26. dan Hudobija in norčevanje

Vse me boli, je stokala Manca, ko se je kobacala iz klobčiča rok in nog. V hipu so se seveda vsi zbudili in se razveselili. Skozi špranje so namreč videli, da je že svetlo. Zunaj je bil nov dan in popolnoma brez megle!

Hvala Bogu, da je ustvaril sončne dni!

Jopice na drveh so se čez noč za silo posušile in navlekli so jih nase, saj je bilo jutro hladno.

Lačna sem, je oznanila Tinka.

Jaz tudi. A vendar, če dobro prešteješ, šele 20 ur nismo jedli nič pametnega. Pa mislimo, da nas bo kar pobralo od lakote. Si predstavljaš, kakšna mora biti resnična lakota, ko se otroci nikoli ne najedo! jo je poučil Peter.

Prava lakota mora biti res grozna! se je strinjal Luka.

Tudi moja je grozna, je vztrajala Tinka.

Glej! vzklikne Peter in vsi vidijo, kako čez trato proti njim prihaja Aljoša.

Ojoj, kaj bo pa zdaj! zatarna Tinka.

Je pa tudi on zgodaj vstal! je začuden Peter.

Nič nam ne bo naredil, saj ni zmaj! bolj sebe kot druge prepričuje Manca.

Ko se Aljoša približa drvarnici, Luka odpre vrata.

Dobro jutro, da se ne prestrašiš, mi smo tukaj, reče.

A! Sem se spraševal sinoči, kam ste šli. In sem se bal, da ste morda tako neumni, da ste res odšli stran od koče. Noben pameten človek v megli ne zapusti človeškega bivališča. Lahko pride do prepada in se zvrne vanj.

Pa si nas kljub temu nagnal! je bila Manca ogorčena.