vsak prizna, da je "grešil v mislih, besedah in dejanju, mnogo dobrega opustil in slabega storil". Klic po Božjem usmiljenju so litanijske prošnje: "Gospod, usmili se! Kristus, usmili se! Gospod, usmili se!" V očenašu prosimo: "Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega." Tik pred svetim obhajilom povabimo Jezusa v svoje srce z besedami svetopisemskega stotnika: "Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša."

Kristus "je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov" (Rim 4,25). "Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh" (2 Kor 5, 21). On je "Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta" (Jn 1,29). Že prerok Izaija ga gleda vnaprej "kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol" (Iz 53,7). Jezus je bil zadostilna žrtev za grehe vseh ljudi, da bi se očistili v ognju njegove ljubezni. Sv. Pavel je zapisal: "Ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. TežkĂł namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki" (Rim 5,6-8). Velikonočni hvalospev oznanja, da je Kristus "pravo Jagnje, ki je odvzelo grehe sveta. S svojo smrtjo je uničil našo smrt in nam s svojim vstajenjem obnovil življenje."

Srce Jezusovo, daritev za grešnike, usmili se nas!

27. Srce Jezusovo, z zasramovanjem nasičeno

Danes je slovesni praznik presvetega Srca Jezusovega. Čeprav je ves mesec junij posvečen češčenju Srca Jezusovega, je temu še posebej namenjen praznik Srca Jezusovega. Ta praznik nas spominja na trenutek, ko je bilo Jezusovo Srce s sulico prebodeno in se je tako na viden način odprlo vsemu človeštvu. Današnji praznik je še posebej povezan s Srcem Jezusovim, ki je 'z zasramovanjem nasičeno'. Za vso Cerkev ga je 1856 uvedel papež Pij IX. Daljni povod za nastanek praznika je Jezusovo naročilo sv. Marjeti Alacoque, vsebina praznovanja pa je povezana z javnim razodetjem. Papež je praznik dovolil na podlagi številnih prošenj.

Pri najpomembnejšem prikazanju junija 1675 je Jezus sv. Marjeti Alacoque pokazal svoje Srce z besedami: "Glej to Srce, ki je tako ljubilo ljudi, da ni opustilo ničesar; ki se je izčrpalo in izničilo, da bi izpričalo svojo ljubezen! Za plačilo pa prejema samĂł nehvaležnost, sramoto, bogokletstva, hlad in zaničevanje, ki ga kažejo v odnosu do tega zakramenta ljubezni. Zlasti pa me boli vedenje meni posvečenih oseb. Zato te prosim, naj bo prvi petek po osmini praznika svetega Rešnjega telesa poseben praznik v čast mojemu Srcu, zato da bi s spravnim obhajilom zadoščevali za vse žalitve, ki sem jih deležen v oltarnem zakramentu."

Namen zadoščevanja za žalitve, ki jih je Jezus deležen v najsvetejšem zakramentu, povezuje praznik Srca Jezusovega z današnjim vzklikom Srcu Jezusovemu, ki je 'z zasramovanjem nasičeno'. Jezus prebiva v naših tabernakljih samo za nas, iz ljubezni do nas, mi pa smo do njega pogosto brezbrižni in nanj pozabljamo. Jezus nas pričakuje, a nas ne dočaka. Poslušajmo njegovo tožbo: "Iz ljubezni do vas sem se učlovečil in umrl na križu ter sedaj živim tu v tabernaklju, a sem tako sam. Poleg tega me stalno žalite s svojimi grehi." Koliko mora Srce Jezusovo potrpeti z nami! Pomislimo na nevredna obhajila in na nespoštljivo vedenje pred Najsvetejšim!

Ob videnju sredi leta 1674 je Jezus sv. Marjeti potožil: "Kljub mnogim prizadevanjem za njihovo srečo ostajajo ljudje hladni in brezbrižni. Vsaj ti mi stori to veselje, da zadoščuješ za njihovo nehvaležnost, kolikor boš mogla. Jaz bom tvoja moč, ne boj se ničesar."

