Robert Friškovec Slovenski katehetski urad

Dragi otroci, imam vprašanje za vas: €œKdo izmed vas vsak dan prejme pismo? Kdo prejme pismo vsaj enkrat na teden ali enkrat na mesec? Med letošnjimi šmarnicami vam obljubim, da boste pismo prejeli vsak dan. Pridite jutri na prvi šmarnični dan in prisluhnite prvemu pismu, ki bo namenjeno vam.€

1. dan MOJE IME

Dragi otroci, naj se vam najprej predstavim. Ime mi je Tine. Danes je prvi šmarnični dan in mnogi ste zbrani po slovenskih cerkvah, kapelah ali pa kar doma. Danes je prvi maj, nov začetek Marijinega meseca. Danes sem iz denarnice ponovno potegnil že staro podobico Brezjanske Matere Božje. Dolgo sem jo gledal. Njeni robovi so že vsi zviti, toda podoba na njej je še lepo ohranjena. Ob tem sem sam pri sebi izgovoril besede: €œTo je moja Mati!€ Ne vem več, kdaj točno se je ta podobica znašla v moji denarnici. Če se prav spomnim, mi jo je pred leti za spomin podarila moja babica. €œNaj te spremlja povsod!€ mi je zaželela. Takrat sem jo prav na hitro spravil v denarnico, babici pa odgovoril s tistimi znanimi besedami: €œJa, ja €Ś€ Samo da bi zaključil najin nadaljnji pogovor. In prav danes, na prvi šmarnični dan, sem ponovno zagledal to podobico. Postavil sem jo poleg svoje postelje; v želji, da me ta podoba spremlja skozi ves Marijin mesec. Ob tem sem ponovil babičine besede: €œNaj me spremlja €Ś

€Odločil sem se, da vam v tem mesecu vsak dan napišem pismo. Tole je moje prvo pismo, pismo iz zapora. Mogoče se vam zdi čudno, ko slišite besedo zapor. Nočem vas vznemirjati. Sedim v sobi, kjer sta dva pograda in ena miza €“ in okno, skozi katero veči­no dneva gledam ven. Sobo delim s še tremi fanti, ki so približno moje starosti. V tem mesecu bi bil rad prek pisem povezan z vami in z vsemi, ki so na kakršenkoli način ujeti, izrinjeni. Rad bi bil povezan s tistimi, ki jih običajno ne vidimo preveč radi; s tistimi, ki so drugačni, ki smo drugačni, pa če smo si to izbrali sami, ali pa so nas v to prisilile razmere. Danes sem vam z lahkoto napisal, kako mi je ime. Ni pa bilo vedno tako.

Ko sem bil še otrok, so se mnogi vrstniki norčevali iz mojega imena. Klicali so me z različnimi vzdevki, največkrat: Ne-ti! Obrnili so samo črke v mojem imenu. Mnogokrat mi je bilo zelo težko, ker so me klicali z vsemi mogočimi vzdevki, samo s pravim imenom ne. Tako sem tudi sam nekako zasovražil svoje ime in bil jezen na svoje starše, ki so mi dali takšno ime. Včasih sem se kar razjezil na mamo in očeta: €œKaj sta mi res morala izbrati najbolj staromodno ime na tem svetu?€ Mama me je ob tem skušala potolažiti: €œSaj ti ni treba poslušati drugih, pomembno je, da ti sam spoštuješ svoje ime.€ Oče pa je običajno molčal.

Danes sem ponosen na svoje ime in želim, da bi bil tudi vsakdo izmed vas ponosen na ime, ki ga nosi. To ime pozna tudi Bog in €“ prepričan sem €“ tudi nebeška Mati Marija. Vendar mi je tudi danes težko pri srcu, ko se spomnim, koliko otrok trpi, ker se drugi norčujejo iz njihovega imena ali priimka. Želim si, da vsi, ki ste se odločili v tem mesecu, da se zbirate ob nebeški Materi, spoštujete ime in priimek drug drugega. To naj bo naš pravi začetek zbiranja v tem mesecu €“ da pridemo k nebeški Materi s tistim imenom in priimkom, ki ga nosimo.

