13. dan Lepota in strah

Lačna sem, je rekla Manca.

Grem gledat, kaj lahko jemo mimogrede, se je strinjal Peter.

Prinesi kruh in krhlje, videla sem jih poln pehar, je dodala Tinka. Ni se jim namreč zdelo mogoče, da bi zdaj prekinili branje. Ko so imeli pehar jabolčnih krhljev pred seboj, je Luka bral naprej:

Osliček je res izpolnil svojo nalogo! Kako neki bi Marija potovala, če bi morala vso pot hoditi peš! Dobrota nazareške prijateljice je rešila Marijo, pa tudi Jožef je bil vesel, da je lahko potoval hitreje in ga ni težila še misel na Marijino utrujenost. Ko sta se približevala Betlehemu, je imel eno samo skrb: poiskati prenočišče. Vendar vemo, da mu to ni uspelo in da sta našla zatočišče pod mestom. Ko sta se za silo namestila v votlini na betlehemski poljani, se je dete srečno rodilo. V hipu se je Mariji zazdelo, da nima nobenih skrbi več. Njeno srce je objemalo otroka in se iz vseh globin zahvaljevalo Bogu. Kakšna milost, Vsemogočni se je ozrl nanjo in jo blagoslovil s tem otrokom! Peli so angeli in peli so pastirji. Zdaj se je celo Jožefu zdelo, da je prelepo, da bi še kaj skrbel. Njegovo Marijo očitno spremljajo angeli na njeni poti in videti je, da Bog že ve, kako naj stvari tečejo, da bo prav. Sramoval se je svojih pretiranih skrbi, kakor da ne zaupa dovolj v božje varstvo. Veselil se je otroka. Dvignil ga je s svojimi velikimi tesarskimi rokami, ga objel in mu skozi dolgo brado zabrundal uspavanko. Bil je lep, bil je močan, ta Jožef, bil bi dober očka, če bi bilo dete njegovo, je premišljevala Marija. Kako dobro, da je dobri Bog tako močnega in dobrega moža izbral za skrbnika svojemu Sinu! Marija je prepevala pesmice in v hlevčku je bilo toplo in varno.