Ob današnjem vzkliku seveda mislimo tudi na to, da je bilo Srce Jezusovo 'z zasramovanjem nasičeno' že v času svojega življenja na zemlji in vseh dva tisoč let v življenju Cerkve. O zasramovanju v času trpljenja pravi papež Janez Pavel II.: "Z očmi svojega duha prehodimo trenutke in dogodke od Getsemanija, ko so Jezusa prijeli, prek sodbe pred Hanom in Kajfom, njegovo noč v zaporu, jutranjo obsodbo pred vĂŠlikim zborom, sojenje pred rimskim upraviteljem, zasliševanje pred Herodom iz Galileje, bičanje, kronanje s trnjem, obsodbo na križ, križev pot na Golgoto in končno, po smrtnem boju na lesu sramote, do končnega: 'Dopolnjeno je'."

Srce Jezusovo, z zasramovanjem nasičeno, usmili se nas!

28. Srce Jezusovo, v Materi Devici od Svetega Duha upodobljeno

Danes je praznik Marijinega brezmadežnega Srca. Pri današnjem vzkliku gre za odnos Srca Jezusovega do Svetega Duha in do Device Marije. Spominjamo se skrivnosti, o kateri premišljujemo tudi pri molitvi veselega dela rožnega venca: "Ki si ga Devica od Svetega Duha spočela." Podobno molimo pri angelovem češčenju in v apostolski veri. Kristusova človeška narava je nastala po delovanju Svetega Duha in Device Marije. Nadangel Gabrijel je Jožefu pojasnil: "Kar je spočela, je namreč od Svetega Duha" (Mt 1,20). Mariji je isti nadangel dejal: "Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila" (Lk 1,35). V starodavni cerkveni pesmi pojemo: "Je angel Gospodov oznanil Mariji in ona spočela od Svetega Duha." "In sveta Beseda je človek postala, med nami prebivala, je Jezus ji ime."

Ker je bilo Jezusovo človeško Srce oblikovano v Devici Mariji po delovanju Svetega Duha, zato je tako dobro in usmiljeno do ljudi in tako zelo usmerjeno na Očeta. Zato je bilo vse Jezusovo zemeljsko življenje postavljeno v službo Svetega Duha. Modrost v njegovem oznanjevanju je bila dar Svetega Duha. Dar istega Svetega Duha je bila ljubezen in usmiljenje do grešnikov. Prav tako je bilo po besedah papeža Janeza Pavla II. dar Duha "usmiljenje, ki se sklanja k človeški bedi; nežnost, ki blagoslavlja in objema otroke; razumevanje, ki blaži bolečino trpečim. Duh je tisti, ki usmerja Jezusove korake, ga podpira v preizkušnjah, predvsem pa ga vodi na poti v Jeruzalem, kjer hoče darovati žrtev nove zaveze, po kateri se bo razplamtel tisti ogenj, ki ga je prinesel na zemljo."

Kakor je Kristusova človeška narava začela bivati v Devici Mariji po delovanju Svetega Duha, tako je k njenemu začetku in razvoju prispevala svoj delež Devica Marija. Ona je dejavno sodelovala s Svetim Duhom kot mati in vzgojiteljica. Kot mati je s spoznanjem in svobodno privolila v odrešenjski načrt Boga Očeta: "Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi!" (Lk 1,38). Jezusovo človeško Srce je bilo oblikovano po Marijinem Srcu. Marija je od vseh ustvarjenih bitij najtesneje povezana s Srcem Jezusovim, in sicer po krvi in po ljubezni. Zato najgloblje in najbolje razume Srce Jezusovo in je od vseh ustvarjenih bitij nanj najbolj vplivala. Kot vzgojiteljica je oblikovala Srce svojega Sina in ga uvajala v izročilo izvoljenega ljudstva. Pomagala mu je oblikovati razum in je odločno vplivala na oblikovanje njegovega značaja. Hkrati je njegova prva častilka in prva ter najboljša učenka.

Papež Janez Pavel II. oznanja: "Zato lahko resnično trdimo: v Kristusovem Srcu žari čudovito delo Svetega Duha; v njem pa tudi odseva Srce njegove Matere. Naj bi vsak kristjan imel srce, podobno Kristusovemu Srcu; naj bo pokoren delovanju Duha in Materinemu glasu."

Srce Jezusovo, v Materi Devici od Svetega Duha upodobljeno, usmili se nas!

