8. dan Bog že ve

Zjutraj so vsi štirje zelo zgodaj skočili pokonci. Kako bi se mama čudila: ko je doma, jih mora buditi celo na počitnicah! Zdaj ni nihče klical, da se bo zajtrk ohladil, in deklici sta brez besed pristavili vodo za čaj ter prinesli kruh iz shrambe. Vse je bilo že na mizi, ko je Manca rekla: Če stopimo ven, bomo slišali, ko bo zvonilo.

Imeli so namreč lepo navado, da so vsaj ob prostih dnevih skupaj molili angelovo češčenje, ko je zvonilo zjutraj, opoldne in o mraku.

Vendar to jutro sem gor glas zvonov iz doline ni segel. Najbrž se je obrnil veter.

Lahko bi imeli malo močnejše zvonove, je potarnala Tinka.

Saj veš, da se že tako nekateri ljudje pritožujejo, da jih zvonjenje moti.

Žalostno, da ljudi motijo lepe stvari.

Gospa Angela je rekla, da jih ne moti zvon v zvoniku, ampak glas vesti v srcu. Ko slišijo zvon, jih mogoče zbode spomin na otroštvo ali pa misel na Boga, ki ga ne poznajo, in se vznemirijo.

Ubogi ljudje! Ne znam si predstavljati, da v mojem srcu ne bi bilo misli na Boga.

Jaz tudi ne. Ne vem, komu bi potožila o vsem, kar me skrbi.

Ali mu zapela zahvalo, kadar sem vesela! Katehistinja nas stalno spominja, naj mislimo najprej na hvaležnost, je rekla Manca.

Včasih si težko hvaležen za stvari, ki se dogajajo. Na primer danes. Ne vem, zakaj je morala mama na operacijo in zakaj prav zdaj, ko smo na počitnicah. Če je že bolna, bi lahko ta napad dobila kdaj drugič €Ś Ali pa bi Bog to preprečil, se je razburil Peter in se zgrozil sam nad sabo. Včasih mi pridejo take misli, je še zašepetal.