p. Anton Nadrah OCist Vrtnice za leto 2002 (Cistercijanska opatija, Stična 2002) V šoli najsvetejših Src - št. 3; Urednik zbirke p. Anton Nadrah Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Svetega pisma Slovenskega standardnega prevoda (SSP). Copyright Š Društvo Svetopisemska družba Slovenije 1996, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane. Besedilo je pregledal in dal €œnihil obstat€ nadškofijski cenzor dr. Anton Strle. Z dovoljenjem Nadškofijskega ordinariata v Ljubljani, 15. aprila 2002, št. 592/02; msgr. Božidar Metelko, generalni vikar

Kazalo

Vrtnicam na pot

Ne bojte se Vso svojo skrb preložite nanj Veroval je Gospodu Usmiljen in milostljiv je Gospod Zaupajte v Boga Bog je moja rešitev Rešitelj obupanih Upaj v Gospoda Zaupal je v Boga Če hočeš, me moreš očistiti Kakor si veroval, naj se ti zgodi! Tvoja vera te je rešila Ne bodi neveren, ampak veren Žetev je obilna, delavcev pa malo Smili se mi množica Zasmilili so se mu Dobri pastir da svoje življenje Našel sem ovco, ki se je izgubila Veselje nad grešnikom, ki se spreobrne Oče, grešil sem Jejmo in se veselimo Usmiljeni kakor nebeški Oče Prišel sem klicat grešnike Peter se je bridko zjokal Danes boš z menoj v raju Odpuščeni so njeni mnogi grehi Odpuščeni so ti grehi Iz njega je izhajala moč Bog, bodi milostljiv meni grešniku Pojdi in ti delaj prav tako Vrtnicam na pot

Z velikim veseljem sem prebiral vrtnice "Gospod, vate zaupam", ki jih je napisal stiški opat dr. Anton Nadrah. Presenečen sem, kako se je pisatelju posrečilo ob kratkih premišljevanjih predstaviti bogato vsebino o božjem usmiljenju. Posebna odlika spisa je pogosto navajanje Svetega pisma. Do besede pride tudi mati Terezija in seveda poljska svetnica s. Favstina, ki ji je Bog zaupal posebno poslanstvo v oznanjevanju božjega usmiljenja in ji naročil, naj Cerkev na belo nedeljo vsako leto praznuje nedeljo božjega usmiljenja. Papež Janez Pavel II. je napisal posebno okrožnico o Božjem usmiljenju in jo opat Nadrah tu in tam navaja. Vsi živimo od božjega usmiljenja. Žal pa vse premalo poznamo razodetje o neskončnem božjem usmiljenju in, kar je še huje, ne zaupamo v to usmiljenje, ki je naša edina rešitev. Knjižici želim veliko bralcev. Kdor bo ta dragoceni spis prebral, naj ga priporoči še drugim. Gospodu opatu pa se prisrčno zahvalim za to delo kakor tudi za vse njegove druge spise. Starodavna opatija Stična, v posebnem pomenu duhovno središče, ki na različne načine širi pravo in pristno duhovnost, tudi s to knjižico dobiva novo potrditev. Plačilo za nas vse pa naj bo, da smemo vedno bolj zaupati in doživljati božje usmiljenje.

Ljubljana - Šentvid, 13. aprila 2002 Alojzij Šuštar, nadškof

1. Ne bojte se

Evangelisti Matej, Marko in Luka so zapisali dogodek o Jezusovi pomiritvi viharja na Galilejskem jezeru. Poglejmo Mateja: €œKo je (Jezus) stopil v čoln, so šli njegovi učenci za njim. Na jezeru je nastal velik vihar, tako da so valovi pokrivali čoln; on pa je spal. Pristopili so k njemu, ga zbudili in rekli: €˜Gospod, reši nas! Izgubljeni smo!€™ Dejal jim je: €˜Kaj se bojite, maloverni?€™ Tedaj je vstal, zapretil vetrovom in jezeru in nastala je globoka tišina. Ljudje pa so se začudili in govorili: €˜Kakšen človek je ta, da so mu pokorni celo vetrovi in jezero?€™€ (Mt 8,23-27). Nenaden silovit vihar je popolnoma zmedel učence, da so se začeli bati za svoje življenje. Zato so zbudili spečega Jezusa, ki je bil njihovo zadnje upanje. Videli so že več njegovih čudežev. Le on jih lahko reši. Verovali so v Jezusa, a njihova vera je bila še šibka, zato so bili polni strahu. Ni jim bilo še jasno, da biti z Jezusom pomeni biti na varnem, čeprav je kdaj videz drugačen, podoben viharju na jezeru. Jezus ni bil zadovoljen z njihovo premajhno vero in zaupanjem, zato jih je pokaral: €œKaj se bojite, maloverni?€ Pripoved o viharju na jezeru ima tudi simboličen pomen. Čoln označuje Cerkev. V njej imamo večkrat občutek, da jo je Kristus zapustil, da je €œzaspal€. Vendar smo glede svojega zaupanja vanj zaspali mi. Zato nam veljajo njegove besede: €œKaj se bojite, maloverni?€ Saj nam je vendar zagotovil: €œJaz sem z vami vse dni do konca sveta€ (Mt 28,20). Jezus je pri svojih učencih večkrat pograjal malovernost in nezaupanje ter jih vedno znova spodbujal k večjemu zaupanju vanj in v nebeškega Očeta. Ko je Kristus nekoč ponoči hodil po Galilejskem jezeru (Mt 14,22-33), so se učenci, ki so bili v čolnu, vznemirili, ker so mislili, da vidijo prikazen. Jezus jih je pomiril: €œBodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!€ Ko je Jezus povabil Petra, naj pride po vodi k njemu, se je res odločil in šel po vodi k Jezusu. Toda zbal se je močnega vetra in se začel potapljati. Tedaj je zavpil: €œGospod, reši me!€ Jezus ga je prijel in rešil, a ga je tudi pokaral: €œMalovernež, zakaj si podvomil?€ Danes je človeštvo polno strahu. Kakor učenci v čolnu na Galilejskem jezeru vzklika: €œIzgubljeni smo!€ Mnogo je vzrokov za takšen strah. Spomnimo se na grozoviti teroristični napad 11. septembra leta 2001 v Združenih državah Amerike. Vedno znova poslušamo in gledamo poročila, kako zdaj tu zdaj tam izbruhne vojaški spopad. Polno je naravnih katastrof in prometnih nesreč. Še več je stisk v posameznih človeških srcih. Človeštvo je zaskrbljeno, kakšno bo tretje tisočletje, ki se je tako slabo začelo. Kje je rešitev? Pozabili smo na Jezusa Kristusa, edinega Odrešenika sveta in vsakega človeka. Poglobiti se moramo v veri in zaupanju vanj. On bo z nami do konca sveta, a moramo biti tudi mi z njim vse dni svojega življenja. Tako bo tudi za nas veljalo: €œBodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!€

2. Vso svojo skrb preložite nanj

Jezus nam polaga na srce, naj ne bomo pretirano zaskrbljeni za svoje življenjske potrebščine: €œNe skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli€ (Mt 6,25). Danes je ta Jezusov opomin še posebej pomemben zato, ker mnogi skrbijo samo za telesne potrebe in užitke, na duhovne vrednote in na božje kraljestvo pa so popolnoma pozabili. Podobni so bogatemu človeku, ki je napravil nove kašče in vanje spravil svoje obilne pridelke ter rekel: €œDuša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.€ Bog pa mu je odvrnil: €œNeumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?€ (Lk 12,19.20). €œBog je ljubezen€ (1 Jn 4,16). On skrbi za vse, ker je vse ustvaril. On skrbi celo za vrane in lilije, tembolj skrbi za človeka. Čudovite so Jezuse besede: €œPomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne žitnice in vendar jih Bog hrani. Koliko več kakor ptice ste vredni vi!€ (Lk 12,24). €œPomislite na lilije, kako rastejo. Ne delajo in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor katera izmed njih. Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, koliko bolj bo vas, maloverni!€ (Lk 12,27 s). Mati Terezija je dejala: €œČe Bog hrani krokarjeve mladiče, ki vpijejo k njemu, če hrani ptice, ki ne sejejo, ne žanjejo, niti ne spravljajo v žitnice, če tako lepo oblači cvetlice na polju, kako bo šele skrbel za ljudi, ki jih je naredil po svoji podobi in jih sprejel za svoje otroke, če le delujemo kot njegovi otroci, če se držimo njegovih zapovedi in mu zaupamo.€ Ker je Bog ljubezen in ker skrbi za nas, bi mu morali bolj zaupati. Kljub temu, da je danes človek na mnogih področjih zelo napredoval, je vendar na drugih področjih nemočen, popolnoma odvisen od Boga, pa naj to prizna ali ne. Jezus nas sprašuje: €œKdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati življenje za en sam komolec?€ (Lk 12,25). Bog nas je ustvaril in nas ohranja pri življenju. Jezus Kristus nas je odrešil in nam po božji besedi in zakramentih vedno znova naklanja sadove svojega odrešenja. Sveti Duh prebiva v nas kot v svetišču in nam deli svoje darove ter nas posvečuje. Če Bog tako skrbi za nas in naše zadeve, bi morali tudi mi skrbeti za njegove zadeve, za božje kraljestvo, za izpolnitev božje volje. Jezus naroča: €œIščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo€ (Mt 6,33). Za prihod božjega kraljestva in za izpolnitev božje volje prosimo vsak dan v očenašu. Ker se nam je Bog popolnoma podaril in se nam vedno znova podarja, pričakuje, da se mu bomo tudi mi popolnoma podarili. Če bomo to storili, ne bomo pretirano zaskrbljeni za materialne dobrine, čeprav jih seveda potrebujemo. Mučenka sv. Edith Stein je zapisala: €œVsi poznajo priliko o pticah pod nebom in lilijah na polju. Toda če srečajo človeka, ki živi brez skrbi za svojo prihodnost, potem zmajujejo z glavo.€ Sv. Peter nam svetuje: €œVso svojo skrb preložite nanj, saj on skrbi za vas€ (1 Pt 5,7).

3. Veroval je Gospodu

Poglejmo na začetek človeškega rodu. Na prvih straneh Svetega pisma je zapisano: €œGospod Bog je vzel človeka in ga posadil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval. Gospod Bog je človeku zapovedal in rekel: €˜Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl€™€ (1 Mz 2,15-17). Hudobni duh, ki je spregovoril po kači, je hotel v Adamu in Evi porušiti zaupanje v Boga. Zato je prvi ženi prikazoval Boga kot tistega, ki vse prepoveduje: €œAli je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?€ Eva je pojasnila, da le z drevesa sredi vrta ne smeta jesti, sicer bosta umrla. Hudobni duh je zdaj hotel Adama in Evo zavesti v mišljenje, da jima Bog ne privošči nesmrtnosti in podobnosti z njim: €œNikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in hĂşdo€ (1 Mz 3,1-5). Tako se je v začetnikih človeškega rodu porušilo prvotno popolno zaupanje v Boga. Z nezaupanjem je bil zastrupljen ves človeški rod. Človek se zdaj zelo težko dvigne do popolnega zaupanja v Boga. Vendar je bil temelj novega zaupanja položen že v raju. Bog je obljubil Odrešenika, ko je dejal kači-hudobnemu duhu: €œSovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom. On bo prežal na tvojo glavo, ti pa boš prežala na njegovo peto€ (1 Mz 3,15). Naše upanje je Jezus Kristus, edini Odrešenik sveta. V Stari zavezi je lep zgled junaškega zaupanja v Boga očak Abraham. Bog mu je obljubil številno potomstvo: €œPoglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti! (...) Tako bo s tvojim potomstvom.€ Abraham je veroval €œGospodu in ta mu je to štel v pravičnost€ (1 Mz 15,5 s). Zaupal je, da bo Bog izpolnil obljubo, čeprav po človeški sodbi to ni bilo mogoče. Abraham in njegova žena sta bila že priletna. Ko je Abraham končno dobil sina Izaka, mu je Bog naročil, naj svojega edinca daruje v žgalno daritev. Abrahamu se je trgalo srce, a je bil pripravljen izpolniti to težko naročilo, pri tem pa ni izgubil zaupanja, da bo oče številnega potomstva. Nova zaveza zelo pohvalno govori o njem: €œAbraham je potrpežljivo čakal in dočakal izpolnitev obljube€ (Heb 6,15). €œTako se je izpolnilo Pismo, ki pravi: €˜Abraham je verjel Bogu in to mu je bilo šteto v pravičnost€ (Jak 2,23). Lep primer zaupanja v Boga je David v odnosu do Filistejca Goljata. David je €œvzel v roko svojo palico, si izbral pet gladkih kamnov iz potoka, jih položil v svojo pastirsko torbo, ki jo je imel, v malho, v roko pa je vzel svojo fračo in šel proti Filistejcu.€ Rekel mu je: €œTi prihajaš k meni z mečem, s sulico in s kopjem. Jaz pa prihajam k tebi v imenu Gospoda nad vojskami, Boga Izraelovih bojnih vrst, ki si jih zasramoval. Danes te bo Gospod izročil meni v roko. (...) In vsa ta množica bo spoznala, da Gospod ne rešuje z mečem in sulico, kajti boj je Gospodov, in dal vas bo nam v roke€ (1 Sam 17,40.45-47). Tudi tu se je pokazalo, da je Bog na strani tistih, ki brezpogojno zaupajo vanj.