Naj bo za danes dovolj! Jutri pričakujte novo pismo! Vsem skupaj želim vse dobro in vas lepo pozdravljam!

Tine

NALOGA: Doma izdelaj Marijin oltarček in poleg njega na listek napiši svoje ime.

2. dan ALKOHOL

Lep pozdrav vsem skupaj! Z veseljem sem se lotil svojega drugega pisma. A sem kmalu odložil svinčnik, ker skoraj nisem vedel, kaj naj vam napišem. Pravzaprav vas niti ne poznam in tudi vi ne poznate mene. Vse, kar poznate, je moje ime. Tine. Že včeraj sem vam omenil, da vam pišem iz zapora. Zakaj?

Moja pot me je v zapor pripeljala z neke novoletne zabave, kjer sem bil skupaj s prijatelji. Nihče niti pomislil ni, kako se bo zabava končala. Prepričan sem, da nihče tudi ni pomislil, kateri kozarček je bil že preveč. Popivali smo, se veselili, poslušali glasbo. Proti jutru se nas je kar nekaj spravilo v en avto, da bi se odpeljali proti domu. Jaz sem sedel za volanom. Pa vendar do doma nismo prišli.

Čez nekaj dni sem se zbudil v bolnišnici, kjer mi sprva sploh ni bilo jasno, kaj tam počnem. Ko so mi razložili, kaj se je zgodilo, so mi najprej pritekle solze. Povedali so mi namreč, da so v prometni nesreči, ki smo jo imeli, umrli trije prijatelji. Kolikokrat sem potem še premleval vsak trenutek posebej! Mislim si, da bi mi marsikdo od vas rad postavil vprašanje: Zakaj si to storil? Doletela me je zaporna kazen.

Dovolite mi, da vam zapore kratko predstavim. Sem v enem od šestih zaporov v naši državi. Mogoče ste se začudili, da imamo toliko zaporov. Šest jih je in to na trinajstih različnih koncih Slovenije. Mogoče živite v neposredni bližini katerega od zaporov. Mogoče vam je kdaj kdo namignil, da so tam za zidovi samo tisti, ki so poredni. Tudi meni je oče kdaj rekel, ko sem bil res poreden: €œTebe bodo morali policaji odpeljati v zapor!€ Nikoli v življenju si nisem mislil, da bom res pristal za temi štirimi zidovi. Kar nekaj nas je tukaj in vsak od nas nosi v sebi posebno zgodbo, zakaj so ga pripeljali semkaj. Že včeraj sem vam napisal, da sem v sobi še s tremi fanti. Ko sem slišal njihove življenjske zgodbe, sem si rekel: €œSaj ni nič čudnega.€ Danes sem svojim tovarišem omenil, da vam bom vsak dan napisal posebno pismo. Na začetku so se mi samo smejali, ko pa sem jim razložil, da to počnem z namenom, da bi bil povezan z vami in tudi s tistimi, ki imajo podob­ne zgodbe kot mi, so se vsi zamislili. Na koncu so drug za drugim pristavljali: €œPozdravi jih!€ Obljubil sem jim: €œBom, z veseljem!€Ob koncu današnjega pisma vam želim zapisati, da se bom danes pri večerni molitvi spomnil vseh, ki brezskrbno popivajo.

Lepo vas pozdravljam za danes! Saj res €“ pozdrav tudi v imenu fantov iz moje sobe!

Tine

NALOGA: Poveži se s Tinetom in ob oltarčku zmoli zdravamarijo za vse, ki so zasvojeni z alkoholom.