29. Srce Jezusovo, zveličanje v tebe upajočih in sladkost vseh svetnikov

V litanijah Srca Jezusovega se obračamo na Kristusa z vzklikoma: 'zveličanje v tebe upajočih', 'sladkost vseh svetnikov'. Bog "hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice" (1 Tim 2,4). Ta rešitev je omogočena v Jezusu Kristusu, "ki je prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno" (Lk 19,10).

Iz te vsezveličavne Božje volje je razumljiva tudi dobro izpričana Jezusova obljuba sv. Marjeti Alacoque, tako imenovana dvanajsta ali vĂŠlika obljuba, ki jo je prejela na neki petek med svetim obhajilom in jo je v pismu svoji nekdanji prednici M. de Saumaise (izg. SomĂŠz) tudi dobesedno zapisala: "Tistim, ki bodo zaporedoma devet prvih petkov prejeli sveto obhajilo, obljubljam milost končnega spreobrnjenja. Ne bodo umrli v moji nemilosti in brez svojih zakramentov. Moje Božje Srce jim bo v zadnjem trenutku varno pribežališče."

Samo po sebi se razume, da moramo sv. obhajilo prejeti dobro pripravljeni, v posvečujoči milosti in s pravim namenom. Izraz 'brez svojih zakramentov' lahko pomeni, da gre še za kakšno drugačno končno spravo z Bogom, ne samo za navadne zakramente za umirajoče. Včasih se namreč zgodi, da kdo od tistih, ki so dobro pripravljeni opravili devet prvih petkov, nima možnosti, da bi se pred smrtjo spovedal, prejel sv. maziljenje in sv. popotnico. Smrtna ura je v našem življenju najbolj odločilna. Od nje je odvisna naša večnost. Obljuba, ki zagotavlja srečno zadnjo uro, srečno smrt in s tem srečno večnost, zasluži naziv 'vĂŠlika'.

Pristnost te obljube je leta 1827 potrdila kongregacija svetih obredov v Rimu in ji lahko verjamemo, kakor verjamemo pristnim posebnim razodetjem. Kdor devet prvih petkov zaporedoma pobožno prejme sv. obhajilo, bo umrl v posvečujoči milosti, v prijateljstvu z Bogom. Cilj obljube je, da bi pogosto in dobro pripravljeni prejemali zakramente vse življenje, ne samo na devet prvih petkov.

Pri vseh ljudstvih vlada vera v posmrtno življenje. S smrtjo ni vsega konec. Kristjan je tisti, ki veruje v posmrtno življenje skupaj s poveličanim Kristusom. Njegov pogled gre v neskončnost.

Jezus je pogosto govoril o večnem življenju. Učlovečil se je zato, "da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje," "da bi se svet po njem rešil" (Jn 3,16s). Učil je. "Kdor jĂŠ moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan" (Jn 6,54). "Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke" (Jn 10,27s). Apostol Janez pravi: "Obljuba, ki nam jo je dal sam, je večno življenje" (1 Jn 2,25).

Sv. Marjeta je zapisala: "Zdi se mi, da ni krajše poti, da pridemo do popolnosti, in da ni bolj gotovega sredstva za zveličanje, kakor je posvetitev Božjemu Srcu." Večkrat je tudi izjavljala: "Mislim, da se ne bo pogubil nihče, kdor bo Jezusovo Srce častil in se mu posvetil."

Srce Jezusovo, zveličanje v tebe upajočih in sladkost vseh svetnikov, usmili se nas!

30. Srce Jezusovo, upanje v tebi umirajočih

Človek se zelo trudi, da bi si podaljšal svoje zemeljsko življenje. Premalo pa si prizadeva za večno življenje, ki se nikoli ne bo končalo. Naša končna zemeljska postaja je smrt. Smrtna ura je v našem življenju najbolj odločilna. Na to uro se pripravljamo vse življenje. Kakršno življenje, takšna smrt, takšno tudi življenje po smrti! "Kar bo človek sejal, bo tudi žel" (Gal 6,7). Če je Srce Jezusovo v življenju naše upanje in naša ljubezen, bo to tudi ob naši smrti. Potrebno je naše sodelovanje z Božjo ljubeznijo. "Tisti, ki te je ustvaril brez tebe, te ne bo zveličal brez tebe," je dejal sv. Avguštin.

