14. dan Begunka se vrača domov

Zdaj je Manca vzela rokopis; Luka se je zleknil poleg brata in poslušal.

Marija je gledala izza ogrinjal, ki si jih je tesno zavezala okoli glave, in stiskala k sebi otroka, skrbno zavitega v odejo, da mu ne bi veter nosil drobnega peska v oči. Zdaj je Jezus star že nekaj let, velik je in krepak, hvala Bogu! Kako so živeli zadnja leta! Ni bilo miru, da bi si odpočili od vseh dogodkov in nevarnosti, ki so se kar vrstile potem, ko je angel opozoril Jožefa, naj zbeži.

Kako dolga je pot v Egipt in kako grenka je življenje beguncev, ki nikoli ne vedo, kje bodo zvečer našli zatočišče in za kako dolgo! Marija je vse potrpežljivo prestala, da je bilo le dete na varnem, da le niso njenemu otroku stregli po življenju!

Zdaj se vrača domov. Angel je v sanjah spet obiskal Jožefa in mu povedal, da je begunskega življenja konec. Vstani, vzemi otroka in njegovo mater in pojdi v Izraelovo deželo, kajti pomrli so tisti, ki so otroku stregli po življenju. Odpravil se je torej Jožef z družino v Galilejo, v mesto Nazaret. O, kakšna sreča, zdaj se vračajo domov! Vso pot Mariji misli begajo od skrbi za otroka k domu in molitvi za starše. Bog ve, kako živita mama in oče, Ana in Joahim! Bog ve, ali sta še živa in bosta mogla blagosloviti mojega otroka, ali se je njuno življenje že končalo. Bog, če je mogoče, prosim, naj bosta živa in naj čakata name €Ś

Jožef je pogledal ženo in začel moliti na glas. Tako sta se navadila, odkar sta potovala po begunskih poteh, da sta drug drugemu oživljala spomin na molitve, ki sta jih prej lahko brala na zvitkih. Veliko sta jih pozabila, zato sta vedno ponavljala predvsem eno, ki je tudi v resnici stalno polnila njuno srce. Spoznala sta namreč, da ju Bog varuje in vodi mimo vseh nevarnosti, in iz srca sta mu pela zahvalni psalm: