7. dan Težave na obzorju

Mama je pripravila obilen zajtrk in z užitkom so ga pojedli. Želeli so izkoristiti lepo vreme in oditi na izlet više gor v planino. Nad Joštovo kočo se namreč razteza hribovje, kjer so vsa leta poskušali postati eno z naravo. Tam gori je Jošt pasel svoje ovce. Poznal je vsak kotiček in je otrokom razkazoval lepote in skrivnosti stvarstva. Zdaj vedo, da je zelo častil tudi Stvarnika, ne le naravo. V svoji samoti je veliko molil in premišljeval. Tja bodo šli danes!

Ko pa je bilo treba po zajtrku pomiti posodo, se je mama kar zleknila v svoj stol in se ni premaknila nikamor.

Kaj pa ti je, si utrujena? jo je vprašala Tinka, vendar se je mama samo skremžila od bolečine in slabosti.

Je že dobro, kar pojdi po svojih opravkih, je rekla. Pa ni bilo dobro. Pravzaprav je bilo zelo slabo, mamo je vedno bolj bolelo in oče je rekel, da morata v dolino v bolnišnico. Kar takoj, čimprej, da ne bo kaj narobe.

Gremo vsi v mesto ali boste počakali tukaj? je vprašal. V kolikem času pa ste lahko pripravljeni za odhod? je vprašal.

Selitev vse družine, zdaj, ko so komaj prišli in se razlezli po vsej koči, bi bila dolgotrajno delo. Mama pa je vedno bolj lezla v dve gubi, od bolečine skremženi obraz je bil siv in po čelu so ji stale drobne kapljice.

Kar pojdita, takoj, je zaklicala Tinka.

Ja, pojdita, hitro, se je strinjala Manca.

Tu bomo počakali, je potrdil Peter.

Ja, saj se zvečer gotovo vrneta, je rekla Tinka. In Luka in Manca sta se strinjala. Bosta pa že znala en dan voditi družino!

Oče je imel zaskrbljen obraz, ko je pomagal mami v avto, vendar je pokimal otrokom in rekel: Zvečer se vidimo! In je odpeljal.