V zadnjih šmarničnih večerih bomo razmišljali o ženah, s katerimi se je Jezus srečal v zadnjih dneh svojega zemeljskega življenja. Evangelist Janez skoraj celotno 11. poglavje posveti zadnjemu Jezusovemu srečanju z Marto in Marijo nekaj dni po smrti njunega brata Lazarja, ki ga je obudil od mrtvih. V prvih 15. vrsticah evangelist opiše napeto stanje med judovskimi prvaki in Jezusom zaradi njegovega nauka, čudežev in vpliva, ki ga je imel med ljudstvom. Ob tem stanju pa opiše, kako je Jezus svojim učencem napovedal Lazarjevo smrt, njegovo obuditev od mrtvih in dokončno odločitev judovskih starešin, da bodo Jezusa ubili. In kljub vsemu temu povabi svoje učence, da grejo v Betanijo, kjer je živel in bil pokopan njjihov prijatelj Lazar.

Ko je Marta, ki je žalovala za svojim bratom Lazarjem, videla, da prihaja Jezus s svojimi učenci, mu je šla naproti in ga nagovorila: Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl;a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, karkoli ga poprosiš. Te njene besede nam razodevajo drugo Marto, kot je bila tista, ki si je dala toliko opraviti s strežbo in jo je raztresalo tisoče stvari. Pred nami stoji Marta, duhovna žena, ki neomajno zaupa v Jezusa. To njeno zaupanje je prava gotovost, da njen brat Lazar ne bi umrl, če bi bil Jezus ob njem v času njegove smrtne bolezni. Njena gotovost o Jezusovi čudežni moči je tako velika, da kar sama napove, da mu bo Bog dal, karkoli ga bo poprosil. Ob Jezusovi prisotnosti smrt njenega brata ni več dokončno stanje. Slabi dve leti njenega prijateljevanja z Jezusom sta jo popolnoma spremenili. Od dobre in konkretne žene je postala žena, ki se je vsa vključila v Jezusovo delovanje, njegov nauk, predvsem pa v njegovo dinamiko razumevanja odnosov z Bogom, Jezusom osebno, do sestre, brata, učencev in drugih Judov, ki so ji z veliko naklonjenostjo priznavali lepoto njenega globokega duhovnega razvoja.

V Martinem nagovoru Jezusu, ki je bil prava izpoved, pa preseneti njena trditev: a tudi zdaj vem. Njena izpoved ni bila čustvena, ampak pravo spoznanje, sicer duhovno, a zato prav zato še toliko globlje spoznanje o prijatelju Jezusu, ki je zanjo bil že Božji Sin, ker si sicer ne bi upala dodati trditve, da mu bo Bog dal, karkoli ga bo poprosil. Marta torej ni gojila le lepega čustva, ni le nekaj globokega čutila ali želela, ampak je vedela, kaj vse je Jezus že storil in kaj vse lahko stori in kaj bo še storil zanjo in za vse ljudi. Med čutenjem in vedenjem pri Marti vlada isto razmerje kot med željo in uresničeno željo. Razlika med tema dvema je le v tem, da je želja še čista možnost, uresničena želja pa je možnost, ki je postala stvarnost. In verjetno prav zato pri Marti ne opazimo neke neutolažljive žalosti zaradi Lazarjeve smrti, ker je bratovo smrt in svojo žaslost ob njegovi smrti, nekako že brala skozi prijateljstvo z Jezusom in v luči njegovega delovanja in še posebno pristopanja k smrti.

Evangelist Janez je tudi zapisal pogovor med Marto in Jezusom, ki je silno iskren, pristen in poln razodetij:

Jezus ji reče: Tvoj brat bo vstal. Marta mu odgovori: Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan. Jezus ji reče: Jaz sem vstajenje in življenje; kdor veruje vame, bo živel, tudi če murje; in kdor koli živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ to? Odgovori mu: Da, Gospod, jaz verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet.

Tako izpovedana vera je Marti pomagala, da je dneve do Kristusovega vstajenja preživela v trpljenju s svojim prijateljem Jezusom, ki pa je bilo že polno krščanskega upanja.