3. dan ZAPOR

Dragi otroci! Danes zjutraj se naš dan v zaporu ni pričel preveč prijazno. Na hodniku je bilo slišati neko vpitje in rožljanje ključev. Vsi štirje v sobi smo se prebudili. Eden od fantov mi je namignil: €œSpet imajo pazniki pregled po sobah.€ Še ves dremav sem mu odgovoril: €œKar naj iščejo.€ Tudi vrata naše sobe so se odprla in vanjo so stopili trije pazniki, premerili so nas s pogledom in nato zaprli vrata. Vsem nam je bilo nekam čudno. Nekaj časa smo molčali, potem pa je eden od fantov spregovoril: €œKletka je kletka, četudi je zlata.€ Vsi smo vedeli, da se te njegove besede nanašajo na zapor, ker mnogi ljudje govorijo, kako se imajo zaporniki dobro, kako jim ni nič hudega. Ljudje si predstavljajo zapore, kot jih vidijo v filmih. Pogovor med nami se je nadaljeval: €œKo bi nas vsaj drugi imeli za ljudi, ne pa, da se že ves čas, odkar sem tu, počutim, kot da sem v živalskem vrtu.€

Medtem je nekdo prižgal televizijo. Sam pri sebi sem razmišljal in nato delil misel s fanti: €œVsem zaporom po svetu, pa naj bo v Rusiji, Ameriki ali v Sloveniji, je skupna ena stvar €Ś Človeku, ki je v zaporu, je odvzeta svoboda. Ne moreš kar tako oditi in se dobiti s prijatelji, oditi na počitnice ali na obisk k starim staršem.€ Takoj sem dobil odgovor na to svoje razmišljanje: €œDobro, Tine, saj to nam je jasno, ne vemo pa, če je to jasno ljudem zunaj zapora.€ Moji trije tovariši so nato začeli spremljati program na televiziji, jaz pa sem se lotil pisma €Ś

Če bi vas vprašal, koliko vas je že bilo v zaporu, bi verjetno večina med vami rekla, da še ni bila tam. Tudi če bi to vprašanje postavil odraslim, vašim staršem, starim staršem, bi verjetno podobno odgovorili. Ko so me moji domači prvič obiskali v zaporu, mi je mama rekla: €œSploh si nisem predstavljala zapora na tak način.€ Ko sem prišel v zapor, se mi je življenje zelo spremenilo. Tukaj smo ljudje, ki nas je življenjska pot pripeljala za rešetke. Obdani smo z visoko ograjo oziroma zidom, na katerega je pripeta še posebna žica. Dve uri na dan imamo sprehod, ko smo lahko zunaj na zraku ali odidemo v sobo za razvedrilo. Nekateri med nami poprimemo tudi za kakšno delo in za to prejmemo manjše denarno plačilo. Danes lahko z lahkoto povem vsakomur, kaj pomeni zapor. Naj vas najprej vprašam: €œOtroci, ali ste se že kdaj komu zlagali?€ Prepričan sem, da ste se. Mnogi med vami ste že izrekli kakšno grdo besedo, nekaterim med vami je tudi dobro poznana užaljenost, jeza, lenoba in tako dalje. Ja, vse to so naši zapori, čeprav nimajo tistih sivih štirih zidov, ki obdajajo običajne zapore. V teh posebnih zaporih smo bili že vsi. Tudi sam sem bil in sem še danes mnogokrat. Ko mi mama na primer iz trgovine ni prinesla neke malenkosti, za katero sem jo prosil, sem svojo jezo in užaljenost pokazal na vse mogoče načine. Od loputanja z vrati do dolgega nosu €Ś Tudi v naši sobi v zaporu pride velikokrat do užaljenosti, jeze, prepira €Ś Sklenil sem, da bom danes bolj pozoren pri tem, kako se bom obnašal do fantov, ki so z menoj v sobi. To je pot iz mojega notranjega zapora. Pozoren bom do njih in jim skušal pomagati, ko me bodo potrebovali.

Lepo vas pozdravlja Tine

NALOGA: Danes pojdi spat brez godrnjanja.