Bog vsakega človeka vabi, da bi sodeloval pri njegovem delu odrešenja in po svojih močeh in sposobnostih gradil svet, na katerega ga je postavil. Božji klic, njegova beseda€Śje namenjena ljudem vseh časov in krajev, vseh starosti, stanov€Ś. Odmeva tako danes kakor v preteklosti in želi doseči tudi tebe, ki prebiraš te vrstice€Ś

O, da bi kakor Abraham, Mojzes, Izaija, Marija in apostoli, doživel kako živa in učinkovita je Božja beseda; ta blagodejna luč, ki sveti na pot našega življenja. Ko ji odpremo svoje srce in prisluhnemo€Ś nas postavlja v oseben, živ odnos z Bogom, spremeni naše življenje in ga naredi bolj polnega in rodovitnega€ŚDa, takšno moč ima Božja beseda, če se ji odpremo in pustimo, da nam Bog po njej razodeva, v čem je polnost življenja. Seveda, če Božjo besedo izberemo za smerokaz našega življenja in delovanja. Kakšno mesto ima torej Božja beseda v mojem življenju?

Ko beremo in premišljujemo o svetopisemskih osebnostih, vedno globlje spoznavamo: kako je Bog v svoji besedi navzoč; kako je On vstopal v življenje teh ljudi; kako so ti ljudje prepoznavali Božji klic in nanj odgovarjali v vsakdanjem življenju. Kakšen blagoslov je življenje poklicanih ne samo zanje, pač pa za vse okrog njih! Te svetopisemske osebnosti nas spodbujajo, da tudi mi odpremo srce Božji milosti, da smo pozorni na Božji nagovor in nanj odgovarjamo dan za dnem. Kako Bog vstopa tudi v moje življenje? Kako mene nagovarja?

Poglejmo, kako poklicani Bogu odgovarjajo, da se iz tega naučimo tudi kaj za naše življenje. Prerok Izaija zasliši glas Gospoda, ki sprašuje: Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas? In se ponudi: Tukaj sem, pošlji mene! Marija na Božje povabilo odgovori: Glej, Gospodova služabnica sem, zgĂdi se mi po tvoji besedi! Apostoli na povabilo: Hodi za menoj! takoj pustijo vse in gredo za Jezusom€Ś Kaj bi še naprej naštevali? Raje se zamislimo nad seboj in se vprašajmo: Kako jaz odgovarjam na Božje nagovore?

Odgovor na Božji klic vedno vsebuje izročitev oz. prepustitev. Poklicani prepusti vse svoje bitje, svoje darove in imetje, svoj čas, kar je in kar ima €“ brez rezerve, Bogu. Ni dovolj, da svoj €da€ izrazi v molitvi. Treba ga je živeti vsak trenutek dneva in noči. Zahteva nek stil življenja. V bistvu gre za odnos, ki zaobjema vse človekovo življenje. Dokončni €da€, daje nek smisel vsemu, kar je pred nami;

"Da", je drzna beseda, ki vsebuje tveganje in zahteva pogum. To je dejanje vere. Pomeni pustiti neko določeno stvar za seboj, reči zbogom osebam in stvarem na katere smo navezani in iti na pot. Pustimo za seboj nekaj gotovega in se podamo v neznano. Odpovemo se nečemu dragocenemu in sledimo poti kot svobodni ljudje, ne da bi gledali nazaj, ker vemo, komu verujemo! Zapustitev oseb in stvari ni nek konec, temveč je odprtost za nov začetek. Človek, ki živi za druge, nas privlači. Izžarevanje njegove povezanosti z Bogom nam vzbuja radovednost in nas vabi naprej. Kliče nas, da mu sledimo. Ne vemo, kam nas bo njegova pot vodila, toda slutimo, da bo naredil naše življenje boljše in lepše. Edina stvar, ki bo ostala, je ljubezen: služenje Bogu in ljudem."Tako človek tvega svoj €da€ in okuša njegov globoki smisel!" Dokler gleda na ceno, dokler išče svoje lastno ugodje, se bori za položaj ali za priznanje, tako dolgo še ni rekel "da" z vsem srcem in ni odkril pravega smisla življenja.

Ko človek izreče svoj "da", vse stvari dobijo nek smisel, celo tam, kjer ga v začetku ni bilo. Če ima vsaka stvar nek smisel, kako bi mogel še vedno živeti nekaj drugega kot "da?" Ni zadosti, da rečemo "da€ enkrat za vselej. Vedno znova ga je potrebno ponavljati. Mi smo se podali na pot in ji sledimo korak za korakom. Naš da je resničnost, ki raste; čim bolj napredujemo, globlja in bogatejša postaja njena vsebina. Kadar zavrnemo, da bi izrekli svoj da ali če ga izrečemo samo na pol, poškodujemo svojo osebnost, dušimo svojo rast, izpodrinemo veselje in zmanjšujemo smisel svojega življenja. Posledice tega so umik vase, mržnja, maščevalnost, iskanje nadomestkov, razne vrste zasužnjenj. Reči "da" je čisto dejanje vere, ker ga lahko izrečemo samo v zaupanju v osebo živega Boga.

Bog ostaja življenjsko središče vsega, kar obstaja; brez njega bi nič ne obstajalo. V vseh stvareh, ki jih daje, On daje tudi samega sebe, zato ga je mogoče najti v vseh stvareh. Samo takrat, ko srečamo Boga na tak način, realnost dobi svoj polni pomen. Temeljno zaupanje, ki je tako življenjskega pomena za dobro človeškega bitja, se tedaj razprostira na vse, kar obstaja: "Nič nas ne more ločiti od božje ljubezni" (Rim 8, 39). Prepustitev more biti tedaj popolna. Kako bi mogli živeti še kaj drugega, kakor "da"?

Tu se moremo pridružiti sveti Angeli v njeni molitvi popolne izročitve in ponavljati: "Moj Gospod, moje edino življenje in upanje, sprejmi, prosim, moje srce, mojo svobodno voljo, vsako dejanje moje volje. Sprejmi vse moje misli, besede in dejanja; skratka, vse, kar je v meni in zunaj mene! Vse polagam v dar k nogam tvojega božjega Veličastva. Prosim te, da to milostno sprejmeš, čeprav tega nisem vredna. Amen.