27. dan Trdovratno srce

Tekli so stran od Aljoševe koče in Tinka je jokala.

Nikar, ne jokaj, saj bomo dobili kakšno hrano. Tamle gotovo rastejo jagode in maline in kmalu bomo našli tudi starčkovo kočo, je Peter prav nežno tolažil sestrico. Pa je imel tudi sam v grlu velikanski cmok, ki ni bil od lakote.

Saj ne jokam zaradi lakote, je zahlipala Tinka.

Zaradi hudobije joka! je rekla Manca s stisnjenim glasom. Če prav vem, ni ta naš ubogi otrok še nikoli srečal prave hudobije, je dodala.

Seveda ne, premalokrat gremo med ljudi, da bi poznali vse grdobije, ki strašijo po človeških srcih, in vso hudobijo, je rekel Peter.

V človeških srcih je veliko zmede, in neumnosti tudi, hudobije pa je bolj malo, posebno res prave. Tako vedno pravi mama. Ona noče verjeti v hudobijo. In tudi jaz ne morem verjeti, da bi bil tale Aljoša res hudoben. Najbrž se je samo ponorčeval iz nas, je Luka tolažil mlajše.

Ponorčeval! Lačni smo bili, prosil si ga prav lepo, in kaj nam je naredil! To je bilo res hudobno!

In čeprav nas je že sinoči nagnal v temo in meglo, smo bili prijazni z njim, on pa ni odnehal! je rekla Manca.

Tako je, trdovratno srce ima! Čakaj, vem, da Sirah piše o tem! Listal je in hitro našel vrstice, ki jih je iskal.

Poslušajte!