4. Usmiljen in milostljiv je Gospod

Po padcu prvih staršev se je Bog človeškega rodu usmilil in napovedal Odrešenika. Celotna zgodovina odrešenja je zaradi človekove slabotnosti in grešnosti zgodovina božjega usmiljenja. Bog je na podlagi sklenjene zaveze z ljudmi vedno znova usmiljen. Usmili se vsakega, kdor pred njegovim usmiljenjem ne zapira vrat svojega srca. Psalmist ugotavlja: €œUsmiljen in milostljiv je Gospod, počasen v jezi in bogat v dobroti€ (Ps 103,8). Ko se je kralj David skesal grehov prešuštva in uboja, je prosil Gospoda: €œIzkaži mi milost, o Bog, po svoji dobroti, po obilnosti svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe!€ (Ps 51,3). Pesnik Žalostink se zaveda: €œDobrota Gospodova je, da nismo popolnoma pokončani, da njegovo usmiljenje ni prenehalo€ (Žal 3,22). Za svoje prestopke je sicer treba delati pokoro. Čeprav je pregreham sledila kazen in pokora, se je Bog vedno znova usmilil svojega ljudstva. Bog je po preroku Izaiju napovedal: €œZa kratek čas sem te zapustil, a z velikim usmiljenjem te zberem. V izbruhu gneva sem za hip zakril svoj obraz pred teboj, a z večno ljubeznijo se te usmilim. (...) Kajti gore se bodo premaknile in griči omajali, moja milost pa se ne bo odmaknila od tebe in moja zaveza miru se ne bo omajala, pravi tvoj usmiljeni, Gospod€ (Iz 54,7-10). Judje se bodo vrnili iz babilonske sužnosti: €œGospod se bo usmilil Jakoba, ponovno bo izvolil Izraela in jih pripeljal v njihovo deželo€ (Iz 14,1). Bog se bo ljudstva usmilil. Pri tem prerok Izaija poudarja pomen zaupanja in goreče molitve: €œGospod čaka, da se vas usmili, zato se bo vzdignil, da vas potolaži, kajti Gospod je Bog pravice, blagor vsem, ki zaupajo vanj. Da, ljudstvo na Sionu, ki prebivaš v Jeruzalemu, ne boš se več jokalo. Usmilil se te bo na tvoje glasno vpitje, brž ko ga zasliši, te bo uslišal€ (Iz 30,18 s). Gospod €œtolaži svoje ljudstvo in se usmili svojih ubogih€ (Iz 49,13). Božje usmiljenje je večje od usmiljenja matere do otroka: €œMar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal€ (Iz 49,15 s). Da se Bog človeka usmili, se mora ta vrniti h Gospodu in delati pokoro: €œKrivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju€ (Iz 55,7). €œTudi zdaj, govori Gospod, se obrnite k meni z vsem svojim srcem, s postom, z jokom in žalovanjem; pretrgajte svoja srca, ne svojih oblačil. Vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu, kajti milostljiv je in usmiljen, počasen v jezi in bogat v dobroti in se kesa hudega€ (Jl 2,12 s). Bog se je usmilil Ninivljanov, ki so delali pokoro, in jih ni pokončal. Za dosego božjega usmiljenja je potrebno, da smo drug do drugega usmiljeni. Gospod naroča: €œIzrekajte pravične sodbe in ravnajte dobrotno in usmiljeno vsak s svojim bratom!€ (Zah 7,9). Božje usmiljenje je odvisno od našega usmiljenja: €œImel bom z njimi usmiljenje, kakor je kdo usmiljen do svojega sina, ki mu služi€ (Mal 3,17).

5. Zaupajte v Boga

Vsem je poznana zgodba o egiptovskem Jožefu. Ker ga je oče Jakob bolj ljubil kakor druge sinove in ker mu je naredil dolgo suknjo, so ga bratje sovražili in ga prodali potujočim Izmaelcem. V Egiptu ga je kupil faraonov dvorjan Potifar, poveljnik telesne straže. Ta ga je postavil za oskrbnika svoje hiše. Ker se ni vdal poželenju Potifarjeve žene, ga je ta klevetala svojemu možu, da jo je Jožef zapeljeval v greh. Gospodar ga je dal vreči v ječo. Vendar je bil tudi v ječi Gospod z Jožefom. Zaslovel je kot razlagalec sanj. Tedaj je imel faraon sanje o sedmih lepih in rejenih kravah ter o sedmih grdih in mršavih kravah, ki so požrle lepe in rejene krave. Ko je zopet zaspal, se mu je sanjalo o sedmih debelih in lepih klasih, nato o sedmih drobnih klasih, ki so pogoltnili sedem debelih in polnih klasov. Vsi egiptovski vedeževalci in modrijani niso znali razložiti faraonovih sanj. Razložil jih je Jožef: €œPrišlo bo sedem let obilja po vsej egiptovski deželi. Za njimi pa nastopi sedem let lakote in pozabljeno bo vse obilje v egiptovski deželi in lakota bo izčrpala deželo€ (1 Mz 41,29 s). Jožef je faraonu predlagal, naj v letih obilja organizira zbiranje živeža za leta pomanjkanja. Faraon je na to mesto postavil Jožefa, ki je s svojimi pomočniki zbiral petino živeža in tako prebivalci Egipta niso pomrli zaradi lakote. V času lakote so prišli po živež tudi Jožefovi bratje. Končno so se skupaj z očetom Jakobom naselili v Egiptu, kjer so njihovi potomci ostali štiristo let. Pri egiptovskem Jožefu se lepo vidi, kako je bil Bog z njim, kako ga je vodil, čeprav so ljudje zoper njega naklepali zlo. Bratje so se ga hoteli znebiti, a prav to je Bog porabil za njihovo rešitev. Kako čudovita so božja pota! Nad brati, ki so naklepali zlo, se je razodelo božje usmiljenje. Bratje so svoj greh obžalovali in v Egiptu začeli novo življenje. Po štiristo letih bivanja v Egiptu so se Izraelci tako zelo namnožili, da so se jih Egipčani začeli bati. Zato so jih silno stiskali. Tedaj je Bog poskrbel, da je faraonova hči posvojila hebrejskega dečka Mojzesa in je bil tako deležen vzgoje na dvoru ter se je usposobil za voditelja izvoljenega ljudstva. Ko ga je pozneje Bog poklical, je izvoljeno ljudstvo izpeljal iz egiptovske sužnosti. Božja previdnost je izraz božjega usmiljenja in ljubezni do človeka. Pogosto dogodkov sproti ne razumemo. Šele pozneje, ko gledamo nazaj, vidimo, kako je vse Bog vodil. Mati Terezija nam naroča: €œZaupajte v Boga. Čutite gotovost božje previdnosti. Zanesite se nanj. On ve. On bo poskrbel.€ Blaženi Anton Martin Slomšek je zapisal: €œKar Bog stori, vse prav stori, z eno roko vzame, z dvema pa da. Bog je doslej vse prav storil. Hvalimo njegovo neskončno modrost! Bog bo tudi v prihodnje vse prav storil. Zanašajmo se na njegovo previdnost! Svet bi se bil že sam pokončal, če ne bi Božja previdnost tudi slabih dejanj ljudi obračala v dobro.€

6. Bog je moja rešitev

V stari zavezi je izvoljenemu ljudstvu mnogokrat zmanjkalo zaupanja v Boga. Namesto nanj so se ljudje pogosto opirali samo na svojo moč, na čarovnike in malike, na denar in vojsko ter na vojaške zveze. Preroki so jih zato ostro karali. Bog je dopustil, da so jih stiskali sosednji narodi. Preroki so zaupali v Gospoda, ker so izkusili veliko božjo dobroto in ljubezen. Prerok Izaija je sicer predvideval, da mu številni ne bodo verjeli, temveč bodo iskali lažne preroke. Kljub temu je zapisal: €œČakal bom Gospoda, ki zdaj zakriva svoj obraz pred Jakobovo hišo, in bom zaupal vanj€ (Iz 8,17). Drugje je poln zaupanja dejal: €œGlej, Bog je moja rešitev, zaupam in se ne bojim, kajti moja moč in moja pesem je Gospod Bog, bil je moja rešitev€ (Iz 12,2). Prerok vabi tudi druge k zaupanju v Boga: €œZaupajte v Gospoda vekomaj, kajti samo Gospod Bog je večna skala€ (Iz 26,4). €œV mirovanju in zaupanju je vaša moč€ (Iz 30,15). €œGospod je Bog pravice, blagor vsem, ki zaupajo vanj€ (Iz 30,18). Prerok Izaija kliče gorje na tiste, ki ne zaupajo v Gospoda: €œGorje njim, ki hodijo v Egipt po pomoč, se zanašajo na konje, zaupajo v bojne vozove, ker jih je veliko, in v konjenike, ker so silno močni, ne ozirajo pa se na Svetega Izraelovega in ne iščejo Gospoda!€ (Iz 31,1). Prerok je sam veliko trpel, v trpljenju in temi pa ga je reševalo zaupanje v Boga. Zato svetuje vsem trpinom: €œKdor hodi v temi in nima luči, naj zaupa v Gospodovo ime, naj se opira na svojega Boga€ (Iz 50,10). Prerok Jeremija ostro zavrača tistega, ki zaupa samo v človeka, blagoslavlja pa moža, ki zaupa v Gospoda: €œPreklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na meso, njegovo srce pa se odmika od Gospoda€ (Jer 17,5). €œBlagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje€(Jer 17,7). Mnogo spodbudnih misli o zaupanju v Boga najdemo v svetopisemskih Pregovorih. Oglejmo si nekatere: €œZaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem, na svojo razumnost pa se ne zanašaj€ (Prg 3,5). €œKajti Gospod bo tvoje zaupanje, varoval bo tvojo nogo pred zanko€ (Prg 3,26). €œKdor zaupa v svoje bogastvo, propade, pravični pa poganjajo kakor zelenje€ (Prg 11,28). €œModri se boji in se ogiblje hudega, norec dela prestopke in zaupa vase€ (Prg 14,16). €œBlagor mu, ki zaupa v Gospoda€ (Prg 16,20). €œZaupaj v Gospoda in pomagal ti bo€ (Prg 20,22). €œZaupaj mi, sin moj, svoje srce, tvoje oči naj imajo rade moje poti€ (Prg 23,26). €œLakomnik izziva prepir, kdor pa zaupa v Gospoda, ima vsega v obilju€ (Prg 28,25). €œStrah pred človekom nastavlja zanko, kdor pa zaupa v Gospoda, bo obvarovan€ (Prg 29,25). V Knjigi modrosti je zapisano, da se Bog razodeva €œtakim, ki vanj zaupajo€ (Mdr 1,2). €œTisti, ki vanj zaupajo, bodo spoznali resnico€ (Mdr 3,9). Vse te misli nam lahko pomagajo, da bomo zanaprej tudi mi bolj zaupali v Boga, v njegovo moč, dobroto, ljubezen in usmiljenje.

