20. dan In so šli po svetu

Samo še dva lista sta, je rekla Manca.

Daj meni, bom jaz bral, se je čez spečo Tinko nagnil Peter, vzel rokopis in začel brati.

Marija je zdaj vse dni preživela z Jezusovimi apostoli. Prestrašeni učenci so sedeli v dvorani in premišljevali o Jezusovi smrti in o trditvi oblastnikov, da so učenci ukradli Jezusovo mrtvo telo. Bali so se, zato so se zaklenili. Pa je vstal eden izmed učencev in rekel. Ne obupujmo, prijatelji, naš učitelj ne bi želel naše žalosti. Se spomnite, kaj je govoril? Poslušajte! In začel je z močnim glasom govoriti:

Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo.

Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti.

Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši.

TakĂł naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.

Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. (prim. Mt 5, 13-18) Besede ljubega Jezusa so pomirile strahove v njihovih srcih in začeli so zaupati besedam, ki jim jih je rekel po veliki noči: Položi prst v moje rane in ne bodi neveren, ampak veren! Besede niso veljale samo Tomažu, vsi so jih potrebovali v svojih prestrašenih srcih. Zdaj je vse mimo in Marija jih tolaži, odrasle može, kot svoje otroke: Ne bojte se! Jezus razume vsakega človeka. In poslal vam je Svetega Duha, da ne boste nikoli več sami. Poslal vam je modrost, moč, razumevanje, pogum, jezike in še vse drugo, kar boste odslej potrebovali. In naročil vam je, da pojdite na vse konce sveta oznanit, kaj se je tu zgodilo. Pojdite in poskrbel bo za vse vaše potrebe.

Ne morem te pustiti same, zdaj sem jaz tvoj sin in moram skrbeti zate. Tako mi je naročil Jezus. Paziti moram nate, da ti ne bo česa manjkalo, je rekel najnežnejši, apostol Janez, učenec, ki ga je Jezus imel zelo rad.