Evangeliji in druge knjige nove zaveze nam poročajo o ženah, ki so negativni liki. Ena takih je Herodia'da, žena kralja Heroda Antipe. O njej poročajo vsi trije sinoptiki.

Herodiada bi se sama nekako takole predstavila: Moje ime je znano zaradi poroke s kraljem Herodom Antipo. Rekla sem poroka, bila sem priležnica. Izbrala sem ga, ker je bil drugi Antipa, Filip, ki sem ga poročila, manj ugleden in bogat. V življenju je denar pomemben. Bogastvo pri moških postavi v drugi plan ženskost, ker je za moške bolj pomembna moč, s katero obvladujejo družbo.

Moja častihlepnost je mirno pohodila vse krvne vezi. Tudi zato so me ljudje odpisali, zlasti še tisti, ki so sprejeli opomine Janeza Krstnika. Njegove pridige so me dražile, prav tako tudi njegove obsodbe. Kdo mu je dal oblast, da me sodi? Bil je le revež, oblečen v živalske kože, prerok hudobnih moških in žensk, grešnikov. Krstil je v Jordanu toliko preprostih ljudi, ki so bili pripravljeni prisluhniti prvemu pridigarju, ki je dvignil glas, ki je grozil s kaznijo in podobno.

Zato sem čakala na priliko, da se ga dokončno znebim. Herod ga je meni na ljubo zaprl, toda s tem nisem zadovoljna, hočem ga mrtvega. Sovraštvo ženske nima meje, kot tudi ne njena ljubezen! Za ljubezen se umre, iz sovraštva pa se ubija. Ko je Herod obljubil Salomi, moji krasni hčerki, v dar vse, kar je hotela, sem vztrajala, naj ji pokloni glavo Janeza Krstnika.

Ta predstavitev Herodiade je dosledna. Opiše pa tudi njeno praznino, ki je vladala v njeni duši, pa tudi v njenih odnosih do vseh ljudi okrog nje.

Kralj Herod ji kot človek ni ničesar pomenil, zanjo je bilo pomembno, da ji je dal denar, čast in klečeplazne odnose mogočnikov, ki so si podajali kljuko v kraljevi palači. Kot mati je imela skrajno krut odnos do svoje hčerke Salome, ker ji ni pustila, da bi si izbrala darilo, ki ji ji ga je kralj obljubil, ampak je morala sprejeti Herodiadin ukaz, naj zahteva glavo Janeza Krstnika. Tudi zaradi tega Saloma verjetno nikoli ni postala samostojna in sproščena žena, kljub temu, da je živela na kraljevskem dvoru. Iz Herodiadinih besed veje strahovit prezir do preprostih ljudi, predvsem pa do Janeza Krstnika samo zato, ker si je upal javno povedati, da ne dela prav, ko je kraljeva priležnica.

Iz njenega življenjepisa veje tudi globok prezir do vsega nadnaravnega, do judovnskega verskega izročila, kaj še, da bi bilo v njej kakšno pričakovanje Mesije in boljših časov za izraelsko ljudstvo.

Srečanje z njo je bilo vedno žalostno, ker v njej ni bilo pristne ženskosti. Ni bila žena, ki bi ljubila življenje, se ga veselila. Bila je vse drugo kot bitje, ki bi ljubilo. Bila je pravo nasprotje ženske, ker se je sovraštvo naselilo v njenem srcu in zavladalo njeni duši. Vse to se je v njej še utrdilo, ko ji je Saloma prinesla na pladnju glavo Janeza Krstnika, največjega moža stare zaveze. Ali lahko iz tega zaključimo, da je bila Herodiada najbolj zavržena žena stare zaveze? Kdo bi to vedel! Po tem dogodku pa je bilo še bolj jasno, kako je človeštvo potrebovalo tako čudovitega Odrešenika, na katerega je pokazal Janez Krstnik. V Herodovi slavnostni dvorani sta se takrat srečali Izraelova vera in nevera.