7. Rešitelj obupanih

Lep primer brezpogojnega zaupanja v Boga v Stari zavezi je vdova Judita. Mesto Betulijo so pod poveljstvom vojskovodja Holoferna oblegali Asirci. Ker je meščanom zmanjkovalo vode, so sklenili, da se bodo po petih dneh predali Asircem, če v tem času ne bodo dobili pomoči. Krepostna in pogumna vdova Judita s to odločitvijo ni bila zadovoljna. Spodbujala je mestne starešine, naj pričakujejo rešitev od Boga in naj ga kličejo, da jim pride pomagat. €œMi pa ne poznamo drugega Boga razen njega. Zato smemo upati, da ne bo zapustil nas in našega rodu. Zakaj če pade naše mesto, bo podjarmljena tudi vsa Judeja in izropano bo naše svetišče: Bog pa bo zaradi te oskrumbe terjal obračun z našo krvjo€ (Jdt 8,20 s). Judita je nato razložila, da Bog prebivalce preizkuša, kakor je preizkušal Abrahama, Izaka in Jakoba. Sama se je ponudila, da bo rešila meščane Betulije. Judita je začela z molitvijo. Vrgla se je na obraz, se po glavi posula s pepelom in se oblekla v raševino. Molila je: €œGlej, Asirci se grmadijo v svoji moči, bahajo se s konji in konjeniki, ponašajo se s silo svojih pešcev, zaupajo v svoje ščite in kopja, v loke in prače - in niso spoznali, da si ti Gospod, ki razbija vojne. Tebi je ime Gospod. S svojo močjo zlomi njihovo silo in s svojim srdom stri njihovo oblast! Zakaj namenili so se, da onečastijo tvoje svetišče in da oskrunijo šotor, kjer prebiva tvoje sveto ime, in da z mečem odsekajo roglje tvojega oltarja. Glej njihov napuh! Pošlji svojo jezo nad njihove glave! Daj mi v mojo roko, roko vdove, moč, da izpeljem svoj načrt. Z zapeljivostjo mojih usten pobij služabnika ob gospodarju in gospodarja ob služabniku! Naj ženska roka zlomi njihov ponos! Tvoja moč ni v množici, tvoja oblast ne sloni na močnih; ti si Bog ponižanih, pomočnik majhnih, zaščitnik slabotnih, branitelj preziranih, rešitelj obupanih. Daj, Bog mojega očeta, Bog Izraelove dediščine, Gospod nebes in zemlje, stvarnik voda, kralj vsega svojega stvarstva, usliši mojo prošnjo! Daj, da bo moja zapeljiva beseda zadala rane in udarce njim, ki so naklepali hudo zoper tvojo zavezo in tvoje sveto domovanje, zoper goro Sion in hišo, kjer je bivališče tvojih sinov. In daj, da bo vse tvoje ljudstvo in da bodo vsi narodi spoznali in razumeli, da si ti Bog, Bog vse moči in oblasti, in da razen tebe ni nikogar, ki bi varoval Izraelov rod€ (Jdt 9,7-14). Judita se je ozaljšala in se odpravila v Holofernov tabor. S svojo lepoto je preslepila vojskovodja Holoferna. Tudi v Asirskem taboru ni pozabila na molitev in življenje po judovski postavi. Po neki gostiji je pijanemu in spečemu Holofernu z njegovim lastnim mečem odsekala glavo in se z njo srečno vrnila v Betulijo. Ko so sovražni Asirci zvedeli za smrt svojega vrhovnega poveljnika, so se razbežali. Izraelci so Judito proslavljali kot svojo rešiteljico. Judita pa je slavila in poveličevala Boga, ki je po njeni roki rešil Izraelce. Juditina knjiga nas uči, da je tudi v veliki stiski možna rešitev in da je ta rešitev v brezpogojnem zaupanju v Boga. Bog tudi v času najhujših preizkušenj ne zapusti tistih, ki so mu zvesti.

8. Upaj v Gospoda

Brezpogojno zaupanje v Boga se zelo lepo kaže v svetopisemskih psalmih. Ko je kralj David bežal pred sinom Absalomom, je molil: €œGospod, kako veliko je mojih nasprotnikov! Mnogi vstajajo zoper mene, mnogi pravijo moji duši: €˜Ni rešitve zanj pri Bogu.€™ Ti pa, Gospod, si ščit zame, moja slava in tisti, ki mi dviga glavo. S svojim glasom kličem h Gospodu in me usliši s svoje svete gore. Jaz sem legel počivat in zaspal, prebudil sem se, ker me je Gospod podpiral. Ne bojim se množic ljudstva, ki so se postavile naokrog zoper mene. Vstani, Gospod, reši me, moj Bog!€ (Ps 3,2-8). V psalmu 16 se prepletata prošnja k Bogu in zaupanje vanj: €œVaruj me, o Bog, saj se zatekam k tebi. Gospodu pravim: €˜Ti si moj Gospod, moja sreča, ničesar ni nad tabo.€™ (...) Gospod, delež moje dediščine in moja čaša, ti imaš v rokah mojo usodo. (...) Vedno postavljam predse Gospoda; ker je na moji desnici, ne bom omahnil. Zato se moje srce veseli, moja duša se raduje; tudi moje meso bo prebivalo varno. Zakaj moje duše ne boš prepustil podzemlju, svojemu zvestemu ne boš dal videti jame. Daješ mi spoznati pot življenja; polnost veselja je pred tvojim obličjem.€ Psalm 23 je v celoti psalm zaupanja. Temelj zaupanja je v dejstvu, da je Bog za psalmista pastir in gostitelj: €œGospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena. Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj, tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita. Pred mano pogrinjaš mizo vpričo mojih nasprotnikov; z oljem mi maziliš glavo, moja čaša je prepolna. Le dobrota in milina me bosta spremljali vse dni mojega življenja; prebival bom v hiši Gospodovi vse dni življenja.€ V psalmu 27 je pevcu temelj upanja Bog kot luč, rešitev in trdnjava: €œGospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati? Gospod je trdnjava mojega življenja, pred kom bi moral trepetati? Ko se mi hudobneži približajo, da bi požrli moje meso, moji nasprotniki in sovražniki proti meni, se spotaknejo in padejo. Tudi če se tabor vojske utabori proti meni, se moje srce ne boji; tudi če proti meni izbruhne vojna, jaz pri tem zaupam. (...) Upaj v Gospoda, bodi močan, tvoje srce naj se opogumi, upaj v Gospoda.€ V psalmu 62 se zopet srečamo s podobama skale in trdnjave, ki v psalmistu budita zaupanje v Boga: €œLe pri Bogu se umiri, moja duša, kajti od njega je moje upanje. Le on je moja skala in moja rešitev, moja trdnjava: ne bom omahoval. Pri Bogu sta moje rešenje in moja slava, moja močna skala, moje zavetje je v Bogu. Zaupajte vanj ob vsakem času, o ljudstvo, pred njim izlivajte svoja srca! Bog nam je zatočišče.€ V psalmu 121 se kaže vera v božjo moč in dobroto, ki je temelj zaupanja v Boga: €œMoja pomoč je od Gospoda, ki je naredil nebo in zemljo. (...) Gospod te bo varoval vsega hudega, varoval bo tvoje življenje. Gospod bo varoval tvoje odhajanje in prihajanje, od zdaj in do večnosti.€

9. Zaupal je v Boga

Najmočnejše zaupanje v Boga Očeta imamo pri Jezusu Kristusu. To so priznali celo njegovi nasprotniki, ki so ga sramotili na križu: €œZaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga hoče, saj je rekel: €˜Božji Sin sem€™€ (Mt 27,43). Jezusovo zaupanje v Očeta se kaže v njegovih dolgih molitvah, kaže pa se tudi v vsem njegovem delovanju. Preden je obudil mrtvega prijatelja Lazarja, je molil: €œOče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal€ (Jn 11,41 s). Učence je spodbujal: €œNa svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal€ (Jn 16,33). Jezus je naše zaupanje. Ko nas spodbuja: €œbodite pogumni!€, nam govori: €œzaupajte!€ Temelj našega zaupanja je Jezusova zmaga nad grehom, hudobnim duhom in smrtjo, njegovo vstajenje in pošiljanje Svetega Duha. Kristjani vseh časov so v vstalem Odrešeniku črpali svoje zaupanje. On živi, on je naša opora, on je naš cilj. Jezus je učil, da ne more biti naše zaupanje v Bogu in mamonu: €œNihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu€ (Mt 6,24). Človek ne sme zaupati v lastno pravičnost, kakor je bilo to pri farizeju. Posnemati mora cestninarja, ki se je zavedal svoje grešnosti: €œBog, bodi milostljiv meni grešniku!€ (Lk 18,13). Jezus je odločno zavrnil hudiča, ki ga je v puščavi skušal: €œReci, naj ti kamni postanejo kruh.€ €œVrzi se dol.€ €œVse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš€ (Mt 4,3.6.9). Hudičeve ponudbe so popolno nasprotje pravemu zaupanju v Boga. Podobne so tisti ponudbi, ki je preslepila prve starše. Od učencev in tistih, ki jih je ozdravil, je Jezus pričakoval vero. Beseda €œvera€ običajno pomeni osebno zaupanje v Jezusa kot tistega, ki ima moč ozdraviti in v svoji dobroti hoče ozdraviti. Oče božjastnega dečka se je obrnil na Jezusa s prošnjo: €œČe kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!€ Jezus je na očetovo prošnjo, v kateri je bilo premalo zaupanja, odgovoril: €œVse je mogoče tistemu, ki veruje€ (Mr 9,22 s), kar pomeni: €œVse je mogoče tistemu, ki zaupa.€ Kristus je zelo naglašal pomen vere in zaupanja pri molitvi. Takšno molitev bo nebeški Oče uslišal: €œČe boste verovali, boste prejeli vse, kar boste prosili v molitvi€ (Mt 21,22). Stavek pomeni: €œČe boste zaupali, boste prejeli vse, kar boste prosili v molitvi.€ Polne zaupanja so Jezusove spodbude: €œProsite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo€ (Lk 11,9-13).

10. Če hočeš, me moreš očistiti

Jezus je ozdravil veliko posameznih bolnikov. Večina je pokazala veliko zaupanje, da jih bo on ozdravil. Nanj so se večinoma obračali v obliki prošnje. Poglejmo, kako je Gospod ozdravil gobavca. Evangelist Marko o čudežu takole poroča: €œK njemu je prišel gobavec in ga na kolenih prosil: €˜Če hočeš, me moreš očistiti.€™ Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: €˜Hočem, bodi očiščen!€™ Gobe so takoj izginile in bil je očiščen€ (Mr 1,40-42). Gobavost je bila velika nadloga starega časa. Poseben bacil prizadene kožo, sluznico in živce. Bolezen se najprej pojavi v obliki lišajev na obrazu, na rokah in nogah. Nato nastanejo boleče otekline, ki se odpirajo in izcejajo gnoj. Postopoma odmrejo roke in noge. Gobavec je obsojen na počasno umiranje. Judje so imeli gobavca za živega mrliča. Bil je tudi obredno nečist, zato so se ga morali vsi izogibati. Za našega gobavca je bil Jezus edino upanje. Veliko je že slišal o njegovi ljubezni do bolnikov in njegovih čudežnih ozdravljenjih. Zato se mu je z vsem zaupanjem približal: €œČe hočeš, me moreš očistiti.€ S tem je pokazal zaupno vero, katere pomen je Jezus vedno znova naglašal. S to vero se je odprl Odrešenikovemu delovanju. Marko je zapisal, da se je gobavec Jezusu zasmilil. Jezus ga je ozdravil z dotikom in z besedami: €œHočem, bodi očiščen!€ S tem je bil ozdravljen gob in obredno očiščen, da ni več veljal za nečistega. Moral se je še pokazati duhovniku, ki je potrdil njegovo ozdravljenje in ga sprejel v versko občestvo. Na poseben način se Jezus danes človeka usmili in ga očisti pri sveti spovedi. Jezus je sv. Favstini Kowalski v posebnem razodetju naročil: €œPiši, pripoveduj o mojem usmiljenju. Povej ljudem, kje naj iščejo tolažbo, to je pri sodišču usmiljenja. Tam so največji čudeži, ki se neprestano ponavljajo. Za ta čudež se ni treba odpraviti na daljno romanje, tudi ni treba prirejati kakih zunanjih obredov, ampak zadostuje z vero pristopiti k nogam mojega namestnika in mu izpovedati svojo bedo; in čudež božjega usmiljenja se pokaže v vsej svoji polnosti. Čeprav bi bila duša kakor razpadajoče truplo in bi po človeško ne bilo več možnosti za obuditev - po božje ni tako. Čudež božjega usmiljenja to dušo popolnoma obudi. O ubogi, ki ne uporabijo tega čudeža božjega usmiljenja, zaman boste klicali, ker bo prepozno.€ Pomen in veličino čistega srca lepo naglaša arški župnik sv. Janez Marija Vianney: €œNič ni lepšega kakor čista duša. Če bi to razumeli, ne bi hoteli izgubiti čistosti. Čista duša je nenavezana na materialno, na zemeljske stvari in nase (...) Čistost prihaja iz nebes: moramo si jo izprositi od Boga. Če bomo zanjo prosili, jo bomo prejeli. Zelo se moramo varovati, da je ne izgubimo. Svoje srce moramo zapreti napuhu, počutnosti in vsem drugim strastem, kakor zapiramo vrata in okna, da nihče ne more noter.€ Kadar našo dušo omadežuje greh in kadar stojimo pred spovednico, prosimo Gospoda: €œČe hočeš, me moreš očistiti.€

