Ko je Jezus obudil Lazarja od mrtvih, so judovski prvaki sklenili, da ga ubijejo. Ta njihova odločitev je ustvarila še večjo napetost med ljudstvom, ki se je stopnjevala do smrtne obsodbe, ki jo je izrekel Poncij Pilat. To ni bila le politična, gospodarska, odporniška ali kakšna druga napetost, ampak čisto novo miselno in duhovno stanje v zgodovini izvljenega ljudstva. Ob Jezusu in njegovem delovanju ter ob upih, ki jih je prebudil v ljudeh, se je postavilo ključno vprašanje o poslanstvu izvoljenega ljudstva, o njegovi mesijanski vlogi v narodu samem in v svetu. Rimski upravitelj Poncij Pilat je bil dobro obveščen o tem novem stanju med Izraelci. Prav tako tudi kralj Herod. Oba premetena politika sta se tej novosti skušala spretno izogniti, ker je verska razsežnost družbenih odnosov dejansko presegala njune politične sposobnosti, še bolj pa pooblastila.

V judovskem ljudstvu je Jezusovo delovanje sprožilo najprej silno močno versko prvino, namreč vprašanje o tem, kako naj izvršijo mesijansko poslanstvo. Ali tako, kakor ga je oznajal Jezus, ali kakor so si ga zamišljali veliki duhovniki, člani Sinedrija in drugi judovski verni prvaki. O tem vprašanju so vsi razpravljali, od najstarejših in najbolj modrih, do najmlajših in družbeno razstresnih ljudi, ki so bili, ali so jih porinili na rob družbenega dogajanja. Med temi je bila tudi neka služkinja velikega duhovnika, ki se je znesla nad apostolom Petrom, kljub temu, da ga ni poznala. Ker je govoril galilejsko narečje, je bil Jezusov privrženec. In to je bilo dovolj za pristisk nanj. Apostol Peter, ki je imel veliko voditeljsko sposobnost, kljub temu, da je bil preprost ribič, je neverjetno dobro odmeril stopnjo napetosti med ljudmi in začel zanikati, da bi poznal Jezusa. Na ta način je najprej hotel presekati napad s strani služkinje velikega duhovnika, ker je pravilno presodil, da se čustveni naboj, ki je lebdel v zraku lahko obrne proti njemu kot skrajno močno sovraštvo. Zato je tajil, da bi bil Jezusov učenec.

Toda vloga služabnice velikega duhovnika in poznejšega prvaka apostolov, ki ga opiše evangelist Marko, je bila drugačna. Ko je ena od dekel velikega duhovnika videla Petra, ki se je grel ob ognju, mu je rekla: Tudi ti si bil s tem Nazarečanom, Jezusom. On pa je tajil: Ne vem in ne razumem, kaj govoriš. Dekla velikega duhovnika pa je vztrajala: Res si eden izmed njih, saj si Galilejec. Ko je potem šel ven, in kot poroča evangelist, in se bridko zjokal, ga je v srcu pomilovala in obsojala njegovo duševno slabotnost in pripravljenost na izdajo. Dobro ji moramo šteti dejstvo, da ga ni še naprej izzivala in zvabila v vrtinec sovraštva. V Petru pa je kljub vsemu sprožila kesanje, ki je vodilo k trdni in dokončni zvestobi svojemu Učeniku. Nov proces, ki se je v Petru začel sredi velike napetosti na dvorišču hiše velikega duhovnika, bo trajal do njegove častitljive starosti, ko ga bo drugi povedel, kamor ne bo hotel. Toda takrat se Peter ne bo umaknil v brezimnost, ampak bo šel v smrt z vero v moč vstajenja, ki je večja od vsakega človeškega sovraštva.

Ta neznana dekla velikega duhovnika je do Jezusa zavzela v bistvu nevtralno stališče. Svojo vlogo služabnice je opravljala podrejeno. Njen odnos do Jezusa je bil v bistvu nevtralen in le na videz v duhu volje velikega duhovnika. Verjetno je prav zaradi tega sprožil tako silovito spremembo v duši prvega Jezusovega učenca.