19. dan Nezaslišani dogodki

Manca je preložila Tinkino glavo na blazino, ki jo je na podstrešje prinesel Peter, sestrico pokrila z mehko odejo in rekla: Daj, bom še jaz malo brala. Vzela je liste rokopisa in brata sta ji prisluhnila:

Tam spredaj, med množico, na široki tlakovani cesti iz Jeruzalema, je mati Marija slutila sinovo glavo. Množica je kot nora tulila: Smrt, smrt! Marija se je spomnila, kako je še pred kratkim ta ista množica hotela Jezusa za kralja! Vzklikali so hozana, prepevali himne in metali svoja oblačila na tla pred njim. Nezanesljiva je ljubezen množic, to je vedela. Da pa bodo kar ubili njenega sijočega, čistega sina, ni verjela do tega trenutka! Ko so mahali pred njim s palmovimi vejami, ji je bilo za hip lepo, čeprav je že takrat v tem navdušenju slutila nevarnost! Preveč neznanih, novih, neprikritih besed je povedal Jezus, da bi ga lahko imeli za nepomembnega in nenevarnega! Treba ga je bilo spraviti stran, ne glede na ceno. Vse je bilo dovoljeno, tudi laž, kriva prisega, celo ponižanje judovskih velikih duhovnikov pred rimskimi stotniki ni bilo preveč, da bi le odstranili tega nevarnega človeka, ki ruši ustaljeni red!

Zdaj Marija gleda skozi množico, da bi ga videla. Vendar je ljudi preveč. Jeruzalemske ulice niso še nikoli videle takega prizora. Čisti, nedolžni človek nosi težki križ sramote, umazani, lažnivi tožniki pa priganjajo neusmiljene rablje!

Mati ni zdržala več, prvič v življenju je uporabila komolce in se prerinila skozi umazano rajo do sina. Do najboljšega €Ś da bi mu rekla €“ kaj? Kaj naj mati reče sinu na poti v smrt? O, molčala sta, da je z njima za hip umolknil ves svet. Potem pa se je kolesje groze zavrtelo naprej, v še hujšo grozo. V mučenje in smrt. Sin moj, je jokalo Marijino srce, usta pa so bila nema in trdno stisnjena. Mama, ne jokaj, Oče vse ve in vse je prav, vse bo še dobro. Tako so govorile Jezusove oči in ovijale mamo z ljubeznijo in tolažbo. Da ji le ni počilo srce, morala je biti še tam. Iti z njim do križa in počakati, da so ji razbito telo njenega otroka položili v naročje. Detece, ki ga je dajala spat! Zdaj ga povijajo, ampak ne v pleničice. V mrtvaški prt ga povijajo in položijo v izklesan grob. Ne v jasli, ne v zibelko, in nikjer mati ne vidi nobenih angelov in nihče ne poje. In pred grob zavalijo kamen. Kdo more razumeti, kako žaluje mati za sinom?

Toda v skrivnostnem jutru je kamen odvaljen in vse se sveti v nerazumljivi resničnosti. Grob je prazen! Prazen je in angel sedi tam! Kaj iščete živega med mrtvimi? Vstal je, ni ga tukaj!