11. Kakor si veroval, naj se ti zgodi!

Evangelist Matej poroča o Jezusovem ozdravljenju stotnikovega služabnika takole: €œKo je (Jezus) prišel v KafarnĂĄum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil ter govoril: €˜Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.€™ Jezus mu je rekel: €˜Pridem in ga ozdravim.€™ Stotnik pa mu je odgovoril: €˜Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: €şPojdi€š in gre; in drugemu: €şPridi€š in pride; in svojemu služabniku: €şStĂri to€š in stori.€™ Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: €˜Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere!€™ (...) Stotniku pa je Jezus rekel: €˜Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!€™ In služabnik je ozdravel tisto uro€ (Mt 8,5-13). Pri poganskem stotniku lahko občudujemo njegovo usmiljeno ljubezen do hromega služabnika. Če je bil takšne ljubezni zmožen pogan, jo moramo tembolj gojiti kristjani. Okrog nas je polno ljudi v različnih stiskah, še bolj duhovnih kakor materialnih. Pri pomoči ne bomo ravnali samo iz človeškega usmiljenja. Kristjan v bližnjem gleda Jezusa in mu pomaga. Mati Terezija je dejala: €œUbogi so veliki ljudje! Moramo jih ljubiti, ne iz občutka usmiljenja do njih. Ljubiti jih moramo zato, ker je Jezus v žalostni preobleki v ubogih. Naši bratje in sestre so. Naši ljudje so. Tisti gobavci, tisti umirajoči, lačni, nagi. Oni so Jezus!€ Vrnimo se k stotniku. Kljub temu, da je bil pogan in zato ni imel veliko zveze z Judi, je zvedel, da Jezus ozdravlja bolnike. Zato se je pogumno obrnil nanj. V stotnikovih besedah €œsamo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen€ je izraženo njegovo zaupanje, da bo Jezus res pomagal. Vsi sveti kristjani so imeli veliko zaupanje v Jezusa. Mati Terezija je dejala: €œJezus terja od mene samo to, da se zanesem nanj; kajti samo vanj popolnoma zaupam; njemu se izročam brez pridržka.€ Jezus je sv. Favstini Kowalski razodel: €œNajljubši mi je tisti, ki trdno veruje v mojo dobroto in mi popolnoma zaupa. Podarjam mu svoje zaupanje in mu dajem vse, za kar me prosi.€ Stotnik se ni imel za vrednega, da bi Jezus prišel na njegov dom. Ponižnost in zaupanje v Boga sta kakor dve sestri, ki vedno živita v prijateljstvu. Čim bolj je kdo na pravi način ponižen, tem lažje se v popolnem zaupanju dvigne k Bogu. Jezus je pohvalil stotnikovo veliko zaupanje, zato je na daljavo ozdravil njegovega služabnika: €œPojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!€ S svojo zaupno vero se odpiramo božjemu usmiljenju. Sv. Favstina Kowalska je zapisala Jezusove besede: €œMoja hči, ali sodiš, da si dovolj napisala o mojem usmiljenju? To, kar si napisala, je komaj kapljica v primerjavi z oceanom. Sem sama ljubezen in usmiljenje; ni stiske, ki bi se mogla meriti z mojim usmiljenjem. Nobena stiska ga ne more izčrpati, ker se v trenutku podelitve moje usmiljenje poveča. Kdor zaupa v moje usmiljenje, je nadvse srečen, kajti jaz sam skrbim zanj.€

12. Tvoja vera te je rešila

Neka žena je €œže dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: €˜Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.€™ In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge. (...) Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: €˜Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!€™€ (Mr 5,25-34). Žena je z nekim strahom in hkrati z velikim zaupanjem prišla k Jezusu. Strah je bil v njej zato, ker je bila obredno nečista in ne bi smela priti v družbo ljudi. Zato ni Jezusa z besedami prosila za ozdravljenje, ampak se ga je samo dotaknila. Ni Jezusova obleka ozdravila bolnice, ampak Jezus sam. Pri tem je upošteval ženino vero in zaupanje: €œHči, tvoja vera te je rešila.€ Jezus je naš rešitelj. Od nas pričakuje, da se z brezpogojnim zaupanjem obračamo nanj. Takšnega zaupanja nam pogosto manjka. Zato nam je Jezus sam hotel priskočiti na pomoč. Leta 1931 se je prikazal poljski redovnici sv. Favstini Kowalski in ji naročil, naj ga naslika, kakor ga je videla. Spodaj na podobi naj poskrbi za napis: Jezus, vate zaupam. Pogled na podobo usmiljenega Jezusa z napisom naj bi kristjana spomnil, da mora vedno zaupati v Jezusa, čeprav se zdi položaj še tako brezizhoden. Sestra Favstina je poskrbela, da je slikar naslikal Jezusovo podobo. Milostna podoba usmiljenega Jezusa je danes v kapeli sester božje Matere usmiljenja v Krakovu. Upodobitve te podobe pa so razširjene po vsem svetu. Podoba predstavlja od mrtvih vstalega Kristusa, z ranami na rokah, nogah in na srcu. Dva pramena žarkov iz prebodenega Jezusovega srca nakazujeta Svetega Duha in vse milosti, ki izhajajo iz Jezusove velikonočne skrivnosti. Sv. Janez v svojem evangeliju govori o krvi in vodi, ki sta pritekli iz Jezusove prebodene strani (prim. Jn 19,34). Podoba nam razodeva veliko božje usmiljenje, ki ga je deležen tisti, ki neomajno zaupa v Jezusa Kristusa. Češčenje te podobe temelji na zaupni molitvi, povezani z dobrimi deli. Jezus je obljubil častilcem te podobe velik napredek na poti krščanske popolnosti, milost srečne smrti ter vse druge milosti in tudi časne dobrine, če je vse to skladno z božjo voljo. Jezus je sv. Favstini dejal: €œV stari zavezi sem k svojemu ljudstvu pošiljal preroke z bliskom in gromom. Danes pa pošiljam tebe k vsemu človeštvu z mojim usmiljenjem. Nočem kaznovati obolelega človeštva, želim pa mu spregovoriti tako, da ga priklenem na svoje usmiljeno Srce.€ €œŽgejo me plameni usmiljenja, želim jih izlivati na človeške duše. O kakšno bolečino mi povzročajo, če jih nočejo sprejeti. (...) Povej obolelemu človeštvu, naj se oklene mojega usmiljenega Srca, in napolnil ga bom z mirom.€

13. Ne bodi neveren, ampak veren

Na veliko noč sta se dva Jezusova učenca odpravila iz Jeruzalema domov v dobrih 11 km oddaljeno vas Emavs. Eden je bil Kleopa, drugi pa morda evangelist Luka, ki o tem dogodku poroča v svojem evangeliju. Po vsem tem, kar se je z Jezusom zgodilo na veliki četrtek in veliki petek, sta bila popolnoma razočarana. Zdi se, da sta se izmed vseh najbolj oddaljila od skupnosti Jezusovih učencev. Zdaj sta bila prepričana, da je z njegovo smrtjo pokopano upanje, €œda je on tisti, ki bo odkupil Izrael€ (Lk 24,21). Med potjo sta se o vsem tem z žalostjo pogovarjala, saj sta ljubila Jezusa. Nista pa imela vere, da bo Jezus vstal in tako premagal smrt ter jih odrešil. Ko sta tako drug drugemu razkrivala svojo žalost in razočaranje, se jima je pridružil od mrtvih vstali Jezus. Hotel se jima je razodeti kot usmiljeni Odrešenik in jima vrniti porušeno vero in zaupanje. Učenca ga nista spoznala, ker so bile njune oči zastrte. Imela sta ga za tujca, ki sploh ne ve za dogajanje v Jeruzalemu. Zato sta mu pripovedovala o vseh dogodkih v zvezi z Jezusovo obsodbo in njegovo smrtjo na križu. On ju je pozorno poslušal, ne da bi se izdal, kdo je. Končno jima je na podlagi starozaveznih prerokov hotel pomagati do spoznanja, da je €œbilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo. Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih€ (Lk 24,26 s). V njuna srca se je začela vračati vera in zaupanje. Končno sta v tujcu spoznala Jezusa, ko so bili že v Emavsu skupaj pri mizi in je Jezus razlomil kruh, ga blagoslovil in jima dal. A on je tedaj izginil izpred njiju. Polna vere in ponovnega zaupanja v Jezusa, ki se ju je usmilil, sta hitela nazaj v Jeruzalem in €œpripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha€ (Lk 24,35). Kakor se je Jezus usmilil obeh potrtih učencev, ki sta izgubila vero in upanje vanj, tako se je usmilil tudi apostola Tomaža. Tomaž ni hotel verovati učencem, ki so mu pripovedovali, da so videli vstalega Gospoda: €œČe ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval€ (Jn 20,25). Jezus, ki se je v svojem javnem delovanju s posebno ljubeznijo sklanjal k najbolj pomoči potrebnim in vedno iskal stoto izgubljeno ovco, je poiskal tudi apostola Tomaža in mu vrnil izgubljeno vero in zaupanje. Ponovno se je prikazal učencem, ko je bil med njimi tudi Tomaž. Povabil je Tomaža: €œPoloži svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.€ V Tomažu se je v trenutku izvršila čudovita sprememba. Postal je globoko veren, kar je izpovedal z besedami: €œMoj Gospod in moj Bog!€ (Jn 20,27.28). Jezusovo ravnanje z nevernimi razodeva njegovo usmiljeno Srce. Dal nam je zgled, kako naj postopamo s tistimi, ki so se oddaljili od Boga. V nas in v našem delovanju se mora razodevati usmiljena ljubezen Jezusovega Srca, ki vabi k zaupanju vanj.

14. Žetev je obilna, delavcev pa malo

Treba je odpreti evangelij in ga brati, da spoznamo Jezusovo usmiljeno Srce. Evangelist Matej poroča: €œJezus je obhodil vsa mesta in vasi. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsako bolezen in vsako slabost. Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: €˜Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev€™€ (Mt 9,35-38). Matej je tu v povzetku predstavil tri temeljne oblike Jezusovega javnega delovanja: učenje, oznanjevanje, ozdravljanje. Jezus je bil učitelj novozavezne postave, katere središče je govor na gori. On je oznanjal o božjem kraljestvu, v katerega je mogoče stopiti samo s spreobrnjenjem. Svoje oznanjevanje je začel z besedami: €œČas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju€ (Mr 1,15). S čudežnimi ozdravljenji je Jezus potrjeval svoj nauk. Z vsemi tremi oblikami delovanja je razodeval svoje usmiljenje do ljudi, ki so se zato z velikim zaupanjem v množicah zgrinjali okrog njega. Kristus se je posebej zavzemal za ljudi v različnih stiskah in za najbolj potrebne. Ko je Janez Krstnik iz ječe poslal dva svoja učenca k Jezusu z vprašanjem, ali je on Mesija, je Jezus naročil: €œPojdita in sporočita Janezu, kar sta videla in slišala: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij€ (Lk 7,22). Gospod je v svoji usmiljeni ljubezni vabil ljudi z besedami: €œPridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko€ (Mt 11,28-30). Jezus se je zavedal, da so množice, ki se zbirajo okrog njega, brez pravih pastirjev. Takratni verski voditelji so popolnoma odpovedali. Zato je Jezus učence spodbujal, naj prosijo Gospoda žetve, da pošlje delavce na svojo žetev. Tudi današnje človeštvo so tiste velike množice, ki se Jezusu smilijo, ker so €œizmučene in razkropljene€. Več kakor šest milijard ljudi je danes na svetu. Le približno ena milijarda je katoličanov, a še od teh so mnogi daleč od Jezusa in se ne zatekajo v njegovo usmiljeno Srce. Po mnogih delih sveta manjka duhovnikov in misijonarjev ter misijonark. Samostani so marsikje prazni. Tudi med številnimi kristjani vlada zaskrbljujoča verska nevednost in moralna otopelost. Če hočemo biti sodelavci Jezusovega usmiljenja, moramo prositi €œGospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev€. Hkrati moramo biti pripravljeni, da rečemo svoj €œda€, če nas Gospod pokliče k tesnejši hoji za seboj in v svojo pastirsko službo. Jezus računa z našo velikodušnostjo.

15. Smili se mi množica

Jezus je v puščavi čudežno nasitil najprej pet tisoč mož, ob drugi priliki pa štiri tisoč. Po takratni navadi so šteli prebivalce po možeh. Čudežne pomnožitve kruha in rib pa so bile obakrat deležne tudi žene in otroci. Evangelist Marko je posebej pozoren na Jezusovo usmiljenje do ljudi v različnih potrebah in stiskah. Skoraj pred vsakim čudežem pravi, da so se Jezusu ljudje smilili. Videli smo že, da je bil Bog že v stari zavezi usmiljen do svojega ljudstva. V Kristusu je to božje usmiljenje doseglo svoj vrh. Pred drugo čudežno pomnožitvijo kruha je Marko zapisal: €œTiste dni je bilo spet veliko ljudi pri njem in niso imeli kaj jesti. Poklical je k sebi učence in jim rekel: €˜Smili se mi množica, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti. Če jih lačne pošljem domov, bodo na poti omagali, kajti nekaj jih je prišlo od daleč€ (Mr 8,1-3). Jezus je iz usmiljenja lačne množice v puščavi nasitil s čudežno pomnožitvijo kruha in rib. Ni sicer prišel na svet zato, da bi ljudem v materialnih potrebah pomagal s čudeži. Ljudi je hotel usmeriti v duhovno področje, jih odrešiti greha in naravnati na pot svetosti. S pomnožitvijo kruha je pokazal na duhovno hrano, na evharistični kruh. Danes se mu smili množica, ki se ne hrani s tem duhovnim kruhom. Toda smili se mu tudi množica tistih, ki so še danes lačni naravnega kruha. Jezusova volja je, da pomagamo tem lačnim in žejnim. On se z njimi celo enači. Če bomo izpolnili njegovo voljo, bomo slišali pri vesoljni sodbi besede: €œLačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti€ (Mt 25,35). Med telesnimi deli usmiljenja se na prvem mestu omenja: lačne nasičevati, žejne napajati. Danes v deželah obilja skrbijo, da kmetje ne bi pridelali preveč pšenice, v nerazvitih deželah pa je mnogo milijonov ljudi, ki stradajo kruha in umirajo od lakote. €œMnožica se mi smili,€ govori Jezus tudi o teh ljudeh. Kaj lahko zanje storimo? Mati Terezija iz Kalkute je dejala: €œČe so ubogi morali kdaj umreti zaradi lakote, niso umrli zato, ker Bog ni poskrbel zanje, pač pa zato, ker jim vi in jaz nismo dali, ker nismo bili orodje ljubezni v božjih rokah, da bi jim dali kruha, da bi jim dali obleko; ker ga nismo prepoznali, ko je Kristus spet prišel v bedni preobleki - v lačnem človeku, v osamljenem človeku, v brezdomnem otroku in iskal zavetja... Trpljenja enih more biti kriv pohlep drugih.€ Je pa še druga lakota, lakota po človeški ljubezni. Danes je te lakote zelo veliko, ne samo v nerazvitih, ampak morda še bolj v razvitih deželah. Značilno je zapisala mati Terezija: €œKo je Kristus rekel: €˜Bil sem lačen in ste me nasitili,€™ ni mislil samo na lakoto po kruhu in hrani, ampak tudi po ljubezni. Jezus sam je doživel to osamljenost. Prišel je med svoje, pa ga niso sprejeli, in to ga je ranilo takrat in ga je zmeraj bolelo. Enaka lakota, enaka osamljenost, enak občutek, da te nihče ne sprejema, nihče ne ljubi in ne potrebuje. Vsak človek je v tem primeru podoben Kristusu v njegovi osamljenosti; in to je najtežji delež, to je prava lakota.€

16. Zasmilili so se mu

Oglejmo si prvo Jezusovo pomnožitev kruha in rib v puščavi. Evangelist Marko poroča: €œKo se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari. In ko je bila ura že pozna, so stopili k njemu njegovi učenci in mu govorili: €˜Samoten je ta kraj in ura je že pozna. OdpĂşsti jih, da gredo v bližnje zaselke in vasi ter si kupijo kaj hrane.€™ Odgovoril jim je in rekel: €˜Dajte jim vi jesti!€™ Dejali so mu: €˜Ali naj gremo nakupit kruha za dvesto denarijev in jim damo jesti?€™ On pa jim je rekel: €˜Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte!€™ Ko so poizvedeli, so mu rekli: €˜Pet in dve ribi.€™ Tedaj jim je ukazal, naj po skupinah vse posadijo po zeleni travi. Ko so posedli v gručah po sto in po petdeset, je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil in razlomil hlebe ter dajal svojim učencem, da bi postregli ljudem. Tudi ribi je razdelil med vse. In vsi so jedli in se nasitili. Nato so pobrali dvanajst polnih košar koščkov in tudi ostanke rib. Tistih, ki so jedli kruh, pa je bilo pet tisoč mož€ (Mr 6,34-44). Jezus je iz usmiljenja do lačnih ljudi pomnožil kruh in ribe. S tem je razkril svoje usmiljeno Srce in tudi nam pokazal, kako moramo biti usmiljeni z ljudmi v stiski. Usmiljenje je več kot sočutje. Kdor je usmiljen, ne sočustvuje samo z lačnim človekom, ampak mu tudi ponudi hrano. Usmiljenje je dejavna ljubezen do človeka v stiski. Če bomo bolj pozorni na božjo besedo in bomo po njej živeli, se nam bo vtisnilo v srce Jezusovo naglašanje ljubezni do bližnjega. Mati Terezija nam izprašuje vest: €œJezus živi danes svoje trpljenje v mladih ljudeh sveta, v trpečih, v lačnih, v prizadetih mladih ljudeh - v tistem otroku, ki jĂŠ košček kruha, drobtinico za drobtinico, ker ve, da ga bo zmanjkalo in bo potem zopet lačen. To je postaja križevega pota. Ali ste tam s tem otrokom? In tisti tisoči, ki koprnijo ne samo po koščku kruha, temveč po majhnem koščku ljubezni, priznanja. To je postaja križevega pota. Ali ste tam?€ O sv. Vincenciju Pavelskem se pripoveduje tole: V deželi je vladala huda lakota. Francoska kraljica je na hodniku kraljevskega dvora srečala Vincencija Pavelskega. Okrog vratu je imela dragoceno biserno ogrlico. Svetnik je smeje pokazal na ogrlico in vprašal kraljico: €œVeličanstvo, ali ne bi mogli narediti čudeža in spremeniti te kamne v kruh?€ Kraljica ga je takoj razumela. Snela je ogrlico, jo dala svetniku in že čez eno uro so se kamni €˜spremenili€™ v kruh. Ljubezen do bližnjega je zelo konkretna, ali pa je sploh ni. Raoul Follereau je dejal: €œBrez ljubezni vse poklekovanje in vse zvonjenje in vsi posti nič ne koristijo; če ne ljubiš, nisi kristjan.€ Nekateri so ubogi iz posebnih razlogov. To so na primer odvisniki vseh vrst. Še bolj ubogi pa so tisti, katerih duša je podhranjena in so daleč od Boga. Kaj lahko storimo zanje?

17. Dobri pastir da svoje življenje

Pri evangelistu Janezu beremo: €œJaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce€ (Jn 10,11-15). S podobo o dobrem pastirju, ki je pripravljen dati življenje za svoje ovce, je Jezus pokazal svojo izredno ljubezen in usmiljenje do nas. On sam je naš dobri pastir. S svojo smrtjo na križu je potrdil resničnost besed: €œSvoje življenje dam za ovce.€ Volk je hudobni duh, ki je že na začetku človeškega rodu Adama in Evo zapeljal v greh. On vedno znova nastavlja svoje zvite zanke in skuša ljudi odtrgati od Boga. Kdor se ne zateče k dobremu pastirju Kristusu, zanj ni rešitve. Kristus je edini odrešenik sveta. Samo on je dal življenje za svoje ovce, samo on je za naše odrešenje izkrvavel na križu. Samo on je za nas vstal od mrtvih. Samo on nam je poslal in nam vedno znova pošilja Svetega Duha, ki nas posvečuje in utrjuje v dobrem. Jezus kot dobri pastir na naših oltarjih na zakramentalni način daje vsak dan znova svoje življenje. Vsako uro in vsako minuto se kje daruje mašna daritev. Tako bo Jezusova €œdaritev na križu mogla trajati skozi vse čase, dokler ne pride€ Kristus k vesoljni sodbi (B 47). Skozi vse čase in na vseh krajih bo tako navzoče njegovo neizmerno usmiljenje, ki sega do vsakega človeka, če se le hoče Kristusu približati. Kdor se bo zdaj odpiral Gospodovemu usmiljenju, ga bo deležen tudi pri vesoljni sodbi. Pri sv. maši molimo: €œUsmili se nas, vsemogočni Bog, odpusti nam naše grehe in nas privedi v večno življenje.€ €œGospod, usmili se. Kristus, usmili se. Gospod, usmili se.€ €œTi sediš na desnici Očetovi, usmili se nas.€ €œUsmiljeno pomagaj, da se bomo varovali greha in bomo varni pred vsakim nemirom.€ €œJagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas.€ Ali današnji človek še potrebuje Jezusa Kristusa in njegovo odrešenje ter njegovo usmiljenje? Najbrž še bolj kakor včasih! Kar je zapisal sv. Pavel, velja še bolj za današnjega človeka: €œVem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; kajti dobro hoteti je sicer v moji mĂči, dobro delati pa ni. Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem€ (Rim 7,18 s). Jezus je po duhovniku v spovednici vedno pripravljen dvigniti roko in dati odvezo od vseh naših grehov, če se jih skesano spovemo. On sam je v posebnem razodetju naročil sv. Favstini Kowalski: €œMoja glasnica, zapiši, da sem do grešnikov bolj darežljiv kakor do pravičnih. Zanje sem prišel na zemljo, zanje sem prelil kri, naj se ne bojijo približati se mi; oni najbolj potrebujejo moje usmiljenje.€ €œČe bi grešniki poznali moje usmiljenje, ne bi propadali v tako velikem številu. GovĂri grešnim ljudem, naj se ne bojijo približati se mi. GovĂri jim o mojem velikem usmiljenju.€

18. Našel sem ovco, ki se je izgubila

Jezus se je v svojem usmiljenju zavzemal za tiste, ki jih je takratna družba zavračala. Med njimi so bili tudi cestninarji in grešniki. Cestninarji so bili v službi rimske okupacijske oblasti in ponavadi tudi oderuhi, grešniki pa se niso držali postave. Farizeji in pismouki so nad Jezusom godrnjali: €œTa sprejema grešnike in jĂŠ z njimi.€ Da pojasni svoje ravnanje, jim je Jezus povedal tri čudovite prilike: o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi in izgubljenem sinu. Ohranil nam jih je sv. Luka, ki je evangelist božjega usmiljenja. Oglejmo si priliko o izgubljeni ovci: €œKdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in ne gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: €˜Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.€™ Povem vam: Prav takĂł bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja€ (Lk 15,4-7). Kristus je dobri pastir, ki stalno išče izgubljeno ovco. Išče vsako posebej. Išče jo s takšno usmiljeno ljubeznijo, kakor da bi bila edina na svetu. Te ovce smo mi ljudje. Za nas je dobro, če se ponižno prištejemo k stoti izgubljeni ovci in ne k devetindevetdesetim, čeprav ne živimo v smrtnih grehih. Tako bomo deležni Gospodovega iskanja in njegovega usmiljenja. Za vsakega od nas je Jezus umrl na križu. Za vsakega bi bil pripravljen ponovno preliti svojo kri, če bi bilo to za naše odrešenje potrebno. Danes je veliko popolnoma izgubljenih ovc. To so tisti, ki so daleč od Boga. Tisti, ki živijo v smrtnih grehih, a se za to sploh ne zmenijo. Jezus potrebuje veliko dobrih pastirjev, ki bi delovali v njegovem imenu. To so najprej duhovniki. Velja pa tudi za vsakega kristjana, da mora biti pastir, saj je po sv. krstu deležen Jezusove pastirske službe. Vsak mora biti najprej s svojim zglednim življenjem apostol, upodobljen po Jezusovem usmiljenem Srcu. Mati Terezija je dejala: €œBodimo dobri in usmiljeni. Naj nihče nikoli ne pride k nam, ne da bi odhajal boljši in srečnejši. Bodite živ izraz božje dobrote - dobrote v vašem obrazu, v vaših očeh, v vašem smehljaju, dobrote v vašem toplem pozdravu.€ €œČe zares ljubimo duše, moramo biti pripravljeni prevzeti njihovo mesto, prevzeti nase njihove grehe in se zanje spokoriti. Biti moramo žive žgalne daritve, kajti takšne nas duše potrebujejo. Božja ljubezen nima meja. Je brezmejna in njene globine so nepredirne. €˜Ne bom vas zapustil sirot.€™€ Sv. Favstina Kowalska, glasnica božjega usmiljenja, je zapisala v svoj Dnevnik: €œHočem se truditi, delati, se izčrpavati za naše delo - za reševanje neumrljivih duš. Nič zato, če bodo ti napori skrajšali moje življenje, saj ne pripada več meni, ampak je last skupnosti. Z zvestobo skupnosti hočem biti koristna vsej Cerkvi.€