Med apostoli je bil tudi Juda. Bil je v Jezusovi šoli, v najboljši šoli, enako kakor drugi apostoli, vendar ni umrl zanj, kakor drugi apostoli. Oba razbojnika sta imela ob sebi čudovit zgled Božjega Trpina, vendar se je samo desni spreobrnil in umrl v Gospodu.

Jezus je po sv. Marjeti obljubil tistim, ki bodo častili njegovo Srce: "Varno zavetje jim bom v življenju, posebno ob smrtni uri. Tisti, ki mi bodo vdani in meni posvečeni, se ne bodo pogubili."

Papež Janez Pavel II. je zapisal: "Če je Kristusovo Srce vir, iz katerega kristjan črpa luč in energijo za svoje življenje, življenje Božjega otroka, se vprašamo, h kateremu izviru naj se obrne, da bi dobil moč za umiranje, ki naj bi bilo v skladu z njegovo vero? - Če 'živi v Kristusu', ne sme drugače kot 'umreti v Kristusu'. Vzklik iz litanij povzema kristjanovo izkustvo ob soočanju s smrtjo: Kristusovo Srce, njegova ljubezen in usmiljenje sta upanje in gotovost za vsakega, ki v njem umira."

Božja ljubezen do nas je dosegla svoj vrhunec v Kristusovi kalvarijski daritvi, ko je Jezus umrl za nas. Apostol Janez je zapisal Jezusove besede Nikodemu: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje" (Jn 3,16). Kristus je umrl za nas, mi moramo umreti za Kristusa in v Kristusu.

Papež nas uči, "da moramo na grozljiv in skrivnosten dogodek smrti gledati v luči nauka Božjega Sina: da je namreč smrt čas odhoda v Očetovo hišo, kamor je odšel Jezus, ki je tudi šel skozi smrt, da nam pripravi prostor. (€Ś)

Dalje pomeni 'umreti v Kristusu' zaupati v Kristusa in mu popolnoma predati svojo usodo, izročiti se njemu v roke, v roke Brata, Prijatelja, Dobrega pastirja, enako kakor je on v svoji smrti izročil svojega duha v Očetove roke. (€Ś)

'Umreti v Kristusu' tudi pomeni pripraviti se na tisti odločilni trenutek s 'svetimi znamenji' 'velikonočnega prehoda': z zakramentom pokore, ki nas spravi z Očetom in z vsemi stvarmi; s sveto popotnico, Kruhom življenja in zdravilom nesmrtnosti; z bolniškim maziljenjem, ki podeli moč telesu in duhu za ta najpomembnejši boj.

'Umreti v Kristusu' končno pomeni 'umreti kakor Kristus', v molitvi in odpuščanju in v navzočnosti blažene Device. Kot Mati je stala pod križem svojega Sina (Jn 19,25), kot Mati je blizu tudi svojim otrokom, ko umirajo."

Srce Jezusovo, upanje v tebi umirajočih, usmili se nas!

Posvetitev Jezusovemu presvetemu Srcu

Dobri Jezus, Odrešenik človeškega rodu, ozri se na nas, ki smo ponižno zbrani pred teboj. Tvoji smo, tvoji hočemo biti. Da bi pa mogli biti s teboj trdneje združeni, glej, zato se danes vsak izmed nas radovoljno posveti tvojemu presvetemu Srcu. Tebe mnogi ne poznajo, mnogi pa tvoje zapovedi zaničujejo in te zavračajo. Usmili se obojih, dobrotljivi Jezus, in pritegni vse k svojemu presvetemu Srcu.

Kralj bodi, Gospod, ne samo vernih, ki se trudijo, da bi ostali zvesti, temveč tudi izgubljenih sinov, ki so te zapustili; daj, da se skoraj vrnejo v Očetovo hišo, da ne omagajo od uboštva in lakote.

Kralj bodi tistih, ki jih loči zmota ali razkol, in pokliči jih k polnosti vere in občestva, da bo kmalu ena čreda, en Pastir.

Daj, Gospod, da bo tvoja Cerkev povsod v svobodi oznanjala evangelij; daj vsem narodom pravičen red in mir; daj, da se bo po vsej zemlji razlegal en glas: Bodi hvala Božjemu Srcu, ki nas je rešilo, slava in čast mu vekomaj. Amen.

Lokacija: