Marija je od spočetja v sebi gojila poseben odnos do Jezusa. O njem je vedela veliko več kot ostale matere vedo o svojih otrocih. Vse stvari, ki so se dogajale ob Jezusu, je hranila v svojem srcu in o njih premišljevala, pravi evangelist Luka.

Ko je odšel od doma in začel javno delovati, ga je Marija spremljala z novimi razsežnostmi materinske ljubezni in upoštevala Jezusovo opozorilo v templju, da mora biti v tem, kar je njegovega Očeta. Dolga leta je živela z njim. Poznala je vsak njegov korak, ponoči slišala njegovo dihanje, bila z njim pri delu, mizi in molitvi. Ni mogla pozabiti, da je bil z njo ob Jožefovi smrti. V njem je čutila, zaznavala in odkrival božjo prisotnost. Tudi v tem pogledu ni bila sama. Toda kljub temu, bi rekli po človeško, jo je zanimalo, kaj dela, kako govori, ali ga ljudje sprejemajo, predvsem pa, kaj je vsebina njegovega sporočila. Zato ne preseneča, da se je s skupino sorodnikov in znancev odpravila za njim, da ga vidi, ga sreča vsaj s pogledom v katerem sta se nagovarjali najbolj popolni človeški duši.

Ko so Jezusu sporočili, da je med množico njegova Mati in sorodniki, je odgovoril, poroča evangelist Marko, s vprašanjem in trditvijo: Kdo je moja mati in kdo so moji bratje? ... Kdor namreč spolni božjo voljo, ta je moj brat in sestra in mati (Mk 3,33.35). Smemo trditi, da je Marija takrat bila edina, ki je prav razumela in vprašanje, še bolj pa vsebino odgovora, ki je nova trditev. Takrat je še bolj razumela, da je povsem v službi svojega Očeta, ki je Oče vseh in želi vse odrešiti. Z gotovostjo lahko tudi trdimo, da je Marija ob teh besedah ponovno izrekla, kot vedno v svojem življenju: Zgodi se Božja volja! To je lahko v sebi povedala, ker je že davno prerasla vse zemeljske razsežnosti svojega božjega materinstva.