19. Veselje nad grešnikom, ki se spreobrne

Evangelist Luka je zapisal Jezusovo priliko o izgubljeni drahmi: €œKatera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: €˜Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.€™ Povem vam: Prav tĂĄko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne€ (Lk 15,8-10). Za gospodinjo, ki je imela samo deset drahem, je bila izguba ene drahme velika izguba, čeprav je bila to le dnevna delavčeva plača. Zato je razumljivo, da je storila vse, da je našla izgubljeno drahmo. Tega dogodka se ni veselila le sama, ampak skupaj s prijateljicami in sosedi. Kakor je na zemlji ena sama drahma povzročila tolikšno veselje, tako tudi spreobrnjenje enega grešnika sproži v nebesih veliko veselje pri Bogu in njegovih angelih. Jezus tu naglaša božje usmiljenje do grešnikov in veselje ob njihovem spreobrnjenju, rabini pa so učili o božjem veselju nad pravičnimi in nad pokončanjem brezbožnih. Že v Stari zavezi imamo pri preroku Ezekijelu zapisano, da Bog noče smrti grešnika, marveč želi, da se spreobrne in živi (prim. Ezk 18,23). Tudi v priliki o izgubljeni ovci je Jezus naglasil veselje v nebesih nad spreobrnjenim grešnikom (prim. Lk 15,7). Kaj je spreobrnjenje? Po izražanju Svetega pisma se spreobrne tisti, ki popolnoma spremeni smer svoje poti. Nič več ne hodi po poti greha, ki vodi proč od Boga. Po spreobrnjenju je naravnan k Bogu. Stopil je na pot ljubezni in svetosti. Pri pravem spreobrnjenju gre za spremembo v srcu. Po izražanju starozaveznih prerokov Bog sam v človeku ustvari novo srce. Pravo spreobrnjenje se pokaže tudi na zunaj, pri človekovem ravnanju. Spreobrnjenje je božje delo. Mati Terezija je dejala: €œSpreobrniti pomeni privesti k Bogu. Posvečevati pomeni napolnjevati z Bogom. Spreobračanje in posvečevanje je božje delo.€ Bog pri tem računa z našim sodelovanjem. Zato je mati Terezija dostavila: €œNiti vsemogočni Bog ne more spreobrniti človeka, če človek tega noče.€ Popolno spreobrnjenje, ki pomeni spremembo življenja, se običajno ne izvrši v trenutku, čeprav so grešniku grehi odpuščeni. Spreobrnjenje je dolgotrajen proces. Treba je prekiniti vse vezi, ki kristjana kljub dobri spovedi še vedno vežejo, da ni popolnoma svoboden. Navzeti se mora dobrih navad, da se bo z božjo pomočjo z lahkoto varoval slabega in delal dobro. Kdor ni bil navajen hoditi k nedeljski maši, bo kljub dobri volji imel močno skušnjavo, da bi od mašne daritve izostajal. Kdor je bil pogreznjen v nečiste grehe, se bo moral z božjo pomočjo vztrajno boriti, da se jih bo rešil. Ker se mnogi kristjani za spreobrnjenje ne odločijo ali pri tej odločitvi ne vztrajajo, je treba, da drugi zanje molimo in se žrtvujemo. Spomnimo se na fatimske pastirčke in na sv. Favstino, kaj vse so bili pripravljeni storiti za spreobrnjenje grešnikov.

20. Oče, grešil sem

Evangelist Luka nam je v svojem evangeliju, ki je evangelij usmiljenja, ohranil čudovito Jezusovo priliko o izgubljenem sinu (Lk 15,11-32), ki je še bolj prilika o usmiljenem očetu. Izgubljeni sin je podoba grešnika, njegov oče pa je podoba nebeškega Očeta. Mlajši sin je prehodil vse stopnje, po katerih mora iti človek, če hoče, da se spreobrne in dobi božje odpuščanje. Ko je zapustil očeta in €œz razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje,€ je grešil. Pri tem je bil deležen trenutnih užitkov, ni pa bil srečen. V grehu ni sreče. Greh prinaša s seboj kazen, ki se pri izgubljenem sinu kaže v očitkih vesti in v zunanjem obubožanju ter stradanju. Božja kazen hoče človeka spodbuditi k poboljšanju. Ko je izgubljeni sin začel trpeti pomanjkanje, je šel vase. Odvrnil se je s poti prevzetnosti in stopil na pot iskrenega priznanja svoje grešnosti. Dejal je: €œKoliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: €˜Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.€™€ Tu se razodeva spoznanje izgubljenega sina, da se je pregrešil zoper nebo in pred očetom. Zaveda se, da je izgubil pravico do sinovstva. V njem se je začel proces kesanja. Sklenil je, da se bo kot najemnik vrnil k očetu. Za dobro spoved je potrebno spoznati svoje grehe, zato si najprej izprašamo vest. Prav je, da prej poprosimo Svetega Duha za pomoč in razsvetljenje. Premislimo svoj odnos do Boga, do bližnjega in do sebe. Pri tem se opremo na božje in cerkvene zapovedi. Ko spoznamo svoje grehe, se jih kesamo, ker smo z njimi razžalili dobrega in usmiljenega nebeškega Očeta. Hkrati že naredimo sklep, da se bomo resno trudili za poboljšanje in se tako vrnili nazaj k nebeškemu Očetu. V priliki je dalje zapisano: €œIn vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je Oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: €˜Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.€™€ V tem besedilu je čudovito popisano očetovo odpuščanje. Sin se je pred njim spovedal, oče pa mu je v svoji velikodušnosti vse odpustil in ga sprejel kot svojega sina, ne kot najemnika. Pri zakramentu sprave se pred duhovnikom, ki zastopa nebeškega Očeta, odkritosrčno obtožimo svojih grehov. Nebeški Oče nam jih po duhovniku odpusti in nam vrne svoje božje življenje, če smo ga s smrtnim grehom izgubili. Z novim življenjem, ki je skladno z Očetovo voljo, najbolje pokažemo, da smo se resnično spreobrnili. Spovednik nam naloži pokoro, izgubljeni sin pa je svojo pokoro opravil že prej, ko je živel v skrajni bedi. Začel je novo življenje pri svojem očetu. Očetova usmiljena ljubezen ga je utrdila v dobrem. Oče je uresničil tisto navodilo, ki ga je pozneje zapisal sv. Pavel: €œNe daj se premagati hudemu, temveč premagaj hĂşdo z dobrim€ (Rim 12,21). Prava dobrota pri Bogu nikoli ni sirota.

21. Jejmo in se veselimo

Oče je v priliki o izgubljenem sinu pritekel sinu naproti, ga objel in poljubil. Svojim služabnikom je naročil: €œ€˜Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.€™ In začeli so se veseliti€ (Lk 15,22-24). Podobno je oče jeznemu starejšemu sinu pojasnil, zakaj se je treba veseliti: €œPoveseliti in vzradovati pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden€ (Lk 15,32). Prilika razodeva, kako gleda Bog na spreobrnjenje vsakega grešnika. Ko se grešnik v smrtnem grehu spreobrne, je rešeno njegovo temeljno dostojanstvo, ki je človeškost in božje otroštvo. Vsako spreobrnjenje povzroča veliko veselje v nebesih. Jezus je hotel prav to močno poudariti, kar se razodeva v očetovem povabilu: €œJejmo in se veselimo!€ V svojem Dnevniku je sv. Favstina Kowalska zapisala Jezusove besede grešniku, ki se vrača k njemu: €œKako veliko veselje me je prevzelo, ko se vračaš k meni! Vidim, da si zelo slaboten, zato te dvigam na svoja ramena in te nesem v hišo svojega Očeta.€ Svetnica je zapisala tudi te Jezusove besede: €œČeprav bi bili grehi duš črni kakor noč, če se grešnik zateče k mojemu usmiljenju, mi izkaže največjo čast in proslavi moje bridko trpljenje.€ €œV vsaki duši uresničujem dela usmiljenja in čim večji je grešnik, tem večjo pravico ima do mojega usmiljenja.€ Očetovo ravnanje z izgubljenim sinom je povabilo vsakemu izmed nas, da bi drug z drugim tako postopali. Vsi smo slabotni. Ne rešuje nas, če nas bližnji obsoja, temveč če z ljubeznijo ravna z nami. Tistega, kateremu izkazujemo usmiljenje, ne smemo imeti za nižjega od sebe. Takšno ravnanje ne bi bilo v skladu z Jezusovo zapovedjo: €œLjubi svojega bližnjega kakor samega sebe€ (Mt 19,19). Starejši brat v priliki o izgubljenem sinu ni pokazal niti kančka ljubezni in usmiljenja do mlajšega brata. Nanj je gledal le v luči stroge pravičnosti. Zato ni mogel razumeti ravnanja svojega očeta. Zato se tudi ni veselil vrnitve svojega mlajšega brata, temveč se je nanj in na očeta celo jezil. Krščanskim skupnostim in zlasti tistim vernikom, ki se imajo za zveste, pogosto manjka krepost usmiljenja do tistih, ki so se od skupnosti oddaljili, a se hočejo zdaj vrniti. Treba bi jim bilo vrnitev ne samo omogočiti, ampak se te vrnitve tudi veseliti in jo pospeševati. Kakor oče v priliki bi morala krščanska skupnost oddaljene, ki se nameravajo vrniti, zagledati, ko so še daleč. Priteči bi jim morala naproti, jih objeti in poljubiti ter se z njimi iskreno veseliti. Če krščanska skupnost, na primer župnija, tega ne napravi, je kriva, da se marsikdo ne vrne. Kakor oče v Jezusovi priliki bi moral biti vsak pripravljen na iskreno odpuščanje. Sv. Favstina je zapisala: €œKdor zna odpuščati, ta si pripravlja veliko božjih milosti. Kadar koli pogledam na križ, iskreno odpuščam.€ €œNajbolj smo Bogu podobni takrat, ko odpuščamo bližnjim.€

22. Usmiljeni kakor nebeški Oče

Jezus je učil: €œBodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!€ (Lk 6,36). Kako je usmiljen nebeški Oče, nam najlepše razodeva prilika o izgubljenem sinu, o kateri smo že govorili. Z njo bo Jezus do konca sveta vabil kristjane k zaupanju v čudovito božje usmiljenje. Hkrati nas prilika vabi k medsebojnemu usmiljenju. Usmiljenje je posebna oblika ljubezni, o kateri pravi papež Janez Pavel II. leta 1980 v okrožnici o božjem usmiljenju (Dives in misericordia): €œTa ljubezen je sposobna skloniti se k slehernemu izgubljenemu sinu, k sleherni človeški bedi, predvsem pa k sleherni moralni bedi, grehu€ (CD 10,6). Jezus ni o svojem Očetu in njegovem usmiljenju samo čudovito govoril, ampak je svojega Očeta razodeval z vsem svojim življenjem. Zato je lahko rekel apostolu Filipu: €œKdor je videl mene, je videl Očeta€ (Jn 14,9). Kristus je bil popolno razodetje Očetove ljubezni in njegovega usmiljenja. Kdor je videl Jezusovo usmiljenje, je s tem videl Očetovo usmiljenje. Kristusovo usmiljenje do bolnikov, grešnikov in pomoči potrebnih ljudi so apostoli vsak dan opazovali in občudovali. Po njegovem opozorilu: €œKdor je videl mene, je videl Očeta,€ so začeli spoznavati, da Jezus pravzaprav razodeva Očetovo ljubezen in usmiljenje. V Jezusovem usmiljenju, v njegovih dejanjih in besedah, je Očetovo usmiljenje postalo vidno in slišno. Najbolj pa se je Očetovo usmiljenje razodelo v Jezusovi smrti na križu in v njegovem vstajenju. Apostol Pavel je pozneje učil, da je Bog €œbogat v usmiljenju€ (Ef. 2,4); on je €œOče usmiljenja in Bog vse tolažbe€ (2 Kor 1,3). Papež Janez Pavel II. je v okrožnici o božjem usmiljenju zapisal: €œKristus daje celotnemu starozaveznemu izročilu o božjem usmiljenju dokončen pomen. Ne govori le o njem in ga razlaga s podobami in prilikami, ampak ga predvsem uteleša in pooseblja. On sam je, v nekem smislu, usmiljenje. Za tistega, ki ga vidi in odkrije v njem, postane Bog €˜viden€™ kot Oče, €˜ki je bogat v usmiljenju€™ (Ef 2,4)€ (CD 10,2). Bog je neizmerno blizu človeku, €œzlasti tedaj, ko trpi, ko je ogrožen v jedru svoje biti in svojega dostojanstva,€ pravi papež dalje v isti okrožnici. €œPrav zato se v današnjem položaju Cerkve in sveta mnogi ljudje in mnoga občestva, ki jih vodi živ verski čut, tako rekoč sami od sebe obračajo k božjemu usmiljenju. K temu jih gotovo nagiblje Kristus, čigar Duh deluje na dnu človeških src. Skrivnost Boga kot €˜Očeta usmiljenja€™, ki nam jo je razodel, postaja spričo današnjih groženj človeku svojevrsten klic Cerkvi€ (CD 10,2). Človek in današnji tako krhki svet sta tako zelo potrebna božjega usmiljenja. €œNjegovo usmiljenje je iz roda v rod nad njimi, ki se ga bojijo€ (Lk 1,50). Tako je zapela Mati Marija v svoji hvalnici ob obisku pri sorodnici Elizabeti. Vedno znova odkrivamo, kako resnična in tolažilna je ta resnica.

