22. dan Brezpotje brez kompasa

Ko so zjutraj vstali, je vsem iz oči gledala nestrpna radovednost. Le kaj je v zaboju na planini, v starčkovi staji? Najraje bi se kar takoj odpravili tja gor! Zakaj pa ne? Sonce sije na nebu brez oblačka. Oče gotovo ne bi imel nič proti, če odidejo sami na planino in mu prinesejo stvari iz tistega zaboja €Ś Saj poznajo planino, dobro se še spomnijo vseh poti, pa tudi starčkovo stajo bodo našli.

Pokličimo očeta in ga vprašajmo, je predlagala Manca.

Vendar je očetov telefon zvonil v prazno. Kaj pa zdaj? Hitro so se dogovorili, napisali očetu SMS sporočilo in mu vse razložili, kam gredo in zakaj. In so šli.

Poglej, kako je lepo! je vzkliknila Tinka, ko so stopili iz gozda visoko nad kočo.

Sirah je napisal še eno čudovito hvalnico Stvarniku, lepo, kot je bila včerajšnja, in tudi to je imel Jošt tako močno označeno, da sem si prepisal mesto! je rekel Luka in potegnil iz nahrbtnika očetovo Sveto pismo.

S seboj ga imaš! je očarano rekla Tinka.

No, zdaj se pa že tako dolgo ukvarjamo s Svetim pismom, da sem se lahko spomnil in ga vzel s seboj, je rekel Luka. In mislim, da ga bom tudi jaz vedno povsod nosil s seboj, le kupiti moramo še kakšnega majhnega, žepnega v močnem ovitku, da ga ne bom jemal očetu, je dodal in vsi trije mlajši so se odločili, da bodo tako storili tudi oni. Sedli so na rob poti in Luka je rekel: Poslušajte to veličastno hvalnico!