16. dan Nepotrebni čudež

Luka je vzel rokopis in rekel: Berimo naprej, tako nam bo čas hitreje minil. Strinjali so se in je bral:

Marija se še dobro spomni, kdaj je dokončno spoznala, da bo pot njenega sina drugačna od vsake druge človeške poti. To je bilo na svatbi v Kani Galilejski, ko se je poročil Jezusov prijatelj Janez. Tudi ona se je skupaj z drugimi mamami veselila nove družine. Jezus je bil tam, vendar nista veliko govorila. Gledala je, ali je morda njen odrasli sin vrgel oči na kakšno mladenko; bil bi že čas, da si tudi on ustvari družino. Vendar je bila razočarana. Jezus se je družil s starejšimi, bil je vedno tam, kjer so premlevali dogodke ali razpravljali o kakšnem zapletenem vprašanju. Dekleta, ples, zabava in vino ga očitno niso zanimali. Potem pa je zmanjkalo vina. Marija je videla užaloščenega ženina in ji je postalo žal zanj. Koliko bodo imeli povedati o njem še dolga leta, ubogi, kakšna sramota! Kot bi bil on kriv, da so popili preveč! In vendar bo vse zasmehovanje padlo nanj! Marija je zagledala še objokano ženinovo mamo in se v hipu odločila. Stopila je k Jezusu in mu povedala, da nimajo vina. Le kaj je hotela s tem? Je slutila, kaj se lahko zgodi? Je vedela, da njen sin lahko dela nemogoče reči, na primer iz vode vino? No, to potem ni bilo le novo vino na ženinovi mizi, ni bil nepotrebni čudež. Ni samo odvzel sramote ženinu, ni samo pokazal, da je veselje Bogu všeč, predvsem je bil to tudi konec ugibanj in začetek nove, nedvoumne poti. Njen sin ima moč, kakršne nima noben človek na svetu! In ljudem oznanja nekaj pomembno novega in lepega. Z veseljem je mati vse to gledala in hodila za njim.

Kakšni dogodki, koliko lepote, koliko dobrote, koliko čudežnih ozdravljenj med ubogim ljudstvom! In povsod njen lepi, dobri sin, ožarjen z božjo močjo in z očmi, ki vidijo stisko vsakega človeka in vsako skrito misel! Včasih se ga še ona sama ni upala dotakniti, tega čudovitega sina, ki ga je vendar nosila pod srcem in v naročju!