23. Prišel sem klicat grešnike

Evangeliji pogosto naglašajo, kako je bil Jezus usmiljen do grešnikov in kako se je vedno znova zavzemal zanje. Poučen je dogodek v zvezi z Jezusovim poklicem Mateja. Sam evangelist je dogodek takole opisal: €œKo je Jezus šel od tam, je zagledal moža, imenovanega Matej, ki je sedel pri mitnici, in mu je rekel: €˜HĂdi za menoj!€™ In ta je vstal in šel za njim. Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precĂŠj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in njegovimi učenci. Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: €˜Zakaj vaš učitelj jĂŠ s cestninarji in grešniki?€™ On pa je to slišal in rekel: €˜Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike€™€ (Mt 9,9-13). Matej je bil cestninar ali mitničar v Kafarnaumu. Cestninarji so bili judovski uradniki, ki so za Rimljane in njim podrejene vladarje pobirali različne neposredne davke in carine. Bili so torej davkarji in cariniki. Svojo službo so večkrat zlorabljali in krivično bogateli, zato so jih pobožni Judje zaničevali in jih imeli za grešnike. Cestninarje so enačili s pogani in z javnimi grešniki, z roparji in razbojniki. Jezus se je cestninarja Mateja usmilil in ga poklical za svojega učenca in apostola. Jezusov klic ga je tako prevzel, da je takoj pustil mitnico in šel za Jezusom. Njegovo življenje se je v Jezusovi bližini popolnoma spremenilo. Nič več ni bilo njegovo središče denar, ampak Jezus sam in njegovo kraljestvo. Matej je od veselja, da je postal Jezusov učenec in da se je lahko poslovil od osovraženega poklica cestninarja, napravil Jezusu na čast v svoji hiši gostijo. Ta pojedina ne bi zbujala nobene pozornosti, če se je ne bi udeležilo €œprecĂŠj cestninarjev in grešnikov€. Farizeji so se ob nje spotikali. Vprašanje je, ali so bili ti gostje pri mizi res večji grešniki kakor farizeji, ki so bili polni napuha. Jezus je naglasil, da je prišel na svet za tiste, ki se imajo za grešnike, ki torej priznajo, da so grešniki: €œNisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.€ Če priznamo, da smo grešniki, in se svojih grehov kesamo, nam jih bo odpustil. Sv. Pavel je zapisal v prvem pismu Timoteju: €œZanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz. Usmilil se me je zato, da bi Kristus Jezus najprej na meni pokazal vso potrpežljivost za zgled tistim, ki bodo verovali vanj - za večno življenje€ (1 Tim 1,15 s). Skupaj s sv. Favstino Kowalsko se obrnimo na usmiljenega Jezusa: €œNeizmerno usmiljeni Jezus, tvoja lastnost je usmiljenje do nas in odpuščanje. Ne glej na naše grehe, temveč na naše zaupanje v tvojo neskončno dobroto, ter nas vse sprejmi v bivališče svojega nadvse usmiljenega Srca, in ne dovoli, da bi ga kdaj zapustili. Goreče te prosimo zaradi tvoje ljubezni, po kateri si zedinjen z Očetom in Svetim Duhom.€

24. Peter se je bridko zjokal

Jezus je pred svojim trpljenjem apostolom napovedal: €œVi vsi se boste to noč pohujšali nad menoj, kajti pisano je: €˜Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede.€™€ €œPeter mu je odgovoril: €˜Če se bodo vsi pohujšali nad teboj, se jaz ne bom nikdar pohujšal.€™ Jezus mu je rekel: €˜Resnično, povem ti: To noč, preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil.€™ Peter mu je dejal: €˜Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikdar ne bom zatajil€™€ (Mt 26,31). Ko so sovražniki Jezusa zgrabili in zvezanega odpeljali, se je uresničila njegova napoved. Učenci so se razbežali in začeli celo dvomiti nad njim. Peter, ki se je tako junačil, ga je celo trikrat zatajil. Evangelist Luka o dogajanju takole poroča: €œZgrabili so ga torej in odvedli. Pripeljali so ga v hišo vĂŠlikega duhovnika; Peter pa je šel od daleč za njim. Sredi dvorišča so zakurili ogenj, in ko so sedli skupaj, je Peter sĂŠdel mednje. Ko ga je videla neka dekla, da sedi pri ognju, je uprla vanj oči in rekla: €˜Tudi ta je bil z njim.€™ On pa je tajil in dejal: €˜Ne poznam ga, žena.€™ Kmalu nato ga je videl nekdo drug in pripomnil: €˜Tudi ti si izmed njih.€™ Peter pa je rekel: €˜Človek, nisem.€™ Kakšno uro pozneje je spet nekdo drug zatrjeval: €˜V resnici je tudi ta bil z njim, saj je vendar Galilejec.€™ Peter pa je rekel: €˜Človek, ne vem, kaj praviš.€™ In tisti trenutek, ko je še govoril, je petelin zapel. In Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove besede, kako mu je rekel: €˜Preden bo danes petelin zapel, me boš trikrat zatajil.€™ In šel je ven in se bridko zjokal€ (Lk 22,54-62). Čeprav so se v preizkušnji vsi apostoli, razen Janeza, slabo izkazali, ga je zatajil samo Peter. Ni se zavedal, da je slaboten. Namesto da je zagotavljal, da Gospoda nikdar ne bo zatajil, bi ga moral prositi, naj mu s svojo milostjo pomaga, da ga ne bo zatajil. Sv. Janez Vianney je o Petru takole razmišljal: €œSkušnjava nam je potrebna, da nam da občutiti, da sami od sebe nismo nič. Sv. Avguštin nam pravi, da se moramo enako zahvaljevati ljubemu Bogu za grehe, katerih nas je obvaroval, kakor za tiste, ki nam jih je v svoji ljubezni odpustil. Če smo tako nesrečni, da smo večkrat padli v hudičeve zanke, je to zaradi tega, ker preveč zaupamo v svoje sklepe in obljube, premalo pa v dobrega Boga. To je zelo res. Kadar nas nič ne žalosti in gre vse po naših željah, si drznemo misliti, da nas nič ne bo moglo pripraviti do padca. Pozabljamo na svoj nič in svojo ubogo šibkost. Slovesno izjavljamo, da smo pripravljeni rajši umreti, kakor da bi se dali premagati. Lep zgled za to vidimo v sv. Petru, ki je dejal dobremu Bogu: €˜Tudi če bi te vsi zatajili, jaz tega ne bom nikoli storil.€™ Da bi mu Bog pokazal, kako šibek je človek, če je prepuščen samemu sebi, ni potreboval kraljev ne knezov ne orožja, temveč eno samo besedo neke dekle, ki mu je vrh tega, se zdi, govorila zelo brezbrižno. Še pravkar je bil pripravljen umreti zanj, zdaj pa trdi, da ga ne pozna, da ne ve, o kom govori. Moj Bog, česa smo sposobni, če smo prepuščeni sebi!€

25. Danes boš z menoj v raju

Evangelist Luka poroča o desnem razbojniku, kako je grajal levega razbojnika: €œ€˜Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega.€™ In govoril je: €˜Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!€™ In on mu je rekel: €˜Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju€™€ (Lk 23,39-43). Na desnem razbojniku se je pokazal obilen sad Jezusove smrti in vstajenja. Jezus, ki je v svojem javnem delovanju ljudem odpuščal grehe, jih je tik pred smrtjo odpustil še človeku, ki je poleg njega visel na križu. V tem razbojniku se je začel proces spreobrnjenja, ko je videl, kako potrpežljivo trpi in umira njegov nedolžni sotrpin Jezus. Desni razbojnik je zase priznal, da trpi po pravici. V tem je bilo priznanje grehov in kesanje. Svojo vero in zaupanje v Jezusa je izrazil s prošnjo: €œJezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!€ Jezus mu je naklonil popolno odpuščanje in mu obljubil večno življenje pri sebi z besedami: €œDanes boš z menoj v raju.€ Sv. Favstina Kowalska je o desnem razbojniku takole zapisala: €œKaj sta naredila milost in premišljevanje iz največjega hudodelca! Ko umira, ima veliko ljubezni: €˜Spomni se me, ko boš v raju.€™ Iskreno kesanje takoj spremeni dušo. Duhovno življenje je treba živeti resno in iskreno.€ Sv. Janez Vianney je videl skrivnost spreobrnjenja desnega razbojnika v njegovem sprejemanju trpljenja v duhu pokore in ljubezni: €œNajsi hočemo ali ne, moramo trpeti. Nekateri trpijo kakor desni razbojnik, drugi pa kakor levi. Oba sta enako trpela. Vendar je eden znal narediti svoje trpljenje zaslužno; sprejel ga je v duhu pokore, in ko se je obrnil h križanemu Jezusu, je slišal iz njegovih ust prelepe besede: €˜Še danes boš z menoj v raju.€™ Drugi pa je nasprotno kričal, preklinjal in bogokletil ter izdihnil v najstrašnejšem obupu. Dva načina trpljenja sta: trpljenje iz ljubezni in trpljenje brez ljubezni. Svetniki so trpeli potrpežljivo, veselo in stanovitno, ker so ljubili. Mi pa trpimo jezno, ker ne ljubimo. Če bi ljubili Boga, bi ljubili križe, si jih želeli in se jih veselili. Bili bi srečni, da lahko trpimo iz ljubezni do Njega, ki je hotel trpeti za nas.€ Desni razbojnik nas uči, kako pomembna je smrtna ura. Od nje je odvisna naša večnost. Zato je tako nujna molitev za umirajoče. Bog Oče nam je po sv. Favstini Kowalski razodel pomen rožnega venca božjega usmiljenja: €œVsakega, ki bo molil ta rožni venec, bom ob smrtni uri branil kakor svojo čast. Ko bodo drugi molili ta rožni venec ob umirajočem, bo duša prejela obljubljeno odpuščanje. Ko ob umirajočem molimo ta rožni venec, se umiri božja jeza in dušo objame brezmejno usmiljenje ter se zaradi bridkega trpljenja mojega Sina zganejo globine mojega usmiljenja.€ Sv. Favstina je v Dnevniku dostavila: €œO, ko bi vsi spoznali, kako veliko je Gospodovo usmiljenje in kako zelo vsi potrebujemo tega usmiljenja, posebej v tej odločilni uri!€

26. Odpuščeni so njeni mnogi grehi

Nekoč je farizej Simon povabil Jezusa na obed, vendar ga je bolj hladno sprejel (Lk 7,36-50). Žena, ki je bila v mestu grešnica, €œje prinesla alabastrno posodo dišavnega olja in vsa objokana od zadaj stopila k njegovim nogam ter mu jih začela močiti s solzami. Brisala mu je noge z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem.€ Simon je Jezusa v srcu obsojal, da ni prerok, ker ne ve, da je ženska, ki se ga dotika, grešnica. Za farizeja je obredno nečista, zato bi jo moral Jezus nagnati. Jezus mu je odgovoril s priliko o dveh dolžnikih: €œ€˜Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset. Ker nista mogla vrniti, je dolg obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo bolj ljubil?€™ Simon je odgovoril: €˜Zdi se mi, da tisti, kateremu je več odpustil.€™ Jezus pa mu je rekel: €˜Prav si presodil. (...) Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.€™ Njej pa je rekel: €˜Odpuščeni so tvoji grehi!€™ Tedaj so tisti, ki so bili z njim pri mizi, začeli pri sebi govoriti: €˜Kdo je ta, ki celĂł grehe odpušča?€™ On pa je rekel ženi: €˜Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!€™€ Grešnica je vedela, da Jezus oznanja čudovit nauk, dela čudeže in celo grehe odpušča. V njej je začela delovati božja milost, ki je povzročila zaupanje v Jezusovo usmiljeno dobroto. V njenem srcu se je začel proces spreobrnjenja. Ko je zvedela, da je Jezus v farizejevi hiši pri obedu, se je napotila k njemu. Jezus ni videl le njenega maziljenja in njenih solz, ampak predvsem njeno skesano srce. Jezusovo odpuščaje je bilo posledica ženine skesane duhovne ljubezni do Jezusa in njenega velikega zaupanja, da ji bo Jezus grehe odpustil. Hkrati se je ob dejstvu odpuščanja njena ljubezen do Jezusa še povečala. Njeno iskreno kesanje je bilo tako veliko, da se je kazalo tudi na zunaj. Ko se pripravljamo na zakrament pokore in sprave, je najpomembnejše kesanje. Katekizem katoliške Cerkve nas uči: €œKesanje je dušna žalost in stud nad storjenim grehom, s sklepom v prihodnje več ne grešiti. Kadar kesanje prihaja iz ljubezni do Boga, ljubljenega nad vse, se imenuje €˜popolno kesanje€™ (kesanje iz ljubezni). Takšno kesanje odpušča male grehe; doseže tudi odpuščanje smrtnih grehov, če vsebuje trdni sklep čimprej pristopiti k zakramentalni spovedi€ (št. 1451 s). Ne vemo, za kakšne grehe je šlo pri ženi, ki je prišla v Simonovo hišo. Ni bila Marija Magdalena. Jezus govori le o €œmnogih grehih€. V izročilu so večinoma mislili, da je bila ta žena zakopana v nečiste grehe in da je bila Marija Magdalena. Tako je mislil tudi arški župnik Janez Vianney, ki je o ženinem spreobrnjenju takole pridigal: €œDa, bratje, v tem trenutku se je v njej vse spremenilo. Če je toliko duš pogubila s tako pohujšljivim življenjem, jih bo še več pridobila s svojim spokornim življenjem. Nima človeških ozirov, javno se obtoži svojih grehov pred številno družbo, objema Odrešenikove noge, jih moči s svojimi solzami in briše s svojimi lasmi. Ne, ne, bratje, Magdalena ni več Magdalena, temveč sveta ljubiteljica Odrešenika.€

27. Odpuščeni so ti grehi

Oglejmo si Jezusovo usmiljenje do hromega človeka. Preden ga je Jezus ozdravil, mu je odpustil grehe. Evangelist Matej o dogodku takole poroča: €œStopil je v čoln, se prepeljal na drugo stran in prišel v svoje mesto. In glej, prinesli so k njemu hromega, ki je ležal na postelji. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: €˜Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!€™ In glej, nekaj pismoukov je reklo v sebi: €˜Ta govori bogokletno.€™ Jezus pa je spoznal njihove misli in dejal: €˜Zakaj v svojih srcih hudobno mislite? Kaj je namreč laže: reči: €şOdpuščeni so ti grehi€š ali reči: €şVstani in hĂdi€š? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,€™ je tedaj rekel hromemu: €˜Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!€™ In vstal je in šel domov. Ko so množice to videle, so se zbale in slavile Boga, ki je ljudem dal takšno oblast€ (Mt 9,1-8). Marko in Luka poročata, da nosilci zaradi množice niso mogli v hišo skozi vrata. Zato so odkrili streho in hromega spustili pred Jezusa. Vse to početje je jasno izražalo prošnjo: €œJezus, ozdravi ga!€ in hkrati veliko zaupanje, da ga bo Jezus res ozdravil. Ne hromi ne kdo drug pa ni prosil Jezusa za odpuščanje grehov. Jezus je videl v dušo hromega človeka. Videl je njegove grehe, videl tudi njegovo kesanje. Bolezen je bolnika zresnila in ga pripravila na božje usmiljenje in odpuščanje. Gospod je videl, da mu za prihodnost manjka poguma. Zato ga je ob odpuščanju grehov tudi opogumil: €œBodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!€ Šele po ozdravljenju duše mu je ozdravil ohromelost telesa: €œVstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!€ Človek je iz duše in telesa. Popolnoma zdrav je le takrat, kadar sta duša in telo zdrava. V Jezusovih očeh je najhujša bolezen prav greh. Greh prizadene človekovo dušo. V njej uniči božje življenje. Katekizem katoliške Cerkve takole opisuje smrtni greh: €œSmrtni greh z veliko kršitvijo božje postave odstrani ljubezen iz človekovega srca; smrtni greh človeka obrne stran od Boga, ki je njegov poslednji cilj in njegova blaženost, ko nižji dobrini daje prednost pred Bogom€ (št. 1855). €œSmrtni greh napade v nas življenjsko počelo, ki je ljubezen, s čimer povzroči, da sta potrebna nova pobuda božjega usmiljenja in spreobrnjenje srca, ki se redno izvrši v okviru zakramenta sprave€ (št. 1856). €œSmrtni greh ima za posledico izgubo ljubezni in izginjenje posvečujoče milosti, tj. stanja milosti. Če ni popravljen s kesanjem in božjim odpuščanjem, povzroči izključitev iz Kristusovega kraljestva in večno smrt pekla (pogubljenja), kajti naša svoboda se je sposobna odločati za vekomaj, nepreklicno€ (št. 1861). Tudi za največjega grešnika je možna rešitev, dokler živi. Jezus je sv. Favstini naročil: €œRazglašaj, da je usmiljenje največja lastnost Boga. Vsa dela mojih rok so kronana z usmiljenjem.€ €œNajvečji grešniki naj imajo zaupanje v moje usmiljenje. Oni imajo pred drugimi pravico zaupati v globine mojega usmiljenja.€

28. Iz njega je izhajala moč

Jezusovo usmiljenje se je pokazalo na mnogih bolnikih in obsedenih. Evangelisti ne navajajo le ozdravljenj posameznikov, ampak tudi skupinska ozdravljenja. Ker so ljudje zvedeli za Jezusovo izredno dobroto, ljubezen in usmiljenje, še posebej do bolnikov, so se v velikih množicah zbirali okrog njega. Zlasti so ga iskali bolniki. Evangelist Matej omenja, da je Jezus ozdravljal €œvsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom. In glas o njem se je razširil po vsej Siriji. Prinesli so k njemu vse bolnike, ki so jih mučile različne bolezni in nadloge, tudi obsedene, božjastne in hrome, in jih je ozdravil€ (Mt 4,23 s). Nekaj poglavij naprej je isti evangelist zapisal: €œKo se je zvečerilo, so privedli k njemu veliko obsedenih. Z besedo je izgnal duhove in ozdravil vse bolnike€ (Mt 8,16). Matej precej naprej omenja: €œV templju so se mu približali slepi in hromi in jih je ozdravil€ (Mt 21, 14). Pri evangelistu Luku beremo: €œKo je sonce zahajalo, so vsi, ki so imeli bolnike z različnimi boleznimi, te privedli k njemu. Na vsakega izmed njih je polagal roke in jih ozdravljal. Iz mnogih so odhajali tudi demoni€ (Lk 4,40 s). Luka nekoliko naprej poroča, da je bila ob Jezusu €œvelika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidĂłnskega primorja. Prišli so, da bi ga poslušali in bi jih ozdravil njihovih bolezni. Tudi tiste, ki so jih nadlegovali nečisti duhovi, je ozdravljal. Vsa množica se ga je poskušala dotakniti, kajti iz njega je izhajala moč in ozdravljala vse€ (Lk 6,17-19). Ko danes beremo in poslušamo ta poročila, raste v nas zaupanje v Jezusa. On je predvsem zdravnik naših duš. Vendar tudi telesna ozdravljenja niso izključena, če so v skladu z božjimi načrti. Že zdravje duše blagodejno vpliva na zdravje telesa. Človek je celota. Jezus je odrešenik celotnega človeka. Predvsem bi morali z večjim zaupanjem prejemati zakrament bolniškega maziljenja, pri katerem se srečamo z Jezusom Zdravnikom. Pravočasen prejem pomaga pri vsestranskem ozdravljenju, tudi telesnem, če je takšna božja volja. Duhovnik moli tudi za to. Nad bolniškim oljem moli: €œDobri Oče, s tem svetim oljem bo maziljen naš brat, polajšaj mu bolečine in ga ozdravi.€ Poglejmo dve molitvi po bolniškem maziljenju, za bolnika in za ostarelega: €œGospod Jezus Kristus, sprejel si našo človeško naravo, da bi nas odrešil in bolne ozdravil. Naj ta bolnik, ki smo ga v tvojem imenu mazilili s svetim oljem, ozdravi na duši in telesu. Vrni mu moč in ga potolaži, utrdi ga, da bo bolezen premagal. Pomagaj mu, da bo poln zaupanja svoje trpljenje združeval s tvojim trpljenjem.€ €œDobri Bog, naš brat, ki je oslabel zaradi starosti, te prosi, naj s svetim maziljenjem doseže telesno in dušno zdravje. S Svetim Duhom mu utrdi vero in upanje, da bo zmogel potrpeti in veselo pričevati o tvoji ljubezni.€

29. Bog, bodi milostljiv meni grešniku

Človek se odpira božjemu usmiljenju s svojim zaupanjem, povezanim z vero in ljubeznijo. Poleg tega je zelo pomembna ponižna in skesana molitev. Papež Janez Pavel II. je v okrožnici o božjem usmiljenju zapisal: €œV nobenem trenutku in v nobeni dobi zgodovine - zlasti v tako kritičnem obdobju, kot je naše - Cerkev ne more pozabiti na molitev, ki je krik po božjem usmiljenju spričo mnogovrstnih oblik zla, ki težijo človeštvo in ga ogrožajo€ (CD 10,15). Kakšna naj bo naša molitev, nas uči Jezus v priliki o cestninarju in farizeju (Lk 18,9-14). Jezus jo je povedal tistim, €œki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge€: €œDva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takĂłle: €˜Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.€™ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: €˜Bog, bodi milostljiv meni grešniku!€™ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.€ Samo cestninar je bil deležen božjega usmiljenja, ker se je nanj pripravil s ponižno molitvijo, farizej pa se je pred Bogom hvalil s svojimi dobrimi deli in pri tem zaničeval cestninarja. Na zunaj je res bolj spolnjeval postavo kakor cestninar, a je bil poln prevzetnega napuha. Takšen človek ne more računati z božjo pomočjo, saj Sveto pismo kar na dveh mestih uči: €œBog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost€ (Jak 4,6; 1 Pt 5,5). Zato je šel samo cestninar opravičen domov, farizej pa ne. Sv. Avguštin je zapisal, da smo vsi €œberači pred Bogom€. Mati Terezija pa je dejala: €œZa nas je nevarno, če pozabimo, da smo grešniki.€ Sv. Bernard pravi, €œda je ponižnost dvojna: prva je v spoznanju, druga pa v volji, zato se tukaj imenuje ponižnost srca. S prvo spoznavamo svojo ničevost, in sicer na temelju lastne izkušnje in nam lastne slabosti. Z drugo odklanjamo svetno slavo, te ponižnosti pa se učimo od njega, ki €˜je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika€™ (Flp 2,7). On se je umaknil, ko so ga iskali, da ga postavijo za kralja; ko pa so ga poiskali, da bi ga zasramovali in obsodili na sramotno trpljenje križa, se je prostovoljno sam predal.€ Sv. Favstina Kowalska je molila: €œZatekam se k tvojemu usmiljenju, ljubeznivi Bog, saj si samo ti edini dober. Čeprav je moja beda velika in moje pregrehe številne, zaupam tvojemu usmiljenju, ker si Bog usmiljenja. Od vekomaj ni bilo slišati, niti zemlja niti nebo ne pomnita, da bi bila duša, ki je zaupala v tvoje usmiljenje, razočarana. O Bog usmiljenja, edino ti sam mi moreš odpustiti. Ti me nikoli ne zavrneš, ko se skesana napotim k tvojemu usmiljenemu Srcu, ki še nikogar ni zavrnilo, niti največjega grešnika ne.€

30. Pojdi in ti delaj prav tako

Neki učitelj postave je Jezusu zastavil vprašanje: €œKdo je moj bližnji?€ Jezus je učitelju odgovoril s priliko o usmiljenem Samarijanu: €œNeki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: €˜Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.€™ Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?€™ Oni je dejal: €˜Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.€™ In Jezus mu je rekel: €˜Pojdi in ti delaj prav tako!€™€ (Lk 10, 30-37). Napol mrtvi človek je bil Jud. Judovski duhovnik in levit se ga nista usmilila. Napol mrtvega Juda se je usmilil šele neki Samarijan. To dejanje je občudovanja vredno zlasti zato, ker je Samarijan premagal sovraštvo, ki je vladalo med Judi in Samarijani. Ranjenec se mu je zasmilil, zato mu je pomagal ter temeljito poskrbel zanj. V rane je vlil olje za blažitev bolečin, vino pa za razkuževanje ran. Izročil ga je gostilničarju, da je zanj poskrbel, sam pa je zanj plačal oskrbnino. Za kristjana ni dovolj samo ljubezen do Boga. Učitelj postave, ki je Jezusu postavil vprašanje, kdo je njegov bližnji, je pravilno odgovoril, da je treba ljubiti Boga in bližnjega: €œLjubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe€ (Lk 10,25-27). Jezus sam je bil najpopolnejši usmiljeni Samarijan. V vsem svojem javnem delovanju se je zavzemal za najbolj uboge. Ozdravljal je bolnike, izganjal hudobne duhove, grešnikom je odpuščal grehe. Učil je: €œBlagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli€ (Mt 5,7). Sam je navzoč v ljudeh, ki so potrebni pomoči. Pri poslednji sodbi bo zveličane povabil: €œPridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni€ (Mt 25,34-36). Mati Terezija je dejala: €œNaše delo nas kliče, da vidimo Jezusa v vsakem človeku. Jezus nam je povedal, da je on tisti lačni človek. On je nag. On je žejen. On nima doma. On trpi. To so naši zakladi... Oni so Jezus. Vsak posebej je Jezus v svoji boleči preobleki.€ €œVsi moramo biti priče Jezusovega usmiljenja, njegove ljubezni do naših družin, naših sosedov, mest, kjer prebivamo, in do sveta, v katerem živimo.€

Lokacija: